Običajen pojav, ki bo vendarle bodel v oči

22
1791

Zdi se, da je pojem “manjšinska vlada” trenutno eden bolj trendovskih v Sloveniji. Že marsikdo nas je v dneh, ko se je Marjan Šarec nekako najbolj doslej približal mandatarskemu kronanju, spomnil, kako ni takšna oblika zagotavljanja politične večine pravzaprav nič nenavadnega. Niti v Sloveniji ne, kjer je bila prva manjšinska vlada nekaj zadnjih mesecev svojega obstoja pravzaprav že Peterletova in za njo prva Drnovškova, ki so jo postkomunisti uradno podpirali le od zunaj, kaj šele v belem svetu.

Primerom ni česa dodati 

Kopici v zadnjih dneh navedenih lepih zgledov, zlasti pa tistih z juga in severa Evrope, se reče, s Pirenejskega polotoka in iz Skandinavije, kajpak ne kaže in ni moč oporekati in jim niti ni česa dodati. Manjšinska vlada sploh ni redka ptica. Pravzaprav je oblika njene uresničitve, v kateri politični prijatelji, ki veljajo za preveč skrajne, da bi z njimi sedeli čisto blizu za mizo, zagotavljajo podporo, ne grejejo pa vladnih foteljev, sodi med najpogostejše, o čemer bo morda še kaj govora v nadaljevanju.

Odločitev Levice je s tega vidika enako smiselna, kot je bila odločitev Nove Slovenije. Stranka je z njo pravzaprav ubila kar več muh na en mah. Najprej je plačala obol trdemu protijanšističnemu jedru svojih podpornikov, ki bi ji težko odpustili, če bi zakrivila neuspeh iskanja mandatarja v drugem krogu in s tem tretji krog, v katerem ovinek vsaj okrog SDS, če že ne okrog Janše, praktično ne bi bil več mogoč. S tem je svojo dolžnost do “levice” v tem mandatu praktično že izpolnila in se bo lahko po potrebi šla tudi opozicijo, kar je ne bo oviralo pri večanju njene teže na levi na poti do naslednjih volitev. Če bi bila polnokrven del koalicije, bi zelo verjetno delila usodo ostalih glasnih protisistemskih strank in gibanj, pa najsibo z leve ali z desne, ki jih je udeležba v vladi običajno izsušila. S tem pa je navsezadnje zagotovila nekaj olajšanja za vest tistih v peterici, ki so morda preresno vzeli v zadnjih dveh mesecih pogosto izrekano mantro o svoji “sredinskosti” in bi jih v španoviji z Luko Mescem nekaj peklo po desnem bedru, kar bi bila morda vest.

Ni še zadnji korak 

Seveda je, kot v zadnjih dveh mesecih že večkrat omenjeno, izvolitev mandatarja po slovenski ustavni ureditvi le prvi korak. Če Šarcu uspe preskočiti to oviro, bo verjetnost, da se na premierski stol zavihti Janša, zares majhna. Vendar na tak način še ne bo imel ministrskega kabineta. In tukaj je morda priložnost, da se vendarle še izcimi kakšna boljša kombinacija od razglašenega kvinteta. Prav verjetno to sicer ni, saj bo na drugi stopnički zadostovalo že, da devet poslank in poslancev Levice preprosto ne pritisne na gumbe za nove ministre ali proti njim.

Nekako velja splošno prepričanje, da bo razmajana vladna barka z na volitvah krepko poraženo dosedanjo vladno trojko na odločilnih položajih in z mašilom za luknje v barki v podobi Levice plula le malo časa. Sam o tem nisem prepričan. Če se je trojica doslej uveljavljenih strank (Desusa ne štejem, ker zanj itak šteje samo udeležba v vladi, kakršna koli bi ta že bila) tako rekoč brez vprašanja podredila nominalnemu vodstvu na volitvah nikakor ne prepričljivega novinca in doslej zavrgla vse razumne pomisleke o projektu krpanja take vlade, ki ima v volilnem izidu le šibko podlago, vse v imenu brezobličnega bloka, potem ni izključeno, da bo “blokovska solidarnost” skupaj z dejansko odločilnimi silami bloka na silo ohranila španovijo skupaj tudi dobršen del mandata. Morda se utegne zgoditi celo, da bo večina energije posvečena temu, kako zagotoviti, da volivci na oblast aboniranemu bloku v prihodnje ne bi več zastavljali tako težkih rebusov za oblikovanje vlade. In bo glavno opravilo okrepljene peterice hajka na opozicijo, še posebej, ker je očitno protijanšizem tako rekoč edino lepilo, ki v prostem času sprto druščino lahko drži skupaj.

Opomba pod črto 

Manjšinska vlada v Sloveniji je kaj kmalu torej mogoča in celo verjetna. Ne bi pa bilo prav, če ne bi vsemu, kar je bilo doslej povedano o njej, dodal nekaj opomb pod črto. Čeprav je njenih tovarišic po Evropi res precej, se od slovenskega položaja vsaj mnoge med njimi kljub vsemu razlikujejo po nekaterih pomembnih potezah.

Najobičajnejša oblika manjšinske vlade je konstelacija, v kateri eni zelo močni stranki do večine manjka samo nekaj sedežev. Podporo si poišče bodisi pri izrazito nišno usmerjenih političnih skupinah, ki si prizadevajo zlasti za bonbončke za svoje jedrne podpornike, ali pa pri že omenjenih političnih prijateljih, ki jih ne bi rada spustila preblizu. S prvim primerom imamo opraviti recimo v Veliki Britaniji, kjer konservativcem do večine manjka zgolj nekaj poslancev, “posojajo” pa jim jih severnoirski demokratični unionisti. V isti tip je sodila večina vlad v Španiji med letoma 1989 in 2011. Tako socialistoma Gonzalezu in Zapateru kot konservativcu Aznarju (v prvem  mandatu) so manjkajoče glasove (od enega do dvajsetih v 350-članskem parlamentu) zagotavljale katalonske in baskovske pokrajinske stranke. Druga oblika je trenutno denimo v obtoku na Portugalskem, kjer močnim socialistom od zunaj pomaga skrajna levica, in na Češkem, kjer koalicijo premočne Babiševe stranke in šibkih socialdemokratov podpirajo komunisti, s katerimi kajpak uradno nihče noče v španovijo. Pred leti je bila takšna manjšinska prva vlada Iva Sanaderja. Do večine manjkajočih sedem glasov so ji zagotavljali predstavniki manjšin in Hrvaške kmečke stranke, ki v vlado ni hotela zaradi strahu, da bi se v hadezejevskem morju utopila (kar se je vseeno zgodilo). Z ničimer podobnim nimamo opravka v Sloveniji. Pičlih trinajstih poslancev Šarčeve stranke ni primerljivih z močjo britanskih konservativcev ali portugalskih socialistov.

Drugi tip manjšinske vlade je doma v Skandinaviji. Vsaj na prvi pogled je slovenskemu položaju bolj podoben. Na Danskem, Norveškem in Švedskem so stranke relativno trdno razporejene v meščanski ali desnosredinski in levosredinski tabor. Občasno sicer kakšna stranka prestopi, a to se je doslej zgodilo le po enkrat na Danskem in enkrat na Norveškem. O sestavi vlade odloča torej dosežek blokov ne glede na rezultate posamičnih strank. Zato je vlada, posebej če zmaga desna sredina, praviloma sestavljena iz več, tudi  petih strank. Včasih niti tako široka druščina ne zbere večine in koalicijo od zunaj podpre podobno “sumljiv” prijatelj, kot je v Sloveniji Levica, le da z desnim predznakom. Tak je trenutni danski primer, ko imajo liberalci in konservativci, ki so v vladi, skupaj le nekaj več kot petino sedežev, odločilne glasove pa jim zagotavlja predvsem Danska ljudska stranka, katere najljubša tema je omejevanje priseljevanja. Na Norveškem je položaj obraten: protipriseljenska Napredna stranka skupaj s konservativci sedi v vladi, a zato v njej neposredno nočejo sodelovati krščanski demokrati, ki vladi nudijo podporo od zunaj. Toda celo v teh primerih je običajno tako, da ena, vodilna stranka bloka po svojem dosežku prednjači. Na Danskem so to praviloma liberalci, na Švedskem in Norveškem konservativci. Marjan Šarec si s svojo listo ni zagotovil takšnega primata, je pa “blokovska zavest” pri tistem delu politika, ki mu v Sloveniji pravimo leva, seveda zelo močna, kakor smo že omenili.

Še dva modela

Najbliže slovenskim razmeram so verjetno trenutne španske. Tam manjšinsko vlado socialista Pedra Sancheza, ki je prisegla junija in v kateri so samo socialistični in neodvisni ministri, čeprav imajo socialisti komaj 84 od 350 sedežev (relativno še vedno skoraj sto odstotkov več od Šarca), skupaj drži praktično samo nasprotovanje konservativni Ljudski stranki in njenemu nekdanjemu voditelju Marianu Rajoyju. Poleg španske variante Levice namreč vlado podpirajo tudi desni in levi Katalonci in Baski.

Obstaja še tip manjšinske vlade, ki je nekak nadomestek za veliko koalicijo. Trenutno imamo z njim opraviti na Irskem, kjer prej vodilna vladna stranka Fine Gael po volitvah ni mogla oblikovati vlade, zato je dosegla dogovor z opozicijskimi konservativci o zunanji podpori. Obe stranki sta seveda bistveno močnejši od Šarčeve liste. Za podobno obliko sodelovanja so se na Češkem leta 1998 dogovorili relativni zmagovalci socialdemokrati in prej vladajoči državljanski demokrati Vaclava Klausa. Obe stranki skupaj sta imeli krepko dvotretjinsko večino. V vladi so bili samo socialdemokrati, Klaus je postal predsednik parlamenta, njegova druščina pa vlade ni rušila. V Sloveniji bi kajpak delovalo smešno, če bi bili v vladi samo predstavniki stranke, ki ima trinajst sedežev, od zunaj pa bi jo podpirala stranka s petindvajsetimi (kar sploh še ne bi bilo dovolj). Ravno tako bi bilo nenavadno, če bi relativni zmagovalci od zunaj podpirali razglašen kvintet.

22 KOMENTARJI

  1. Ali nista morda Klaus in Zeman “enojajčna dvojčka”? Z umetne oploditve se pač rodi več otrok.

  2. Ta “manjšinska vlada” ima več kot dovolj glasov, ko bo šlo zares. Kaj ne znate več šteti? Zelo veliko več kot 45!!! Le malo manj od ustavne večine!

    • Ali se mi samo dozdeva ali vam spet nekaj ne paše, AlFek?!
      Saj je vse kot ulito po vaši meri!

      Če niste opazili, že zdaj gre hudo zares, ko se komedijant in moški šovinist Serpentinšek že dva meseca samopaši po parlamentu, v zadnjih tednih pa mu konkurenco delajo titofil Kordiš, Lepi Lukec in oponašalka prostitutk Violeta (da mi ne bo kdo očital, da jo žalim – kot glumačica je tako vlogo odigrala v gledališki predstavi z istopomenskim naslovom, ki ga zaradi vljudnosti ne ponavljam)

      AlFeku, Pogorelcu in Ljudmili pa gre na živce itak samo Janša. Samo čezenj se pritožujejo. Janše v manjšinski vladi, če jo bo nori ekipi kamniškega komedijanta res uspelo sestaviti, ne bo!

      Torej bi morali biti AlFek, Pogorelec in Ljudmila čisto zadovoljni… in bi lahko enkrat za spremembo mirno utihnili s svojimi pritožbami čez Janšo.

      Pogorelec je obljubil, da bo rešpektiral vsako levo vlado – kot jo je tudi že doslej,… ker je pač v taki službi:

      “…se ne morem ukvarjati z vsakokratno vlado, ker sem pač pri njej v službi in ne bi bilo prav, da bi se spravljal nadnjo…”

      https://mobile.twitter.com/JanezPogorelec/status/1023525409919574018

      Ljudmila bi morala biti ob manjšinski vladi presrečna, saj nihče ne bo podprl Janše za mandatarja.

      AlFek pa… no, zanj še ne vemo, kaj ga bo motilo, vemo pa, da bo zanj še vedno Janša vsega kriv…

  3. Gospod Šarec ima namreč na voljo 52 levih poslancev v parlamentu, kar v celoti zadostuje za levo vlado. Vse te leve stranke imajo veliko skupnih imenovalcev:
    – so proti privatizaciji,
    – cenijo visoke davke,
    – cenijo prerazdeljevanje ustvarjenega,
    – menijo, da je subvencioniranje z državnimi sredstvi nujni predpogoj za investiranje v zasebnem sektorju
    – da so bančno luknjo povzročili vesoljci,
    – da je edini vzdržni pokojninski sistem piramidna shema in
    – zdravstvo pa naj bo strogo v rokah politike z monopoliziranim financiranjem.

    Tako zadevo vidi gospod Rado Pezdir v Reporterju.
    https://reporter.si/clanek/slovenija/rado-pezdir-tonin-ni-virant-in-nsi-ni-dl-kolumna-652733

    Mimogrede, jaz tudi skoraj tako vidim. Skoraj pomeni, da jaz vidim eno stranko, ki se je razdelila kar na nekaj strankarskih kril.

    • Gospod AlFe, zdaj me par es zanima, zakaj ste proti prerazdeljevanju ustvarjenega? Delavci v Sloveniji so v zadnjih letih ustvarili 2x višji dobiček svojim kapitalistom, od tega pa nimajo ne višjih plač ne bolj stabilnih zaposlitev. Zakaj tako vehementno nasprotujete temu, da bi delavci, ki USTVARJAJO ustvarjeno, dobili večji kos pogače?

      • Nekdo, ki nikoli ni nič koristnega ustvaril in prodal na prostem trgu, pač ne more razumeti, da je treba tudi vlagati v prihodnost. Večji del dobička se običajno vlaga v višjo raven proizvodnje in nova delovna mesta.

        • In kje piše, da se to tukaj ne bi počelo? Zgolj zmanjšali bi nezasluženo bogastvo kapitalistva in povečali življenjski standard delavca, ki je dejansko ustvarjal na prostem trgu.

          • Kdo naj bi vlagal, če ne lastnik družbe? Državni uradnik?

            Kdo je ustvaril parni stroj, kdo motor z notranjim izgorevanjem, kdo Apple? Uradnik, mezdni delavec? Ne, ambiciozni lastnik družbe z vizijo!

      • Glede na novoustvarjeno vrednost na zaposlenega so plače slovenskih delavcev še previsoke. Osnovno vprašanje torej je, zakaj je tako. Zakaj mi ne kupujemo hrvaških in srbskih podjetij.

      • Gospod Koltur,
        zakaj prerazdeljevanje ne deluje? Prerazdeljevanje pomeni, da sposobnejšemu vzameš in daš manj sposobnemu. Torej, ti bo sposobnejši pobegnil in ostal boš samo z manj sposobnimi. In to pomeni propad.

        Da ne govorimo o preverjenemu dejstvu, da se dvakrat več ustvari, če delavcu pustiš ustvarjeno. Seveda se pa pojavi vprašanje, kaj s tistimi, ki kljub trudu na ustvarijo dovolj za življenje? Če so ljudje prepojeni s krščansko miselnostjo, potem zadevo rešuje solidarnost: prostovoljno pomagajo, dajo iz svojega izobilja, ker je tako všeč Bogu. Če pa niso prepojeni s krščansko miselnostjo, potem pa tako ali tako vlada zakon močnejšega in nima smisla kar koli modrovati.

        Ja, gospod Koltur! Tako je in tako bo in …. Brez Boga ni rešitve, ne iščite sistema, ki vam bo dal to, kar vam da edino le Bog. Ga ni. Takega sistema namreč!

  4. Najpomembnejše za slovensko skupnost in slovensko državo je, da dobi učinkovito razvojno vlado.

    Ali bo leva vlada, ki je doslej pokazala neučinkovitost, učinkovita?

    Ali bo skrajna levica, ki se zgleduje po zavoženi in lačni Venezueli, prispeval k njeni učinkovitosti?!

    • Mi lahko razložite, po kakšnem kriterju je stranka Levica, katere pogledi so blago socialdemokratski, skrajno leva?

      • Propadajoči venezuelski model je za vas blago socialdemokratski? Klošarjenje, tj. prerazporejanje tujega, nič ne ustvarja. Sploh ne veste, kaj je življenje, zato niste zmožni racionalne presoje.

        Preberite si kakšen učbenik (nemarksistične) ekonomije in bo vse jasno.

      • Ker bi ti nezreli mulci samo delili tisto, kar so drugi ustvarili. Ali kot je rekla Thatcherca: Socializem je lepa stvar, dokler ne zmanjka tujega denarja.

  5. Zakaj se leve stranke in niihova ozadja neodgovorno obnašajo do slovenske skupnosti slovenske države in njenih državljanov?!

    Zakaj ignorirajo ustvarjalne moči desnice in ne podpirajo skupno dobro?!

    • Zakaj bi pa morala slovenska levica odstopiti moč slovenski desnici? Zakaj pa slovenska desnica ne doseže zmage na volitvah, ki bi ji omogočala sestavljanje vlade? Z nekaj več kot 30 poslanci to pač ni možno …

      • Koltur,
        v dobro vam štejem, da se kot levičar ne sprenevedate kakor vsi levi politikanti, nekaj desnih ter večina medijev, ki natolcujejo, da gre pri Šarčevi politični kombinatoriki za levosredinsko ali celo sredinsko politiko.

        V vsakem primeru je Šarec zastopnik slovenske leve politike, pa čeprav je pobiral glasove tudi kot bralec mašnih beril in praznovalec hčerinega prvega obhajila.

      • To drži. Toda empirično dejstvo je, da t.i. levica skrbi le za peščico izbranih na račun vseh ostalih. Žal še nismo v resnično demokratični družbeni ureditvi, pač pa smo z nogo in pol še v diktaturi (opranih glav).

        Toda nenehno zaostajanje bo prej ali slej pripeljalo do preobrata.

      • Gospod Koltur
        se sprašuje: “Zakaj pa slovenska desnica ne doseže zmage na volitvah?”

        Ker se gremo demokracijo in kaj pravi o demokraciji sloviti Sokrat iz petega stoletja pred Kristusovim rojstvom:

        »Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.«

        In slej ko prej tatovi, goljufi in moči željni kriminalci pridejo na oblast, ker uporabljajo metode, ki jih pošteni ne.

        Na! Pa sva spet pri družbi, ki je prepojena s krščanstvom. V taki družbi tatovi, goljufi in moči željni kriminalci težje pridejo na oblast. V taki družbi človeka, ki na vprašanje: “Ali si veren?” odgovori: “Moja babica ima doma Sveto pismo.” nihče ne voli.

      • Koltur … “zakaj pa slovenska desnica ne doseže zmage na volitvah”..
        ———-
        Ker levi in desni pol nista enakovredna oz. je levi pol v prednosti.
        Zgodovinskih razlogov, zaradi katerih je levi pol v prednosti, pa še nismo odpravili oz. jih presegli.

  6. Dobro jutro. Hvala Tine in hvala Alfe! Lepše ne znam povedati.
    Krajše morda le to: Brez Boga se živi na dolg. Na račun družine, naroda, države in narave.

  7. Levica se je razdrobila, desnica ne more skupaj stopit. To je zaključek slovenske sprtosti vsakega z vsakim. Ta manjšinska vlada bo težko trajala dolgo. Še posbej ne s takim pobalinom na čelu, kot je Šarec. Še Cerar je vsaj vlado skup držal, čeprav na račun vsega drugega. Šarec pa je še hujši kot Jankovič… Luka Mesec misli, da bo vladal iz opozicije, saj je vlada odvisna od njihovih glasov. No, ja, to bo še komedija.
    Desnica z Janšo pa je ostala brez pravice glasu. NSi še posebej. Pri takem razpletu so lahko samo brez besed.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite