Ob nekem tujem dnevu spomina

10
866
Neprimerno in zgodovinsko netočno je vso krivdo za fojbe in poboje na Primorskem zvaliti na ideološko raven. Po dolgoletnem fašističnem zatiranju se je v ljudeh upravičeno nabral gnev in želja po poravnavi nekaterih računov. Primorci niso pozabili kratenja osnovnih narodnih pravic, nasilne italijanizacije, prisilnega pitja ricinusa, a tudi drobnih šikaniranj samo zaradi izražanja slovenske narodne zavesti. Vendar je večinoma prevladal razum, zato so podla podtikanja o »slovanskem« načrtnem genocidu nad Italijani.

Italija vsako leto 10. februarja slovesno obeležuje »Dan spominjanja« (it. Giorno del ricordo), ko uradno počastijo tudi nasilno odpeljane in pobite v fojbah, to je v naravnih kraških jamah, ter begunce iz Julijske krajine, Istre in Dalmacije, ki jih je po drugi svetovni vojni zasedla tedanja Jugoslavija.

Kraljevina Italija je iz prve svetovne vojne izšla kot zmagovalka. Uspela je zaokrožiti in krepko prekoračiti svoje nacionalne meje in pravzaprav zaključiti proces združevanja države pod oblastjo dinastije Savojcev, ki se je začel sredi 19. stoletja. Velika večina »neodrešenih« Italijanov, ki so pred vojno živeli v okviru Avstro-Ogrske, je prišla v okvir matične države. Osvojena oz. »osvobojena« ozemlja Tridentinske in Julijske Benečije (Venezia Tridentina in Venezia Giulia) je Italiji priznaval že Londonski memorandum, podpisan 26. aprila 1915, na podlagi katerega je tudi vstopila v prvo svetovno vojno na strani antante.

Prihod italijanske vojske v začetku novembra 1918 in vzpostavitev najprej vojaške ter od avgusta 1919 civilne uprave je pognal v emigracijo, predvsem v Kraljevino SHS, številne slovenske družine, predvsem uradnike, učitelje in železničarje, ki pod novo oblastjo niso več videli svoje prihodnosti. Tiste, ki niso bili »pristojni« na zasedenem ozemlju, so izganjali čez mejo, javne uslužbence pa so selili v notranjost Italije. Njihova mesta so začeli zasedati Italijani, tudi iz notranjosti države.

Do leta 1922 se je samo v Trst priselilo približno 50.000 Italijanov iz notranjosti predvojne Kraljevine Italije, medtem ko se je iz mesta medtem odselilo okrog 28.000 Neitalijanov. V to število seveda niso zajeti samo Slovenci (in Hrvati), ampak zasledimo med njimi tudi Nemce, Čehe in druge narode nekdanje Habsburške monarhije. Tržaški zgodovinar Piero Purini ocenjuje, da se je od konca prve svetovne vojne do leta 1931 v Julijsko krajino priselilo več kot 130.000 Italijanov

Pomemben razlog pri naseljevanju italijanskega prebivalstva v Julijski krajini najdemo v italijanskem gledanju na »svoje« Slovane (Slovence in Hrvate) kot na manjvredno raso, ki bi se morala čim prej asimilirati, to je priključiti višji italijanski civilizaciji. Tako je časopis Il Popolo Di Trieste leta 1930 ugotavljal, da bi morale italijanske oblasti izvesti takšno etnično bonifikacijo, kot jo je v dvajsetih letih opravil turški suveren Kemal Paša Atatürk v Mali Aziji in predlagal priselitev 50.000 »italijanskih bratov« iz starih provinc. Pisec članka je v tem videl utrjevanje italijanstva na od drugorodcev okuženem območju.

Po letu 1930 v Julijski krajini ni bilo več slovenskih političnih, kulturnih in gospodarskih ustanov. Italijanska vlada je lahko praktično nemoteno začela uresničevati načrt »etnične bonifikacije«. Ob tem so oblasti zasegale zemljo slovenskih in hrvaških družin ter začele naseljevati italijanske družine iz notranjosti države. Italijansko notranje ministrstvo je junija 1931 izdalo zaupno okrožnico, s katero je želelo obmejne oblasti spodbuditi k razlastitvam slovenske posesti.

Kmalu po italijanskem napadu na Jugoslavijo leta 1941 se je partizansko gibanje iz osrednje Slovenije preneslo tudi na Primorsko. Zdelo se je, da je prišel čas za poravnavo računov. Z italijanskim udarom preko rapalske meje se je ponovno odprlo vprašanje državne pripadnosti Primorske in dokončno se je razgalila zgrešena fašistična politika do primorskih Slovencev. Praktično vsi politični programi slovenskih političnih strank in gibanj so Primorsko videli v okviru Zedinjene Slovenije. V začetnem obdobju so v partizanskem gibanju v okviru Osvobodilne fronte prevladovali narodni vzgibi, ki so v italijanskih priseljencih videli glavne sovražnike ter podaljšek osovražene fašistične države. Kmalu so se ti znašli na udaru prvih, sicer maloštevilnih in slabo oboroženih, primorskih partizanov. Nenazadnje so bile vse primorske predvojne politične skupine (tigrovci, komunisti, primorski krščanski socialci in liberalci) izrazito protifašistično usmerjene.

Za slovenske komuniste je bilo moteče odklonilno stališče predvojnih primorskih politikov do Italijanov. Komunisti so namreč menili, »da je boj za našo narodno svobodo mnogo močnejši, če si naš narod v tem boju poišče opore pri tistih naprednih silah med Italijani, ki so odločne nasprotnice narodnega zatiranja nasploh«. Med vojno je KPS vztrajala na politični liniji gradnje mostov med Slovenci in »vsemi naprednimi Italijani« na Primorskem.

Stališče primorske duhovščine, ki si je s svojim narodno-obrambnim delovanjem pod fašizmom med ljudmi pridobila veliko spoštovanje, je razvidno iz zapisa dr. Rudolfa Klinca, uglednega duhovnika iz Velikih Žabelj v Vipavski dolini: »Mi ne maramo tu Italijanov! Če so domobranci izdajalci, ker sodelujejo z Nemci, smo tudi mi, ker se družimo z Lahi, ki so nas 25 let tlačili!« Njegove opazke so se nanašale na ustanavljanje italijanskih partizanskih enot in njihovo sodelovanje s slovenskim narodno-osvobodilnim gibanjem, kar je prišlo do izraza zlasti po kapitulaciji Italije.Podobno razmišljanje je veljalo tudi v protirevolucionarnem taboru. To nam kaže pismo poveljnika primorskih domobrancev v Kobaridu, ko odgovarja na sporočilo, ki so ga poslali partizani po italijanskem kurirju in jih spodbuja:

»Izčistiti morate vse Lahe, kar jih imate pri sebi v najkrajšem času. Sram me je tudi, da moram prejemati pismo od tega Laha! Ali nimate druge osebe. Jasno vam mora biti, da bi takoj, ko bi ga pregledali Nemci, vse povedal. Lah je Lah! Moja smer je Velika Jugoslavija, a brez Lahov in Avstricev.«

Septembra in oktobra 1943 je bilo na območju Julijske krajine pobitih in vrženih v kraška brezna ali »fojbe« nekaj sto ljudi, ocene segajo od 500 do 700. Po drugih ocenah naj bi jeseni 1943 na Primorskem partizanske formacije postrelile do 350 fašistov, kolaborantov in drugih nasprotnikov.

Zgodovinarji so si danes bolj ali manj enotni, da so umori neposredno ob koncu druge svetovne vojne (maj–junij 1945) v Julijski krajini oz. na Primorskem terjali okrog 1.600 življenj, od tega več kot 900 na Goriškem in več kot 600 na Tržaškem. Dobro polovico žrtev so predstavljali Italijani, med njimi veliko priseljencev iz časa fašizma. V prvi vrsti je šlo pri tem za obračun s fašizmom in tistimi, ki so sodelovali z nemško okupacijsko oblastjo in ne za obračun na narodnostni osnovi. Že med vojno je najprej VOS in za njim OZNA sestavljala spiske dejanskih in domnevnih nasprotnikov komunistične revolucije. Med nezanesljivimi in nevarnimi osebami, predvidenimi za umore, so se znašli tudi italijanski posamezniki.

V fojbah namreč ne ležijo samo pobiti Italijani in Furlani ter zajeti nemški vojaki, ampak najdemo med njimi tudi žrtve slovenskega, hrvaškega in še kakšnega rodu, ki jih je nova revolucionarna oblast smatrala za svoje dejanske ali namišljene idejne oz. razredne nasprotnike.

Tako v čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave Trsta in Gorice segajo še danes ne popolnoma pojasnjene aretacije, ki so jih izvajali: lokalna Narodna zaščita, partizanske enote in jugoslovanska tajna politična policija OZNA. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo, končali so v različnih kraških breznih oz. fojbah, največ na Krasu in na Trnovski planoti oz. so jih ob umiku iz Trsta in Gorice sredi junija 1945 jugoslovanske enote odpeljale v taborišče Borovnico in zapore v notranjosti Slovenije. Nekateri so se pozneje vrnili na svoje domove, drugi so izginili za vedno.

Tovrstno nasilje je bilo po eni strani metodično in organizirano, po drugi strani pa spontano in nebrzdano ter hkrati odgovor na številna fašistična grozodejstva pred in med drugo svetovno vojno.

Toda nepoznavanje razmer na Primorskem se zrcali v širšem kontekstu krvavih dogodkov ob koncu vojne na italijanskem državnem ozemlju. V aprilskih in majskih dneh leta 1945 je reka Pad krvavela v nasilju obračunavanj z dejanskimi in namišljenimi fašisti. Današnje italijansko zgodovinopisje se nekoliko sramežljivo spogleduje s temi dogodki, številka med 30.000 in 40.000 pobitih se zdi stvarna. Družbena pripadnost pobitih kaže predvsem na italijansko partijsko zatiranje in na osebna obračunavanja, med pobitimi je bilo tudi več kot sto duhovnikov. Škoda, da povsod ne živijo »slavi« (= Slovani, pogosta italijanska skorajda zmerljivka za Slovence), dežurni krivci.

Ne nepomembno vlogo pri razumevanju vsakoletnega  italijanskega zaostrovanja na naši zahodni meji gre pogosto pripisati njihovi nevednosti in nepoznavanju osnovnih zgodovinskih  ter geografskih dejstev. Do manipulacije s širšimi ljudskimi množicami je tako le majhen korak. Odveč je razpredanje o pozabljanju na zločine fašizma, saj je to do neke mere njihov notranjepolitični problem, ki kaže na stanje znotraj neke družbe. Nevednost, ki jo nekateri danes s pridom izrabljajo za dosego lastnih političnih ciljev, se začne že na osnovni ravni.

Hkrati je neprimerno in zgodovinsko netočno vso krivdo za fojbe in poboje na Primorskem zvaliti na ideološko raven. Po dolgoletnem fašističnem zatiranju se je v ljudeh upravičeno nabral gnev in želja po poravnavi nekaterih računov. Primorci niso pozabili kratenja osnovnih narodnih pravic, nasilne italijanizacije, prisilnega pitja ricinusa, a tudi drobnih šikaniranj samo zaradi izražanja slovenske narodne zavesti. Vendar je večinoma prevladal razum, zato so podla podtikanja o »slovanskem« načrtnem genocidu nad Italijani. Ni dvoma, da so tudi nedolžni ljudje plačali za tuje grehe ali da je izginila kakšna ljubica nekdanjega fašističnega veljaka. Prišel je čas medsebojnih obračunavanj in nasilnega prevzema oblasti, ki je izpostavil nekatere najnizkotnejše poteze posameznikov.

Dokaz za slednjo trditev je na žalost tudi resnična tragična zgodba iz neke vasi na goriškem podeželju. Tam je živelo lepo dekle. Bila je najstarejša hči furlanskih staršev, ki so se v čisto slovensko okolje priselili po prvi svetovni vojni. Ukvarjali so se s storitveno dejavnostjo in so uživali zaupanje vaščanov. V dekle se je zagledal mlad domačin in ji vztrajno dvoril, a ona ni marala zanj, ker je bil lenuh in postopač. Po kapitulaciji  Italije se je fant priključil partizanom in si uspel izboriti pomemben položaj na terenu. Nekega dne spomladi 1945 je prišel v domačo vas iskati furlansko dekle in jo odvedel s seboj v gozdič za vasjo. Nič hudega slutečim staršem je zagotavljal, da jo odpelje samo na informativni razgovor. Dekle se ni nikoli več vrnilo, čez nekaj mesecev so jo našli površno zakopano v gozdiču.

Obupani starši, ki si med vojno nikakor niso umazali rok z ovajanjem domačinov ali pomočjo okupatorju, so se kmalu izselili v Furlanijo. Bolj mimogrede, dekle je zapisano med žrtvami fojb na Goriškem. Fant, ki je izvedel zločin in ki nikakor ni bil edini te vrste, pa je po vojni napredoval v nekakšnega vaškega funkcionarja in se po vasi ponosno sprehajal ovenčan z medaljami. Vendar večina domačinov le ni pozabila njegovih podlih dejanj, zato je preostanek sicer dolgega življenja preživel v nekakšni osami.

10 KOMENTARJI

  1. Zlocin je zlocin. Strelja in pobija se zal v spopadih med oborozenimi vojnimi formacijami. Ujetnikov in civilov se ne pobija. Je nemoralno in v nasprotju z zakoni. Nobeno fasisticno zlo ne opravicuje in ne daje odveze za nasilje zmagovalcev leta 1943 ali 1945. Recimo za nasilje Slovencev nad Italijani. Ali za poboje in metanje ljudi v fojbe. Italija se ima vso pravico spominjati na zrtve v fojbah. Normalnosti Slovenije se ne dela nobene koristi z zgrazanjem nad italijanskim praznikom spomina na te zalostne dogodke. Komunizem in fasizem sta zlo na zelo podobnem nivoju. Ce obsojamo komunisticno zlo nad Slovenci, ne vidim utemeljenosti, da bi komunisticno zlo nad Italijani relativizirali ali celo opravicevali.

    • Se strinjam. Mislim pa, da je poudarek avtorjevega zapisa prav na tem, da je velika zabloda Italijanov in poniglavo podtikanje, da je šlo za sistematično zlo “barbarskih” Slovanov nad “kultiviranimi” Italijani. Žrtve na obeh straneh so bile dejansko žrtve dveh totalitarizmov. Takšen spopad dveh totalitarizmov je bil že pred vojno v Španiji – mi pa slavimo španske borce.

        • Oboje je velika vladarska sramota, s komunizmom vred. To naše “obsojanje” pa ni vredno veliko. Prej nasprotno, metek v glavo si prevečkrat pošiljamo s tem.
          Nekrofilsko.

  2. Po pričanju izvajlcev, ki so blodili v alkoholu zaradi preganjanja vesti, je bil postopek pred jamami z ujetimi ali mrtvimi podoben tistemu drugod po Jugoslaviji…
    Na to se italijanski fašisti opirajo in so že prepričali javnost s svojimi zahtevami, ne glede na pšolitično prepričanje.
    Tukaj pa se vse sile daje v nmadaljevanje diktature in netenje medsebojnega sovraštva balkanskih držav. Tako bo Italija pograbila nazaj, kar je zsedla po prvi svetovni vojni.

  3. »[…] da so umori neposredno ob koncu druge svetovne vojne (maj–junij 1945) v Julijski krajini oz. na Primorskem […] na Tržaškem […]«.
    —–

    Ob gornji navedbi o maju-juniju 1945 na Tržaškem je morda smiselno primeroma precizno in konkretizirano osvetliti kako izmed še danes strogo cenzuriranih okoliščin, na primer tisto iz vpogleda v arhiv. enoto SI AS 2178 »OZNA, TRST 01.05.-12.06.1945« (cit. po nav. viru):

    »9. maja 1945 Kavčič Niko roj. 7. XII. 1915 Škofja Loka Poklic bančni uradnik Bivališče Ljubljana Funkcija Pooblaščenec sektorja III Trst […]«.

  4. Pravzaprav me zelo čudi besedilo pod fotografijo pri tem članku ! ?
    Ki jo je napisal zgodovinar ….
    Ko pa ja vsi vemo, da ni šlo za nobeno maščevanje, pač pa za komunistično revolucijo in vcepljanje strahu !
    Kdo pa bi se upal maščevati Italijanom za karkoli , ob tem, da so jih komunisti po vseh zločinih v Ljubljanski pokrajini (streljanja talcev, požigi vasi, POMOČ KOMUNISTOM pri izvedbi revolucije !!)?
    Kdo pa je vedel, kako bodo reagirali na kako “maščevanje” SLO komunisti ??
    Menda ne misli kdo resno, da so pobijali kar “navadni ljudje” iz maščevanje za fašistični “teror”, ki pa je povzročil v 20 letih veliko manj žrtev med Slovenci kot so recimo partizani pobili civilistov v obdobju 41 / 42 samo na cerkniškem območju….razmerje 1 : 4 !!!!

    • …ob tem, da so komunisti italijansko vojsko ob kapitulaciji 1943 mirno pustili oditi !!!
      Saj so bili ITA vojaki njihovi zavezniki- ni bilo kolaboracije, seveda ne…

  5. Pobijanje vseh, ki bi lahko bili potencialna ovira ali dejanska ovira pri izvedbi revolucije- prevzema oblasti in njene uresničitve. To je bil sistem, ne maščevanje. Maščevanje so revolucionarji le zlorabili in ganapihnili za svoje potrebe. Tudi izzivanje maščevanja okupatrojev oz. zasedbenih sil na Primorskem, ki uradno ni bila okupirana, ampak znotraj Italije žepo koncu prve sv. vojne! Ta še obstaja in to je največja nevarnost za mir in sožitje.
    Dokler bo komunizem, fašizem, nacizem, rasizem, se ne bodo pogovarjali na realnih osnovah.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite