Romali smo v Medžugorje: »Pogum, vse ljudstvo v deželi!« (Ag 2,4)

1
1209

Ker nas do epohalnih parlamentarnih volitev, na katerih se bo odločalo o prihodnosti Slovenije (in to v vsakem primeru, bodisi da bodo res odločili ljudje, bodisi da bodo dosedanji oblastniki potvorili rezultat sebi v prid), loči samo še mesec dni, bo moj zapis nekoliko drugačen.

Utrinki s pravkar končanega romanja za domovino v Medžugorje

Ko pišem te vrstice, sem še vedno pod vtisom romanja za domovino v Medžugorje, ki ga je Krščanski forum SDS organiziral konec aprila, torej pred kratkim. Morda se bo kdo čudil, zakaj v Medžugorju in zakaj ne kje v Sloveniji, ko pa imamo vendar toliko lepih romarskih središč. To sicer drži. A kaj je tisto, kar me navdušuje v Medžugorju? Predvsem povabilo k osebnemu spreobrnjenju, kar pomeni, da znova postavimo Boga v središče svojega življenja. In da se pri svojem delu opiramo na Božjo milost, kar sicer najbolje opiše znano geslo očeta zahodnega meništva in glavnega zavetnika Evrope sv. Benedikta: »Moli in delaj.«

Ker mnogo kristjanov v Sloveniji, ki so apatični in so tudi duhovno povsem »v leru«, potrebuje opogumljanje – tudi zato smo si za geslo romanja izbrali vrstico iz Stare zaveze, ki jo poznamo že precej let kot škofovsko geslo koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka. Čisto mimogrede: prikazovanja Marije v Medžugorju so se začela točno deset let pred slovensko osamosvojitvijo, Sveti sedež pa je nedavno izrekel tudi prvo priznanje tem dogodkom, ki predstavljajo nadaljevanje sporočila iz Fatime. Velik prijatelj Fatime in Medžugorja je bil tudi pokojni papež sv. Janez Pavel II., ki Medžugorja sicer nikoli ni obiskal, a je po pripovedovanju virov osebno podpiral to, kar se je dogajalo – predvsem množično spovedovanje in spreobrnjenje.

Po postu in molitvah posameznikov ter občestev Bog rešuje svoje ljudstvo

Prav pričevanja o izkustvu Božjega delovanja pa so tista, ki krepijo vero v občestvu. Iz svojih začetnih romanj v Medžugorje izpred več kot desetletja se spominjam, kako sem na vrhu Križevca, kjer se mi je obnovila poškodba kolena in se skoraj nisem mogel premikati, po molitvi za ozdravljenje doživel fizično ozdravljenje kolena, še bolj pa ozdravljenje svoje lastne (ne)vere. Namreč, do tedaj nisem niti malo veroval v to, da Bog tudi dandanes ozdravlja. In ne samo to – po postu in molitvi posameznikov ter občestev Bog rešuje svoje ljudstvo.

Na poti v Medžugorje smo si na avtobusu ogledali dokumentarni film »Domovina in država« (avtor: dr. Jože Možina), ki je razkril trnovo pot Slovenije do samostojnosti ter formalne demokracije – na njeno povsem vsebinsko udejanjanje še vedno čakamo. Že v Stari zavezi lahko najdemo nič koliko primerov, kako je maloštevilno izraelsko ljudstvo v boju proti veliko močnejšemu sovražniku zmagalo, ko se je oprlo na Boga. In obratno: takrat, ko se je izvoljeno ljudstvo opiralo na malike in lažne bogove, je posledično doživljalo poraze in hude preizkušnje. Veliko primerov je našteto tudi v knjigi »Molitev in post, ki oblikujeta zgodovino« (Derek Prince).

»Pogum, vse ljudstvo v deželi!« (Ag 2,4)

Ali to morda ne spominja tudi na sedanje čase, ko je naša država posejana z malikovalskimi simboli ter kvazi-ikonami, zaradi katerih imamo več kot 600 prikritih morišč? A to ni edino breme, ki nas teži. Na udaru smo tudi kristjani, ki smo v nevarnosti, da se zaradi apatije hitro oprimemo izvirno duhovnih praks iz drugih religijskih virov (od joge do reikija, itd.) in s tem postavimo Boga in njegovo delovanje v ozadje. Zato smo v času pred volitvami še posebej vabljeni, da darujemo svoje molitve, žrtve, post, trpljenje in dobra dela za blagoslov domovine.

Da kličemo Svetega Duha nad vso ljudstvo in posebej vse, ki delujejo v politiki. In da domovino blagoslavljamo, podobno kot imajo to navado v hrvaškem Gibanju rožnega venca za spreobrnjenje in mir: »Domovina Slovenija, Bog te blagoslovi!« In da domovino priporočimo Mariji, Kraljici Slovencev, svetemu Jožefu, blaženemu Antonu Martinu Slomšku, blaženemu Alojziju Grozdetu ter vsem slovenskim svetniškim kandidatom, še zlasti mučencem, ki so dali življenje za vero v dvajsetem stoletju.

A naša primarna naloga je, da ob molitvi ne stojimo križem rok, ampak delamo. Najmanj, kar lahko naredimo, je to, da tretjega junija odidemo na volišče ter oddamo svoj glas za spremembe. Naj bo ta odločitev storjena odgovorno in po Svetem Duhu.

Post in molitve za domovino

24. aprila letos se je skupina krščanskih laikov samoiniciativno odločila za razglasitev posta in molitve za domovino, tej pobudi se pridružuje čedalje več organizacij, tudi političnih (Krščanski forum SDS, Glas za otroke in družine, itd.). Natanko en mesec kasneje bo praznik Marije Pomočnice, ki je hkrati tudi osrednji praznik v slovenskem marijanskem romarskem svetišču na Brezjah. Dan po tistem pa začnemo z devetdnevnico v čast Svetemu Duhu pred volitvami.

Ves ta čas do volitev se bodo vsak dan darovale svete maše za domovino, ob sobotah pa bodo tudi srečanja za spravo in mir na Kureščku, kjer se je že leta 1991 tik pred osamosvojitvijo molilo za mir. Drage bralke in dragi bralci portala Časnik.si, vabljeni ste, da se pobudi pridružite in po svojih močeh prispevate svoj delež k blagoslovu naše mlade države, ki nujno potrebuje spremembe, a jih zgolj z lastnimi močmi ne moremo doseči. Že zdaj hvala vsem, ki ste se odzvali temu klicu!

Za spodbudo predlagam branje pričevanja o postu in molitvi.

1 komentar

  1. Odlično in vredno sporočilo. Sprememba se bo zgodila z Božjo pomočjo in sodelovanjem v okviru civilnih družb, ki so občestvena gibanja ljudi- državljanov za interese, ki so potrebni za vrednotno spreminjanje družbe.
    Ureditev naše vojne in povojne preteklosti je nujna za normalno in zdravo družbo pravi dr. Tamara Griser-Pečar.
    To možnost nam daje zastavljen spomenik v Bukovžlaku, ki je osnova za muzej genocida in katarze, ki bo služil za vzgojo za mir in sožitje, ko bo končan in poveden z informacijskimi panoji in imitacijami dogodkov v njem in okolici.
    Treba je podpreti civilno pobudo za tozadevno ureditev in v skladu z Ustavo in Odlokom o državnem pomenu spominskega parka zahtevati od oblastnih organov, da postorijo njihove dolžnosti za dokončanje spominskega parka, ki je verodostojna dediščina koncentracijskega taborišča za revolucionarno nasilje po vojni in priložnost za vzgojo v empatični odnos do žrtev in svojcev nasilja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite