Ob koncu vročega cerkvenega poletja

9

Vsaj od januarja 2011, ko je italijanski l’Espresso objavil članek o poslih in o težavah mariborske nadškofije, so slovenske cerkvene homatije predmet bolj ali manj intenzivne kritike, ne samo medijske, pač pa tudi s strani vernikov in duhovnikov. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo vse skupaj napredovalo oz. se razkrojilo v senzacionalizem. Vsekakor je obsedenost z zgodbo škofa Urana, ki ima vse elemente klasične tabloidne afere, razumljiva. Če se pri tem žgečkljiva vsebina prekriva s kulturnobojnimi momenti, pač toliko bolje za naklado in internetne klike. Zato lahko tovrstnih zgodb pričakujemo še več.

Izrazito defenzivna reakcija cerkvene hierarhije se je osredotočila na izkrivljen in tudi neiskren medijski spin, ki ga dobivajo afere. Tak konflikten odnos do medijev je do neke mere celo razumljiv. Cerkev bo na najbolj fundamentalni ravni vedno v določnem konfliktu s svetom ali s kulturo v najširšem smislu. V tem smislu se je od nekdaj razumela kot nadaljevalko usode pravih apostolov, ki so kot beremo pri Pavlu, na koncu koncev zaničevani in preganjani, “smeti sveta, kakor izvržek vseh”.

Toda vsako jadikovanje nad (pričakovano in skoraj samoumevno) medijsko obravnavo cerkvenih afer je v najboljšem primeru naivno, v najslabšem pa kontraproduktivno. Senzacionalizem in hiperkritičnost, ko gre za obravnavo Cerkve, je v našem prostoru pač dejstvo.

Bolj smiselno bi se bilo osredotočiti na to, da je Cerkev zadnjo plat tokrat nastavila pač sama, kot se je duhovito izrazil nadškof Stres. Cerkev bi se morala iskreno vprašati, kaj je narobe z institucionalnim okoljem, ki generira tovrstne in tako številne afere.

Iz poletja, ki je za nami, bi zato morali potegniti več stvari. Najprej, da Cerkev ne more delovati več kot skrivna, vase zaprta kabala, pač pa da se mora na vprašanja javnosti in zlasti vernikov odzivati iskreno in jasno pa tudi hitro. Drugič, da  se mora vprašati, kakšni so pravzaprav medsebojni odnosi v duhovniških vrstah. Konec koncev je bila letošnja poletna uspešnica najprej objavljena v farnih oznanilih župnije Sv. Jakoba ob Savi, na internetu pa po novem lahko prebiramo zasebno korespondenco, ki naj bi bila naslovljena samo na škofe. Skratka, po VatiLeaksu smo očitno dobili še svoj slovenski RKCLeaks.

In tretjič: jeza, ki se je v tem letu in zlasti to poletje v številnih katoliških laiških krogih nekritično zgrnila na hierarhijo in na dolgo roko Rima, je samo izraz sorazmerne kulturne zaostalosti slovenskega katolicizma. Ta je pretirano poistoveten zgolj s hierarhijo, laiške strukture pa so razmeroma šibke in nerazvite. V taki situaciji se ni moč čuditi razširjenemu sentimentu, po katerem so za vse dobro in predvsem za vse slabo pač krivi zgolj samo duhovniki in škofje. Kdor vsaj malo pozna situacijo na terenu, ve, da ljudje preprosto pričakujejo in zahtevajo, da se bo župnik ukvarjal  z najbolj prozaičnimi investicijskimi in stavbarskimi vprašanji župnije, kakovost verskega in farnega utripa pa je v primerjavi s tem nepomembna. Tukaj sem najbrž krivičen, toda hočem poudariti to, da je večjo povezanost med duhovništvom in laiki mogoče doseči samo z večjo aktivacijo laikov. In za to (ne)aktivacijo smo odgovorni zlasti laiki. Vse drugo samo prispeva k že utrjenemu konstruktu, da je pošten katoličan samo tisti, ki je sprt s svojimi škofi (oz. tisti, ki v ta namen odpre skupino na Facebooku).

Časi konstantinske Cerkve, ki je bila tudi cerkev množic in udobnega konformizma so minili. Toda optimistični scenarij, po kateri naj bi jo nadomestila vitalna in ustvarjalna Cerkev prvih stoletij, je vse prej kot samoumeven. Zato je namesto kulturnobojnega in obupno zastarelega kazanja s prstom zdaj čas za samokritičnost. In sicer ne samo v kleriških vrstah pač pa tudi ali celo predvsem med laiki. Ozračja cinizma in indiferentnosti drugače ne bo mogoče spremeniti.

Foto: Tiskovni urad SŠK

9 KOMENTARJI

  1. Na splošno je zapis dober. Brez jadikovanja na eni in brez poveličevanja na drugi strani. Stvarni pogled torej.

    Kljub temu se je vmes prikradla publicistična floskula, kateri manjka jasna vsebina (vsak jo namreč povezuje z določenimi subjektivno naslikanimi neprijetnimi pojavi, nihče pa točno ne ve, kaj kdo s to besedno zvezo misli), to je t.i. konstantinovska Cerkev.
    Ljudje so že dovolj poneumljeni in takisto že dovolj nestanovitni, da jih ni potrebno “basati” s takimi bleščečimi pojmi. Da se ne bo še posvetnih (znanstvenih) besed tako zlorabilo in poplitvilo, kakor ste/so to storili z besedo ljubezen (ki je v krščanskem kontekstu vse kaj drugega, kot si mi ljudje lahko natančno predstavljamo in ki svoje globine, žal, pri večini nima več).

    Prava Cerkev je dosledna Cerkev. Ljubeča, a premočrtna. Mirna, a ne konformistična.

  2. Hvala za objavljeno razmisljanje. Veliko tega in seveda delovanja Bo potrebno. Vse je na nas, z milostjo bomo zmogli.

  3. Enakovrednega dialoga med verniki, drugače verniki in neverniki ter RKC praktično ni. Na koncu zadnjo rečejo hierarhija in predstavniki te hierarhije, zato je edina moč, ki jo imamo laiki, ulica, mediji in žal t.i. senzacionalizem. 2000 let so ljudje gledali samo sebe, valili krivdo nase, se slepili in opravičevali nečedna dejanja cerkvenih dostojanstvenikov v Svetem Duhu. Sedaj pa so se mnogi začeli bati avtonomije vsakega vernika, ki je začel kritično presojati tudi eno od zelo pomembnih vrednot: vero in cerkev. Če je v Cerkvi prava resnica, potem se ne more nihče bati razuma.

    Če poznate kaj delovanje raznih Cerkvenih ustanov, ki so delno tudi laične, bodo imeli pošteni ljudje, ki delajo v njih, mnogo mnogo pomislekov o svetosti Cerkve. Tudi sam imam nekaj izkušenj in poznam ljudi izza Vatikanskih zidov, ki so povedali svoje. In ni bilo vse sveto.

    Predlagam odkrit dialog in transparentnost ter upoštevanje strokovnosti laične skupnosti. Prepogosto mnogi predstavniki RKC zmanjšujejo pomen laičnih naravoslovnih in družboslovnih ved, humanizma ipd. z namenom, da pred verniki utrjujejo svoj položaj. To ni ok. To tudi sili ljudi na ulice.

    In še to: Če je bolan prst na nogi, je bolno celo telo.

    • kot bi bral FDV vernika…
      Če nekaj ni po moje, pa takoj na ulice.
      Zakaj ne greste na ulice sedaj, ko nas je rdeča mafija pokradla za desetine miljard € in bo standard vsem padel več kot 50%. Čakate, da rdeča mafija da navodila, kdo je krivec za bedo?

  4. Zanimiva teorija. Zdaj smo pa laiki vsega krivi…

    Prvič, aktivnost laikov je ves čas skrbno nadzorovana, tako na nivoju župnij kot tudi škofij. Laiki imamo toliko moči (aktivnosti), kolikor nam je dovolijo imeti.

    Drugič, noben “pošten katoličan” ni bil sprt s svojimi škofi (ali vsaj ne množično), dokler ga škofje niso začeli le malo preveč biksat.

    Ulica se (še posebej pri potrpežljivih in vsega hudega vajenih Slovencih) zgodi šele takrat, ko gre že res predaleč!

    Ljudstvo razume grešnost. Ljudstvo od Cerkve tudi ne pričakuje neoporečne svetosti. Ampak kar je preveč, je pač preveč, kajne?
    Dr. ima Stresu prav; Cerkev si je tokrat zadnjo plat nastavila sama.

    Kot kristjan, ki nikakor nisem bil in ne želim biti sprt s svojimi škofi, upam, da bo Cerkev svoje napake priznala in jih poskušala (vsaj simbolno) popraviti, pri tem pa VSAJ POSKUŠALA MANJ LAGATI.

  5. Meni je pa zanimivo, kako skuša svet razumeti Cerkev ne da bi v enačbo vzel tudi Boga – Svetega Duha, Marije in obe vrsti angelov.

    Sv. Frančišek je bil v začetku tudi le laik, pa je šel popravljat cerkev, ali ne.

    • Absolutno se strinjam, da je glavni problem izvzeti Boga iz enačbe, Ampak , če je za ostali svet to razumljivo, ja za vse znotraj Cerkve to glani greh. To je največja skušnjava, ki ji vernik lahko podleže. Graditev Cerkve na lastnih silah, je napuh po definiciji. Hudič, ki je veren, tako kot vsak vernik, zna odlično plasirati to lastnost vernikom. To je dejansko vir vseh težav in zablod.

  6. Gotovo smo vsi odgovorni, a ne kot kaka samoupravna skupnost, ampak vsak v svojem redu, kot se reče v Cerkvi. In ravno današnje prvo berilo in evangelij sta poudarila vlogo voditeljev. O naših škofih ne bi mogli ravno reči, da so zares spodbujali delo laikov (mislim, da bi se dalo reči, da je bil tu deficit celo na ravni bontona).

Comments are closed.