Ob obletnici poleta prvega človeka v vesolje

2
Foto: Oroszvilag
Foto: Oroszvilag

12. april 1961 – ta dan pred 53 leti je ves svet presenečeno prebiral poročilo sovjetske tiskovne agencije Tass, ki je oznanila “veliko zmago sovjetske znanosti in celotnega socialističnega sistema”.

Prvi človek Jurij Gagarin je poletel v vesolje, obkrožil zemljo in se srečno vrnil. Novica je bila seveda objavljena šele po potrditvi, da je s prvim kozmonavtom vse v redu. Če bi šlo kaj narobe, bi Tass molčal in svet bi morda slišal le kaka “zlohotna ugibanja iz krogov zahodnega imperializma”.

Tako pa je sovjetski voditelj Nikita Hruščev sijal od zadovoljstva. Na Rdečem trgu v Moskvi je čez nekaj dni na prvomajski paradi poleg njega stal simbol in junak sovjetskega sistema, mladi pilot lovskega letala Gagarin. V jugoslovanskih in tudi slovenskih medijih je bilo navdušenje in slava sovjetski znanosti skoraj tako vzneseno kot v satelitskih državah moskovske orbite. Zares, ljudje so lahko občudovali prednost vodilne komunistične države pred “propadajočim Zahodom” z Ameriko na čelu.

To je bil tudi čas enega najhujših preganjanj vere in vseh Cerkva v Rusiji. Hruščev, ki sicer velja za človeka rahle otoplitve v stikh z Zahodom, je namreč po povojnem premoru v zatiranju vere, z vso krutostjo zapiral še preostale delujoče cerkve in redke samostane. Tako je bil n. pr. prav istega leta kot je poletel Gagarin, zaprt slavni samostan Pečerskaja lavra v Kijevu, ki je danes spet odprt in je znan po vsem svetu.

Gagarin je kot zgleden komunistično vzgojeni mladenič po poletu tudi povedal, da tam gori v vesolju ni videl nobenega angela, torej tudi Boga ni… Tri leta zatem so Hruščeva vrgli z oblasti, Gagarin pa je kmalu umrl v letalski nesreči, ko je pilotiral testno vojaško letalo.

Pred petimi leti pa sem se podpisani udeleževal nekega mednarodnega srečanja v mestu Samari ob Volgi. Gostitelji so mi dali na voljo avto s šoferjem, ki me je bil pripravljen peljati kamorkoli po širši okolici. Izkazalo se je, da je šofer izobraženec, ki je pač ob tej priložnosti prevzel še to gostoljubno dolžnost.

Odpeljala sva se preko kilometer široke Volge v mesto Engels, ki leži na drugi strani reke, mesto, ki je bilo izpraznjeno v času velike selitve povolških Nemcev leta 1941 – 42 Ti so tam živeli že od 18. stoletja, a jih je Stalin zaradi domnevnih simpatij s Hitlerjem izselil v vzhodna prostranstva. Vsa nemška imena krajev so spremenili v ruska, le Engels je zaradi enega od očetov komunizma ostal nedotaknjen do današnjega dne. Moj vodnik je bil zgovoren mož, želel se je pogovarjati o temah, ki ni jih v kaki drugi deželi na Zahodu ne bi slišal. Mene kot “zahodnjaka” je spraševal o teorijah kreacionizma in evolucionizma, v zvezi s Svetim pismom, ki ga je očitno prebiral se mu je porajalo cela vrsta eksistencialnih vprašanj. Razumljivo, da mu za pretekli sistem ni bilo žal, bil je razmišljujoč človek s treznim pogledom na svet.

Zapustila sva Engels in se odpeljala kakih trideset kilometrov vzdolž Volge proti mestu, kjer je pristal Jurij Gagarin. Tam je zdaj sredi polja zasajen nekakšen park z visokimi drevesi , v sredi na vzpetini pa je obelisk v obliki rakete. Obiskovalcev pa ni bilo videti.

In spet sem poslušal pripoved, ki je prihajala iz tega okolja. Vesoljska ladja naj bi po načrtu pristala nekaj sto kilometrov vzhodno od tega mesta v kazahstanskih stepah. Zato v tem območju ni bilo nobenih priprav za vesoljski pristanek. A prišlo je do napake. Zatajila je avtomatika na vesoljski ladji in Gagarina je zaneslo daleč stran od predvidenega mesta pristanka. Zanimivo je, da je pristal prav blizu Samare, kjer se je kot mladenič šolal in začenjal svojo pot v letalstvo.

Neka starejša žena in hčer sta delali na polju (na kolhozu) in kar naenkrat zagledali na nebu veliko padalo, ki se je spuščalo proti njima. V paniki sta menda celo pomislili, da se ja začel jedrski spopad z Ameriko ali kaj podobnega. Tako se je Gagarin znašel na zemlji sredi kolhoznikov. Telefonskih zvez ni bilo, avtomobilov tudi ne. Kaj storiti? Naložili so ga na traktor in počasi vozili proti mestu Saratovu. Trajalo je nekaj ur preden preden se je vesoljski center in z njim tudi Kremelj oddahnil, saj so bili v popolni negotovosti kje in kako se je vse skupaj končalo.

Moj sogovornik je med vrsticami povedal, da je vrhunska znanost in tehnika eno, drugo pa je vsakdanje življenje sovjetskega človeka. Ta je živel razmerah kakršne si v “normalnem” svetu težko predstavljamo.

In danes? Še vedno so tam okoli lesene hiše, razdrapana asfaltna cesta in nekakšna provincialna puščoba, prav malo drugačna od sovjetskih časov. A vendar je tu tudi velika in bistvena razlika: v pogovoru z menoj, tujcem, se je domačin – in ni bil edini – lahko sproščeno pogovarjal tudi o stvareh, ki še v nedavni preteklosti niso bile sprejemljive…


2 KOMENTARJI

  1. 1. Polet Gagarina je bil legendaren dosežek in še vedno je. Pa naj se ga predstavlja kakor se ga hoče
    2. V Rusiji sem bil. Običajni ljudje komunizem gledajo kot tragedijo, ki jim je bil vsiljen od zunaj. Konkretno Lenin, ki jim je bil poslal iz Švice preko sovražne Nemčije v zaplombiranem vagonu. Stalin, Trocki, Kirov, Berija in številni drugi sploh NISO BILI RUSI
    3. Dandanes je Rusija pravljično bogata država. Tudi približno ni primerljiva z težavami s katerimi se spopadamo Slovenci
    4. Glede na to koliko CIA in NATO pakt vlagata sredstev v uničenje Rusije ni prav nič čudno, da so tako živčni
    5. Vse naše predstave s strani s tisočkilometrov oddaljenosti o Rusiji so napačne
    6. Rusija v enem stavku: pravoslavje, car in neskončna pokrajina.

    • Ste pac slabo informiran. Tisto cia in nato pa je komicna zgodba slovenskega antiamerikanizma, ki izhaja se iz preteklega rezima.

Comments are closed.