Obetavni premiki v spopadu z globoko državo

Pri tem zapisu je mišljena tudi slovenska tranzicijska levica, ki pa je ni mogoče obravnavati kot samostojen politični subjekt, ker nastopa v glavnem kot podaljšana roka globoke države, in so tako njeni neuspehi hkrati tudi porazi globoke države. Največji med temi je brez dvoma večdesetleten propadli poskus političnega umora Janeza Janše z zlorabo sodstva, vključno z nezakonitim zaporom, pa medijski pogromi, tožarjenje v tujini, nezakonita kraja poslanskega mandata itn.

Porazi po tekočem traku

Med neuspehe sodijo npr. tudi polomija s ponesrečenim Jankovićevim mandatarstvom in bedne predstave Alenke Bratušek in Mira Cerarja, ki sta si v enem samem mandatu kar sama sesula vlado in še lastni stranki. V ta kontekst sodi tudi naraščajoča javna podpora predsedniku republike Borutu Pahorju, čeprav ga levica vztrajno, a neuspešno ponižuje, potem ko se ji je strgal z verige, stopil na svojo pot in se kot prvi trudi biti predsednik vseh državljanov.

V novejšem času pa si sledijo še novi in novi porazi, kot npr. do sedaj spodleteli brutalen napad na tretjo Janševo vlado, pospremljen z ogabno medijsko demonizacijo dveh sredinskih strank (SMC in DeSUS), s poskusi kupovanja njunih poslancev, vključno z Zdravkom Počivalškom, in z vsakršnimi pritiski nanje.

Celo Matej Tonin bi naj bil v kuloarjih levice v igri za mandatarja, če bi se bil le pripravljen prodati

Končno smo bili priče tudi izjalovljenim neprikritim poskusom rušenja vlade prek ulične drhali. Odmeven neuspeh je bila tudi klavrna predstava Tanje Fajon na čelu SD, ki se je ponujala celo za bodočo premierko, a ji je bil ob njeni bedni protijanševski retoriki že v štartu zapisan poraz na obrazu in je v nekaj mesecih končala na političnem obrobju. Nato je bil štirim vodjem levih strank ali »politim cuckom«, kot jih je ljubeznivo poimenoval Bojan Požar, potem ko so sami sesuli svojo vlado in se zaradi tega cmerili naokrog, vsiljen še peti, to je Jože P. Damjan, ki pa je neslavno končal, še preden je začel. Celo Matej Tonin bi naj bil v kuloarjih levice v igri za mandatarja, če bi se bil le pripravljen prodati.

Na koncu je globoka država potegnila iz naftalina še Karla Erjavca, ki je v DeSUS-u pohodil pokončne in nepokorne posameznike, se kot buldožer z vso silo pognal nad svoje neubogljive poslance in nekaterim, kot kaže, tudi upognil hrbtenice, neposlušnega Roberta Polnarja pa vrgel ven. To se ne more dobro končati za Desus, ki je doživel osip že ob surovi likvidaciji Aleksandre Pivec in se krči tudi ob sedanjem discipliniranju stranke po meri globoke države. Prava pravcata demonstracija levičarske politične bede in njenih zapoznelih totalitarnih popadkov.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Javni fiasko tudi zaletavanje v pismo predsednika vlade

Medtem je levica doživela velik javni fiasko tudi, ko se je doma in v tujini zaletela z žolčno kritiko pisma predsednika vlade evropskim voditeljem, za katero pa mu je Evropska zveza dala priznanje in ga obravnavala kot pomemben prispevek pri reševanju spora z Madžarsko in Poljsko. Za to se Janši nikakor ni nihče opravičil, ker je za tako gesto treba imeti nekaj dostojanstva v sebi. Temu je sledil neokusen poskus dr. Tineta Hribarja in dr. Renate Salecl, da bi podtaknila SAZU-ju izjavo, ki je popljuvala Janeza Janšo in njegovo vlado, a ju je vodstvo SAZU odločno demantiralo.

Podpredsednik SAZU dr. Milček Komelj pa je pri tem dejal (Družina.si, 17. 11. 2020), da izjava »enostransko in neprimerno posega v dnevno politiko, prispeva k razdoru med ljudmi, s tem škodi ugledu SAZU-ja ter je z njo SAZU nečastno zdrsnila na raven agitatorskih nevladnih organizacij«.

Na koncu so podivjani levičarski jurišniki z grožnjami in ogabnimi lepaki udarili še po predstavnikih zdravstvene stroke, ki nesebično, vzorno in prizadevno sodelujejo z vlado, in tako naprej brez konca. Dolgoročno bi bil poraz tudi to, če bi ali če bo levici uspelo zrušiti vlado, ker to ne bi bila častna zmaga, dosežena v enakopravnem in demokratičnem političnem boju, ampak ukradena s pomočjo vsakršnih umazanih zakulisnih mahinacij, za kar bi bilo verjetno treba na prihodnjih volitvah polagati račune.

Kršenje osnovnih etičnih načel, človeških in družbenih

Odprt, pošten in enakopraven politični boj ter s tem povezana zmaga ali poraz predstavljajo povsem legitimen proces demokratičnega oblikovanja oblasti. Politični boj v razmerah, slovenskih namreč, ko se je ena opcija na nedemokratičen način polastila glavnih vzvodov realne družbene moči (kapital, mediji, represivni organi, civilna družba idr.) ter jih tudi dolgotrajno obvladuje, pa je prej oblika prikritega nasilja in politične burke kot pa demokratičen proces.

Osvajanje oblasti prek zakulisnih mahinacij, kršenja sprejetih dogovorov, kupovanja poslancev in vsakršnih pritiskov nanje ter prek drugih umazanih prijemov, čemur smo ravnokar priča v Sloveniji, pa predstavlja pravo kršenje osnovnih etičnih načel, človeških in družbenih. Poslanci postajajo tako kupljivo blago. Njihovo človeško dostojanstvo je poteptano. Na čelo države pa se po tej sprijeni poti grebejo ljudje (Erjavec, Bratuškova, Fajonova, Damjan idr.), ki jih ljudstvo ni izvolilo in jim tako ni dalo legitimnosti.

Volitve se spreminjajo v farso, demokracija pa v gnojnico, z lakajskimi dominantnimi mediji vred, ki to podpirajo.

Res je, da so v igri velike stave, kot npr. upravljanje preostalega dela družbenega premoženja in bogatih izpogajanih finančnih sredstev EZ, kar skupaj znaša prek dvajset milijard evrov, vendar to še ne upravičuje brutalnih posegov globoke države v demokratične procese v družbi. In to v času, ko se vladna koalicija pogumno in ob izjemnih naporih spopada z eno največjih družbenih stisk po drugi svetovni vojni. Ustvarjanje negotovosti, nestabilnosti in strahu še posebej v trenutku, ko se dnevno štejejo mrtvi na desetine in oboleli na tisoče, pomeni tudi poigravati se z življenjem ljudi, kar predstavlja skrajno zavrženo, nečastno in mrtvaško početje. Še več, to je pravi, pravcati napad na državo in narod.

Očitno so za globoko državo v igri tako veliki interesi, da se je odločila za spopad na vse ali nič, brez ozira na posledice.

Novi pozitivni in obetavni globinski premiki v slovenski družbi

Vendar postaja igra zanjo nevarna. S surovostjo, s katero se je predstavila javnosti, je namreč zrevoltirala proti sebi široke sloje ljudi. Najprej volivce pomladnih strank (SDS, NSi, SLS) in dveh ponižanih ter oklevetanih sredinskih strank (SMC in DeSUS), brez katerih levica ni sposobna sestaviti vlade. Pa široko verno občestvo z njegovimi predstojniki ter številnimi množičnimi organizacijami in združenji vred. Ne nazadnje tudi predsedstvo republike s širokim slojem državljanov, ki ga podpira, kot tudi ugledne sredinske intelektualce idr. Na to kaže npr. že omenjeno razpadanje DeSUS-a, predvsem pa rezultati zadnjih raziskav javnega mnenja (npr. Parsifal), ki so bili za koalicijske stranke kljub medijskemu protivladnemu deliriju najbolj ugodni doslej.

To bi lahko pomenilo, da medijski linč vladnih ljudi in strank ne prijemlje več, saj je navedeno početje levice končno tudi žalitev inteligence ljudi.

In na koncu, ko človek gleda obraze glavnih akterjev globoke države in nekaterih njihovih izvajalcev na odprti politični sceni, ga zazebe pri duši. Kajti z obraza lahko spereš marsikaj, ne moreš pa z nobeno žajfo sprati človeške umazanije, ki se nabira na njem in udarja z njega. Tako se kljub žalostni zgodbi, ki smo ji priče, na ramah Janeza Janše dogajajo novi pozitivni in obetavni globinski premiki v slovenski družbi.