Biti sam in biti osamljen ni enako. Oseba je lahko osamljena tudi takrat, ko je obkrožena z drugimi ljudmi. Na drugi strani je samota lahko vzrok za številna prijetna čustva. Zakaj potem ljudje občutijo osamljenost?
Čustvo osamljenosti se pojavlja takrat, ko oseba nima možnosti, da bi bila v družbi z nekom, ki je z njo čustveno povezan, ki ji je pomemben. Ko ljubimo nekoga, se nanj čustveno navežemo, ta oseba nam postaja vedno bolj pomembna in želimo biti v njeni navzočnosti čim več časa. Kadar te osebe dalj časa ni v naši družbi, se v nas vzbudi občutje, da nam nekaj manjka, čeprav dobro vemo, da se bo ta oseba k nam vrnila. A kadar iz nekega razloga ostanemo brez te osebe, ki jo ljubimo, tedaj občutimo žalost. Osamljenost je čustvo, ki ga lahko čuti tista oseba, ki ljubi. Prav tako oseba, ki zaradi nekih razlogov ne more ustvariti kontakta z osebo, ki jo ljubi. Navsezadnje pa lahko osamljenost čutijo tudi ljudje, ki ne ljubijo nikogar.
Čustva (emocije) so dobile svoje ime po tem, ker nas premikajo. Latinska beseda e-movere dobesedno pomeni premakniti, zagnati v gibanje. Čustvo osamljenosti nas poriva v iskanje družbe drugih ljudi. A ne katerih koli ljudi, temveč tistih, ki so nam čustveno pomembni ali pa imamo željo, da nam še postanejo čustveno pomembni.
Kronično občutenje osamljenosti spremlja tiste ljudi, ki niso čustveno povezani z drugimi ljudmi, ne samo v partnerskem smislu (zakonci), temveč niti kot prijatelji, tovariši ali sorodniki. Kronična osamljenost je čustvo tistih, ki ne pripadajo, ki se čustveno ne povezujejo, ki so odtujeni od drugih.
Osamljenost se včasih ne doživlja kot jasno definirano čustvo, tako da tudi oseba sama ne prepozna pravega razloga za »občutenje praznine«, napetosti, nemira, ki so občasno v njej. Včasih si oseba niti ne dovoli, da občuti čustvo osamljenosti z namenom, da sama o sebi ne bi mislila negativnih misli: da ni dovolj močna, da je odvisna od drugih, da ni odrasla … In zato to čustvo osamljenosti v takih primerih ne vodi k ljudem, ampak k hrani, alkoholu ali k drogam. Vsi ti načini uspevajo odganjati neprijetna čustva, le da samo za nekaj ur, potem se znova vrnejo.
Paradoksalno je, da kolektivno, množično iskanje ljubezni, ki »nas mora osrečiti« in »mora dati življenju smisel«, da ravno ta histerija zmanjšuje število ljudi, ki ljubijo, in povečuje osamljenost. Tako je vse več zelo razočaranih ljudi, ki ne verjamejo več niti v možnost resne zveze. Tako je vse več tistih, ki vstopajo v petdeseta uporno čakajoči, kdaj se bo tudi »njim zgodil dan ljubezni«, kdaj se jim končno »zgodi ljubezenska pravljica«, da se končno pojavi pravi moški ali prava ženska. Večina mladih išče ljubezen tam, kjer je ni: v zaljubljenosti, v seksu in v popularnosti.
Vsako človeško bitje ima možnost izbire: ali se bo čustveno povezalo z drugimi ljudmi ali bo ostalo čustveno nepovezano, brez pripadnosti, odtujeno. Odgovornost za način življenja, ki ga živim, je moja. Vsak sam izbira: ali bo ljubil ali bo osamljen.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
