Ob nekem metanju v puščico

20
402

ukrajinaKar bodo katoliški vernice in verniki danes zmetali v puščico, naj bi bilo namenjeno za pomoč žrtvam vojaških spopadov na evropskem vzhodu, v Ukrajini. Pobudo za to je kot eno izmed svojih številnih presenečenj iz rokava podal papež Frančišek.

V pravem trenutku

Njegova ponujena roka prebivalcem ohromljene vzhodnoevropske velikanke ne bi mogla priti v bolj pravem času in je toliko bolj dragocena, ker smo si od pontifeksa ravno o Ukrajini mnogi marsikdaj zaželeli jasnejših besed. Toda Frančišek se je na tej točki izkazal za presenetljivo tradicionalnega cerkvenega politika, ki ve, komu je dovoljeno vreči v obraz krepko besedo, s kom pa je za dobro zaupane ti črede bolje ravnati v rokavicah. Putinova Rusija sodi gotovo v drugo kategorijo in tako jo v Frančiškovem Vatikanu tudi obravnavajo. O tem, ali bo takšna obravnava kronana s (kakršnim koli) uspehom, bodo mnenja vedno deljena, kot so deljena o sadovih vzhodne politike Pavla VI.

Dvome o tozadevni papeževi politiki imam tudi sam, vendar občutim zaradi tega slabo vest v zelo omejenem obsegu, saj menim, da stališča (in morebitna) dejanja papeža kot politika niso bolj zavezujoča kot stališča iste baže katerega koli politika iz svetnih vrst. Podobno so si nedvomno mislili številni ukrajinski katoličani, ne glede na obred, ki mu pripadajo. Med njimi jih je namreč velika večina odločno na strani ukrajinske nacionalne samobitnosti, za katero predstavlja ledeni objem velikanskega soseda pač najhujši strup.

Toda vse zgornje nakladanje ob današnji nabirki precej zbledi. V svojem slogu se je Frančišek Ukrajine namreč spomnil prav takrat, ko s(m)o drugi nanjo že skoraj pozabili. Hkrati se je je spomnil tako, da pravzaprav ni nikogar prizadel. Njegova ponujena roka velja vsem žrtbvam spopada, ne glede na to, na kateri strani jih je doletela nesreča, neizogibna in neizbirčna spremljevalka vsake vojne.

Poziv k solidarnosti

Sočasno lahko papežev poziv beremo kot širšo spodbudo k solidarnosti z državo, ki si (še vedno) ne more pomagati sama. In ki ne more, kot še marsikatera druga srednje- in vzhodnoevropska družba, sama presekati gordijskega vozla mešanice težke sovjetske dediščine in zavoženega prehajanja iz nje, ki je Ukrajino spremenilo v bojišče različnih klanov in oligarhov. Samo vprašanje časa je, kdaj bo kateri od njih v želji po ohranitvi svojih blagodati potrkal na moskovska vrata, kot je to po oranžni revoluciji naredila sama Julija Timošenko. Dežurni putinoljubci pa bodo še intenzivneje rajali nad evromajdanskim truplom, češ, saj smo vedeli, da so Ukrajinci nezmožni imeti lastno državo in da sodijo v ruski objem.

Papeževa resda v prvi vrsti simbolična velikodušnost je sočasno zdravilo proti odzivom, kakršen je bil tisti nizozemskih volivcev. Ker jih je nenadoma pograbila panika, da bi si morali evropski dom v bližnji prihodnosti deliti z množicami ukrajinskih revežev, so na referendumu jadrno zavrnili sporazum med Brusljem in Kijevom. Skrajna desnica in skrajna levica sta v koaliciji družno izkoristili trenutno nezaupanje klenih Evropejcev pred vsem, kar prihaja z vzhoda. Papeževa pobuda k nabirki za Ukrajino hoče med drugim gotovo pokazati na temeljno zgrešenost takšnega odnosa.

20 KOMENTARJI

  1. Ko se je danes s pušico začelo pobiranje denarja, mi je moj starejši prijatelj v klopi zaskrbljeno omenil: “Župnik pa ni nič povedal, da je za Ukrajino!”

    Ali ni to naloga župnika? Zamolčati spada med laganja. Sem razmišljal, da pa se župnik morda spet ne strinja s papežem. Vemo, da “konzervativni” fevdalci (socialisti) v sporu glede Ukrajine podpirajo Putina in Rusijo in nasprotujejo “liberalni” EU in ZDA, ki s svojim razsvetljenskim napredkom peljejo Zahod v razvrat.

    Pod tem vtisom sem prišel iz maše, kjer se o Jezusovem naročilu ni kaj dosti govorilo. Le bistvo je župnik večkrat omenil, da ljubezen ni zaljubljenost in zadetost, da sv. Pavel ljubezen opiše v Korinčanih z 9.načeli.In da je trenutek, ko je težko ljubiti, vredno ostati vsaj zvest.

    Zdej grem pa brati članek.

  2. Maidan je bil v prvi vrsti protest spontan (v kakršnemkoli delu ga lahko štejema za takšnega in organiziranega s strani raznih škodljivih elementov) proti korupciji in slabemu stanju v državi. Žal pa so ga (tako kto pri nas vstaje) ugrabile koristoljubne strukture precej sumljivega slovesa, ki so ukrajinski nacionalizem in v delu nacije obstoječe protirusko razpoloženje, izkoristile za svoj povampirjen plenilski pohod. Tudi “osovobajanje” Donbassa, ki se je formalno začelo z izvedbo ATO (ki je kontra svojemu nazivu v praksi klasični državni terorizem najhujšega tipa – kako in zakaj bombardiraš civilnamesta, za katera trdiš, da so tvoja in jih osvobajaš) je zgolj v funkciji ohranjanja oblasti povampirjenega in skorumpiranega maidanovskega režima. Tudi povsem očiten in hud vojaški poraz jeseni 2014 in v začetku 2015 je zgolj cena za ohranjanje oblasti režima. Podobno kot je počel Miloševič. Kdor prebere še kaj več kot zgolj dominantne in z antirusko propagando napoljnjene kontrolirane EU medije, seveda ve, da trenutna ukrajinska oblast ni vredna piškavega oreha. Ukrajinci imajo kot edini rezultat Maidana izgubljen Krim (ja bil je izgubljen povsme demokratično z referendumom kot se je Slo odcepila od Juge ali pa npr. Kosovo), nižje pokojnine, dražji plin in elektriko ter razbito državo s praktično uničenim gospodarstvom.

    • Prezreti ruske specialce brez insignij (little green men) in trditi da je bil Krim izgubljen povsem demokratično je enako kot trditi, da so Sudeti leta 1938 na demokratičen način postali del Tretjega rajha. Razlika, če je kakšna, ni toliko med Putinom in Hitlerjem, ampak hvala Bogu med reakcijo Zahoda 1938 (Muenchenski sporazum) in 1994 (sankcije).

      • Huje je po mojem prezreti nacistične enote, ki so povsem integrirane v kijevsko oblast (bataljoni desnega sektorja) in se delati, da jue kakršnakoli razlika med današnjo Ukrajino in naprimer NDH.

        • Na žalost, vendar ne nepričakovano, so si Rusi spet sami sebi največji sovražniki. Namesto da bi s polnimi pluči zadihali demokracijo raje lebdijo v paralelnem vesolju polnem protiruskih zarot na RT, pred katerimi jih lahko obvaruje le Vodja. Hkrati preseneča koliko vdanih poslušalcev ima Putinova totalitarna demagogija tudi med tukajšnjimi skrajneži. Epizoda s Putinom se bo za Ruse (in morda tudi za EU) verjetno končala v solzah in krvi.

          • Povsem običajni klišeji evrokratskega establišmenta brez kakršnekoli resne argumentne vrednosti. Preden se kar tako nekaj na pamet nabija, je pa smiselno pogledati standard in stanje v državi v času Jelcinove demokracije in v času Putinovega totalitarizma. Zakaj pa t.i. “zahod” Putina ne mara je tudi jasno. In razlogi so povsem ekonomsko sebični.

          • Navkljub Putinovi kleptokraciji in ekonomskemu diletantizmu se je blaginja Rusom v destletju po Jelcinu res povečala, vendar zgolj na račun dviga cen nafte. Dolgoročno pa Rusi ostajajo obsojeni na travno dieto. Ki se je mnogi z nostalgijo spominjajo še iz sovjetskih časov. Rusija po svoji ekonomski strukturi ostaja država tretjega sveta, odvisna od cene izvoženih surovin. Burkina Faso with missiles.

          • Točno tako. Edino nafta je reševala Putina, kot je reševala Chaveza.

            Putin je diktator, ki si želi podrejati vse okrog sebe.

    • Nikar ne laži. Referendum ni bil legitimen, saj je bil izveden v vojnem stanju, poleg tega so Rusi po pomoti za kratek čas objavili prave rezultate referenduma, kjer je za glasovalo le nakaj več kot 15% volivnih upravičencev.

  3. Dober članek. Glavno sporočilo zame je, da mi ni treba imeti slabe vesti, kadar papež zganja socialistično politiko. Takrat ni samo pravica, temveč dolžnost vsakega vernika, da politika kritiziramo.

    Vsak politik teži k diktaturi kot vsak podjetnik teži k monopolu. Vsaka oblast brez varovalk korumpira. zelo nevarno je, ko je zadnji stadij skorumpiranosti oblasti kot v Sloveniji, ko ni v “levih” medijih kritike njihove ne vsebinske politike in Kučana ter ostalih zločincev. Niti ni na “desnici” niti ene kritike nevsebinskosti in ni kritike JJ.

    Tudi v cerkvenih medijih bi pričakoval več kritičnega razmišljanja o vsebini in ne vsebini Cerkve. Ter kritiki raznih obnašanj in dejanj cerkvenih dostojanstvenikov.

    Vse to samo kaže kako globoko mafijska, socialistična in fevdalna družba smo: ” Samo ubogaj vodjo in bodi tiho! Samo vodja razmišlja, vsi ostali imamo prepoved razmišljanja, prepoved samostojnosti!”

  4. ” Dežurni putinoljubci pa bodo še intenzivneje rajali nad evromajdanskim truplom, češ, saj smo vedeli, da so Ukrajinci nezmožni imeti lastno državo in da sodijo v ruski objem.”

    Če uprabim avtorjevo terminologijo in enostransko pristranska poenostavljanja: dežurni ljubci ukrofašistov pač ne razumejo, da je problem v osnovi ekonomski in ne nacionalni. Slednji se zgolj izkorišča za pumpanje množic, pa še pri tem kijevska oblast ni kaj prida uspešna, čemur so npr. priča skrajno slabi odzivi na mobilizacijo.

  5. Ukrajina gotovo potrebuje pomoč. Toda trenutna evropska oblast ni sposobna pomagati niti sebi, kaj šele drugim.

    Verjetno najprej potrebujemo čvrstejšo EU, predvsem pa sposobnejše evropske voditelje, ki bodo znali voditi Evropo (katere sestavni del je tudi Ukrajina) v njeno dobro in dobro širšega sveta.

  6. Tipi vladarjev kot so Janukovič, Lukašenko ipd. so mi skrajno zoprni; kljub temu je težko prezreti, da je Ukrajina v resnici notranje zelo razdeljena med bolj prozahodnim in bolj proruskim prebivalstvom. In da bi bilo bolj modro od tega, kar se je zgodilo, iskati nek kompromisni modus vivendi. Torej, ne zagovarjam Putina, ampak niti izključevalni pritisk Zahoda se ni dobro izkazal. Še vedno je Ukrajina v latentni državljanjski vojni, novi vladarji niso nevemkakšni biseri, del njene politike je ultradesničarski, država ne obvladuje svojega ozemlja.

    Otto von Habsburg je ocenjeval, da v EU ni pametno iskati mesta Turčiji, Rusiji ali Ukrajini. Jaz bi se kar pridružil njegovi oceni. Da, kot državam s posebnimi sporazumi z EU lahko. A ne več kot to.

    I s to perspektivo bi Ukrajina našla svojo strateško umestitev nekje vmes med EU in Rusijo. Tudi ne kot del Nata. Takega draženja Moskve ne potrebujemo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite