Ob svetovnem dnevu beguncev

2

begunsko-taborisce-Yida,-juzni-sudan,-begunci-cakajo-na-registracijo-(1)PREJELI SMO.

Nagovor Robina Schweigerja, direktorja Jezuitskega združenja za begunce Slovenije v azilnem domuob svetovnem dnevu beguncev.

Spoštovani vsi navzoči,  v imenu nevladnih organizacij vas vse prisrčno pozdravljam in vam želim lepo praznovanje današnjega dne.  Svetovni dan beguncev je dan, ko se spominjamo vseh, ki so zapustili svojo državo zaradi različnih oblik preganjanja in so že prejeli status begunca v naši državi. Lansko leto je Republika Slovenija 34 osebam dala mednarodno zaščito, kar je tudi lepa gesta solidarnosti v težkih gospodarskih razmerah v Sloveniji.

V preteklem letu se je v naši državi zmanjšalo število prosilk in prosilcev za mednarodno zaščito. Človek se sprašuje, zakaj? Gotovo odgovor ni samo v tem, da jih ima Hrvaška več. To bi bilo preveč preprosto, saj vemo, da so migracije kompleksen družbeni fenomen v stalnem spreminjanju. Na zapletena družbena vprašanja ni preprostih odgovorov, zato si raje zastavimo bolj neprijetno vprašanje. Ali imajo prosilci za mednarodno zaščito sploh možnost, da zaprosijo za zatočišče v Evropski uniji (EU), katere del je tudi Slovenija? Ali vemo, da je po legalni poti do evropskih meja skoraj nemogoče priti in zaprositi za mednarodno zatočišče? Se dovolj zavedamo, kaj se dogaja onstran schengenskega prostora?

Gotovo je eden izmed večjih – če ne največji evropski problem – t. i. trdnjavska mentaliteta EU. Prav zaradi tega je vanjo težko vstopiti, ostaja pa obljubljena dežela za mnoge. Vendar ima vsak človek, ki zapusti svojo domovino zaradi preganjanja,  pravico do zaščite in mora imeti vsaj možnost, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Vemo, da temu ni vedno tako. Evropsko sodišče za človekove pravice je Italijo obsodilo zaradi vrnitve oseb v Libijo (sodba Hirsi). Veliko tujcev čaka v zapuščenih grških tovarnah ali kar na mestnih ulicah, da se jim odpre možnost, da gredo na ladjo proti Italiji. Mnogi čakajo v Libiji, da odidejo na Malto ali na italijanski otok Lampedusa. Na stotine in stotine ljudi čaka v vasi Lojane na makedonsko-srbski meji, da s pomočjo tihotapcev ob visokem plačilu odidejo v schengensko Evropo.

Visoki komisar OZN za begunce Antonio Guterres je poudaril, naj Evropska unija pokaže več solidarnosti. In mi? Leta 2010 je Republika Slovenija sprejela odločitev o pilotnem projektu preselitve nekaj beguncev z Malte. Zakaj se ne bi to ponovilo tudi letos? Nemčija je letos sprejela 5.000 beguncev iz Sirije. Bi Slovenija lahko sprejela vsaj 5 sirskih beguncev? Če jih ne more sprejeti, pa naj sprejme vsaj enega človeka, zaprtega v Guantanamu. Na ta način bi Republika Slovenija  pokazala lepo gesto odprtosti, solidarnosti in predvsem sočutja.

V začetku meseca sem se udeležil konference v Bruslju ob zaključku mednarodne raziskave, ki jo je vodilo Evropsko jezuitsko združenje za begunce o dublinski regulaciji v 9 evropskih državah. Ideja o dublinski regulaciji je bila dobra, a v praksi ni pravilno zaživela in je predvsem ustvarjala nove oblike trpljenja in napetosti med ljudmi ter državami. To je potrdilo tudi 257 prosilcev in prosilk za mednarodno zaščito, ki so bili vključeni v to raziskavo.

Tudi v Centru za tujce v Postojni, ki ga že več let vsak teden obiskujem, sem pred kratkim srečal fanta, ki je bil že dvakrat vrnjen po »Dublinu« iz Švedske in drugega fanta, ki je bil že tretjič vrnjen iz Velike Britanije v Republiko Slovenijo. Že samo ta dva primera, sta živ dokaz, da »Dublin« ne funkcionira. Za ta problem je potrebno najti nove kreativne rešitve.

Današnji svetovni dan beguncev je tudi dan osveščanja javnosti, da vsem ni tako lepo, kot je nam v Sloveniji, čeprav se veliko govori o težki ekonomski in socialni situaciji pri nas. Nekateri ljudje in države imajo še večje in težje probleme kot mi. O tem se različno govori. Naj kot primer navedem oddajo Gradimo odprto družbo na Radiu Ognjišče, ki redno vsak mesec že 11 let govori o različnih tematikah, povezanih s tem področjem.

Lepo je, da se danes spomnimo tudi vseh tistih, ki so umrli na poti v varno in boljše življenje v Evropski uniji. Med njimi je bilo gotovo veliko prosilk in prosilcev za mednarodno zaščito, ki niso mogli zaprositi za to pomembno človekovo pravico – pravico do mednarodne zaščite. Morda je kdo od tu prisotnih poznal koga iz njih.

Nova italijanska ministrica za integracijo Cécile Kyenge, ki je na lastni koži doživela veliko težav na poti do statusa begunca v Italiji, je na okrogli mizi v Rimu ob svetovnem dnevu beguncev dejala takole: »Poznam vašo bolečino. Rada bi izrazila misel Somalcu, ki je naredil samomor, ko je zvedel, da ni dobil političnega zatočišča. Z vso močjo pravim: za to smrt smo vsi odgovorni. V Italiji je potrebno še veliko storiti, ko gre za integracijo«. Dodal bi, da je potrebno veliko storiti tudi po Evropi, če ne, bomo imeli vedno več nemirov, kakor so bili pred kratkih na Švedskem; napadov na tujce, ki so se zgodili v različnih evropskih državah in tudi več umorov, kakor je bilo z umorom angleškega vojaka. – Ti primeri so samo vrh ledene gore napetih odnosov, krivičnih situacij in nakopičenih frustracij v Evropski uniji.

Vesel sem, da imajo prosilke in prosilci za mednarodno zaščito svoj dom tukaj v azilnem domu. V drugih državah ni vedno tako. Ko sem bil konec maja na srečanju v Rimu, sem dobil informacijo, da morajo prosilci za mednarodno zaščito v Rimu čakati vsaj 4 mesece, da so lahko nastanjeni v državnih ustanovah. Vprašamo se lahko tudi, kako preživijo ti prosilci, kako se hranijo in kje spijo? Največkrat na ulicah in pod mostovi … Rim je poln ljudi, ki živijo na ulicah. Samo videti jih je potrebno!

Vesel sem g. minister (Gregor Virant), da ste obiskali azilni dom, da ste se srečali z ljudmi, o katerih se veliko ne govori, a so med nami oziroma se o njih več govori samo ob svetovnem dnevu beguncev. Vaša prisotnost je dobrodošla, saj živimo v turbulentnih časih, pa vendar vemo, da bomo le skupaj – vladni in nevladni sektor – lahko reševali težave, s katerimi se soočamo v službi beguncem, prosilcem za mednarodno zaščito in nedokumentiranim tujcem, ki so ambasadorji mnogih krivic in trpljenja v svetu, krivičnih struktur in težkih ekonomskih situacij, dolgotrajnih vojaških konfliktov in okoljskih katastrof.

Moja sklepna misel: Sonce pravičnosti in odprtosti, predvsem pa sočutja in solidarnosti naj še dolgo sije nad našo Slovenijo in Evropo, predvsem pa v naših srcih, ne samo na današnji svetovni dan beguncev, ampak vse dni v letu!

Želim Vam prijetno praznovanje svetovnega dneva beguncev tukaj in tudi v Mostecu.

Robin Schweiger

 

2 KOMENTARJI

  1. Problem tega, da, če bi hoteli poskrbeti za dobro življenje Afričanov v problematičnih državah Afrike je, da bi morali uporabiti tako ali drugačno nasilje.

    Ali vojaški poseg, in pozneje naša diktatura, kjer bi postopoma popuščali in jih naučili pravne države in kapitalizma.

Comments are closed.