Središče Ljubljane je na novo tlakovano, le ob stolnici morajo starejši pred mašo telovaditi

0
Jože Strgar (Arhiv družine Strgar)

V prvem povojnem času, ko se je nova oblast šele postavljala, smo pogosto slišali, da po dvajsetih letih ne bo nobenega farja in cerkve več. Cerkve še stojijo, verniki se udeležujejo maš, središče Ljubljane je na novo tlakovano, le hodnik ob stolnici ne zagotavlja varnega dostopa do stranskih vhodnih vrat.

V zadnjih dveh letih smo bili kakor drugod po svetu ukleščeni v pandemijo covida-19. Kljub izrednim posebnostim in težavam, ko je bila ogrožena celo osebna in javna varnost, smo najhuje prestali. Seveda, imeli smo zanesljivo preskrbo z živili, zdravili ter redno delovanje komunalnih dejavnosti – vse tisto, kar je bilo potrebno za znosno preživljanje težkih časov. Vsem, ki so se za vse to trudili, gre prisrčna zahvala.

Ob izteku pandemije z dobrimi občutki pogled nazaj, ljudje dobre volje se srečujejo v cerkvi, tudi s Kajetanom Gantarjem

Hkrati je treba poudariti še druge stvari, ki so se dogajale in so še vedno delno prisotne, ki so tudi zaznamovale težke čase. Naj omenim izredno skrb in delavnost toliko ljudi, zlasti zdravnikov in celotnega osebja iz služb za ohranitev zdravja ter ljudi iz javne uprave in organov za varstvo javnega reda. Aktivna je bila tudi Cerkev, ki nas je opogumljala in spodbujala k sodelovanju z javnimi službami ter molitev za vse dobro med nami. Vse to smo videli in sodoživljali in danes z veseljem zremo nazaj in v zarjo boljših časov.

Zdaj je celotno mestno središče na novo tlakovano, ob stolnici pa je ostal neurejen hodnik, razen tik pred vhodnimi vrati, da morajo starejši in invalidi po svoje telovaditi, če hočejo priti do vhoda v cerkev.

Da bi se družbene in kulturne razmere med nami čim prej izboljšale, smo bili vabljeni tudi posamezniki, da bi kot ljudje dobre volje sodelovali, zlasti pri ohranjanju zdravja ter

Foto: Bernarda Strgar

družbene urejenosti. Že doslej smo imeli mnogo možnosti – od upoštevanja zdravstvenih navodil do pomoči ljudem, ki si sami v izjemnih razmerah niso mogli pomagati, do skupne in zasebne molitve za vse dobro. Sam sem se skušal v vse to vključevati in sem s svojimi 92 leti kaj rad poromal tudi v ljubljansko stolnico, da bi tam skupaj z drugimi njenimi obiskovalci molil za osebno in skupno zdravje, za božji blagoslov Ljubljani in Sloveniji.

Tam pa sem srečaval še druge ljudi dobre volje, med njimi tudi devetdesetletnika, letošnjega Prešernovega nagrajenca, akademika Kajetana Gantarja. Dovolil sem si ga povabiti, da bi naju moja hčerka Bernarda skupaj fotografirala kot obiskovalca ljubljanske stolnice. Nastala je fotografija, ki jo z njegovo privolitvijo prilagam in se z njim vred veselim prijetnega stolniškega vzdušja tudi v prihodnje.

Ljubljanska oblast vernikom, zlasti starejšim in invalidom, ne privošči, da bi varno prišli do vrat stolnice

Ob tem ponavljajočem se dogodku v stolnici in pred njo pa me obhajajo prenekateri pomisleki ter občutki. Tisti iz časov ljudske oblasti in oni iz sedanjih razmer. Dolga življenjska doba rojeva marsikaj, kar je vredno omembe. V prvem povojnem času, ko se je nova oblast šele postavljala, smo pogosto slišali, da po dvajsetih letih ne bo nobenega farja in cerkve več. Zagovorniki takšnih stremljenj so glede tega marsikaj postorili in njihova zamisel je v odtenkih prisotna še danes. Tako so nam, vernikom, v času pandemije ljubljanske oblasti odvzele možnost, da bi se ob nedeljah, zlasti tudi mi starejši, lahko pripeljali in na prazni tržnici parkirali svoje njuno potrebne avtomobile. Za nameček pa je ob stolnici ostal neurejen hodnik, razen tik pred vhodnimi vrati, da tudi tam, po pločniku ne moremo normalno hoditi. Celotno mestno središče je na novo tlakovano, le na hodniku ob stolnici naj starejši ter invalidi po svoje telovadijo, če hočejo priti do vhoda v cerkev.

V stolnici se še vedno moli in se obhajajo sv. maše. Ljubljana še naprej kakor stoletja doslej živi svojo ljubljansko ter slovensko kulturo. Nadvse sem ponosen, da sem soudeleženec tega procesa, da smem in morem sobivati ter prijateljevati z enako starim in častitljivim Ljubljančanom, akademikom Kajetanom Gantarjem.

Foto: arhiv družine Strgar, Bernarda Strgar