Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta: nismo bili »naši«

1
789

Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, se zadnjih deset let tudi na Slovenskem kar vrstijo takšne in drugačne spominske slovesnosti. Prav je tako! Omenjeni datum obeležujemo v spomin na 27. januar 1945, ko je Rdeča armada osvobodila Auschwitz, največje nacistično uničevalno taborišče Auschwitz. Tam je umrlo več kot milijon ljudi, v  veliki večini Judov iz cele okupirane Evrope. Nenazadnje, v Auschwitzu je bilo umorjenih tudi okrog tristo Judov iz Prekmurja in vsaj deset Judov iz Ljubljane.

Proslave in spominski govori pa pri nas žal prepogosto nimajo prav veliko skupnega z vsebinami, ki jim je omenjeni spominski datum prvenstveno posvečen. Priložnostni nagovori nemalokrat služijo za politična obračunavanja v duhu kulturnega boja. Nespodobno je, da jih, praktično brez sramu, pogosto prirejajo prav politični in civilnodružbeni nasledniki tistih, ki so še po propadu nacifašizma preganjali maloštevilne Jude na Slovenskem, ki so uspeli dočakati konec vojne. Za to početje svojih ideoloških vzornikov se niso nikoli opravičili!

Številni judovski lastniki podjetij v tedanji Dravski banovini se pred 2. svetovno vojno niso opredeljevali za Jude, ampak so se opredeljevali v smislu jugoslovanstva in prevladujočih religij v tej državi. To je povsem razumljivo glede na tedanje politične razmere v Evropi. Nacistični nürnberški zakoni iz leta 1935 so sicer za Juda oz. Poljuda opredeljevali vsakogar, ki je imel vsaj judovskega pradeda, to je 12,5% judovske krvi.

Judovski kapital je bil predmet zaplemb že pod nemško in italijansko okupacijo, podobno pa je bilo ravnanje povojnih jugoslovanskih oblasti, ki so se prav tako polaščale judovskega premoženja. Slednje je namreč delilo usodo zaplemb, nacionalizacij itd., ki so jih doživljali tudi drugi (nekoliko) premožnejši državljani. Pri tem odvzemu ni bila odločilna nacionalna, verska ali rasna pripadnost, pač pa zgolj razredna. Zato ne preseneča, da so marsikaterega Juda razglasili za osebo nemške narodnosti ali celo Kulturbundovca in ga razlastili na podlagi odloka Predsedstva AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Paradoksalno je le, da so Judom leta 1941 premoženje zaplenili nacisti, po koncu vojne pa še komunisti!

Povojna revolucionarna oblast je tudi judovskim podjetnikom, sicer predvojnim jugoslovanskim državljanom, pogosto naprtila tako hude obtožbe, kot da bi šlo za najbolj zagrizene naciste.

V ohranjenih arhivskih dokumentih je najti zelo zanimive zgodbe o judovskih podjetnikih, ki govorijo o tem, kako je bodisi sodišče bodisi jugoslovanska povojna zaplembena komisija ugotavljala obseg premoženja teh posameznikov in kakšno usodo so le-ti in njihovo premoženje doživljali v času nemške okupacije.

Poglejmo si primer judovskega podjetnika Franca Mautnerja iz Maribora, solastnika Mariborske tekstilne tvornice. Maribor je sicer veljal za pomemben tekstilni center pred drugo svetovno vojno z enajstimi večjimi tovarnami. Domačega kapitala je bilo v tedanji Dravski banovini malo, največ šele sredi 30-ih let, ko je obsegal približno četrtino tujega.

Franc/Franz Mautner se je rodil 28. aprila 1895 v judovski družini na Dunaju, v obdobju med obema vojnama je živel v Pragi, kjer je bil zaposlen kot tekstilni referent v češki Združeni banki. Poročil se je z Mario Neuman iz Prage, dobila sta sina Henrika Georga. Začel je sodelovati s češkimi Judi, brati Deutsch, skupaj so leta 1930 kupili družbo Mariborska tekstilna tvornica ter tkalnico v Varaždinu. Leta 1931 se je Mautner z družino priselil v Maribor in kmalu so vsi prejeli tudi jugoslovansko državljanstvo. Tik pred začetkom vojne je Franc Mautner z družino pobegnil v ZDA, nemški okupator pa je družbo zaplenil. Po drugi svetovni vojni so jugoslovanske oblasti Mautnerja obsodile na vojaškem sodišču v Mariboru. V ZDA, kjer je živel do konca življenja, je postal uspešen poslovnež.

Začetek II. svetovne vojne v Evropi leta 1939 sicer ni povzročil bolj množičnega zapuščanja judovske vere. Več izstopov pa je zabeleženih v letu 1940. Od znanih Judov z ozemlja današnje Slovenije so tega leta izstopili tudi mariborski Judje Franc/Franjo Mautner, Henrik Georg Mautner in Marija Mautner.

Solastniki prej omenjenega podjetja so bili tudi češki Judje Fritz, Pavel in Ernst Deutsch. V zvezi z ugotavljanjem premoženja lastnikov oz. delničarjev Mariborske tekstilne tvornice, ki jih danes hrani Pokrajinski arhiv Maribor, je razvidno, da naj bi prvi od solastnikov Fritz Deutsch postal že leta 1937 državljan Liechtensteina, da naj bi od takrat živel v Švici in se malo pred začetkom vojne umaknil v Združene države Amerike. Leta 1940 je kapital omenjenega podjetja znašal 50 milijonov takratnih dinarjev. Nemška oblast mu je že 16. maja 1940 kot Judu zaplenila vse premoženje na ozemlju tedanjega Tretjega rajha. Septembra 1940 naj bi svoj delež pri Mariborski tekstilni tvornici v Mariboru odstopil družbi AG für Handel mit Rohprodukten iz Švice.

Delež Franca Mautnerja pa je zaplenila nemška oblast po okupaciji Jugoslavije in ga prenesla na »Urad za utrjevanja nemštva v Mariboru« (nem. Amt für die Festigung Deutschen Volkstums), ki se je takoj začel pogajati o ureditvi lastništva s prej omenjeno švicarsko družbo. Pogajanja so se končala z dogovorom, na podlagi katerega sta postala lastnika te družbe »Urad za utrjevanje nemštva« pri Mariborski tekstilni tkalnici z vlogo 408.000 RM 51% in švicarska družba s 392.000 RM 49%. Družbi, ki je bila na novo ustanovljena 22. julija 1941, so spremenili ime, izvolili nov upravni odbor, spremenili nekaj členov pravil prejšnje d.d. in jih prilagodili nemškemu zakonu o d.d.

Kot značilnost poslovanja teh podjetij tik pred nemško okupacijo velja omeniti, da so v nekaterih družbah, kot na primer v Jugoslovanskih tekstilnih tvornicah Mautner d.d. Ljubljana, nemški državljani prevzeli upravo podjetij in postali lastniki delnic. V drugih pa so delničarji in člani uprav judovskega porekla pred aprilom 1941 zapustila slovensko ozemlje. Nekateri (npr. Henrik Weinberger) so s seboj odpeljali del blaga. Tako med letoma 1941 in 1945 niso imeli neposrednega stika s svojimi podjetji in niso mogli vplivati na njihovo poslovanje.

Povojni preiskovalni sodnik pri mariborskem vojaškem sodišču je v poročilu, ki je bilo na omenjenem sodišču prejeto 1. avgusta 1945, med drugim ugotavljal tudi, »da so Mautner Franc in brata Deutsch pred vojno preko Mariborske tekstilne tvornice nakupili delnice naslednjih tovarn: Mava d.d. v Beogradu, Nepokretnost d.d. v Beogradu in Varda d.d. v Sarajevu; nato so vse to svoje premoženje skrili v razne družbe in bančne hiše v Švici, sami pa so pobegnili v Ameriko«. Povojno vojaško sodišče jih je poleg tega obtoževalo, da so 20. maja 1941 kot člani uprave odstopili, s čimer so okupatorju olajšali njegove načrte, to je združitev podjetij, imenovanje svojega upravnega sveta in vključitev podjetja v nemško vojno gospodarstvo.

Podobno se je dogajalo tudi v jugoslovanskih tekstilnih tovarnah Mautner iz Zagreba, ki so imele v Sloveniji v lasti predilnico v Litiji ter tkalnico in tiskarno v Sv. Pavlu pri Preboldu.

V zvezi s povojnim odvzemom premoženja Franca Mautnerja je zanimiv postopek zaplembe njegovega podjetja v Sv. Pavlu pri Preboldu in vzrokih zanjo. Mautnerjeva tekstilna tovarna v Litiji je sicer prenehala s proizvodnjo oktobra 1944, ko so bile tovarniške naprave poškodovane, stanje prometnic pa tako slabo, da ni omogočalo redne dobave surovin in drugih potrebščin. Člani uprave so bili obtoženi, da so v svojih podjetjih zaposlili več članov Kulturbunda, ki so bili v času vojne odgovorni za žrtve med slovenskim prebivalstvom v Preboldu in okolici. Po njihovi zaslugi naj tovarna v Preboldu del izdelanega blaga ni bi dala v prodajo, temveč ga je hranila v svojih skladiščih in ga po okupaciji izročila okupatorju.

Skupina 21 obtoženih je bila na koncu sicer oproščena kazni, podjetje pa je bilo kljub temu zaplenjeno.

Iz ohranjenih dokumentov je kristalno jasno prikazano, kako nesmiselne in naravnost smešne obtožbe si je izmišljala tedanja komunistična oblast proti številnim podjetnikom, z namenom, da se polasti njihovega premoženja.

Vojaško sodišče mariborskega vojaškega področja, senat v Celju, je namreč v prvi točki obtožnice 18 članov predvojnega upravnega odbora Jugoslovanskih tekstilnih tovarn Mautner d.d. Ljubljana, ki so bile med vojno preimenovane v Litijsko-Preboldske tekstilne tovarne d.d. Maribor, kot predstavnike dunajske banke Kreditanstallt Bankverein kot 100% lastnika predvojne družbe, obtožilo, da so »stavili navedeno podjetje na razpolago in v gospodarsko izkoriščanje nemškemu okupatorju s tem, da so upravičevali okupacijo in dne 20. maja 1941 odstopili kot upravni svetniki, s tem pa povzročili, da je isto podjetje med vojno spremenjeno v Litijsko preboldske tekstilne tovarne d.d. v Mariboru,  zadobilo popolnoma rajhovski upravni svet … ter hitlerjanskega ravnatelja obtoženca K. E.«

V drugi točki so nato obtožili štiri medvojne predstavnike navedenega podjetja, ker naj bi dali med okupacijo to podjetje na razpolago in v gospodarsko izkoriščanje okupatorjem, s tem da so jim dobavljali celotno produkcijo tovarne, deloma za vojaške potrebe, deloma za potrebe rajhovskega prebivalstva. Na koncu sodišče ugotavlja, da »so s tem zakrivili kaznivo dejanje po čl. 14 UVS«. Vendar takoj naprej sledi dokaj nelogični dodatek in še bolj »smešno« nadaljevanje. Piše namreč, da »se obtoženi oproščajo kazni. Ker pa so kazniva dejanja izvršili s pomočjo Preboldske tekstilne tovarne d.d. Maribor se izreče zaplemba te tovarne«.

Ob branju sodbe se že pravnemu laiku postavijo dvomi o korektnosti in upravičenosti obsodbe. Najprej zbode v oči dejstvo, da so na isti obtožnici imena tako povsem legitimno in na osnovi gospodarskih interesov imenovanih članov predvojnega upravnega odbora kot tudi po političnem diktatu nacističnih okupatorskih oblasti postavljenih medvojnih članov omenjenega podjetja. Nadalje se zdi sporno, da niso preverili pravega vzroka odstopa predvojnih članov odbora, kar je bilo gotovo posledica okupacije in pritiska nemških zasedbenih oblasti, pač pa so jih enostavno obtožili, da so s svojim odstopom povzročili, da je tovarna prešla v okupatorjeve roke. Saj je vendar bilo to nemogoče preprečiti. Tega so se seveda zavedali tudi na takratnem sodišču, zato so vse obtožene oprostili kazni, a v isti sapi pokazali, kaj je bil namen montirane sodbe – zaplemba tovarne.

Ta zgodba je žal le kapljica v množici podobnih montiranih sodb, ki jih je proizvajalo takratno revolucionarno sodstvo.

1 komentar

  1. Vse bi danes hoteli spravit pod deznik NOB in ultralevicarstva. Tigrovce, slovensko osamosvojitev oz drzavnost, Primoza Trubarja, kmecke upore. Kaj ne bi tudi dneva spomina na holokaust? Koga ste pa drugega zraven pricakovali kot Zvezo borcev in novoizumljenega Juda Roberta Waltla? So bili Jankovic, Luthar in Repe tudi prisotni? Ce bo treba, bojo tudi oni Judi. Ali pa preganjalci Judov. Kakor bo kazalo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite