Ob duševni hrani otrokom manjka tudi duhovna hrana

»Bodite močni, nikar se ne bojte,« nas danes spodbuja prerok Izaija (Iz 35,4). Radi bi bili močni, a je to le malokdaj res. Če drugi začutijo našo šibkost, je, kot bi zavohali kri. Padajo pikre besede, neslanosti, zbadljivke. Nadenemo si masko, da smo videti brezhibni in potem nekako gre.

Še preden se bomo lotili raziskovanja poti za pridobitev moči, bomo sestopiti navzdol, do vzrokov naše nemoči.

Osnovni razlog naše nemoči je naše človeška narava, ki je v vseh pogledih ranljiva in nepopolna. Z našim telesom so konstantne nevšečnosti. Od otroštva imamo potolčene in popraskane ude, poleti nas spravljajo ob živce komarji, komaj kak dan je, ko nas ne boli ali glava ali zob ali kak del drobovja. Še več križev je z neobvladljivimi čustvi jeze, ljubosumja, nevoščljivosti, strahu, osamljenosti in z nešteto drugimi tem podobnimi dušnimi tegobami.

Če so ti razlogi naše šibkosti, ki smo jih pravkar omenili, razvidni na prvi pogled, pa druge teže prepoznamo. Številni od njih se nas držijo že od malih nog. Na začetku šolskega leta ne bo napak, če starši in vsi drugi, ki smo kakorkoli vključeni v vzgojo, pomislimo na šestletne otroke, ki vstopajo v prvi razred. Šestletnik še vedno živi v svojem sanjskem svetu. Starši so večinoma pozorni na otrokove intelektualne sposobnosti, ali denimo otrok že bere, piše in računa, zato ne opazijo, da je čustveno preveč občutljiv, zahteven, da ima kratkotrajno pozornost, težave v socialnih stikih, da mora biti vse po njegovo itd. Seveda za starše ni preprosto, da bi svojega otroka poznali z vseh strani. Ni čudno, da papež Frančišek v apostolski spodbudi Amoris Laetitia spomni starše, da od vseh vprašanj, ki si jih zastavljajo v zvezi s svojim otrokom, ni najvažnejše vprašanje, kje je njihov otrok in kaj dela, ali vprašanje, kako je njihovemu otroku, ali se dobro počuti ali ne, temveč je temeljno vprašanje, kje je duša mojega otroka. Tako torej papež. To je zelo podobno ugotovitvi psihologinje dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki govori o pozornosti staršev do vseh plati otrokove osebnosti (Prim. Zdenka Zalokar Divjak, Imamo obrnjeno lestvico vrednot, Ona, 4. 9. 2018).

Eden od simptomov krhkosti sodobnega otroka je, da mu je pogosto dolgčas. Nenehno ga je treba animirati, ga zabavati, sicer ne ve, kaj bi sam s sabo. Dr. Divjakova meni, da otrokom vse bolj manjka duševna hrana, ker je vse organizirano, po navodilih in vnaprej določeno. Sam bi temu dodal, da ob duševni hrani otrokom manjka tudi duhovna hrana. Na to je svet danes pozabil. Otrokova duša ima odprt dostop do Boga. Otrok je dobesedno potopljen v božjo ljubezen, doživlja jo neposredno, brez posrednikov: besed, pojmov, podob, oznanila in razlag. Majhen otrok na skrivnostno preprost način izroča Bogu svoje frustracije. Če pa je otrok zavrnjen ali žrtev kakšnega hudega pretresa, se ta duhovni svet v njem razkroji in zatemni. Bog zanj postane institucija prisile. Neartikulirani doživljanji se v njem zgoščajo in ga razjedajo.

Divjakova nadalje ugotavlja, da je prišlo do obrnjene lestvice vrednot. Zabava je postala glavni moto življenja. Namesto, da bi zabava sledila opravljenemu delu, je zdaj najprej zabava, potem pa nič. V takšnem stanju duha si mladi težko zastavijo cilje, ki so bili nekdaj samoumevni: pridobitev izobrazbe, iskanje življenjskega sopotnika, družina, poklic ter ta ali ona oblika participacije v družbenem in cerkvenem življenju.

Nekaj je narobe tudi z govorom otrok. Ko sem bil župnik, sem imel pri praktičnem uvajanju otrok v družinsko molitev največ težav z izgovorjavo. Zato se Divjakova sprašuje, čemu tuj jezik v prvem razredu, ko pa tretjina otrok hodi k logopedu, veliko jih je, ki govorijo nerazumljivo. Začeti je torej treba pri izgovorjavi. Če namreč ta ne steče, je mlad človek pri vključevanju v družbo in poklic v osnovi negotov.

Zelo podobno kot Divjakova razmišlja klinični psiholog Aleksander Zadel: »Ali gre lahko otrok danes še svobodno ven, na igrišče, med vrstnike, kot nekoč? Starši želijo imeti nadzor nad njim. Hočejo vedeti, kaj dela, kaj misli, malo manj pa jih zanima, kaj čuti« (Pogovor Patricije Maličev z Aleksandrom Zadelom, V naši kulturi preveč govorimo o neuspehih, Delo – Sobotna priloga, 18. 8. 2018). Premalo jih zanima, kot bi rekel papež Frančišek, kje je duša mojega otroka. Vse to »otroku onemogoča kakovostno osamosvajanje. Pogosto se zdi, da je danes otrokov dan strukturiran podobno kot dan vrhunskega menedžerja, ki je do minute natančno določen. Usoda otrok je do pičice načrtovana. Otroci so starševski projekt, morajo hoditi na te in te krožke, poleti teden tu, teden tam. … Gibanja otrok zunaj, brez prisotnosti odraslih, skorajda ni več. … V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je z izjavo Edwarda Bernaysa (1891–1995, ameriški pionir na področju odnosov z javnostmi, nečak Sigmunda Freuda, eden izmed sto najbolj vplivnih Američanov 20. stol.), da je ljudem treba prodati tisto, česar si želijo, in ne tistega, kar potrebujejo, začel kult ugodja. Nekoč smo za duševni mir potrebovali zdravje in delo. Danes potrebujemo zdravje in delo, ki nam je všeč. Ni dovolj, da imaš delo, ki ti zagotavlja socialno varnost, pri delu je treba uživati. … To je bistvena razlika s preteklostjo,« pravi Zadel. In dodaja: »Ljudje so nekoč sprejemali dejstvo, da je lahko del kakovostnega življenja tudi neugodje. Danes se nad tem zgražamo. … Človek, ki živi v stalnem ugodju, postane nemiren, agresiven in na koncu nesrečen. Za polno življenje nujno potrebujemo frustracijo, neuspeh, neugodje, ki jih premagamo z lastnim naporom, lastnimi močmi ali s pomočjo ljudi,« meni Zadel.

Kult ugodja, do katerega je kritičen Zadel, podlega tudi Cerkev, ne da bi se tega zavedala. Naj omenim dvoje: družinske maše in oratorij. Mladi starši od župnikov zahtevajo takšne sv. maše, pri katerih se bo dogajale stvari, ki bodo otrokom všeč. V tem iskrenem in nedolžnem pričakovanju staršev in otrok je past, o kateri vsaj za zdaj v Cerkvi nismo pripravljeni razpravljati. En del resnice je, da je Jezus imel rad otroke in jih sprejemal, druga stran istega vprašanja pa je, kaj to konkretno pomeni pri sv. maši, kako naj torej oblikujemo družinske maše, da ne bodo zgolj nadaljevanje njihovega doživljanja v sekularnem okolju. Vse naj bi služilo otrokovemu dobremu počutju, tako tisto zunaj cerkve, kot tisto v cerkvi, pri verouku in bogoslužju. Merilo tega, kaj je dobro za otroka, je, kaj mu nudi ugodje, pa naj si bo ugodje doma ali v cerkvi. Tako tudi Cerkev nehote vse stavi na nenehno animiranje otrok in njihovo zabavo, o čemer se je kritično izrekla Divjakova.

Zadnja leta raste število župnijski oratorijev, ki postajajo nekakšen paradni konj evangelizacije otrok in mladih. Vsi smo veseli in ponosni na vedno večje število župnij, ki oratorije prirejajo, na število animatorjev in otrok, ki so vključeni. Številke so impresivne, gredo v tisoče. Oratoriji nam uspevajo, starši jih podpirajo, a žal ne obstaja noben tehten premislek, kako je zarisan pastoralno-katehetski kontekst, katerega del so oratoriji. Neki psihiater, ki je poslal svojega otroka na oratorij v župniji, kjer sem deloval, je vprašal svojega sina, ko je prišel domov, kako je bilo na oratoriju. »Dunajc, oči, dunajc,« mu je odgovoril sin. Kot župnika me je namreč bolj kot vsebina skrbelo, s čim bomo otroke postregli, da bodo drugič spet prišli. V bližnji gostilni smo naročili dunajski zrezek s pomfrijem. In oratorij je seveda uspel.

Ugodje, kot smo videli, ne sme biti cilj vzgoje, ali sredstvo manipulacije pri vzgoji, še manj bi to smelo usmerjati oznanjevanje in katehezo. Zadrega je velika, toliko večja zato, ker je ne pozna vsa dosedanja zgodovina vzgoje. Ni čudno, da se je dr. Kozma Ahačič, slovenist in raziskovalec, sam oče odraščajočih otrok, v Delovi kolumni (5. 9. 2018) lotil primerjave med  pravili, ki so po načrtu Adama Bohoriča veljala v šoli leta 1575, in pravili, ki po letu 1992, z reformami ministra Gabra, spravljajo ob pamet najprej učitelje, potem pa še vse druge deležnike šolskega sistema.

Ahačič ugotavlja: »Če je v 16. stol. učenec vprašal učitelja, ali lahko gre na stranišče, in mu je ta dovolil (ali tudi ne), bo očitno v bližnji prihodnosti ob nadaljnjem ‘razvoju’ odšel učenec na stranišče, učitelj pa bo ob tem naredil uradni zapisnik, da se zaščiti, če bi se v tem času učencu kaj zgodilo. Zveni kot znanstvena fantastika, dokler ne srečate učitelja ali ravnatelja, ki se je zaradi potentnih staršev znašel na sodišču.«

Vsi smo nemočni: starši, otroci, župniki, učitelji, psihologi, terapevti, ravnatelji. Izaija pa nam kliče: »Bodite močni …! Dejansko smo pred kvadraturo kroga. Ali obstaja izhod? Popolnoma iluzorno je, da bi lahko preboj pričakovali od psihološke in pedagoške stroke. Še manj upanja lahko polagamo v šolsko politiko, pa ne le v Sloveniji, temveč v celotni Evropi. Vsi veliki preskoki: od nežive do žive narave, od enoceličnih bakterij do kompleksnih organizmov, od živali do človeka, od propadle kulture k novi kulturi, so sad Božjega posega. Teh preskokov ne more zadovoljivo obrazložiti nobena znanost. Ta lahko ugotavlja samo etape evolucije, torej razvoj med dvema kakovostnima preskokoma, razlogi za kakovostne preskoke pa bodo ostali vedno nepojasnjeni. Zato nam Izaija kliče: »Glejte vaš Bog. … Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci voda« (prim. Iz 35,4–7 a).

Kdaj se bo kritična masa ljudi obrnila k Bogu, ne vemo. Svet zaenkrat ne pusti, da bi ta, po katerem je vse nastalo, prišel v svojo lastnino, kot pravi sv. Janez (prim. Jn 1,10–11). V tem vmesnem času, ki ga včasih težko prenašamo, naj sledimo programu Jezusovega Govora na gori: vsi ste luč sveta, vi ste sol zemlje (prim. Mt 5,13–14), blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3).