Kaj imata skupnega: David Copperfield in naš tok razmišljanja?
David Copperfield je ameriški iluzionist in je bil opisan kot komercialno najbolj uspešen čarovnik v zgodovini. Na spletu je moč najti veliko razlag o tem, kako čarovnija deluje. Meni je najbolj všeč ta citat iz filma Skrivnostna sled: »Vsak dober čarovniški trik je sestavljen iz teh dejanj. Prvo se imenuje zaobljuba, ko čarovnik pokaže nekaj običajnega, kar pa po vsej verjetnosti to ni. Drugo dejanje se imenuje preobrat. Čarovnik z običajnim predmetom naredi nekaj neobičajnega. Če želite iskati skrivnost, je ne boste našli. Zato obstaja še tretje dejanje, ki se mu reče prestiž. Ta del trika vsebuje preobrate, ko življenja visijo na nitki in ste priča šokantnemu prizoru, ki ga prej še nikoli niste videli.«
Kar je najbolj zanimivo pri citatu je to, da se bistvo čarovnije skriva že v čisto prvem koraku – pri zaobljubi. Tako mora iluzionist občinstvo najprej spraviti na lažno pot razumevanja tega, kar vidijo na odru. Vse ostalo kar sledi, izhaja iz predpostavke, da je bil gledalec zaveden. Tako je na primer predpostavka, da je čarovnikov klobuk prazen le lažno razumevanje, saj ima v resnici klobuk dvojno dno, kjer se skriva zajec.
Dober primer tega, kako nas lahko naši lastni možgani zavajajo so razne optične iluzije, ki delujejo kot slike, ki jih možgani tolmačijo drugače kot dejansko zgledajo. Dober primer tega je fatamorgana, ki jo imenujemo tudi zračno zrcaljenje, ki nastane zaradi širjenja svetlobe skozi plasti ozračja. Na prehodu skozi meje teh plasti se sončni žarki lomijo ali celo odbijajo ter tako spremenijo smer. S tem navidezno spremenijo tudi obliko in lego objektov v daljavi. Tako naši možgani vidijo popačeno sliko realnosti.
S popačeno sliko realnosti se srečujemo tudi vsakodnevno. Ko smo lačni ali žejni in imamo občutek, da bomo kar umrli, čeprav telo fizično zmore brez hrane po več tednov. Ko smo utrujeni in imamo občutek, da ne zmoremo niti koraka več, smo v resnici sposobni prehoditi še cel maraton. Naše telo nam na vsakem koraku laže. Včasih namerno, saj nam želi prihraniti morebitne poškodbe, včasih pa tudi samo za to, ker se znajde v položaju, ki ga ne razume in ga interpretira po svoje.
Na podoben način se naše telo srečuje tudi z našimi čutenji in tako posredno in/ali neposredno vpliva na naše razmišljanje in delovanje. Zelo pogost je občutek, da bomo rešil probleme v odnosu s tem, da se malo oddaljimo. Na prvi pogled s tem stavkom ni prav nič narobe. Situacija v odnosu je »vroča« in potrebna je »ohladitev« da bo sobivanje bolj znosno. Pri tem pa se nihče ne vpraša zakaj je potrebno, da je odnos napolnjen s padci in vzponi? Zakaj se tako razburiva, da se morava fizično ločit, da najin odnos lahko deluje? Odgovor na to vprašanje, ki pravzaprav edino na dolgi rok prinaša olajšanje, pa zahteva več bližine. Prav tako je zmotno mišljenje, da se bodo težave v spolnosti v odnosu razrešile s tem, če v posteljo povabimo še tretjo osebo. Strinjam se, da bo spolnost zagotovo drugačna in v nekaterih primerih celo boljša, toda ali ni prava spolnost nagrada za intimen odnos dveh zrelih posameznikov? Dandanes ljudje probleme rešujejo tudi tako, da se ločujejo. Vse lepo in prav, moti me le mišljenje, da smo probleme iz propadlega zakona z ločitvijo rešili. Ločitev je fizični odmik od čustvene bolečine. Odmik pa bolečino lajša približno tako, kot bi zlomljeno nogo zdravil s tem, da jo ignoriraš.
V vseh teh primerih in še mnogo drugih gre za preprosto za naravni odziv telesa, ki se na določene stresne situacije odziva z v naprej določenim mehanizmom. Tako je najbolj naravno in tudi telesno, da se na strah odzivamo z umikom. Ko je v odnosu prevroče, me postane strah in se umaknem. Ko se v odnosu srečam z lastnimi slabostmi, moje telo odreagira s strahom in begom. Umik v svet, ki mi je najbolj poznan. Zakaj govorim o telesu in ne o nas samih. Človek je zmožen svoje telesne odzive regulirati. S tem želim povedati, da je odgovornost odraslih, da v sebi prepoznavajo tiste občutke, ki zavajajo in na dolgi rok uničujejo odnose. Na nas je, da sprevidimo iluzijo, ki jo slika naš notranji jaz, ki je še vedno razpet med strahom in samoohranitvijo. Biti čustveno odrasel tako v tem smislu pomeni osvoboditi se naučenih mehanizmov in poiskati tak stik s sočlovekom, ki bo omogočal skupno rast. Dokler ne naredimo trga pomembnega koraka, smo kot vsi tisti, ki se še vedno čudijo, kako je čarodej iz klobuka potegnil belega zajca.
Pripis uredništva: Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).
