Obdržimo samo gasilce ali pa se resno lotimo izgradnje obrambnih sil

48
Ko krešemo mnenja o profesionalni ali naborniški vojski, se je treba vprašati, koliko evrov ali dolarjev je vredna južna Koroška, ki smo jo po prvi svetovni vojni izgubili zaradi svoje vojaške impotentnosti, ali koliko je vreden Piranski zaliv in prost izhod na odprto morje (poleg še nekaterih manjših slovenskih zaselkov), ki smo jih izgubili iz enakega razloga, saj se jih je Hrvaška kratko malo prilastila? Možno je, da te ozemeljske izgube še niso zadnje!

Po pričakovanju je večina poslancev v Državnem zboru zavrnila predlog ponovne uvedbe naborniške vojske, s čemer se je zagotovo strinjala večina slovenskih državljanov.

Resnici na ljubo zagovorniki naborniške vojske niso predstavili kakšnega tehtnega argumenta za njegovo uvedbo. V javnosti je bilo še največkrat slišati, da bi obvezno služenje vojaškega roka dobro vplivalo na dozorevanje fantov. Ker sem še iz tiste generacije, ko smo vsi morali služiti JLA, vem, da tisti, ki so se tedaj služenju vojaškega roka izognili, kasneje v življenju niso bili prav nič manj uspešni.

Profesionalna ali naborniška vojska, je to sploh dilema?

Po tem, koliko vojakov bi potrebovali za obrambo vsaj večine našega teritorija. Če primerjamo npr. 600 km dolgo mejo s Hrvaško na eni strani in manj kot 6.800 naših vojakov na drugi strani, enostaven račun pove, da bi stal 1 vojak na vsakih 100 m. Iz tega je jasno, da naša »vojska« ne bi bila zmožna odvrniti niti množičnega navala neoboroženih migrantov, kaj šele pravi vojaški napad.

Za kolikor toliko resno možnost obrambe bi poleg ustreznih količin orožja potrebovali vsaj 70.000 vojakov, mi pa ne moremo spraviti skupaj niti 7.000 profesionalcev. To jasno dokazuje, da je edina logična rešitev uvedba naborniškega sistema. Izključno profesionalno vojsko imajo lahko samo države z več deset milijoni prebivalci, od majhnih držav pa le tiste, ki so geografsko daleč stran od konfliktnih področij. Za Slovenijo ne velja ne prvo ne drugo.

Razvoj človekove mentalitete tudi ne gre v smeri želje po večji militarizaciji, ampak obratno, kar pomeni, da bo v prihodnosti čedalje težje dobiti profesionalne vojake, sploh če bodo ti tako slabo plačani, kot so pri nas.

Mnogi ljudje so prepričani, da nam članstvo v EU in NATU avtomatično zagotavlja varnost in je zato za nas nepotrebno imeti kakršno koli vojsko. To je zelo naivno prepričanje, kajti nobena zveza držav ni večna, poleg tega pa so kar tri naše sosednje države, ki imajo ozemeljske pretenzije do Slovenije, hkrati članice EU in NATA. Vse tri so mednarodno veliko vplivnejše in uglednejše, poleg tega tudi večje od nas.

Ali nismo potegnili nobenega političnega nauka iz dejstva, da v tožbah proti sosedam na evropskih sodiščih vedno izgubimo? Koga bosta v primeru naših ozemeljskih sporov s sosedi podprla EU in NATO?

Obdržimo samo gasilce ali pa se resno lotimo izgradnje obrambnih sil

Mnenja sem, da smo se znašli na točki, ko bomo zelo kmalu morali sprejeti temeljno odločitev glede naše vojske, saj tako kot do sedaj ne moremo več naprej. Imamo dve možni rešitvi: prvo, da lastno vojsko ukinemo in obdržimo samo gasilce ter civilno zaščito in drugo, da se resno lotimo izgradnje svojih obrambnih sil.

Prva rešitev je videti zapeljiva, zagotovo jo podpira velika večina (nedržavotvornih) prebivalcev Slovenije. Vendar je v nasprotju z zdravo pametjo, po kateri ne smeš biti razorožen, če ti sosedje škilijo čez mejo, katero neradi priznavajo. Resnih zaveznikov nimamo, na razne zveze držav pa se ne kaže zanašati, kar smo že ugotovili.

Torej nam ostane le druga možnost, vojska, ki bo temeljila na naborništvu in bo imela tudi zadovoljive količine orožja, saj vojske, ki ni sposobna obrambe, nima smisla imeti. Ta možnost je sicer povezana z velikimi finančnimi vlaganji, saj bi bila naborniška vojska občutno dražja od profesionalne, ker bi v svojem sestavu obdržala vse sedanje vojake, ki bi jim dodala še nabornike na služenju vojaškega roka. Temu bo večina ljudi zagotovo nasprotovala, češ da ni potrebno trošiti denar za oboroževanje.

Vendar se je treba vprašati, koliko evrov ali dolarjev je vredna južna Koroška, ki smo jo po prvi svetovni vojni izgubili zaradi svoje vojaške impotentnosti, ali koliko je vreden Piranski zaliv in prost izhod na odprto morje (poleg še nekaterih manjših slovenskih zaselkov), ki smo jih izgubili iz enakega razloga, saj se jih je Hrvaška kratko malo prilastila? Možno je, da te ozemeljske izgube še niso zadnje!

Ugovori proti naborniški vojski ne vzdržijo resne presoje

Pogosti ugovori proti naborniški vojski so, da smo ga v samostojni Sloveniji že imeli, vendar ga ni bilo možno vzdrževati, saj so se obvezniki večinoma izogibali vpoklicu. Seveda so se, saj ni bilo nobenih sankcij, če se niso odzvali. Če bi nekoč zavrnil vpoklic v JLA, mi ne bi ušlo 5 let v niškem zaporu ali v Sremski Mitrovici, za dobro mero bi sledili še kakšni 2 leti služenja v kazenskem bataljonu. Vpoklic v JLA so si upali zavrniti samo najbolj fanatični jehovci. Nasprotno smo imeli v samostojni Sloveniji na izbiro možnost civilnega služenja v enaki dolžini (vendar ne 24 ur dnevno kot v vojski, temveč le 8 ur), zato je logično, zakaj se je večina nabornikov raje odločila za mnogo lažje in efektivno tudi krajše civilno služenje.

Nadaljnji ugovori proti obveznemu služenju vojaškega roka pravijo, da bi se v primeru nevarnosti dalo pravočasno vojaško izuriti dovolj veliko število ljudi. Vendar človeka, ki kasarne še ni videl niti od zunaj in je torej vojaško »nepismen«, ni mogoče v nekaj dnevih izuriti za vojaka, ki bo takoj moral na fronto. V premislek: v popolnem miru je od atentata na Franca Ferdinanda do izbruha 1. svetovne vojne minilo le 37 dni, od podpisa pakta Ribbentrop – Molotov do napada Nemčije na Poljsko pa le 8 dni. Danes bi to verjetno trajalo še manj časa, torej ni mogoče računati z začetkom vojaškega urjenja šele tedaj, ko bo že prišlo do resne nevarnosti vojaškega spopada. Vojska je sistem, ki se dolgo in počasi izgrajuje.

7.000 ali še manj vojakov ne more storiti dosti, tudi če so še tako dobro oboroženi, izurjeni in motivirani. Toliko vojakov bi bilo dovolj le v primeru, če bi bili namenjeni samo za razpolago NATO paktu.

V prihodnje je treba velike sistemske odločitve sprejemati po zdravi pameti

Žal politična situacija ni takšna, da bi to lahko bilo tako. Vojske ne potrebujemo zato, da se bo v tujini bojevala za tuje interese, ampak predvsem za obrambo domovine. Nekaj profesionalnih vojakov lahko pošljemo na vojaške misije v tujino. Poleg izpolnjevanja mednarodnih obveznosti si na misijah pridobivajo potrebne bojne izkušnje. Kasneje lahko pridobljeno znanje posredujejo glavnini ostalih vojakom, ki pa morajo ostati doma.

Na podlagi navedenih dejstev se ob dilemi profesionalna ali naborniška vojska odločno opredeljujem za naborniško. Slednja bi, kot je bilo že rečeno, vključevala tudi sedanje profesionalce, torej bi bila že zato močnejša od sedanje. Pa tudi ljudi, sposobnih za vojake, je v Sloveniji veliko več kot samo 7.000. Ker so politični odločitvi o ukinitvi naborniške vojske botrovali predvsem populistični razlogi (na levici in desnici!), priporočam, da je v bodoče treba velike sistemske odločitve sprejemati po zdravi pameti.

48 KOMENTARJI

  1. Obdržimo samo gasilce in gorsko reševalno. Večje vojaške sile naj organizira EU in v njenem okvirju moramo biti tudi mi solidarni. Neumno se je zanašati, da nam bodo krizo v Siriji (in drugod ob mejah EU) gasili Američani (in Rusi). Moramo biti sposobni sami zaščititi Kurde, ko se Američani umaknejo.

    Združene Države so najmočnejša vojaška sila na planetu. Radi poudarjajo, katerih kapacitet imajo več kot vse ostale države skupaj, a ne bo držalo, da so sposobne vojaško premagati ostanek sveta. Po padcu vzhodnega bloka so se sposobne zaplesti v dva regionalna konflikta kjerkoli na svetu in v obeh zmagati. Ne pa v treh! In ko umaknejo svoje vojake iz Kurdistana, bi Slovenija svojo mislijo morala okrepiti. Ne pa da še tistih šest vojakov kličemo domov.

    In še nekaj glede naborništva. Res je, da na hudri-budri sklicana vojska ni uporabna. Recimo agresorska avstro-ogrska vojska je bila neprimerno bolje tehnično opremljena in za povrhu še dvakrat številčnejša, a je beležila enormne izgube v porazih leta 1914 ob napadu na kraljevino Srbijo. Podobno so logistično naprednejši Američani beležili leta 1945 hude izgube ob napadih na izurjeno nemško vojsko. A dandanes je vse to vorbei. Takšnih vojska ni več in naslednje vojne bodo vse manj podobne tistim. Če hočemo zmagati v naslednji vojni, moramo biti nasploh tehnološko dobro razviti. Ni neke konkretne tehnološke panoge, katera bo do takrat ključna.

    Glede težav z zavezništvi pa se strinjam. Učite se diplomacije od Srbov, Srbija zaveznike ima. Zakaj? Ker je treba z zavezniki biti solidaren tudi, ko oni kaj potrebujejo. Recimo s Kurdi, ko potrebujejo šest slovenskih vojakov, da je na misiji izobešena ena zastava več proti “islamski republiki” in ostalim zastarelim oblikam vladanja.

    • Se strinjam, ja. Država bi morala poskrbeti – ne za svojo vojsko, temveč, da nabavi visoko tehnologijo, s katero bi se izkazali za “tehnološko dobro razvite”.
      Dober ukrep bi za začetek recimo bil, da bi država nabavila in vsakemu državljanu podarila najnovejši visokotehnološki telefon, da bi z njim mahali proti naglo napredujočemu sovražniku – to bi ga spravilo v paničen beg…
      Poleg tega so mlade generacije, ki bi najraje 24 ur na dan neprestano buljile v svoje visokotehnološke telefone, že zdaj dobro pripravljene na tako rešitev, kar je še en dokaz, da vojske Butalci ne potrebujemo…

    • Ko Američani napadejo Iran, bo meje prečkalo manj kot pol milijona vojakov. Visoko tehnološko opremljenih. Da, to v praksi pomeni, da bo vsak v rukzaku imel telefon in bo zaledje ves čas vedelo, kje je. A seveda satelitsko vojskovanje ni dobilo ime po tem telefonu ampak po taktikah, ki jih omogoča.

      Se strinjam, da bi mlade morali dvigniti s kavča. Ampak ne z obveznim služenjem vojaškega roka pač pa z obvezno študijsko menjavo. Vsaj ERASMUS če ne mlajši.

      Zgled vojaško močne države je Izrael. Obkrožena z arabskimi in drugimi muslimanskimi sosedi, ki jim je trn v peti. Res poznajo obvezno naborništvo, a to ni ključ njihove moči. Njihova moč ima korenine v vseh zahodnih državah na čelu z ZDA. Po teh koreninah se v obe smeri pretakajo visoko tehnološko razvite rešitve.

      Me pa zanima, katera številčna vojska bo po vašem mnenju napadla Slovenijo ne, da bi bi pred tem morala prečkati Hrvaške. Že enkrat ste pokazali, da je možno Hrvaško dovolj oborožiti, da se ni treba boriti nam.

      • Gospod Igor,
        že zdavnaj vojne potekajo tudi drugače kot z vojaškimi spopadi. Samo za primer:

        Da ne bomo gospodarsko uničeni ob teh korona ukrepih, si bomo morali izposoditi denar. Ta denar si bodo banksterji enostavno izmislil, mi z našimi pravnuki pa jim bomo vračali pravi denar. Kaj ni to bolje kot uničenje države kot npr. v Siriji? Libanonu?

        Lep pozdrav pa zdravi ostanite!

  2. Virus in nezakoniti migranti nas opominjajo, da ima varnost domačega okolja absolutno življenjsko prioriteto.

    Takšno prioriteto mora imeti po življenjski logiki tudi slovenska vojska.

    Gremo varno naprej!

  3. “…priporočam, da je v bodoče treba velike sistemske odločitve sprejemati po zdravi pameti.”

    Težka bo, ker se zdravi pameti zdaj vsi izogibajo. Ne samo pri nas, ampak tudi v Evropi in Ameriki. In temu krogu “zahodne civilizacije” pripadamo – v vseh pogledih. Zajelo nas je neverjetno poneumljanje – tako domače, iz znotraj, kakor tudi od zunaj.

    Recimo vabljenje migrantov iz Azije in Afrike – kaj takega svet še ni videl!
    Ali sveta Gretica, ki jo časti in zavzeto posluša sam evropski parlament, cvet evropske demokracije.
    Ali ko slišimo Židana, Kordiša in tovariše, kako se delajo neumne in sprašujejo, kdo nas napada in zakaj sploh potrebujemo vojsko – kje je tu “zdrava pamet”? Je ni!

    Zato se na zdravo pamet nikar ne zanašajmo – že dolgo tega je tiho odšla od nas, za sabo zaprla vrata in nas pustila v temi…

    • Poneumljanje? Vsak kovanec ima dve plati. Na eni strani je ozka (in vse ožja) specializacija, na drugi strani je poneumljanje in splošna nerazgledanost.

      Jaz ponosno priznam, da sem nerazgledan. Nimam pojma, na katerem koncu Kitajske je Wuhan. In menim, da je to moja prednost. Ker človek ima omejeno kapaciteto v možganih, je smiselno, da “modro izbira svoje bitke”.

      Oziroma če preveden na področje, ki je Časniku bližje: družino. Kako bi vi prepoznali v družbi najboljšega zakonskega moža? Jaz bi ga med drugim prepoznal tudi po tem, da bi bil neroden in neuspešen v komunikaciji z drugimi odraslimi ženskami. Ne bi dobro razumel, kaj hočejo. Sploh ne bi ujel sublimarnih sporočil. In bi se jim rahlo izogibal. Alfa samci ne morejo biti optimalni družinski možje.

      • Se strinjam z vami, gospod Igor. Alfa, beta, game, delta in epilon samci so satanova tvorba.

        Ne strinjam se pa nerodnostjo in raznimi sublimarnimi sporočili. Sploh nisem podoben poročenim svetnikom pa vendar zelo dobro vse to vidim. Kajti, kjer je Bog, je tudi modrost. In kakšna je reakcija tujih žena? Mojega sodelavca, ki je meni vzor poročenega kristjana in mene sodelavke izbirajo za službena potovanja, ker se počutijo varne. Poenostavljeno geslo namreč je: “Prijateljevo ženo se ne gleda izpod višine oči!” Hm … vsaj prijateljevo.

        Pa mir in vse dobro, predvsem pa veliko zdravja!

        • Hm… ne more biti slaba takšna služba, kjer ženske hodijo na službena potovanja in pri tem lahko izbirajo, koga bodo vzele s seboj!

          Ali ste v tudi službi pod žensko kamando, alfa AlFe? 😉

          • Ja, kakor za koga. In tiste črke v mojem imenu niso kratice od alfa, temveč začetnice mojega imena in priimka. 😉

          • AlFe:
            Prosim, poglejte še enkrat, ali res gre za ime in priimek in ne za aluminijev železoid?
            Pri tem je železoid od sile trda jeklena litina, ki seveda pripada ženski strani, anede?

      • In zakaj ste se spustili v to bitko, glede na to da jih modro izbirate?
        Sicer kot berem, vam ta kar uspeva!

        • Ker ne izbiram vedno modro. 🙁
          Na Časniku sem iz navade. Sicer sem že ugotovil, da je politika “a waste of time”, Teoretično. A v praksi se tega še ne držim.
          Sicer sem pa Časnik našel v času, ko me je naša “pravna država” povozila. Kot odličnjak v šoli (in da “teacher’s pet”) sem bil prepričan, da sistem obstaja. In da ščiti tiste, ki se držimo pravil. Razočaran sem ugotovil, da temu ni tako. Iskal sem tolažbo, pomoč, zaveznike za spremembo. Slovenija se je stoletja razvijala v okviru avstro-ogrske in nemško razumevanje prava nam ne bi smelo biti tako zelo tuje. Ker smo za povrhu v evropskem pravnem okvirju, verjamem, da bi spet lahko pridobili tisto, kar stari ljudje na totem eki hvalijo: “Za časa Hitlerja je bil red”. Torej za časa Hilterja se ne da ničesar, ama baš ništa, pohvaliti. A res je, da Nemci imajo pravno državo in takšen red tudi izvažajo. Ne vem, zakaj se mu ne bi pridružili. V pravni državi je življenje produktivnejše kot na Divjem zahodu.
          No, ta cilj me druži z Časnikom. Ne pa tudi sicer politično prepričanje, ki (saj opažate) močno odstopa od ostalih sogovornikov. A, če hočete ostati na oblasti, potem morate seči čez sredino in se znati pogovarjati z ljudmi, kot sem jaz. In najti skupne projekte, ki bi se jih skupaj šli.

    • Gospa Vanja,
      Razen, da ste ogorčeni nad mojimi partizanskimi koreninami, ne vem, kje sem vam jaz (ali je bil kdo drugi?), da se tako isajate.

      • Igor Đukanović,
        ne vem, o čem me sprašujete, ker se pod tem člankom do tega trenutka nisva pogovarjala.

        Vseeno vam lahko povem, kaj menim o vas in vaših komentarjih.

        Na Časniku ste kot komentator prisotni že vrsto let. Včasih ste se podpisovali kot Igor MB, v zadnjem času kot Igor Đukanović. Po količini in zvrsti komentarjev po moji oceni spadate med količinsko zelo produktivne in vztrajne, vsebinsko pa nesramne, politično levičarske provokatorje ter zasmehovalce in omalovaževalce slovenske desne politike, bolj izrecno politika Janeza Janše, Slovenske demokratske stranke… in še česa, kar ni po vašem levičarskem okusu in volji.
        Pa še svojo vegansko izbirčnost pogosto vsiljujete in se celo v kriznih razmerah, ko večina slovenskih državljanov nima možnosti biti izbirčni pri hrani, hvalisate, kako ste si naročili pomaranče iz Grčije – najbrž ne najcenejših!
        Ljudje se sprašujejo, koliko časa bodo hrano še zmogli kupovati, vi pa se napihujete s svojo izbirčnostjo. Ja, ne pravijo zastonj, da je s polno r..jo (javnega uslužbenca) lahko s..ti!

        In ravno vi, ki se neprenehoma norčujete in zabavljate iz soljudi, ste pred par dnevi tukaj jokcali in vekali, češ da se vam nekdo posmehuje?!? Ne bodite smešni, Igor Đukanović!

        V svojih komentarjih ste se večkrat posmehovali slovenski državi, češ da sploh ni država in omalovaževali Slovence v drugi osebi množine, češ ” Slovenci si ne zaslužite samostojnosti” in “Slovenci države sploh nimate”; kjer ste se norčevali iz slovenske osamosvojitvene vojne, češ da je bila operetna vojna; kjer ste omalovaževali padle žrtve na slovenski strani spopada, češ ker jih je bilo malo; kjer ste zaničevali ljudi, zaslužne za ustanovitev samostojne slovenske države ter poraz in izgon agresorske jugoarmade s slovenskega ozemlja.

        V osvežitev vašega in ostalih bralcev spomina, vam spodaj podajam povezave na članke z vašimi brezsramnimi komentarji iz različnih časovnih obdobij.
        Bržkone ima večina bralcev Časnika v teh dneh na razpolago nekaj več časa, ki ga lahko posveti preučevanju vašega komentatorskega profila.

        Vaša levičarska posvečenost cilju, ki je vsesplošna levičarska politična in medijska nadvladi v državi Sloveniji, vas dela absolutno gluhega in slepega za vse protiargumente, s katerimi vaši sokomentatorji izpodbijamo vaša stališča. Celo kadar smo vam dokazali, da lažete, se v svojih lažnivih stališčih niste premaknili niti za milimeter.

        Priznam, vedno bolj me prepričujete, da se ne splača truditi z vljudnimi in potrpežljivimi odgovori na vaše nesramne levičarske politične provokacije in laži.
        Zato vam v zadnjem času nalašč odgovarjam bolj kot ne zbadljivo in manj vljudno! Saj niti vi niste vljudni in politično korektni v svojih komentarjih!

        https://www.casnik.si/dva-antona/

        https://www.casnik.si/pravicna-vojna-na-slovenskem/

        Člankov z vašimi nesramnimi zasmehovalskimi komentarji je seveda mnogo več.
        Podajam po dve povezavi hkrati, saj tri in več povezav v enem komentarju avtomatsko pošlje komentar na čakanje za objavo.

        Če hočete, se lahko tudi potrudim in vam vsakič, ko se bova komentatorsko srečala, osvežim spomin na vaše pretekle omalovaževalsko posmehovalske levičarske komentatorske izbruhe.

      • Tako pa se ne bova šla.
        Ravno to je LAŽ!
        Nikoli nisem zasmehoval niti enega padlega v vojni za Slovenijo. Niti padlih tujih civilistov, nad katerimi sta obe sprti strani zagrešili zločine proti človeštvu (slovenska z civilisti v živem ščitu). Še manj pa zoper slovenske.
        Drži pa, da nikoli v življenju še nisem glasoval niti za enega predstavnika SDS, odkar ima stranka takšno ime kot sedaj.

        • Igor Đ.
          vidim, da celo sami težko razumete, kar ste zapisovali.

          Naj vam razložim: s tem, ko ste slovensko osamosvojitveno vojno označili (citiram dobesedno vašo označbo) za “operetno vojno” in “spopade nizke intenzitete”, ste dejansko zasmehovali vse žrtve, ki so v tistih dneh padle pod streli in v bombnih napadih agresorske JLA. Za žrtve tiste vojne in za njihove bližnje je vaše posmehljivo in omalovaževalno označevanje slovenske osamosvojitvene vojne žaljivo. Vem pa, da ima vaše zaničljivo in posmehljivo izražanje točno določen namen.

          In ne delajte se užaljenega, raje še enkrat preberite, kaj ste pisarili in kaj smo vam mnogi odgovarjali.

          Nihče vas ne sili, da volite Slovensko demokratsko stranko.
          Ni vam pa treba zaradi vašega prezira do te politične opcije lagati o njenem predsedniku.

        • Pa ponoviva.

          Vojna je termin mednarodnega prava. Poznamo: svetovne, med dvema državama, državljanske …

          1.) Je leta 1991 v Sloveniji divjala svetovna vojna? Če da, med katerimi državami na eni in katerimi na drugi strani? Kakšen odstotek svetovnega prebivalstva je zajela?

          Če morda tisto ni bila svetovna vojna, ali so žrtve, ki so v njej dale svoja življenja, iz tega razloga manj vredne od partizanov, talcev in taboriščnikov v nacističnih taboriščih? Ali je morda trpljenje tisto, ki definira herojstvo (“Na muci se poznaju junaci.”)?

          2.) Ali je morda tisto bila navadna vojna med dvema mednarodno priznanima državama? Če da, med katerima? Naj spomnim, da je Slovenija bila v mednarodni skupnosti takrat prepoznana za sebično in je na priznanje morala čakati v paketu z Bosno in Hercegovino.

          Dalje ali sta Rusija in Turčija v vojni? Pred nekaj dnevi so ruski vojaki pobili še nekaj turških, ki so bili pomešani med upornike. Par let nazaj so Turki sestrelili rusko letalo. Je tisti pilot manjši heroj, ker je umrl za svojo domovino v času, ko nikjer ni prav nikakršne svetovne vojne?

          3.) Smo imeli leta 1991 morda državljansko vojno? Če da, ali so Turki ta hip v državljanski vojni? Pri njih vsake toliko časa ubijejo kakšnega Kurda … Ali je Slovenija ta hip v državljanski vojni? Iz kriznega štaba so namreč grozili s smrtjo nekemu novinarju. Bi lahko označili za pobalinsko, če ne bi šlo za resen zločin.

          Mene so v SFR Jugoslaviji učili, da je najbolj odprta evropska meja ravno meja med Jugoslavijo in Italijo. Zelo sem se pozneje v ZDA osmešil s to izjavo. Podobno nas zdaj v osnovnih šolah učijo, da smo imeli veliko vojno, ker se tako lepše sliši. Da nam država bolj pripada ali kaj.

          Torej v vojaški terminologiji se tistim dogodkom ne reče vojna pač pa vojaški spopadi nizke intenzitete. “Operetna vojna” pa je termin, ki so ga skovali hrvaški politiki, da bi opozorili na dogovorjenost med slovenskimi in srbskimi politiki, da Slovenci lahko gredo.

          Še enkrat, ali je gasilec, ki umre med gašenjem nevarnih odpadkov v Vrhniki in tako da svoje življenje za Slovenijo, manj vreden od tistih, ki so za Slovenijo dali svoja življenja leta 1991? Ali je žaljivo zanj, če ne rečem, da je umrl “v vojni z nevarnimi kemičnimi odpadki”, ali morda lahko samo izrazim hvaležnost njemu in prezir do odgovornih, ki so dovolili to ekološko katastrofo, ali celo prilivali olja na ogenj, da bi se povečala verjetnost za takšen “poceni” način “rešitve” vprašanja odpadkov?

        • P.S. Ne delam se užaljenega. Sem užaljen.
          A imam toliko izkušenj, da vem, da se v politiki (kar tudi tole spletno komentatorstvo je), ne da doseči pravice.

          Me pa čudi še nekaj? Čemu fovšija glede mojega sadja. Ne, ne drži, da je presnojedstvo drago, če se pravilno zorganiziraš. Kdorkoli želi povečati delež sadja v svoji prehrani, je zelo dobrodošel, da me kontaktira na Facebooku ali tudi kar na službeni e-mail, da mu dam nasvete glede ugodnih nakupov najkvalitetnejšega sadja.

          Tega je treba jesti v sezoni. Zdaj najbrž špricano grozdje stane že nekih 5-6 €/kg. Jaz si tako dragega ne morem privoščiti. Sem ga pa dobil za pol evra. S prijateljem sva si šla sama nabrati v svoje gajbice in ga nato imela doma za kar lep čas. Da se dobro živeti samo od grozdja. Res je, da na takšni hrani večina shujša, a, če ješ vsakič, ko si lačen, praktično ni možno shujšati pod še optimalen BMI (indeks telesne mase). Pametno je zraven pojesti še en bakterijski B12 (strošek 7€ na dva meseca), 3-4 oreščke (od tega en brazilski; srčni bolniki smejo tudi 2), eno jedilno žlico (najbolje sveže) strtih lanenin semen in če imaš, malo solate. To je to.
          Od novembra dalje imamo v Sloveniji kakije. Te je treba pustiti v kleti, da se umedijo. (Nabavim 300 kg, pa jih vsak teden preberem, kateri so že zreli.) Tri kile kakijev je dovolj za vse dnevne potrebe. No temu dodamo 3-4 oreščke kot zgoraj. Strošek skupaj dobre 3 evra na dan. Govorim seveda o ekoloških kakijih.
          Tudi pri pomarančah ni potrebna fovšija. Včasih imajo v Hočerju bio-pomaranče v akciji. A stanejo 15€ kila? Ali 1,15? No jaz si res privoščim pomaranče najvišje kvalitete. A kupim sem jih direktno od pridelovalca (oz. njegove žlahte), tako da je cena enaka kot za slovenske ekološke jabke spet direktno od pridelovalca. Danes sem tako cel dan že na smutijih iz teh pomaranč in slovenskih ekoloških kivijev in jabk. Ne, ne bom bankrotiral.
          Res sem svojčas bil vrhunski znanstvenik in temu primerno plačan. Še vedno bi bil vrhunski, če bi Republika Slovenija bila pravna država in me pravočasno zaščitila pred izsiljevanjem. A tudi tako imam svoji zahtevni izobrazbi primerno plačo in se mi ne zdi pošteno, če mi kdo oporeka razmetavanje, medtem ko ga sočasno ne moti, da nekateri dajo samo za pizzo osem evrov na dan. Potem še za pivo v gostilni, pa še eno doma, pa še kavico doma, pa še … Pa se ni nikoli tako zagnal v študij kot jaz. Ne v kaj drugega za našo skupnost niti civilizacijo v celoti enako pomembnega.

    • Alfe,
      mogoče sem rahlo dramatiziral, da prenesem osnovno sporočilo. Vsi vemo, kaj pomeni, ko mačka piha, samo skrbnik pa loči med ostalimi zahtevami. Seveda iimajo tudi vse ženske veliko skupnih lastnosti, a, da bi eni bil res blizu, se moraš poglobiti, kar pomeni, da ne ostane časa, da bi res razumel še druge. Pa tu ne mislim na prijateljstvo, ki je v bistvu podobno kot z moškimi in je možno hkrati gojiti več kar zanesljivih prijateljstev. Sam sem imel v mislih tisti presežek, ki loči dobro partnerstvo od samo navade živeti skupaj z osebo nasprotnega spola.

      • Igor, osnovno sporočilo tega prispevka je “izgradnja slovenske vojske”!
        Vi pa o izletih, zakonskih odnosih in vsem mogočem na enem kupu ?!

      • Prva iteracija: slovenska vojska.
        Druga iteracija: denar, vojska nasploh, orožje, satelitsko vojskovanje.
        Tretja iteracija: vse našteto …
        (Tako je praviloma v debatah. Še posebej, če ne komentirajo somišljeniki samo: “Podpisujem”, ampak še razvijajo svoja razmišljanja, na katera potem repliciramo.)

  4. G. Igor Dukanović je predstavnik tistih zdravih sil, ki nam je želel razorožiti slovenske teritorialce zato, da bi bili goli in bosi.
    Njegovi starši pa so zaklinjali, da potrebuje JNA med 11 do 15% narodnega dohodka, ki je bil petkrat manjši kot danes, samo zato, da je dragi predsednik TITO nastavil model hitrega razpada SFRJ.
    Kako prozorno, EU naj ščiti Slovenijo, tako kot je Srbija ščitila z 150.000 Oficirji JNA v Beogradu celo SFRJ. Skupaj je viselo samo v Beogradu 600.000 na proračunu sedme republike. Sedaj nam pa ti potomci govorijo, da ne rabimo vojske niti policije samo še gasilce pa civilno zaščiti.
    Pozablja pa tale gospod, da je JNA bila dobra takrat ko so jo vodili v general štabu slovenski oficirji- generali. Ko pa je prišel general Mamula, ki ga je na sprejemu poscal pudelček od g. tov Jovanke in se je potihoma obrisal scalnico, namesto da bi ga brcnil čim dalj, je začela JNA začela propadati. Da li je muško ili žensko. Pa zna se šta mora da bude, ako si vojnik. pa neka tako ostane!
    Res pa je da sem se tresel, ko me je na prepovedanem območju pregledovala oficirka Izraelske vojne.

    • Ne bo držalo. Moj ata se bi strinjal tudi, če bi za vojsko šlo 50% BDP, a ni videl, da nam je ravno zaradi premočne (beri predrage) armade razpadla država. No in še zaradi avtoritarnosti (komot bereš despotstva).
      Mama pa ne. Tako da malo posplošuješ, malo pa nabijaš. Tudi sicer 600 ni isto kot 6000.
      Izurjenosti slovenskih vojakov in častnikov nisem nikoli oporekal. Nerodno je le, da se je večina teh skozi zgodovino borila direktno proti slovenskim interesom. V tem vidim glavni vzrok za današnje “hvatanje krivina” vsakič, ko zavezniki potrebujejo pomoč.

  5. Nič nimam proti načeloma. AMpka šele tedaj, ko bodo nekateri mlečnozobi državni sekretarji in ministri, ki to zagovarjajo sami odslužili vojaški rok in postali pravi dedci.

  6. Državo določa nekaj atriburov. Če ti niso izpolnjeni, pokrajina ni država. Eden ključnih atributov je tudi sposobnost obrambe in zagotovitve varnosti, torej lastna vojska. Če te ni, je to invalidna država, odvisna od dobre ali slabe volje drugih.

    Če nimamo lastne vojske, ne potrebujemo tudi lastne vlade in oblasti. Potem je najbolje, da se priključimo Avstriji. Potem naj oni skrbijo ne samo za našo obrambo, tudi za druge stvari, če sami nismo sposobni.

  7. Avtor pravi, da je večina državljanov za naborniško vojsko?! Nisem prepričan da ima prav.
    Sam sem za. Sedanji predlog je padel tudi kot ne dovolj izdelan in, če prav razumem, nas ta točka še čaka ponovno, z boljšim predlogom.
    Drugo pa je, ali je slovenski narod sposoben imeti vojsko. To so namreč bistveni elementi državotvornosti in domoljubja, predanosti visokim ciljem, vse to, kar zelo primanjkuje splošni slovenski kulturi. Narodom, ki imajo vse državniške atribute z vojsko vred, razne varde in vaške straže ne padejo niti na pamet. Tega preprosto ni nikjer.

  8. Resno vojsko rabimo. Kot vsaka resna drzava. Ampak diskusija z nekom, ki bi se s sosednjimi nacijami hotel spopadati za ozemlja, mi je nesmiselna. Nesprejemljiva.

    Ne vidim dokazov za nevarne trditve avtorja, da imajo menda tri od stirih sosednje drzave ozemeljske aspiracije do Slovenije. Katere? Dokazi? Noben razumen Evropejec ne more in ne sme imeti ozemljskih aspiracij do sosednje drzave. Meddrzavne meje so nedotakljive! To je conditio sine qua non za vse, ki hocejo dobro Sloveniji, generaciji sinov in vnukov.

    Edini realni problem in vir nesporazuma meje s Hrvasko je njena pomanjkljiva dolocenost iz casa SFRJ na kopnem in nedolocenost meje na morju. Meje na morju med Hrvasko in Slovenijo, niti nasploh ob istrski obali nikoli ni bilo in je se vedno ni dokoncno potrjene, torej je logicni nesmisel, kaj da si je Hrvaska ( ali Slovenija) prisvojila. Meja z Avstrijo je, kjer je. Dolocil jo je izid plebiscita. Je nediskutabilna in pika! Ljubezen do koroskih korenin slovenstva in do tamkajsnjih rojakov se izraza drugace, ne z ozemeljskimi pretenzijami!

  9. Spoštovani sokomentatorji in upravljavci Časnika,
    sinoči je zelo verjetno prišlo do kibernetskega napada in vdora na Časnikovo spletišče, zato dodajam ta komentar pod članek, ki govori o obrambnih silah.

    Namreč, včeraj zvečer se mi je ob poskusu dostopa na Časnik pojavil izpis:
    “Vaša povezava ni zasebna. Morda poskušajo napadalci ukrasti ukrasti vaše podatke s spletnega mesta https://www.casnik.si (na primer gesla, sporočila ali podatke kreditnih kartic)”.
    Po tem izpisu mi je bilo onemogočeno dostopati na Časnikov portal.

    Brez mojega ukrepanja v zvezi z opisano blokado, lahko od danes zjutraj zopet dostopam na Časnik. Domnevam torej, da so proti vdoru in blokadi ukrepali upravljalci portala.

    Vendar pa opažam, da se po sinočnji blokadi na Časniku dogaja nekaj čudnega.
    Najprej so zjutraj izginili moji včerajšnji komentarji. Izginili so brez administratorjevega obvestila o izbrisu. Nato so se komentarji zopet pojavili.
    Poleg tega je bil zjutraj na naslovnici na vrhu objavljen Peterletov članek, ki mi ga ni uspelo prebrati in je sedaj izginil. Vsaj jaz ga ne vidim več.

    Ne vem torej, kaj je vzrok izginjanja in vnovičnega pojavljanja nekaterih mojih (in tudi drugih) komentarjev ter izginotja Peterletovega članka. Teoretično bi to dogajanje lahko bilo posledica administratorjevih posegov, a ta domneva ne pojasnjuje sinočnje blokade in obvestila o poskusu vdora v moj uporabniški račun.

    Zelo verjetno se mi zdi, da je trenutna zmešnjava z brisanjem in ponovnim pojavljanjem komentarjev ter izginotjem Peterletovega članka na Časniku zares rezultat zlonamernega hekerskega vdora na Časnikovo spletišče.

    Gojim torej domnevo, da so na Časniku v komentarje in članke načrtno posegali zlonamerni spletni vlomilci, kar bi lahko pojasnilo tudi obvestilo o poskusu vdora na spletno mesto http://www.časnik.si.

    Samo upam lahko, da zlonamerni vdori v uporabniške račune na Časniku niso bili uspešni, kar se tiče kraje podatkov in vdora v zasebnost.

    Vsekakor me nepojasnjena zmešnjava na Časniku vznemirja, saj lahko pomeni, da se na Časnikovem spletišču  še vedno vrši sovražni vdor z namenom cenzure in poseganja v komentatorska mnenja, kot tudi z namenom kraje uporabniških podatkov in nepooblaščenega vdora v računalniške naprave uporabnikov.

    Ostale komentatorje naprošam, da opišejo morebitno svojo tovrstno izkušnjo. Zanima me, ali je še kdo prejel enako obvestilo o vdoru ter imel blokiran dostop na Časnik in danes opaža zmešnjavo na portalu.

    Predvsem pa prosim upravljavce Časnika za pojasnila, kako taki ekscesi učinkujejo na zasebnost in varovanje podatkov registriranih obiskovalcev Časnika. Zastavlja se mi namreč vprašanje, koliko smo sploh varni uporabniki ob dostopanju na Časnikovo spletišče?
    Prosim tudi za konkretne napotke, kako naj obiskovalci portala ukrepamo ob takih ekscesih.

    Vnaprej se zahvaljujem za vsa tozadevna uporabniška mnenja oziroma za vsa pojasnila in odgovore upravljavcev Časnika.

    Hudobneži itak nikoli ne počivajo:

    https://siol.net/digisvet/nasveti/skriti-za-svojimi-racunalniki-izkoriscajo-preplah-zaradi-koronavirusa-522206

  10. Spoštovani sokomentatorji in upravljavci Časnika,
    sinoči je zelo verjetno prišlo do kibernetskega napada in vdora na Časnikovo spletišče, zato dodajam ta komentar pod članek, ki govori o obrambnih silah.

    Namreč, včeraj zvečer se mi je ob poskusu dostopa na Časnik pojavil izpis:
    “Vaša povezava ni zasebna. Morda poskušajo napadalci ukrasti ukrasti vaše podatke s spletnega mesta https://www.casnik.si (na primer gesla, sporočila ali podatke kreditnih kartic)”.
    Po tem izpisu mi je bilo onemogočeno dostopati na Časnikov portal.

    Brez mojega ukrepanja v zvezi z opisano blokado, lahko od danes zjutraj zopet dostopam na Časnik. Domnevam torej, da so proti vdoru in blokadi ukrepali upravljalci portala.

    Vendar pa opažam, da se po sinočnji blokadi na Časniku dogaja nekaj čudnega.
    Najprej so zjutraj izginili moji včerajšnji komentarji. Izginili so brez administratorjevega obvestila o izbrisu. Nato so se komentarji zopet pojavili.
    Poleg tega je bil zjutraj na naslovnici na vrhu objavljen Peterletov članek, ki mi ga ni uspelo prebrati in je sedaj izginil. Vsaj jaz ga ne vidim več.

    Ne vem torej, kaj je vzrok izginjanja in vnovičnega pojavljanja nekaterih mojih (in tudi drugih) komentarjev ter izginotja Peterletovega članka. Teoretično bi to dogajanje lahko bilo posledica administratorjevih posegov, a ta domneva ne pojasnjuje sinočnje blokade in obvestila o poskusu vdora v moj uporabniški račun.

    Zelo verjetno se mi zdi, da je trenutna zmešnjava z brisanjem in ponovnim pojavljanjem komentarjev ter izginotjem članka na Časniku zares rezultat zlonamernega hekerskega vdora na Časnikovo spletišče.

    Gojim torej domnevo, da so na Časniku v komentarje in članke načrtno posegali spletni zlonamerni vlomilci, kar bi lahko pojasnilo tudi prejeto obvestilo o poskusu vdora na Časnikovo spletišče.

    Samo upam lahko, da zlonamerni vdori v uporabniške račune na Časniku niso bili uspešni, kar se tiče kraje podatkov in vdora v zasebnost.

    Vsekakor me nepojasnjena zmešnjava na Časniku vznemirja, saj lahko pomeni, da se na Časnikovem spletišču  še vedno vrši sovražni vdor z namenom cenzure in poseganja v komentatorska mnenja, kot tudi z namenom kraje uporabniških podatkov in nepooblaščenega vdora v računalniške naprave uporabnikov.

    Ostale komentatorje naprošam, da opišejo morebitno svojo tovrstno izkušnjo. Zanima me, ali še kdo dobil enako obvestilo o vdoru ter imel blokiran dostop na Časnik in danes opaža zmešnjavo na portalu.

    Predvsem pa prosim upravljavce Časnika za pojasnila, kako taki ekscesi učinkujejo na zasebnost in varovanje podatkov registriranih obiskovalcev Časnika. Zastavlja se mi namreč vprašanje, koliko smo sploh varni uporabniki ob dostopanju na Časnikovo spletišče?
    Prosim tudi za konkretne napotke, kako naj obiskovalci portala ukrepamo ob takih ekscesih.

    Vnaprej se zahvaljujem za vsa tozadevna uporabniška mnenja oziroma za vsa pojasnila in odgovore upravljavcev Časnika.

    Hudobneži itak nikoli ne počivajo:

    https://siol.net/digisvet/nasveti/skriti-za-svojimi-racunalniki-izkoriscajo-preplah-zaradi-koronavirusa-522206

    • Res se nekaj čudnega dogaja. Samo ni jasno, ali gre za napako, poseg administratorja ali za vdor.

    • To onemogočeno dostopanje z opozorilom se je meni že dogajalo, vendar že precej časa nazaj.

      • Amelie in Tine, hvala za odgovor.
        Škoda, ker administrator še ni pojasnil, kaj se dogaja, ali je res kdo poskušal vdreti v uporabniške račune.

    • Tudi jaz sem sinoči dobil enako obvestilo ob poskušanju spremljanja debate na Časniku (tako na računalniku kot na telefonu pod različnima operacijskima sistemoma). Ker sem imel veliko svojega dela, temu več nisem posvečal pozornosti, tako da nimam pojma, kako so se nato moji komentarji pojavljali in izginjali ali ne.

      Težko pa kaj več odreagiram, saj mi ni jasno, “od kod piha mrzlo” oziroma, kakšen motiv žene napadalca na Časnik.

      • Igor iz MB,
        hvala za informacijo.

        Gotovo ni bilo prvič, da je Časnikovo spletišče nspadeno, tudi v preteklosti je bilo delovanje že kdaj moteno in dostopanje oteženo. Amelie pravi, da je tudi takšno obvestilo pred časom že prejela. Jaz ga do sinoči nisem še nikoli.
        Danes so upravljalci portala očitno rešili problem.

      • Ni za kaj. Tudi meni ni fajn, čeprav imam za e-bančništvo drugačno geslo kot tukaj. Takšni napadi, ko stran ukrade identiteto nekoga drugega, se ponavadi uporabljajo v spletnem bančništvu, da prideš do gesel do komitentov in jim pokradeš ves denar.

        Čeprav sem jaz res Igor Đukanović in mi niso ničesar mogli ukrasti, pa upam, da moja brezbrižnost ne bo preveč moteča, ko povem, da menim, da nismo utrpeli škode. Po moje bi v naše račune vdrli le, če bi se v tisto lažno stran še enkrat prijavili s svojim uporabniškim imenom in geslom. Nato bi se zlorabitelj lahko v našem imenu prijavil v naš račun na Časniku, prebral naše osebne podatke in za povrhu kaj pokomentiral v našem imenu.

        Tako da menim, da je še največ škode utrpel Časnik, ker se po takšen padcu strežnika bralci umaknejo. Upam, da temu ni tako, čeprav po drugi strani ugotavljam, da nas bistveno manj še komentira (in tudi sam si vzamem bistveno manj časa) kot prej. Časnik je soliden medij in mu ne glede na svoj manjši razpoložljiv čas želim veliko uspehov še naprej.

    • Da, Vanja, moja izkusnja je prakticno identicna. Zacela se mi je dogajati prav v casu zgornjega komentarja sinoci ob 21:35 z istim ponavljajocim varnostnim opozorilom. Zjutraj sem opazil, da je cela vrsta komentarjev izginila. Opazil in na hitro preletel sem Peterletov clanek in del izjave Katedrale svobode z avtorstvom Petra Jambreka, ki sta potem oba izginila.

      Tudi jaz se cudim, kaj se dogaja. Pricakoval bi pojasnilo urednistva. Nelogicne poteze se mi zdijo, da bi to pocelo urednistvo samo. Niti priblizno ne izkljucujem sovrazni vdor s politicnimi motivi. Celo najbolj verjeten se mi zal zdi.

  11. Ni tako tezko sklepati, koga bi Casnik s svojimi clanki in komentiranjem lahko motil. Ne pozabimo tudi, da je pred nekaj meseci Sarceva vlada z Damirjem Crncem in vodstvom Sove na sreco neuspesno zahtevala bistveno vecja pooblastila pri moznem spremljanju lastnih drzavljanov in da je ob sodelovanju vodstva policije blokirala nadzor parlamentarne komisije nad delovanjem Sove. Sploh se ne cudim recimo potencialnim motivom nekaterih, da bi izvedeli, kdo pod konkretnimi gesli komentira pri Casniku. Kar pa ne bi pomenilo, da ne bi bil zgrozen nad takimi vsega obsojanja vrednimi sovraznimi vpadi z blago receno mafijskimi politicnimi motivi.

    • Časnik dojemam kot desnosredinski medij. Moja prva asociacija je bil napad s skrajnje desnice, a tudi tvoja domneva ni iz trte izvita.

      • Igor iz MB,
        ali ste pripravljeni argumentirati svojo prvo asociacijo, tako da poveste, kdo v vaših predstavah igra vlogo skrajne desnice in kakšen motiv ima za napad na Časnikovo spletišče?

      • Glejte, človeško je štartati od sebe. Ne vi ne jaz nisva pomislila najprej, da je na udaru Časnik. Da mu stran, ki je na imenskem strežniku (ali kako točno se tistemu poštnemu vozlišču reče) prestregla promet na Časnik, škodi Časniku in je tam z namenom škoditi Časniku.
        Vi ste pomislili, da krade osebne podatke vam. Jaz sem pomislil, da je v zvezi z mojim zadnjim komentarjem zoper krizni štab. Da se bojijo, da bom naslednjič s prstom pokazal na konkretno osebo v kriznem štabu, ki jo sumim pobalinskega obnašanja.
        Podobno sem razmišljal pred leti ob tehničnih težavah na Mladini. Poznate strip Diareja? Gotovo poznate. No, eden od avtorjev – prostovoljcev sem bil tudi jaz. (Dva stripa so mi celo objavili v tiskani Mladini.) Kadar je v mojem stripu nastopal Janša, nikoli (niti enkrat!) ni bilo tehničnih težav. So pa te večkrat zgodile, ko sem smešil politike na levici. Moja prva asociacija je seveda bila, da neki idiot na Sovi ima preveč časa in kontrolira mene. Nisem niti pomislil, da niso vsi liki v Diareji enako kvalitetno sprogramirani in da se vsem (ne le meni) večkrat sesuje, če smešimo leve politike. Da pač v tem primeru potrebujemo več potrpežljivosti.

      • Aha, še nekaj.

        Velikokrat sem že pojasnil. Moje uporabniško ime na Časniku je še vedno Igor MB. Ko me je Časnik tako označeval, sem se v skoraj vsaki debati na uvodni komentar tudi lastnoročno podpisal. No razen na komentarje o slovenskih gorah, ki niso politično motivirani.

        Takrat si ni bilo moč izbrati uporabniškega imena, ki vsebuje slovenske šumnike. A takoj, ko sem opazil, da so se pojavili sokomentatorji s slovenskimi šumniki, mi je (zaradi znanja računalništva) bilo jasno, da je spet omogočena slovenska oz. jugoslovanska tipkovnica (oboje je isti šmorn). Šel sem preveriti opcije v svojem profilu. Ta mi je dovoljeval, da nastopam z imenom, ki se razlikuje od mojega uporabniškega imena. Pri priči sem zapisal “Igor Đukanović” in od tedaj ta del dela perfektno.

      • Če se odločite stopiti iz anonimnosti, vam bo to v nastavitvah vzelo pet minut časa …

Comments are closed.