Aprila 2009 se je Angeli Vode zgodilo nekaj osupljivega: postala je filmska zvezda. No, skoraj ali približno tako. Zvezdo je treba posuti z zrnom soli. Ampak po mnogih desetletjih popolne izobčenosti, po pogrebu maja 1985, ko se je zbralo sedem ali osem ljudi, po postopnem odkrivanju in objavi njenih besedil – po vsem tem je bil tu nenadoma dramatičen obrat: filmska dvorana, množica ljudi, celo predsednik države je bil napovedan (in zadnji hip odpovedan)… V vlogi Angele je nastopila Silva Čušin, ena najboljših gledaliških in filmskih igralk, za premiero pa je vlogo slavnostnega govorca dobil dr. Ljubo Sirc, Angelin soobtoženec na procesu leta 1947 in sozapornik, eden najbolj znamenitih slovenskih disidentov, bleščeč analitik režima, ki je bil v filmu Maje Weiss upodobljen z dolgo skrite, temne plati…
Kakšno uro ali dve po premieri se je nedaleč stran, v zakulisju informativnega teatra zavrtel še en, neznatnejši, a pozornosti vreden dramski prizor. Besedilo, ki ga je napisala poročevalka STA (Slovenske tiskovne agencije) Jasmina Vodeb, se je uredništvu zazdelo neustrezno ali kar napačno. Zato je bil del poročila črtan in slavnostni govorec je ostal brez besed oziroma brez citata.
Kaj je bilo predmet spora? Dogajanje leta 1939/40. Po besedah Ljuba Sirca se je usodni preobrat v življenju te angažirane ženske zgodil z avgustom 1939, ko sta nemški zunanji minister Ribbentrop in sovjetski zunanji minister Molotov sklenila pakt o nenapadanju (in delitvi Evrope), imenovan tudi pakt med Hitlerjem in Stalinom. Angela Vode, ki je bila tedaj članica komunistične partije, se je nad povezovanjem komunistov z nacisti zgrozila. To je tudi jasno povedala in delovala naprej, kot da pakt ne velja oziroma da nje ne zavezuje ukaz, da se čez naciste ne sme reči žal besede. Zaradi kljubovanja so jo iz partije izključili, za nameček pa sprožili hudournik raznih oblik kaznovanja, tudi dolga leta zapora.
In zakaj se o tem še aprila 2009 ne bi smelo govoriti? Po informacijah, ki so s STA prišle do mene, zato, ker baje jugoslovanska partija ni imela nič s paktom med Hitlerjem in Stalinom. Tudi je menda izmišljotina, da bi koga kaznovali, če je temu nasprotoval. Kaj šele, da bi koga izključili in maltretirali! Saj je vendar splošno znano, da je bil Tito proti Stalinu…! – Tako so torej Ljuba Sirca črtali iz poročila o premieri. Besede, s katerimi je označil Angelin spor s partijo in odnos do nacizma, so izpuhtele, stavek o izključitvi pa je bil zmehčan v »se je s partijo razšla«. Ta verzija – tako rekoč uradna, saj jo je razširila državna tiskovna agencija – je potem zasedla večino informacijskega prostora.
Pripetljaj bi bil vreden kakšne besede tudi brez Angele Vode v ozadju, zaradi samega Ljuba Sirca. Če je človek povabljen k slavnostnemu nagovoru, se po običajnem novinarskem bontonu spodobi navesti nekaj njegovih besed. Če je za nameček edini živi pričevalec z nekega grozljivega procesa, na katerem so ga sprva obsodili na smrt…. no, potem naj bi imel pravico do spoštljivega odnosa in še kakšnega stavka več, ali ne?… Ne pri nas. Slovenska politična korektnost narekuje, da se »napačne« ali »revizionistične« interpretacije zgodovine popravi, preden gredo v javnost… Menda nam ja ne bo kar vsak po svoje blatil slavno zgodovino?! V takem ozračju mož, ki je leta 2001 dobil visoko britansko odlikovanje za svoj prispevek k demokratizaciji vzhodne polovice Evrope, v svoji domovini lahko dobi klofuto kot ignorant ali celo lažnivec… In ta klofuta niti odmeva ne …
Tako je Angela Vode, ki bi se ji 5. januarja lahko poklonili za 120. rojstni dan, še po sedmih desetletjih ostala brez svoje dominante oziroma brez pravice do svoje resnice. Tudi filmska (igrana) Angela, saj so prav lomi okoli pakta in vojne, ki jih je pakt sprožil, nosilni tečaj dramskega obrata v filmski zgodbi Skriti spomin Angele Vode. Padla je v nemilost, ker si je drznila misliti s svojo glavo in ne po direktivah. Do dokončnega obračuna z njo je prišlo leta 1947, ko so komunisti že trdno sedeli v sedlu. In bila ni ne prva ne zadnja. Mnogo ljudi je zašlo v kolesje partijske represije prav zaradi starih zamer oziroma zaradi nepokorščine. Če je človek »organiziran«, mora natančno vedeti, kdaj lahko vpije Živel Stalin in kdaj ne, tudi kdaj je treba biti proti Hitlerju in kdaj ne… Kdaj je primeren pacifizem in kdaj ne… Kdo se lahko pogaja in sodeluje z nacisti ter kdo in kdaj ne… In seveda, kdo si, po pol stoletja in več, zasluži »rehabilitacijo« in kaj to pomeni.
Angeli Vode so komunistični veljaki vzeli dobre ime. Dobro ime inteligentne, angažirane, širokogrudne ženske visokih moralnih principov. Najbolj dosledne in vztrajne nasprotnice fašizma in nacizma pri nas. Z njo se ukvarjam – v knjižni, filmski, člankarski, esejistični obliki – tudi zato, da bi ji bilo povrnjeno. In če se 120 let po njenem rojstvu ozrem naokrog, me skoraj spodnaša od množice popolnoma nasprotujočih si izkušenj, ki mi jih je prineslo desetletno druženje z njo. Emocionalni odzivi na Angelo segajo od zagrete privrženosti do gnevnega nasprotovanja; vse to pa je na gosto posejano z očitki o napakah, neresnicah, prikrojevanjih in manipulacijah. Slovenski svet je z veseljem vzel na znanje, da se je leta 1998 našla pozabljena in zatirana komunistka, bistveno težje pa od leta 2004 dalje dojema, da se je našla tudi antikomunistka.
Kaj je bilo z njo, kaj je tako nesprejemljivega naredila, da si je pravzaprav »zaslužila, kar je dobila«, se prej ali slej zmeraj osredotoči na leto 1939/40. To je bil čas zavezništva med nacisti in komunisti, čas, ko so se vodilni komunisti vrnili v domovino in začeli pripravljati revolucijo. Izvajali so boljševizacijo partije. Zahtevali so brezpogojno pokorščino in bili surovi z vsemi, ki nekaj »blebetajo o svobodi«, kot se je z značilno fineso izrazil Boris Kidrič.
Razume se, da imam (oziroma imamo avtorice filmskega scenarija) več ko zadosti utemeljenih razlogov za prepričanje, da je bil ta čas za Angelo Vode prelomen; malo drugače rečeno, da je bila ena najhujših krivic, ki so ji jo naredili nekdanji partijski kolegi, prav ta, da so si prilastili ekskluzivno pravico do oznake »antifašistov«, mnogim resničnim ( ali trajnejšim) antifašistom pa odvzeli pravico do tega. Knjižna bera z dokazi za to je še vedno zelo siromašna, pridno iskanje med arhivskimi listi pa najde dovolj podatkov. Več partijskih dokumentov o Angeli Vode trdi, da je bila izključena zaradi svojega stališča do pakta Ribbentrop-Molotov in »finske zadeve« (kar je oznaka za vojno, ki je sledila sovjetskemu napadu na Finsko, novembra 1939). Kako so jo izključili, je Mirjam Milharčič Hladnik pripovedovala Vida Tomšič, ko je bila pred dobrim desetletjem naprošena za pogovor. Vse to potrjuje besede, ki jih je Angela Vode zapisala in so bile dvajset let po njeni smrti objavljene kot Skriti spomin. Pozneje sva z Majo Weiss našli še eno priznanje, skrito na starem magnetofonskem traku:
»So me hoteli prepričat, da bi pristala na pakt Hitler Stalin. Pa sem rekla, ne, to pa ne. Pol je bilo pa konec z mano.«
……………..
Za marsikoga je bil to šele pravi začetek. Najbolj znamenit je gotovo Josip Vidmar, ki s svojimi pogosto objavljanimi spisi – če je kaj skritega, se še ni našlo – osvetljuje tudi eno najpomembnejših dilem časa. A tu nas čaka veliko presenečenje. Josip Vidmar, vodilni, najbolj slavni slovenski intelektualcev dobe, o teh zadevah očitno ni intenzivno razmišljal ali vsaj ni povedal oziroma zapisal. Rad se je delal, da tega pravzaprav ni – če se bomo delali, da nič ni, tudi nič ne bo…se pravi, ni bilo… Tule je prizor, posvečen Cirilu Kosmaču:
»Julija 1939 sem v kavarni Evropi naletel na svojega starega prijatelja Sajovica, ki je bil takrat prokurist I. G. Farben za Francijo in je živel v Parizu. Dejal mi je, da se čez kak teden odpelje nazaj v Pariz, in to z avtom. In tedaj se je domislil, da bo potoval sam, da pa bi bilo zelo kratkočasno, če bi jaz hotel z njim; seveda povsem kot njegov gost. Ponudba mi je ugajala in odločil sem se, da jo sprejmem kljub skrajni politični napetosti med Nemčijo in Poljsko. In ko sva bila že daleč v Avstriji, je Hitler prvega avgusta vkorakal v Poljsko brez vojne napovedi. Potovala sva čez Švico in hitela v Pariz, da bi bila čim prej čim bliže vznemirljivim dogodkom. Seveda sem v Parizu poiskal Kosmača (…) Za daljše literarne pogovore s Kosmačem ni bilo časa, pač pa sva se sestala še z Vorancem, ki je tudi še v Parizu čakal na usodne dogodke. Kosmač in Sajovic pa sta me spremljala do odhoda in odpotoval sem z vlakom čez Nemčijo, kjer se je že začenjalo mrzlično vojno življenje.«
Tu pa je razširjen pogled: »Zelo kratek pogovor sem imel z zunanjepolitičnim referentom francoskega dnevnika Temps, ki mi ga je v pariški kavarni predstavil moj pokojni prijatelj Zdenko Sajovic. Francoski politični izvedenec je bil tiste dni okrog prvega avgusta 1939 (kakor vsa Francija) zelo vznemirjen zaradi nemškega vdora na Poljsko…«
Prizor je čuden, ker je v njem centralni podatek napačen: Hitler ni vkorakal na Poljsko 1. avgusta 1939, temveč 1. septembra 1939. To je obveljalo tudi za uradni začetek druge svetovne vojne, saj sta se Velika Britanija in Francija postavili na stran napadene Poljske in Nemčiji napovedale vojno. Datum, ki se je zapisal v zgodovino kot najusodnejši dan stoletja. Vsi so vedeli, kaj so počeli na ta dan, marsikdo ga je opisal, W. H. Auden v pesmi, ki ji je dal preprost naslov: 1. september 1939.
Nenavadno pa ni le to, da Vidmar »ne ve«, kdaj se je začel vihar, ki mu sicer pripisuje daleč največji pomen v svojem življenju in usodi človeštva. Presenetljivo je tudi to, da tega nihče ni popravil (ali vsaj opozoril, da gre za lapsus), pa se tako trditev ponavlja in ponatiskuje, nazadnje denimo v knjigi Moj obraz ali pa v Albumu Cirila Kosmača. En mesec gor ali dol… Generacija, ki je doživela izbruh vojne, je sicer poskrbela, da so potomci temu dogajanju posvetili nadpovprečno izobraževalno pozornost in v šolskem življenju napake te vrste niso bile poceni. Hkrati je bilo poskrbljeno za silovito strahospoštovanje. Kdo neki bi si upal Vidmarju z rdečim podčrtati očitne napake in luknje?!
Nenavadnih praznin je pri Vidmarju veliko. Leta 1962 je bil (skupaj z izbrano vrsto veteranov) povabljen, da za revijo Perspektive napiše, kako se je srečal z usodnimi dogodki 1941 – 1945. Nastalo je Srečanje z zgodovino, (ki je bilo najprej esej v Perspektivah, št 23/24, nato tudi predgovor h knjigi enakega naslova). V vsem tistem besedilu, namenjenem generaciji sinov in vnukov, ni ničesar, kar bi dalo slutiti, da so se nacisti in komunisti kdaj oznanjali za popolno nasprotje, potem pa pogajali, sporazumevali, skupaj delovali, bojevali, marširali, se po ramenih trepljali… In zato tudi ni ničesar o silovitem šoku, ki ga je to povzročilo, o gnevu, nejeveri, previdnosti, gnusu… Vidmar, ki v velikem loku naredi pregled čez vse svoje politično življenje, se pravi čez razvoj od izrazite apolitičnosti do aktivizma za komunistično partijo, stalno zatrjuje »v stari Jugoslaviji je bil vsak misleč človek postavljen pred zelo preprosto in jasno dilemo: ali fašizem ali komunizem«. Če je bilo tako, je pač moralo treščiti kot grom, ko sta si popolna nasprotnika padla v objem… In kako nenavadno, da se tako apolitičen mož odloči za sodelovanje s komunisti prav tedaj, ko med fašizmom in komunizmom zmanjka nasprotovanja…
Ker se Vidmar v velikem loku izogne dejstvu, da je poleti 1939 med vsemi dnevi daleč najbolj izstopal 23. avgust 1939, ko sta Molotov in Ribbentrop, sovjetski in nemški zunanji minister, podpisala pakt o nenapadanju (s tajnim dodatkom , čez en mesec pa še z novim paktom, ki je tudi imel tajni dodatek), mu ni treba poročati o posledicah. Te so bile raznovrstne, za napadene seveda pogubne, za mnoge druge pa dramatične tudi v čisto konkretnem, ne samo moralnem oziru.
Začnimo kar v Franciji. Do pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo je bila Francija ena redkih evropskih držav, kjer je bila komunistična partija legalna stranka. Zadnji teden avgusta 1939 se je to v imenu nacionalne varnosti s serijo odlokov začelo postavljati na glavo. Prepovedali so komunistične časopise, ki so zagovarjali povezavo med komunisti in nacionalsocialisti. Komuniste so začeli odstavljati z odgovornih položajev. Silovito se je spremenil odnos do tujcev, ki jih je bilo v Franciji izredno veliko; začelo se je množično preverjanje dovoljenj za bivanje, političnih prepričanj in povezav, nato zapiranje vseh sumljivih tujcev v posebna taborišča. Ko so tudi Sovjeti vdrli v Poljsko, si jo z Nemci razdelili in si prisegli »s krvjo zapečateno prijateljstvo«, je v Franciji zavladala prava antikomunistična mrzlica. In tako tudi dokaj močni koloniji jugoslovanskih komunistov ni preostalo drugega, kot da se čim prej vrnejo domov.
Da je torej Boris Kidrič pozvonil pri Vidmarju na Večni poti, je direktna posledica nemško-sovjetskega pakta ali kar komunistično-nacistične antante. Hitro sta se zmenila za sodelovanje. Vidmar se je torej angažiral prav v času, ko je komunistična partija povzročila še dodatno neizmerno trpljenje, uničevanje in razkroj. In od Kidriča je dobil pohvalo, da govori takorekoč kot Stalin – in to v času, ko se je množično govorilo o Stalinohitlerjancih in Hitlerostalinistih. V kontekst bi verjetno spadalo še to, da sta govorila o Sovjetski zvezi kot edini rešitvi za male narode, medtem ko so rdečearmejci in politični policisti pobijali na tisoče pripadnikov malih in ne tako malih narodov. Če se že ni dalo vedeti, da potekajo strašni pokoli v Katinu in okoliških gozdovih, pa se je vedelo, saj je bilo množično oznanjano, da je zgubilo življenje na desettisoče ljudi na Finskem, v Estoniji, Latviji, Litvi…
Z nekaj truda se da sredi Vidmarjevih slavospevov Sovjetski zvezi in nujnosti revolucije najti tudi kakšno tesnobno misel zaradi pakta med Sovjeti in Nemci (ne pa tudi njegovih strahovitih posledic), vendar je naznačen brez čustvenega odnosa, zgolj v naštevanju množice skrbi v težkem svetovnem položaju. Še ena varianta je: Vidmar se je zatekel tudi v osupljivo sebično samotolažbo. Sredi leta 1940 je kot zagret aktivist nastajajočega Društva prijateljev Sovjetske zveze odpotoval v Beograd, da bi vložil dovoljenje za ustanovitev društva. Šel pa je tudi na sovjetsko ambasado, »da bi od poslanika izvedel, ali ni v paktu med Stalinom in Hitlerjem točke, ki bi zadevala usodo Jugoslavije ali Slovenije. Po dolgem prizadevanju se mi je posrečilo dobiti od poslanika odgovor, da take točke v paktu ni, kar je pomenilo za vse nas veliko olajšanje. Pogovor sem natančno obnovil Kidriču, ki ga je sprejel z zadoščenjem.« – Kako visoki in trdni moralni principi, ali ne?!
Josip Vidmar se vseskozi posveča samo somišljenikom in tistim, ki jih je pregovoril k tej ali oni potezi v pripravah na »veliko poglavje naše zgodovine«. Pri tem se trudi ustvariti vtis, da njegov pogled zajema vse obzorje: »vsak misleč človek«, »vsakomur je moralo biti jasno«, »za nas Slovence je pomenil«, »komunizem je bil takrat za vsakega izmed nas«… Ne omenja ljudi, ki so bili drugačnega, popolnoma nasprotnega ali pa za spoznanje različnega mnenja. Ne izda, kako so ga gledali in ocenjevali, ko se je nenadoma prelevil v zagretega prosovjetskega aktivista. Nič ne pove, kaj je bilo s tistimi, ki tega niso odobravali in počeli. Ki so se, recimo, zgražali nad sovjetskim napadom na Finsko, ali nad sovjetsko vojaško blokado treh baltskih držav. Ali nad okupacijo kosa Romunije… Itd. Kot da ni bilo izključitev, bojkotov, prepovedi objav, organiziranega pljuvanja (dobesedno), klevetniških kampanj, ovadb, tudi likvidacij…. Bratko Kreft se je še na stara leta bal karkoli reči o tem… Mnogi pa seveda tudi za strah niso imeli več priložnosti.
Leta 1988 je Peter Vodopivec v Novi reviji orisal življenje Alberta Kosa, inteligentnega in razgledanega mladega pravnika, ki je leta 1939/40 nasprotoval politiki komunistične partije, zlasti zahtevi po absolutnem podrejanju. Bil je kaznovan, tedaj in čez več let – in pri tem niti član KP ni bil! »Danes ne more biti dvoma o tem, da bo eventualna kritična zgodovina slovenskega odpora proti stalinizmu, če bo kdaj napisana, na vidnem mestu beležila Kosovo ime.« Za Novo revijo je bil stalinizem, tako aktualni kot nekdanji, ena od dominantnih tem. Urednik Dimitrij Rupel je maja 1985 (nekaj dni po smrti Angele Vode, ki je prav v Novi reviji prvič po skoraj pol stoletja dobila pravico do natisa) poročal zboru sodelavcev:
»S številnimi analizami smo dokazovali, da je stalinizem v naši kulturnopolitični praksi še živ, kar dokazuje s tem, da se ne dovoli imenovati s tem imenom.« Argumentiranje te trditve pa je zaključil z mislijo, da se stalinističnost razpozna tudi »v mnogih izjavah, ki skušajo ponarediti zgodovino, češ da se je naša partija stalinizmu odpovedala že pred vojno…«
Ime Alberta Kosa v teh triindvajsetih letih ni dobilo priložnosti, da bi bilo kam vidno zabeleženo. O kakšni kritični zgodovini odpora proti stalinizmu ni ne duha ne sluha. Trditev, da se je jugoslovanska komunistična partija v Titovem času boljševizirala, kar pomeni stalinizirala, še vedno deluje kot blasfemija in ne kot stvarna oznaka. Ko se slučajno ne bi našli listi Angele Vode, na katerih je prostodušno in brez ozirov na posledice opisala svoje življenje, bi bila ta pokrajina še bolj pusta.
Sem in tja se iz pustote le pokaže kakšna zanimiva posebnost. Spomin na Angelo Vode bom okrasila z dvema. Oba dokaza za bistrino duha, poštenje in visoko moralo sta iz slikarskega sveta. Prvi se ponuja kar z Vidmarjevo pomočjo, v Rihardu Jakopiču posvečenem obrazu. Konec tridesetih let sta skupaj sedela v kavarni in Vidmar je Jakopiču pokazal veliko fotografijo Stalina:
»’Kaj bi vi rekli o tem obrazu, mojster?’ Potegnil je molče sliko k sebi in si jo jel ogledovati. Ogledoval si jo je nenavadno dolgo in z izredno napeto pozornostjo. Čez dolgo časa jo je molče odložil. Bil sem zelo radoveden: ‘No, kaj pravite o tem obrazu?’ Pogledal me je in mi nekako nerad odgovoril z eno samo besedo: ‘Zločinec.’ Zgrozil sem se, čeprav je bilo to nekako v času po strašnih in krvavih procesih v Sovjetiji, kajti Stalin je bil za nas takrat simbol svobode in veliko upanje za zmago revolucije.«
Bolj iskriva variacija na to temo se ponuja na ogled v Narodni galeriji, v zbirki novejših pridobitev. Če obiskovalca poleg glavne dvorane z množico impozantnih oljnatih slik zanese v stransko sobo, lahko tam sreča majhno, zajedljivo risbo. V skupini debelih dedcev, ki skačejo po blatu ali gnoju ter zariplo vzklikajo Hitlerju in Mussoliniju, brez težave prepozna Josifa Stalina in njegove generale. Z risbo si je leta 1940 dal duška Hinko Smrekar. Tudi on je očitno tako kot Rihard Jakopič mislil, da je Stalin zločinec, ki se valja v krvavem blatu, ne pa »simbol svobode« in »veliko upanje«.
Mislim, da je ta Smrekarjeva risba zdaj prvič na ogled. Sedemdeset let je čakala na priložnost, da nam pošepne nekaj o gnusu in gnevu avtorja. Mnenja in čustvovanja Angele Vode o teh in podobnih zadevah so že nekaj let dostopna v knjigi in celo v filmu. Za 120. obletnico rojstva pa je dobila še prav nenavadno darilo: V televizijskem dokumentarcu Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode so prvič objavljene njene besede o tem, kaj ji je zapečatilo usodo: »Sem rekla ne, to pa ne. Pol je bilo pa konec z mano.« Stavek je bil izgovorjen pred 30 leti, ko se je pri Angeli Vode oglasila Rapa Šuklje, da bi z njo posnela intervju za Radio Ljubljana. V javno predvajani oddaji ga ni, ohranjen pa je na prvem, surovem posnetku. Glas je kot zdelan klavir, že nekoliko razglašen, veliko je vsemogočih besed, ki tečejo in tečejo, sredi njih pa nenadoma Majin glas, jasen in odločen: »A si slišala?… Poslušaj, kaj pravi!«
In tako se dokumentarec konča s črnim platnom in stavkom: »Zadnjo besedo ima Angela Vode.« Po tridesetih letih končno lahko nagovori ljudi in pojasni, kako je bilo. In po tridesetih letih imamo končno pravico, da jo slišimo.
Kaj naj ji rečem 120 let po rojstvu? Vpisala se je v klub tistih žensk, ki znajo zakuriti ogenj iz polen, ki jim jih zmečejo pod noge.
Pripis uredništva: Na razmišljanje Ane Jud o Angeli Vode se je odzvala gospa Alenka Puhar in nas vzpodbudila k ponovitvi objave eseja iz Pogledov (jan. 2012), katerih uredniku se zahvaljujemo za dovoljenje.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
