Pred tremi tedni sem na družinskem prazniku, ki se ga je udeležilo več mladih družin z majhnimi otroki, opazoval majhnega dečka, ki je ravno shodil. V svoji otroški igrivosti in radovednosti je ostre vilice zabadal v inventar. Mladi oče je omahujoče ukrepal, vendar ga je otrok z kričečim godrnjanjem gladko premagal. Očka, ki se je v pogovoru z drugimi odraslimi udeleženci srečanja s svojim vzvišenim nastopom nekajkrat izprsil, je bil pred svojim sinom, ki ima vsega trinajst mesecev, popolnoma brez moči. Ta neodločnost mladega očeta, me je razočarala in prizadela, še zlasti ko sem videl, da so bili slabe volje tudi gostitelji, ker jim je tuj otrok delal škodo, a si niso upali nič reči in nič ukreniti. Ko sem pogledoval po mizi, kaj drugi tam navzoči otroci delajo s hrano in pijačo, sem bil deprimiran, pobit. Nisem več hotel mučiti samega sebe, zato sem izkoristil prvo priložnost in se poslovil.
Dolgoletno nemočno opazovanje, kako danes mnogi starši vzgajajo svoje otroke, mi je navrglo tole ugotovitev. Za sodobne starše je prvo vprašanje: kaj je všeč mojemu otroku. Marsikdaj starši ne razlikujejo med dvema popolnoma različnima vprašanjema, med prvim vprašanjem, kaj je všeč mojemu otroku in drugim vprašanjem, kaj je dobro za mojega otroka.
Majhen otrok teh dveh vprašanj seveda ne razlikuje, ker po naravi stvari išče samo zadovoljitev. Otrok si namreč ne postavlja delovnih in moralnih ciljev, ki bi ga navajali na odložitev zadovoljitve. V to ga morajo uvajati starši z načrtno in vztrajno vzgojo, seveda če se tega sploh zavedajo. Sposobnost odložitve zadovoljitve je ključnega pomena za rast osebnosti. Claude Levi Strauss (1908–2009), sloviti francoski etnolog, antropolog, sociolog in filozof, predstavnik strukturalizma, je po dolgoletnih preučevanjih različnih kultur prišel do spoznanja, da se v kaki etniji kultura in duhovnost začneta šele s sposobnostjo odložitve zadovoljitve; torej s tem, ko kak človek vzdrži v napetosti med željo po zadovoljitvi in zadovoljitvijo samo. V sposobnosti odložitve zadovoljitve je bistvena razlika med človekom in živaljo. Žival je podvržena nagonom, zato odložitve ni sposobna, posledično živali ne ustvarjajo kulture in ne živijo duhovnega življenja, ki je v preseganju nagonov.
In ker majhen otrok pri zadovoljevanju svojih potreb in svojih želja nima za seboj dovolj urjenja v odlaganju zadovoljitve, vedno izsiljuje, pri čemer ga vodi samoohranitveni nagon. In manj ko ima otrok izkušenj v urjenju odložitve takojšnje zadovoljitve, bolj je v svojih zahtevah uporen, jezljiv in vztrajen. Zato je prava vzgojna katastrofa, če se starši odpovedo razlikovanju med obema vprašanjema, kaj je otroku všeč in kaj je zanj dobro.
Starši največkrat ne opazijo, da njihov otrok ne napreduje v zmožnosti odložitve zadovoljitve želje, v samoobvladovanju svojih instinktov, zato tudi ne vidijo, da njihov sicer zlati otrok povsem nekontrolirano drvi po strmini navzdol. Pri čemer se z vedno večjo hitrostjo približuje območju razpada volje, ko postane žrtev svojih lastnih nekontroliranih želja in notranjih impulzov. Zaradi vedno večje hitrosti drvenja v notranjo razpustitev, starši vedno teže kaj naredijo, da bi preprečili osebnostno razpadanje svojega otroka.
Nazadnje dobimo vzgojno razvalino v obliki egoista, narcisa in sociopata, celo zasvojenca s substancami ali s kvarnimi nadomestki. Notranje razpuščena mlada osebnost čuti samo še samo sebe in hoče v nedogled živeti na ramenih svojih staršev, ki ji še naprej strežejo kot takrat, ko je bil kot otrok še v plenicah. Obenem pa ta nevzgojeni otrok, v bistvu sirota, ker ga starši niso izurili za spoprijem z nalogami in z notranjo močjo za odložitev zadovoljitve, za težave, ki jih ima, vedno krivi druge. Razumljivo, drugi mu v njegovi odraslosti, ko bi moral prevzeti odgovornost sam zase, niso več pripravljeni servisirati njegovih vedno večjih potreb in kapric.
S tem vzgojnim pristopom starši tonejo v svojo lastno nesrečo in nesrečo svojih malih angelov. Sedanja generacija otrok absolutno ni pripravljena na ekonomsko in socialno zaostrovanje, ki se nam obeta. Ne bom omenjal nobenih številk, ki opisujejo grozeče posledice demografsko situacije v Evropi, in drugih podatkov, ki nakazujejo negativne smeri globalizacije, ekoloških razmer itd. Zato se mnogi mladi že sedaj, ko ni tako hudo, ko je ekonomska in socialna substanca naše države še dokaj debela, pogrezajo v depresijo, brezciljnost in malodušje. Ker so kot otroci zaradi vzgoje – ko so se vzgojitelji spraševali samo to, kaj jim je všeč – ostali neopremljeni za boj v zaostrenih razmerah. In tako imajo starši, ko jim začnejo pešati moči, in bi se radi pripravili na mirno upokojitev, vse večje težave z odraslimi otroki, ki si niso zgradili svoje samostojnosti.
Zelo dobro sem čutil stisko tistega mladega očeta, ki se mu je smilil njegov trinajstmesečni sin. Ni prenesel otrokove bolečine, ki bo jo otrok trpel, ko bi mu postavil mejo, ko bi zahteval, da odloži vilice in preneha delati škodo. Žal ta oče ni razlikoval vseh teh vprašanj, o katerih smo govorili doslej, ni pa razlikoval niti med svojo in otrokovo bolečino, ki bi nastala z ukazom: ‘to pusti, delaš škodo, zato tega ne boš več počel.’
Jasno je, da vsem staršem krvavi srce, ko morajo biti neizprosni, ko morajo takoj poskrbeti za dokončno rešitev, za takojšnjo postavitev meje, ki je otrok ne sme prestopiti. Ko otrok joka, jokajo tudi starši. Toda tega joka si starši pred otrokom ne smejo dovoliti. Dolžnost staršev je, da ubranijo mejo. To starši zmorete, če zares veste, da to morate. Šele potem ko je meja zavarovana in od otroka brezpogojno spoštovana – kar pomeni, da se meje pri majhnih otrocih ne brani z razlago in pogajanji, temveč z zahtevo in izvedbo – naj gresta oče in mati v svoj prostor in tam jokata; mislim dobesedno; in stran od otrokovih oči prosita Boga za odpuščanje, če ni bilo vse brezhibno; ga prosita za moč, za medsebojno ljubezen in kar je še potrebo. Starši morate prosti Boga, da vam po svojem Svetem Duhu nakloni moč in ljubezen, oboje v enaki meri. Tudi Bog nas vzgaja s svojo stvariteljsko močjo in obenem s svojo očetovsko ljubeznijo.
Še nekaj: starši naj svoje bolečine, ko s svojo zahtevo povzročajo bolečino otroku, ne merijo po sebi. Njihova bolečina je mnogo globlja kot otrokova, ki je intelektualno, čustveno in duhovno še povsem nerazvit. Zato otrok doživlja nelagodje na površini, od njega se trenutno nezadovoljstvo dobesedno odbija, zato hudo, ki se mu zgodi, hitro predela, naredi obvod in najde novo zabavo. Tu seveda nismo govorili o ranah, ki lahko otroka trajno zaznamujejo. To je popolnoma druga tema.
Z vzgojo imamo velike težave prav zato, ker imamo težave z vero, z Božjimi metodami vzgoje. Te metode ne izhajajo iz nekaterih sodobnih psiholoških in pedagoških predpostavk, ki ne upoštevajo realnosti greha, ki je v nas. Bog nas vodi na pot odrešenja, vendar ne iz raja, pač pa iz stanja po izgubi raja, iz smrti in brezna greha. In samo Kristusov križ, za katerim hodimo, vodi iz brezna, vodi iz smrti. Pri vzgoji mora tako vzgojitelj, kot tisti, ki je vzgajan, objeti križ. Vse drugo je prazno govorjenje.
Ker sodobna vzgoja temelji na enostranskem postavljanju vprašanja, kaj je všeč mojemu otroku, je zaradi tega v težah tudi katehetsko delo in sodelovanje otrok in družin pri sv. maši. Morda iz povsem istega razloga kot peljete otroke v lutkovno gledališče, v živalski vrt, na morje in še kam, kjer je otroku všeč, pripeljete otroke tudi v cerkev, k miklavževanju, k blagoslovu velikonočnih jedil, k t. i. družinski sv. maši. Zato je takrat, ko otroci pojejo, pri sv. maši okoli 80 % več otrok in staršev kot tiste nedelje, ko otroci ne pojejo. Tako je tudi maša, ne da bi se tega prav zavedali, inštrumentalizirana, izrabljena za čustveno ugodje. Starši pridete k maši, ker uživate, kako uživa vaš otrok. To naj tako ostane. Toda k sv. maši pridemo najprej zato, ker je to dobro za nas. Pri sv. maši se v Božji besedi, evharistiji, molitvi in v občestvu srečamo z živim Bogom, ki nam lahko da moči, če v to verujemo, da vzdržimo preizkušnje, da obnavljamo svoje veselje in upanje. Zato pa moramo odrasli, vsaj do neke mere pa tudi otroci, z enako vnemo kot otroci sodelujejo pri petju, pozorno in z odprtim srcem spremljati podajanje Božje besede, se z zaupno vero hraniti s kruhom življenja itd.
Naj nam na binkoštni dan Gospodov Duh nakloni umevanje teh stvari in da moč, da jih vnesemo v življenje.
Besedilo je homilija na praznik binkošti.
