Obeta se kikirikajoča Hrvaška

31

Čeprav znajo biti hrvaške volitve prihodnjo nedeljo vsaj tako prelomne kot slovenske isti dan, je predvolilna kampanja pri sosedih v naši javnosti iz razumljivih razlogov komaj navzoča.

Vladajoči stranki se obeta poraz …

Podobno kot v Sloveniji je v zadnjem mandatu politična opcija, ki je z izjemo slabih štirih let sceno obvladovala vse od leta 1990, v celoti zatajila. Pravzaprav še bolj, saj so se neugodnim gospodarskim kazalcem in neučinkoviti gospodarski politiki vlade pridružile razprtije znotraj Hrvaške demokratične skupnosti in boleče spoznanje, da so se lepljivi prsti zalezli v tako rekoč vse strankine pore ali pa so bili tam od vsega začetka in se vsaj na tej točki Tudjmanov in Sanaderjev HDZ nista bistveno razlikovala.

Tudi področje, kjer je bilanca odhajajoče hrvaške vlade pozitivnejša ali kar pozitivna, je enako kot pri njenih slovenskih kolegih. Gre za zunanjo politiko, kjer je moštvu Jadranke Kosor kljub vsem tegobam uspelo pripeljati do zaključka kronski projekt predhodnika Sanaderja in končati pogajanja o vstopu v Evropsko unijo. Vrata do tega pomembnega koraka je seveda pomagalo odpirati (vsaj za Hrvate gotovo) uspešno dogovarjanje med Pahorjem in Kosorjevo o razmejitvi v Piranskem zalivu. Ampak bleščeča evropska prihodnost v časih hude krize evrskega območja in ob že zaradi dolgotrajnih pogajanj in številnih blokad do Unije precej skeptični javnosti ni nekaj, kar bi spravljalo volivce v evforijo, s čimer je premierka morda računala, ko je tako rekoč do zadnjega možnega roka odlagala odločitev o sklicu volitev, ki sicer po ustavi pripada predsedniku republike.

Vse nagrmadene zamere do na oblast tako rekoč abonirane stranke so namreč povzročile, da ji Hrvatje niso več pripravljeni priznavati “ideološkega” bonusa. Na njegovi podlagi so v Hrvaški demokratični skupnosti doslej prepoznavali poroka in neomajni steber nacionalne samobitnosti hrvaške države in jo volili tudi, če so se njeni prvaki odlikovali po lepljivih prstih ali   nekompetentnosti za upravljanje z državo. Tokrat bo drugače in marsikdo, ki je praviloma volil HDZ, bo – sicer brez pravega navdušenja – obkrožil številko levosredinskih strank, zbranih pod streho po neki gostilni v mestu Kastav poimenovane koalicije Kikiriki (Kukuriku). Na njenem čelu je opozicijski voditelj in socialdemokratski prvak Zoran Milanović. Po vseh anketah se – z izjemo kontroverznega in precej teflonskega Radimirja Čačića, ki bi ga v nekaterih točkah lahko primerjali z našim Zoranom Jankovićem – precej bledim političnim postavam iz koalicije obeta absolutna večina sedežev v novem saboru.

… morda pa ne tudi potop

HDZ bo vsekakor poražena, a v nasprotju s prvotnimi predvidevanji poraz nemara ne bo imel zgodovinskih, še manj pa mitične razsežnosti. Če se ji kljub vsemu dejansko uspe zavihteti na več kot štirideset sedežev in morda celo preseči bero iz leta 2000, ko so jo volivci prvič pometli z oblasti, bo lahko Kosorjeva rezultat prodala kot uspeh in se utrdila na strankinem vrhu, kamor je povsem nenadejano prišla po ravno tako nenadejanem, toda zdaj precej jasnejšem odstopu Iva Sanaderja leta 2009. Cena za znosen poraz pa je znatna. V finišu tekme je premierka tako rekoč izničila skoraj vse Sanadarjeve korake v smeri modernizacije največje hrvaške stranke in se v upanju na karseda obilen ulov v kalnem morju večinoma precenjene nacionalistične desnice naslonila prav na “heroje” iz Tudjmanovega obdobja, ki jih je predhodnik potisnil iz strankine orbite. S spektakularno aretacijo Ozninega “junaka” in prvega hrvaškega notranjega ministra Josipa Boljkovca v žaru volilnega časa je hkrati verjetno zadala nepotreben udarec mukotrpnim in Slovencem še kako dobro znanim prizadevanjem za razčiščevanje bolečih zgodb polpreteklosti, saj se slednje ne more učinkovito dogajati kot del predvolilne kampanje.

Jadranka Sanader v akciji

Po drugi strani je Kosorjeva do absurda pripeljala Sanaderjev način vodenja stranke, ne da bi zares premogla katero od “mojstrovih” kvalitet. Tisto, kar je nekdanji premier po sili razmer uprizoril v puljski Areni ob “kronanju” svoje dedinje, je očitno postalo stalna praksa. In premierka je tako rekoč lastnoročno z volilnih list pometala tri četrtine dosedanjih poslancev ter si tako po vsej verjetnosti zagotovila preživetje tudi, če bi stranka doživela potop.

Hrvaški se tako po eni strani prvič po letu 1990 obeta politična večina levo od sredine, kar bo zmagovalce gotovo spodbudilo k bistveno bolj ideološkemu nastopu kot v Račanovem času, ko sta bili del vladne večine tudi desnosredinski stranki HSS in HSLS, po drugi strani pa je HDZ ne glede na volilni izid na najnižji točki v svoji zgodovini. Kar sicer spričo povprečnosti nasprotnega tabora in težkih razmer ne pomeni, da se ne bo že po enem mandatu znova vrnila na oblast. Ampak od nje si še dolgo ne bo moč obetati česa dobrega.

Foto: Wikipedia

31 KOMENTARJI

  1. Hrvaška bi Slovencem zelo dobro služila kot primerjava. Marsikaj Slovenci pri sebi nismo zmožni videti, pa lažje vidimo iste vzorce pri drugih. Slovenija in Hrvaška sta zelo podobni. Na žalost ponovni prihod komunistov na oblast pomeni nove slabe čase, a po drugi strani bodo morali biti tako ali tako lutke v rokah posojilodajalcev, saj sta deleža dolga na Hrvaškem in sloveniji skoraj podobna.

    Mislim pa, da se Hrvati ( in enaki večini narodov) boljši od Slovencev le po tem, da za predsednika vlade večina ljudstva ne bi volila človeka, ki je tujec oz. ima tuje korenine.

    Hrvati ne bi volili ne Slovenca, kaj šele Bosanca, Albanca ali Srba.
    Tudi Srbi ne bi volili za premierja Albanca, ne Grka in ne Turka.
    Niti Francozi, Nemci, Italijani in Angleži ne.

    • Aha, šerif, skrajni šovinizem in nacionalizem Vam tudi nista tuja? Zdaj mi je tudi tisto glede bloga jasno. Ampak, povejte mi, kako daleč nazaj pa Vi poznate svoje čistokrvno slovenske korenine?

      • Kaj je skrajni šovinizem in nacionalizem?
        Jaz nobenega priseljenca v Sloveniji nisem diskriminiral, a Srba ne bom volil za predsednika, niti ga ne bi postavil na nobeno pomembno ključno funkcijo.

        A mi bo skrajnost in nestrpnost spet očital pripadnik “levičarskega” tabora, ki že 70 let kaže skrajno nestrpnost, celo sovražnost do drugače mislečih. Če sem vaš kolaborant, je vse v redu, če drugače mislim in delam pa doživljam pogrome ” Še premalo smo jih pobili”

        • Kdo pa komu grozi s pobojem, kokolo? Nazadnje so to počeli Vaši spletni prijateljčki na forumu Financ. Pa nisem videl, da bi kaj posebej protestirali.
          In seveda, če nekoga nočete voliti zaradi njegovih korenin (ne pa morda sumljivih poslov ali nestrinjanja z njegovo politiko), je to šovinizem.

          • Korenine in sumljivi posli so v korelaciji. Dokazano!

            Nehajte že rdečkarji in tako imenovani proletarski internacionalisti s tem svojim univerzalnim šovinizmom, s katerim pitate svoj narod bolj kot s kruhom.

            Ali naj vsakemu balkancu poljubim noge, ker je bil tako prijazen, da se je razkošatil v Sloveniji.

          • “Korenine in sumljivi posli so v korelaciji. Dokazano!”

            Vidim, da ste tudi vi neodvisen strokovnjak za statistično analizo podatkov. Bi morda predložili te dokaze? Hvala.

          • Carlos spet laže. S poboji so na forumu Financ grozili izključno levaki in nihče drug.

            Desničar ni nihče grozil s pobiji.

          • Če je šerif slučajno pozabil: “Zato seveda ni res, kar tale Pleško (le kdo bi to bil?) pravi in Simona navaja. RESNICA je ravno obratna. Slovenija je taka kot je, zaradi serije katasrofalnih fašističnih napak Milana Kučana, Franceta Bučarja in Spomenke Hribar in bo taka tudi ostala, dokler se teh banditov ne likvidira.”

          • Kot sem rekla. Carlos laže.

            Noben desničar ni nikoli na forumu financ grozil s poboji.

            Komunajzerji pa že mnogokrat.

    • Pa preverimo Vašo hipotezo. Kot akviziterja Vas ne bom obremenjeval z zgodovinskimi primeri, ki jih ne bi razumeli, zato navedimo samo en recenten zgled: Nicholas Sarkozy, predsednik Francoske republike. Njegov oče je bil Pál István Ernő Sárközy de Nagy-Bócsa, Madžar, njegova mati Andrée Jeanne Mallah, hči grškega Juda. Hipoteza ovržena. Drugič pa raje pišite o tistem, na kar se spoznate.

      • Primerjava je slaba.

        Židi in Madžari so pa čisto nekaj drugega kot Balkanci.

        Celo nekaj zgodovinskega glamurja nosijo s seboj.

  2. Izjema potrjuje pravilo.
    Se pravi, da so desničarji bolj strpni do tujcev kot levičarji? Bo tovariš CC to logiko naprej razvijal….
    Podobno je bil v Peruju Japonec predsednik vlade.

    Sarkozyeva mama ima francosko ime in zanima me ali wikipedija piše tudi koliko časa je živela v Franciji, ali je bila morda rojena v Franciji?
    Sarkozyev oče je pobegnil pred komunisti iz Madžarske v času oktoberske revolucije. Takrat je v Francijo pobegnilo ogromno judov iz Vzhoda pred krvoželjnimi, sovražnimi in morilskimi boljševiki.

    CC ali je Milan Kučan, ki se je rodil v Srbiji slovenskih korenin ali Jankovićevih korenin? Mar ga niso Jankovićevi podtaknili paru Kučana v času po koncu vojne?
    Mar se ni Zoran Janković rodil zunaj Slovenije?
    Kje se je rodil Sarkozy?

    Zakaj levičarjem kravavo primanjkuje narodne zavednosti?

    • Aha, zdaj pa naenkrat niso več pomembne korenine, ampak to, kje se je kdo rodil? Raje odnehajte, ker se zapletate v svoje lastne trditve. In kolikor vem, se je Kučan rodil v Križevcih v Prekmurju, ne pa v Srbiji. Ampak v svoji akviziterski maniri verjamete vse, kar preberete na Vam všečnih straneh. Enkrat sem napisal, da je v resnici podtaknjenec malihi sivih iz Roswella? Je tudi to res? Navsezadnje ste lahko prebrali na spletu.
      Aja, pa Sarkozyjev oče je v Francijo pobegnil v času madžarske vstaje 1956. Na Madžarskem ni bilo “oktobrske revolucije”, če ste pa mislili na Bélo Kuna in njegove, ste pa sicer malovrednega (po Nicolasovem lastnem mnenju) ata Sarkozyja postarali za vsaj desetletje. Aja, pa tudi Jud ni bil. Saj sem Vam že povedal, da imate težave z zgodovino.

    • Mimogrede, o narodni zavednosti se bova naprej pogovarjala, ko se boste naučili pravopisa. Slovenskega.

      • Že videno!

        Ko vzvišenemu Carlosu Contrerasu, polihistorju in alkemistu, ki zlato spreminja v drek, zmanjka argumentov, se zateče k očitkom o neznanju pravopisa, dasiravno bi kak očitek lahko vknjižil tudi na svoj račun.

        • Že nekaj časa delam analizo, koliko pravopisnih napak ima kdo. Izkaže se, da tisti, ki najbolj tuli – Carlos Contreras.

          • In verjetno ste pri tej statistični analizi tudi prišli do rezultata, da obstaja korelacija med številom slovničnih napak in afiniteto do politične levice? 🙂

          • Zdaj si pa že paranoičen.

            Delam analizo med tem, kdo je največji lektor in kdo ima največ slovničnih napak.

            Carlos zmaguje.

    • To je tipično za komunajzerje. V kolikor imaš malenkost drugačno mnenje od njih, si šovinist, rasist in vse najslabše.

      Najbolj so pa ravno komunajzerji nestrpni do drugače mislečih.

      In potem redno poslušamo od njih “še premalo smo jih pobili…”

  3. Mefisto: “Ali naj vsakemu balkancu poljubim noge, ker je bil tako prijazen, da se je razkošatil v Sloveniji.”

    In zakaj ne, Mefisto: brat ti je! A bi raje ljubil tla po katerih hodi Nemec?! To je problem pomanjkanja identitete naroda. Ko se prilizujemo tujcem, ki nas prezirajo, sovražimo pa tiste ki nas cenijo. Za Balkan smo vedno bili bog in batina, pa bomo vse zapravili za nemški pljunek.

    • Tal ne bom poljubljal ne pred Nemcem in še manj pred Balkancem.

      Nimam brata in ne bratov.

      Zame so vsi onstran meje tujci.

      Res pa je, da so mi bližji Nemci in vsi narodi zahodne Evropejci, ki predstavljajo kulturni krog, iz katerega smo bili po prvi svetovni vojni iztrgani, malo na silo, malo pa z zvijačo.

      In to se nam bo maščevalo, dokler ne bomo kmalu izumrli.

    • Za Bosance že, ne pa za Srbe in Hrvate.

      Po drugi strani pa. Spet je levica tista, ki je na vseh področjih bolj hlapčevska od desnice, kar se tiče odnosa z drugimi državami.

      Kar poglej, kakšen škandal so naredili, ko je Janša opozoril Portugalsko na lizbosnko pogodbo. Kako si Janša to drzne (pa predsedoval je EU).

      • Tudi za Srbe, Ančka. Od takrat ko so sprejeli kup izgnanih Slovencev in jim ponudili streho nad glavo, do gospodarskega sodelovanja v komunistični Jugoslaviji. Za razpad Juge in vojno hujskaštvo pa so krivi izključno komunisti.

  4. MEDTEM , ko levica po Evropi izgublja , se na Hrvaškem bohoti, bodo že videli hudiča, tako kot ga doživljamo mi, s kumrovškim PAHORJEM !

  5. ZDRAVKO res je, SRBI so sprejemali med drugo vojno izgnane SLOVENCE, po zaslugi in organizaciji PRAVOSLAVNE IN KATOLIŠKE CERKVE ! Ti so jim s svojim delom in pridnostjo veliko odslužili ! (stem dejanjem so se nesramno kitili komunisti, s t. im. vlakom ” BRATSTVA I JEDINSTVA “)
    Drži pa tudi, da so nam SRBI z MILOŠEVIČEM naprtili v devedesetih letih okoli 70 tisoč izbeglic , tudi SRBOV, za mnoge še danes skrbimo !

  6. Vi samo izkoriščate dogodke da hranite svoje sovraštvo. Jaz pač ne. In zato ločim kaj je sad “narodna” in kaj je sad komunizma. Oni so imeli Miloševiča, mi pa Kučana. Sadov je dovolj.

Comments are closed.