Reportaža (foto): Ob 70-letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji

4

Danes mineva 70 let od začetka izkrcavanja zaveznikov v Normandiji, ki je en od prelomnih dogodkov 2. svetovni vojni. Obala Normandije je bila v tistem času krvavo bojišče.

Še danes so v spomin na tiste dni v mesecu juniji 1944 na vsakem koraku vidni ostanki spopadov in množice pokopališč, ki ohranjajo spomin na padle vojake. Takole je zapisano na enem od križev, ki jih ljudje polagajo na spomenike: “V spomin. Za naš danes so oni dali svoj jutri!”

Foto: Aleš Čerin

4 KOMENTARJI

  1. Moj dedek je bil tam. Kot nemški vojak seveda. Premeščen iz vzhodne fronte. Kolikor se spomnim njegovih pripovedovanj, položaji njegove enote niso bili ravno blizu obale, ampak nekje bolj v notranjosti.

    Nato je bil na fronti ob Renu, nato v ameriškem jetništvu. Poleti 1945 je prišel v Slovenijo, bil zaprt in mučen od naših komunistov nekje pri Begunjah, in na koncu le izpuščen, da je šel domov.

    Njegova žena(moja babica) ga je ob prihodu domov spodila z dvorišča, saj je mislila, da je nekak potepuh. Tako je bil zdelan, da ga ni prepoznala.

    S prihodom domov še kalvarije ni bilo konec. Nanj so se spravili še ptujski komunisti in mu grozili z likvidacijo.

    Poklon vsem padlim in trpečim tistega časa!

    • Branko Cestnik: “Njegova žena(moja babica) ga je ob prihodu domov spodila z dvorišča, saj je mislila, da je nekak potepuh. Tako je bil zdelan, da ga ni prepoznala.”
      ====

      Podobno kot se je dogajalo mojemu predniku, ko se je vrnil iz internacije v Gonarsu. Pri čemer je imel še srečo, da ni bil poslan v kakšno nemško taborišče.

  2. Da bi se čimprej navzeli evropskega civilizacijskega duha, za katerega je normalno, da se sprti v drugi svetovni vojni, poklonijo drug drugemu kot so se včeraj v Normandiji zavezniki in Nemci.

    Pri nas bi morali doseči čimprej normalno civilizacijsko stanje, da se partizani poklonijo domobranskim grobovom, domobranci pa partizanskim in da to storijo skupaj kot znamenje civilizacijske sprave.

    • To je sicer možno, a sam sem prepričan, da dokler pravna država ne bo eksaktno uredila stvari, posamična spravna dejanja ne bodo dosegla dovolj velike širine. Pa tudi psihološko takšno dejanje ne “štima”.

Comments are closed.