Atentat na habsburškega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 v Sarajevu, je sprožil prvo svetovno vojno. Čez dober mesec dni je bil svet v vojni. Nasproti sta si stala dva vojskujoča se tabora: centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija) ter antanta (Velika Britanija, Francija in Rusija), Italija je sicer ob začetku spopadov razglasila nevtralnost.
Dejanski vzroki za vojno so seveda precej globlji in o krivdi je težko razpravljati brez poznavanja razmer na začetku 20. stoletja. Pod pokrovom je sicer vrelo že nekaj časa, vendar nobena od sil ni bila pripravljena sprožiti vojne. Nekateri zgodovinarji imenujejo čas 19. stoletja dolgo stoletje, saj ga štejejo od francoske revolucije leta 1789 pa vse do začetka prve svetovne vojne leta 1914. Svet so spreminjale francoska in industrijska revolucija ter t.i. pomlad narodov; rodila se je ideja nacionalne države, beseda kapitalizem pa je pridobivala veljavo v družbi in gospodarstvu. Razglasitev Nemškega cesarstva leta 1871, kar so Prusi po zmagi nad Francijo opravili kar v Versaillesu, pomeni nastanek močne regionalne sile. Gospodarsko, vojaško in politično močna Nemčija se je kmalu razvila v največjo silo v srednji Evropi in hkrati spodkopala dotedanje razmerje sil. Del tega procesa je predstavljala tudi zasedba kolonij v Afriki in Aziji ter ustvarjanje mogočne mornarice. Slednje je zaskrbljeno spremljala predvsem Velika Britanija, saj je Nemčija odprto in neposredno izzvala njeno pomorsko prevlado na svetovnih morjih.
Nemško vojaško misel in usmeritev sta konec 19. stoletja utelešala veliki admiral Alfred von Tirpitz (1849–1930) ter grof Alfred von Schlieffen (1833–1913), načelnik generalštaba nemške vojske. Slednji je pripravil znameniti von Schlieffnov načrt za bojevanje Nemčije na dveh frontah. Leta 1894 je pod vtisom skupne moči francosko-ruske koalicije pričel s pripravo načrta, ki bi v prihajajoči vojni omogočil nemško zmago. Njegovo razmišljanje je šlo v smeri, da je vojna neizbežna. Predvideval je, da se bo Francija mobilizirala hitreje, vendar je imela Rusija večjo vojsko. Zato je vse do svoje smrti načrtoval, da bi s hitrim in močnim sunkom vdrl v severno Francijo skozi Belgijo in Luksemburg, stisnil francosko vojsko k meji in jo uničil ter tako z zasedbo Pariza izsilil kapitulacijo Francije. Večina nemške vojske bi se nato preselila na vzhodno fronto in spopadla z Rusijo. Načrt je bil v teoriji dober, vendar je bliskovit prodor temeljil na konjih in klasični pehoti, ne pa na motoriziranih enotah. Po upokojitvi von Schlieffna je načrt prevzel njegov naslednik Helmut von Moltke (1848–1916) in ga nekoliko spremenil. Alfred von Schlieffen je temu neuspešno oporekal. Prav tako ni doživel izvedbe svojega načrta, saj je januarja 1913 umrl. Bojda je pred smrtjo izrekel znamenite besede: »Poskrbite, da bo desno krilo močnejše«.
Medtem v Habsburški monarhiji
V Habsburški monarhiji je bil položaj nekoliko drugačen. Zaradi vojaške in politične šibkosti se dvojna monarhija ni mogla potegovati za čezmorske kolonije. Njeno vplivno območje je predstavljal Balkan, kjer je po odmiranju Otomanskega imperija zasedla Bosno in Hercegovino ter s tem prišla v konflikt s Srbijo in posredno tudi z njeno zaveznico Rusijo.
Conrad von Hötzendorf (1852–1925), načelnik avstro-ogrskega generalštaba, je vedno zagovarjal potrebo po napadu za uničenje Srbije, ker naj bi ogrožala pozicije Avstro-Ogrske na Balkanu. Habsburški cesar Franc Jožef in diplomacija njegovih pogledov nikoli nista delila. Zaradi slabših razmer in političnih nesoglasij med vodilnima narodoma (Nemci, Madžari) je trpela tudi avstro-ogrska vojska, ki je po moči precej zaostajala za Nemčijo. Politiki in vojaki na Dunaju so se dobro zavedali, da se lahko v primeru izbruha konflikta na Balkanu zanesejo samo na nemškega zaveznika, ne pa tudi na Italijo. Zato so pripravili več vojnih načrtov in v več različicah. Računali so od omejene vojne s Srbijo (kazenska ekspedicija), do hkratnega spopada s Srbijo in Rusijo. Von Hötzendorf je predvideval tudi možnost, da Italija izstopi iz zavezništva in napove vojno. Zato je med drugim izvedel utrjevanje vseh glavnih poti čez Alpe med Italijo in Avstro-Ogrsko. Italijanski iredentizem je namreč v imenu odrešitve »bratov v obmejnih pokrajinah« zahteval, da jim Avstro-Ogrska preda širna območja južne Tirolske, Posočja, Trsta, Istre in Dalmacije.
Sarajevski atentat je bil torej zgolj dober izgovor. Umor prestolonaslednika iz vladarske družine je predstavljal zločin brez primere, primerljiv z obglavljenem kralja Ludvika XVI. med francosko revolucijo. Za Dunaj in zagovornike trde politike je atentat pomenil odličen dokaz o Srbiji kot zločinski državi, ki si ne zasluži mesta v družbi civiliziranih narodov. Avstro-Ogrska je od drugih sil zahtevala potrditev pravice, da pomete pred svojim pragom. Nemčija jo je tiho podpirala, vendar tega nemška diplomacija nikoli ni jasno izrazila. Zmedeni so bili tudi v antantnem zavezništvu, saj je bila Srbija blizu Rusiji v okviru t.i. pravoslavnega bratstva, zato je Rusija enostavno morala podpreti Srbijo. Velika Britanija se ni hotela pretirano vpletati v zadeve celinske Evrope, Francijo pa je poraz v francosko-pruski vojni leta 1870 pekel do te mere, da je načrtovala ponovno vojno z Nemčijo.
Evropske države so se torej znašle ujete v sistem vojaških zavezništev, določila le-teh so si vojaška vodstva razlagala po svoje. Izvor spora je bil med Srbijo in Avstro-Ogrsko, ki sta se zanašali na podporo močnejših sil, Rusije oz. Nemčije. Avstro-Ogrska je tako imela v rokah ključ do lokalne vojne, ključ do celinske vojne je bil v rokah Nemčije, v rokah Velike Britanije pa ključ svetovne vojne. Diplomacija se je končala, ko je nemški kancler avstro-ogrskemu veleposlaniku med posvetom 5. julija 1914 dal dvoumno zagotovilo, da naj Dunaj pričakuje podporo Berlina pri politiki do Srbije.
Na god sv. Ane, 26. julija 1914, je Avstro-Ogrska objavila splošno mobilizacijo in čez dva dni se je začel spopad svetovnih razsežnosti, ki se je končal šele jeseni 1918 in je zaradi bojev terjal skoraj deset milijonov življenj. Tudi slovenski možje in fantje so poleti 1914 s svojimi enotami avstro-ogrske vojske korakali na fronto proti Rusiji in Srbiji. Večina jih je verjela, da bo do božiča že vsega konec, le malokdo je dvomil v hitro vojaško zmago Avstro-Ogrske. Vojaki s slovenskega narodnostnega ozemlja so krvaveli na številnih bojnih poljanah po Evropi, najdemo jih celo na Bližnjem vzhodu. Vojne jih ni preživelo okrog 35.000.
Slovenci v prvi svetovni vojni
Slovenci smo precej pozno stopili na pot spominske literature o prvi svetovni vojni. Ko so se namreč po prvi svetovni vojni naši možje in fantje vrnili s front in se znašli v novo ustanovljeni jugoslovanski državi, se ta iz političnih razlogov ni menila zanje, nekdanje pripadnike razpadle avstro-ogrske monarhije. V tem času je sicer izšlo nekaj odličnih spominskih zapisov, bodisi v samostojnih publikacijah ali pa v podlistkih takratnih časopisov (Slovenec, Jutro, Edinost, Planinski vestnik), se nikakor ne moremo primerjati s tistimi narodi, ki so prvo svetovno vojno končali na strani zmagovalcev in imajo zaradi tega tudi daljšo zgodovino spominjanja na tiste čase. Nekoliko boljše so jo v spominskem smislu odnesli le slovenski prostovoljci v srbski vojski oz. t.i. dobrovoljci, ki so pri pisanju svojih spominov lahko računali na ustrezno propagando in pomoč tedanjih državnih oblasti. Precej slabše kot v Kraljevini Karađorđevičev pa se je v tem pogledu godilo Slovencem na Primorskem, ki so se znašli v tuji italijanski državi, proti kateri so se med prvo svetovno vojno borili. Poleg tega je Kraljevina Italija prav na mitu svoje zmage v prvi svetovni vojni gradila državno politiko in nacionalno poenotenje. Novim državljanom v Julijski krajini so oblastniki kratili osnovne človekove pravice, vključno s pravico svobodnega združevanja in izražanja v materinem jeziku. Nekdanji avstro-ogrski vojaki in častniki so se tako znašli v praznem prostoru brez spomina.
Spomine iz prve svetovne vojne so prekrili krvavi in žalostni dogodki druge svetovne vojne, okupacije in komunistične revolucije. Šele z demokratizacijo na Slovenskem ob koncu 80-ih let je prišlo tudi do nekakšne renesanse pri zanimanju za prvo svetovno vojno in soško fronto. Prej so bile tovrstne teme potisnjene v pozabo, protagonisti dogodkov oziroma priče časa pa so odšli s tega sveta in priložnosti so bile za vedno izgubljene. Tudi strokovne institucije so tukaj večinoma odpovedale!
Precej je bilo postorjenega v preteklih petindvajsetih letih, marsikaj se pripravlja v bližnji prihodnosti v povezavi s spominjanji na različne okrogle obletnice, povezane s prvo svetovno vojno. Poleg večjega števila razstav in muzejskih zbirk, ki so jih že pripravile strokovne institucije, je zrasla skoraj nepregledna množica privatnih muzejev in zbirk, ki so povezani s prvo svetovno vojno, še posebej s soško fronto. Priče smo ponovnemu zanimanju in vrednotenju naše kulturne zapuščine iz obdobja prve svetovne vojne. Izdajajo se knjige, postavljajo spominske zbirke, zbirajo pričevanja in urejajo tematske poti po nekdanjih bojiščih. Med drugim so slovenske založbe pokazale zanimanje za izdajo dnevniških zapisov nekaterih (rezervnih) častnikov in podčastnikov slovenskega rodu (Franc Jernej Zupančič, Franc Rueh, Franjo Robida, Karel Jurca, Alojz Goriup) v avstro-ogrski vojski, ki so nam s svojimi objavljenimi zapisi olajšali proučevanje in spoznavanje dogodkov pred sto leti. Ne nazadnje, gre za osebne pripovedi izobraženih oz. razgledanih rojakov v vojaški suknji, ki so vneto opazovali, analizirali in zapisali dogodke okrog sebe med krvavim spopadom svetovnih razsežnosti.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
