Ob rob kamniškim dogodkom

21

maticna knjiznica kamnikOglašam se, ker se čutim kot strokovnjakinja s področja kulture in kulturne dediščine dolžna javno oglasiti, v zadnjem času pa sem bila k temu večkrat tudi osebno pozvana. Obvezuje pa me tudi lastno mnenje, da izobražence določa njihova aktivna družbena vloga. V nasprotju z ustaljenim (slovenskim) prepričanjem pa ta vloga ni omejena le na opravljanje političnih funkcij in na podporo uradnim stališčem. Nasprotno, zdravi družbe je nujno potrebno odprto kritično razmišljanje ljudi svobodnega duha. Pri tem je dobro, da poznamo stališče sodobne teorije znanosti, ki priznava, da (politična) nevtralnost in objektivnost ni mogoča. In medtem ko je iskanje resnice prepuščeno filozofom, sodobno znanost določajo etičnost in naravnanost v skupno dobro človeštva. Te ugotovitve še posebej veljajo na področju kulturne dediščine, ki je že po svoji definiciji konfliktno področje, za katero velja, da je do sprejemljivih rešitev moč priti zgolj po poti demokratičnega dogovarjanja in medsebojnega spoštovanja. Med drugim to izhodišče vodi tudi evropsko participativno dediščinsko politiko.

Začela bom z nesporno ugotovitvijo, da Balantičevo umetniško ustvarjanje sodi v sam vrh slovenskega ustvarjanja. Vsaj s tem smo razčistili! Ker imam zaupanje v kamniško občinsko oblast (in slovensko državo), verjamem, da je postopek poimenovanja potekal v skladu z zakonodajo in na način, ki zagotavlja demokratičnost izvajanja zakonskih osnov. Obudimo spomina: odlok je bil sprejet v skladu s poslovnikom Občine Kamnik; uprava je pripravila predlog, stekel je predpisan postopek usklajevanja s strankami in občinskim odborom, po usklajevanju je bil odlok sprejet na dnevnem redu občinskega sveta Kamnika in nato še Komende, sledila je enomesečna javna obravnava, ki je omogočila vsakomur in vsem, da se javno izrečejo za proti ali proti. Odlok je bil, če se ne motim, na končni obravnavi sprejet z vsemi glasovi. (Kolikor vem, je bil tedaj prisoten tudi novinar, ki je post festum očital postopku spornost in med drugim tudi trdil, da ni bilo javne razprave.) Kakorkoli, če bi bil prisoten kakšen opazovalec iz Združenih narodov, kakršni običajno spremljajo potek volitev v nemirnih afriških državah (in za kar v našem primeru ni bilo nobene prave potrebe), bi najbrž z vso pravico lahko na sedežu ZN poročal, da je postopek potekal povsem v skladu z legalnimi in legitimnimi sredstvi. Po objavi odloka o poimenovanju v Uradnem listu je bilo vodstvo knjižnice zavezano v zakonskem roku izvesti uredbo odloka. Po nasprotovanju na spletnem portalu je župan ustno zaustavil vse, kar je povezano s stroški. (Predvidevam, da je to storil ustno, ker bi pisno navodilo bilo v prekršku z legalno sprejetim odlokom in predvidevam, da bi v tem primeru hipotetični opazovalec poročal v ZN o kršitvah demokratičnih postopkov).

Do tu pravzaprav ni nič spornega. Razen imena nesrečnega kamniškega poeta, ki ga večina po pravici povezuje z nesmrtno poezijo in viški človeškega ustvarjanja, drugi pa zgolj s temno stranjo slovenske najtemnejše preteklosti. Ni potrebe, da bi na tem mestu ponavljala, v katero smer se je zasukala razprava. In ne bom razpravljala o tem, kdo so razbesnjeni ljudje (in kolko jih je), ki zahtevajo (in tudi nemudoma pričakujejo), da se jim bodo (skupaj z županom in občinskimi svetniki) uklonili vsi tisti, ki so po zakoniti poti in na demokratičen način odlok sprejeli. Trdim pa, da če je bila v postopku sprejemanja storjena kakšna proceduralna napaka, potem je prav, da se postopek ponovi. V tem primeru bi bila to županova obveza in ne zgolj deziderat. Če pa gre za vsebinsko nasprotovanje, pa to pomeni, da skupina z zahtevo po preklicu zakonito sprejetega odloka sili župana in občinsko oblast k preklicu nečesa, kar je legalno in legitimno sprejeto.

Ne vem, kako se bodo oblastniki odločili. Vem pa, kakšno priložnost bomo Kamničani zamudi. Poimenovanje knjižnice ni le priložnost, da izkažemo poetu zasluženo čast. Balantič je in ostane tudi brez kamniškega župana in občinskih svetnikov na Parnasu, kjer, upam tako, božanske muze prebirajo njegove verze skupaj s Homerjevimi, Dantejevimi, Goethejevimi in Puškinovimi pesnitvami. (Pa kakšna fajn pesnica je gotovo tudi zraven, recimo Ahmatova ali Cvetajeva).

Izgubili bomo mi. Kamničani. Slovenci. Ljudje. Ne le tisti, ki si želijo poimenovanja po Balantiču. Ti morda za malenkost manj kot tisti, ki hočejo poimenovanje preprečiti. Ušla nam bo priložnost, da osvetlimo presežno, nekaj, kar ljudi dela človeške, jih povezuje in jim odkazuje poseben prostor v bednem, skorumpiranem krvavem in nasilnem živalskem carstvu. Kamnik bo izgubil priložnost, da se osonči v zlatem siju človeško presežnega in se bo po lepi slovenski navadi raje še naprej valjal v blatu neskončnih očitkov in žalitev.

Svet je že dolgo tega prepoznal, da poti naprej ni moč zidati na premoči, nasilju in lažeh. Vsega tega je v izobilju v času vojna in revolucij. Od pamtiveka dalje. V nevihti neusmiljenih obračunavanj se je bilo vedno težko odločiti malemu človeku, kaj naj stori in v resnici je le malokomu dana ta možnost, da bi se v vojni vihri sam odločal. Danes je zelo lahko izreči, da je sodelovanje z okupatorjem slabo in je boj za svobodo dober, četudi je vse to tisočkrat res! Zato danes v svetu tudi najimenitnejši muzeji postavljajo razstave, ki govorijo o osebnih zgodbah, o trpljenju in stiskah zmagovalcev in premagancev. Zločine in ubijanje nedolžnih, mučenja, taborišča je brez trohice dvoma potrebno obsoditi. V vseh časih se je treba glasno izrekati v prid Dobrega, kajti zgolj enoglasno opevanje velikih zmag in sramotenje premaganih vidno pripomore k moči, ne vodi pa v demokratično in pravično družbo.

Dediščina je vir neprecenljivega učenja. Sodobna teorija trdi, da je današnjemu svetu, pijanemu od zmage in moči (ja, tudi Američanov na Bližnjem Vzhodu in Rusov v Ukrajini…) nujno potrebna katarza in streznjenje. Do tega pa se pride samo na ravni doživljanja osebnega trpljenja, ki nas vodi k notranjemu razmisleku in odločitvi proti nasilju in spopadom. Govoriti, odkrivati in obžalovati je sveta dolžnost vseh. Enako kot je treba vzpodbujati dialog in vzgajati za pogum, da preteklost in tragične dogodke poimenujemo s pravimi imeni. Kategorično je treba zavrniti vse tisto, kar poglablja sovraštvo in vžiga spore, kar pa še ne pomeni, da zamolčujemo zločine in skrivamo sramoto kolaboracije (na katerikoli strani).

Pesniki, kot so France Balantič, meni posebej ljub Dane Zajc ali preganjana Marina Cvetajeva, s svojim nesmrtnim pesniškim opusom omogočajo človeštvu prepoznavati presežno. Ustvarjajo vzporedne svetove, ki omogočajo, da ljudje preživimo somrak (političnih) bogov. Presežno je temeljni vzrok, da Roberto Benigni vsako leto sredi Firenc recitira (srednjeveškega) Danteja množici ljudi, ki požira njegove besede z zadržanim dihom in z solzami v očeh. In verjemite mi, da se razen literarnih zgodovinarjev nihče več ne spominja, ali je bil Dante nekoč izgnan iz Firenc, ker je bil bolj domač z rdečimi ali bolj na kratko s črnimi. In prav je tako! Dante je napisal nesmrtne stvaritve, ki Italijansko kulturo postavljajo v središče človeškega spomina. Kot je tudi Balantič postavil Slovence na zemljevid presežnega. (Težko bi pa to trdili za tiste, ki so mu odrekali božanskost ustvarjene besede z lažmi in obrekovanji.)

Presežno, zanosno in ponižno, tenko čuteče, obžalujoče in skesano, strahotno trpinčeno in hkrati vzhičeno je lahko edino učlovečeno človeško bitje. Sposobno je odpustiti in se spominjati, kesati se lastnih in tujih grozodejstev in se odreči drugemu v prid. Kdor tega ne doseže, se od zgodovine ni ničesar naučil in jo bo moral ponoviti.

Kamniškim občinskim možem pa dajem v razmislek besede Hannah Arendt, ki je šokirala »pravični svet« z izjavo, da Eichmann ni bil nikakršna »pošast«, kakor ga je skušalo prikazati izraelsko sodstvo. Bil je običajen birokrat, ki je brez razmišljanja opravil to, kar so od njega zahtevali nadrejeni.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


21 KOMENTARJI

  1. S tako kvalitetnimi članki pa Časnik postaja špica med časopisi v Sloveniji.

    Zadnjič sem v drugo gledal film Hannah Arendt. Neverjetno koliko več sem odnesel kot prvič.

    Bo komedijant in župan z ostalimi politiki postal socialistični birokratski aparatčik, kamniški rdeči Eichmann brez (brez osebne svobode, ki jo pri birokrati itak nimamo kaj iskati) razmisleka in s pokornostjo Firerju (stricem) samo izvršil ukaz.

    Neverjetna je ta banalnosti zla. Kako so socialisti in nacisti veliko nemško kulturo naredili primitivno, vulgarno, neumno, birokratsko. Težko je verjeti, da lahko kdo iz cvetoče oaze naredi puščavo. Zbombardirana Nemčija je samo logična posledica že zdavnaj duševno in duhovno mrtve Nemčije, ki so jo socialisti začeli pustošiti že desetletja prej. Ko so bili ti (nacional) socialisti na vrhuncu moči, blišča, slave in gospodovanja, je bila najbolj opustošenje.

  2. Samo da si pravi, četudi neumen, nesposoben in hudoben, pa najdeš svoje mesto, delo, vpliv in denar, pa celo spomenik. Ostalim pa se oporeka vse, celo pamet in dar.
    Kamniški svetniki so bili in bodo ostali čisto navadne riti.
    Mene pa čisto praktično recimo zanima, koliko “drugih” je pobil ta nesrečni Balantič. Po mojem, če že koga, izključno v boju torej v situaciji, ki se ne šteje kot zločin temveč kot vojno dejanje. Kaj pa npr. Kajuh? Koliko jih ima Kajuh na vesti?

  3. Ta primerjava z Eichmannom pa je najmanj ponesrečena, če ne že škandalozna, tudi zato, ker očitno avtorica poante Arendtove sploh ni razumela. S tem, ko je namreč trdila, da Eichmann ni pošast to ni mislila v smislu relativizacije njegove krivde, ampak ravno nasprotno, saj se je strinjala, da si zasluži smrtno obsodbo.

    Če bi bil Eichmann pošast, potem bi tudi njegovo početje lahko lažje sprejeli, ker kaj pa lahko človek od “pošasti” pričakuje kot to, počenja pošastne stvari? Tragedija je ravno v tem, da je bil Eichmann povsem “normalen” človek, ki je, kljub tej normalnosti, počel grozovite stvari, ker mu je preprosto umanjkala neka temeljna človeška senzibilnost, sočutje do sočloveka.

    Balantič v tem kontekstu nima mesta, saj ne samo da ni bil “pošast”, ampak niti ni zagrešil nobenega zločina, tako da bog ne daj, da bi ti občinski možje razmišljali o Balantiči v kontekstu, v katerem je o Eichmannu razmišljala Arendtova.

    • jesus – navajanje izjave Arendtove

      Jaz pa sem razumel, da je ost uperjena proti kamniškemu županu in svetnikom, za katere se zdi, da bodo kot običajni birokrati brez razmišljanja opravili to, kar so od njih zahtevajo “nadrejeni”.

      Morda pa se bodo le zamislili in rešili svojo čast in poštenost.

      • Ne vidim smisla v citiranju te izjave, če je bila to poanta, saj bi to lahko preprosto povedala na način, kot si ga sam, hkrati pa bi tudi v tem primeru primerjava bila neprimerna. Eichmann je bil dejansko odgovoren za logistično izvedbo holokavsta in tu ne vidim nobene upravičene in etično primerne primerjave s tem, kar bi lahko ali ne očitali županu ali svetnikom.

        Tako da če je bila to poanta, potem je njen učinek ravno tisto, kar je Arendtova v tej njeni izjavai razvračala, torej “demonizacija” posameznika.

  4. Albert Speer je bil genialen arhitekt, ampak je sodeloval z nacističnim režimom. Nekatere njegove stvaritve še stojijo in so nedvomno cenjene, ampak ulice z njegovim imenom pa v Nemčiji ne boste našli.

    Pač, ljudje se napačno odločijo. Ampak se sami.

    • Balantič se ni napačno odločil. Napačno so se odločili komunajzerji – zato je treba ukiniti ulice z njihovimi imeni.

      • Napačna odločitev je bila žal sodelovanje s Hitlerjem. Komunisti so zmagali. Žal potem ni bilo preveč dobro, ampak to je druga zgodba.

        Balantičevi so odbirali Slovence za v taborišča, njegovi so zavezniške letalce predajali Gestapu. Poden od ljudi.

        Prezir, to je vse kar lahko otroke učim o takih ljudeh.

          • Ne, žal tako kot jaz misli ves svet, razen nekaj obskurnih držav vzhodne Evrope.

            Obskurnih v smislu, da je njihovo mnenje brezpredmetno, ker pač poskušajo prati lastno zablodo.

            Sodelavci Hitlerja, pa kakršenkoli je že njihov izgovor, za prejšnje stoletje predstavljajo dno človeštva.

          • Ja, že skoraj ves svet enači fašizem, nacizem in komunizem. Slovenija je žal izjema, tu se po komunističnih zločincih še vedno imenujejo ulice.

          • Tito in Hitler sta bila kolaboranti Stalina. Tito je bil celo Stalinom hlapec, serijski morilec, likvidator.

            Partizani so največ orožja dobili od fašistov in nacistov. Pa ne kot vojni plen.

  5. Odličen članek!
    V Sloveniji bi poleg diskusije o poimenovanju knjižnice po Balantiču morali začeti diskusijo o Kidričevih ulicah Kardeljevih ploščadih ter Kidričevih in Kardeljevih spomenikih. Država pač ne more temeljiti na laži: če smo z osamosvojitvijo, novo Ustavo in odstranitev trgov revolucije po Sloveniji revolucijo obsodili, potem pač moramo umakniti iz javnega prostora tudi revolucionarne spomenike in poimenovanja: spomenik na trgu republike, poimenovanje ulice v MBju po Moši Pijedeju – glavnemu VOSovcu itd.
    Ne more biti državaSlovenija nekaj na pol – samo “kao” samostojna in evropska v resnici pa še vedno “naša” in sovjetska.

    To vprašanje in dilema je po mojem mnenju ključno ne samo za obstanek države ampak tudi naroda. Po mojem mnenju se levica ne zaveda globine problema. Če tega ne bomo rešili, mislim, da ne kot država in ne kot nared ne bomo obstali in nas v 50-100 letih ne bo več.

    Keith Miles namreč piše na PortalPlusu in citira Lincolna: hiša razdeljena sama proti sebi ne more obstati.

    In bivši veleposlanik Mussomelli je tudi enkrat izjavil (namigoval je na stališča SDs in njihovo sprejetost v družbi): če imaš samo 20-30% prebivalstva v državi, ki mitskih temeljev na katerih naj bi temeljila država ne sprejemajo, je to recept za razpad države.

    Tisti, ki podcenjujete situacijo in govorite – bomo že, pustimo preteklost: Recimo Šri Lanka ima 74% Sinhalov ostalo so večinoma Tamilci. In vseeno je takšno etnično razmerje bilo dovolj za izbruh političnega in medetničnega konflikta. In tudi če je v Sloveniji razmerje 80 : 20 ali 70 : 30 (čeprav sam trdim da je dejansko 51 : 49 ali pa 55 : 54) pač to ne more biti garant za politični mir v državi. In menim, da določen del establishmenta podcenjuje to zadevo. Slovenci imamo en OGROMEN državotvorniški problem, ki nam v prihodnosti po mojem mnenju preprečuje obstanek Slovencev kot naroda nacije in ga očitno Avstrijci ali Hrvati nimajo saj oni dejansko stopijo skupaj za stojo državo. Mi pač stojimo vsak zase oziroma razdeljeni.

    • Rokc, zelo realen opis !!!
      Tako da ko SDS vloži kak predlog za izboljšavo, takoj skoči “varuh enoumja” v parlamentu in prizadeto odreagira “sds spet dela razdiralno, pa komaj smo vzpostavili red” ???

    • “Po mojem mnenju se levica ne zaveda globine problema.”

      Po mojem mnenju pa se zelo dobro zaveda globine problema. Takoj, ko se bo začelo pogovarjati o resničnem obrazu komunizma, bo začela izgubljati “tekovine naše revolucije”. Na koncu koncev se bo še kdo spomnil, da moramo akademske nazive, ki temeljijo na dialektičnem materializmu, razveljaviti …

      • Kdaj pa lahko pričakujemo resne pogovore o tej temi?

        Takrat, ko bo gospa s koso počasi opravila svoje delo in se bodo poslovili še živeči bivši operativci in predstavniki režima? (imen ne bom navajal)

        Po drugi strani je Stane Granda enkrat izjavil, da imajo ti ljudje sedaj že podmladek – stari med 18-40 let (tretja generacija) – ki je postal izjemno nasilen in agresiven in brani “pridobitve” komunizma, toda sam nekako ne vidim tukaj scenarija, da bi se zgodba ponavljala. Če niso uspeli mita obdržati v času, ko opozicije ni bilo, ko so bili vsi akterji dogajanja 1941-1945 še živi in ko so imeli v rokah še represivni aparat in ekonomske vre – oboje z zaslombo v Beogradu in pri Neuvrščenih ter v SZ – ne vem, kako bi to obdržali sedaj, ko ostanki UDBE oblasti v državi več nimajo (ne more ljudi pač zapirat v gulage ali ji likvidirati), oziroma ko izgubljajo nadzor nad gospodarstvom, ko se podjetja prodajajo tujim lastnikom?

        • “Kdaj pa lahko pričakujemo resne pogovore o tej temi?”

          Verjetno nikoli. Preje bomo izumrli oziroma postali sužnji muslimanom.

          Je še ena možnost in sicer, da nadškof z duhovniki postanejo mistiki. Krščanski voditelji namreč morajo biti mistiki. Potem pa bo šlo in to zelo hitro.

    • Rokc:”…če imaš samo 20-30% prebivalstva v državi, ki mitskih temeljev na katerih naj bi temeljila država ne sprejemajo, je to recept za razpad države”
      ====================

      Imeli smo državo kjer so vsi sprejemali mitske temelje, pa je kljub vsemu razpadla.

Comments are closed.