Za nami so božični prazniki, tradicionalno obdobje za množična spovedovanja. Nasmejal sem se ob anekdoti Gregorja Čušina o tem, kako se je – potem, ko je spovednik z njim ekspresno opravil – še enkrat postavil v vrsto in istega spovednika presenetil z besedami “Zadnjič sem bil pri spovedi pred petimi minutami. ..”
Kakor pove katoliški nauk, je spoved smrtnih grehov in prejem odveze od njih nujen predpogoj za vreden prejem svetega obhajila – nauk, ki mu seveda (v njegovem bistvu) ne kanim oporekati. A kaj je resnično vreden prejem obhajila?
Po naši deželi imamo glede obhajila različne regionalne in krajevne posebnosti. Ponekod se verno ljudstvo, še posebej moški, težko odločajo zanj. Drugod, se zdi, gredo k obhajilu trume, in zbujajo pri duhovnikih (skrupulozne?) pomisleke o (ne)vrednem prejemanju obhajila. Tu in tam se najde kak dušni pastir, ki v tem strahu tik pred obhajilom zbrane verne celo opomni, da k obhajilu smejo le tisti, ki so opravili spoved oz. so v posvečujoči milosti.
Ko se duhovnik prelevi točno v to, pred čemer svari papež Frančišek
Priznam, da mi je takšna pogosta praksa kakšnega župnika začela zbujati nelagodje ob misli na obhajilo, namesto, da bi se ga iskreno veselil. Ko se v vrsti posredi cerkve približujem delivcema, vrtam po sebi in se sprašujem, če mašnik razbira z mojega obraza morebitno nevrednost (zavestno nevreden k obhajilu ne pristopam). In tako, če se ponudi priložnost, presedlam v vrsto, v kateri obhajilo deli laiški izredni delivec. V tistem trenutku se takšen duhovnik prelevi točno v to, pred čemer svari papež Frančišek: v mrkega administratorja zakramentov, v ključarja pred nebeškimi vrati, ki je strožji od samega sv. Petra, v razsodnika, do koga sme Jezus in do koga ne.
Božja prisotnost v kruhu in v moč, ki jo ta prisotnost daje za krščansko življenje
Smiselno je opozarjati na vreden prejem obhajila, dvomim pa, da je to (teološko, pastoralno in psihološko) smiselno početi tik pred njim. Takšen pristop ne vzgaja za odgovorne katoliške laike, ne vzgaja zdrave osebne vesti.
Ob tem, ko ne zmanjšujem pomena na obhajilo pripravljene vesti, pa se mi zdi, da je težišče vrednosti za obhajilo nekje drugje: v veri v resnično, čeprav skrivnostno in nerazložljivo Božjo prisotnost v kruhu (in vinu – kadar smo ga, preredko, deležni!), in v moč, ki jo ta prisotnost daje za krščansko življenje. Ali se motim, če vidim že zgolj v postavljanju v vrsto za obhajilo – še posebej, če gre za odraslega in moškega – izraz te vere? In ali ni že ta vera v Božjo navzočnost v evharistiji in v njeno moč v današnjem času nekaj tako redkega in zato tako vrednega, da si “zasluži” tudi dejanski prejem Boga? To vero bi bilo potrebno predvsem spodbujati.
Verujem, da Jezusovo telo in kri “delujeta”, celo pri nevrednih … Da posvečujeta in krepita za življenje obhajanca, obhajanko, ki se zavedata Jezusove navzočnosti. Spomnimo se evangeljske žene, ki se je dotaknila le Jezusove obleke (Mr 5, 25 – 30) – tudi njo je rešila vera v Božjo navzočnost. Tudi mi, bolj ali manj vredni, smo v množici (dolgi obhajilni vrsti), ki pritiska na Jezusa (se bliža delivcu z Jezusom), da bi se ga dotaknili (prejeli), in da bi “šla moč iz Njega” v hostiji, ki jo bomo zaužili.
