Nobenega pretiranega veselja ni bilo te dni, ko smo tudi v naših krajih obeležili deseto obletnico vstopa domovine Slovenije v Evropsko unijo.
Še dnevno časopisje se ni preveč razpisalo, če že ni skorajda zafrkljivo pisalo o proslavi na trgu pred novogoriško železniško postajo, kjer so člani društva Rizzatti iz Gorice in Goriškega foruma iz Nove Gorice priredili slovesnost in so na njej prebrali tudi pismo Romana Prodija, ki je pred desetimi leti kot predsednik Evropske komisije bil prisoten na slovesnosti ob vstopu Slovenije v družino evropskih držav. Lahko se sicer smejemo spodrsljajem na proslavi osrednjega goriškega trga na nekdanji meji, a dejstvo je, da sta to edini društvi, združenji, ki sta se spomnili pomembne obletnice. Priznati jima je treba, da sta se kot edini organizaciji sploh spomnili pomembnega dogodka, ki nam je vsem, ki tu živimo, še kako spremenil življenje.
Če se ozremo na to desetletno obdobje, sicer res najdemo ogromno lepih besed, ki jih je s seboj odnesel veter časa, izjemno malo pa uresničenega, morda je najbolj boleče prav dejstvo, da kakih posebnih skupnih, vidnih in prepotrebnih projektov ne na Goriškem ne na Tržaškem nam ni uspelo uresničiti skupaj.
Svetovna, evropska finančno-gospodarska kriza, ki je sicer zajela tako Italijo kot Slovenijo, kaže svoje krvoločne zobe predvsem na Goriškem in Tržaškem, dovolj je že sprehod skozi omenjeni mesti, pa je vsakomur jasno, da se je tu zgodilo nekaj hudega, kot je vsakomur lahko po razmisleku tudi jasno, da so bile politične vlade obeh mest, pokrajin, ne nazadnje tudi naše dežele preveč medle, preveč pasivne, po načelu “non se pol – se pač ne da”, če že niso bile nasprotne sodelovanju s Slovenijo, a vsi, ki živimo ob nekdanji državni meji, ki je danes odprta za prehod ljudi in blaga, vemo, da bi se dalo marsikaj narediti, a se ni preprosto hotelo ali pa ni smelo. Tisti stokrat prekleti “lori – oni” s strani večinskega naroda, ki sem ga poslušal na račun Slovencev, in seveda samega sebe, pred desetletji v Trstu, se je nekje globoko zaril v družbo na italijanski strani ob državni meji in je prav ta tudi sokriv za nezaupanje, ki je vir vsakega nesodelovanja. Posledica tega, da s sosedom nočeš sodelovati, pa je vidna povsod: vse zapira in umira.
Pogled na domovino Slovenijo tudi ni prijazen, saj nam ponuja slovenski narod razdeljen kot že dolgo ne: na eni strani so tisti, ki se gredo zgodovinsko sprenevedanje in zasmehujejo pravični narodno osvobodilni boj naših očetov in mater, opravičujejo medvojno kolaboracijo, ki nima nobenega opravičila; na drugi strani tisti, ki zanikajo pravico svojcem po vojni pobitih, da bi prejeli mrliške liste, da bi njihovi pobiti imeli dostojen pokop po sedmih desetletjih, kot tudi zanikajo revolucionarna zločinska dejanja tedanje komunistične partije. Ta slovenska sodobna norost uničujoče deluje na vse, na mlade in stare, izniči že v samem začetku vsak dobronameren poskus narodne sprave.
Dejstvo, da je okrog 15 tisoč nekdanjih slovenskih ljudi, ki so bili v socializmu v Sloveniji na vodilnih mestih, v dvajsetih, še posebej pa v zadnjih desetih letih pokradlo, kar se je pokrasti dalo, in tako dobesedno vrglo slovensko državo v zadolženost brez primere v zgodovini slovenskega naroda, samo še poslabša sliko, katere odtenki so vidni v današnjem malodušju, v tihem odhajanju mladih izobražencev v svet s trebuhom za kruhom in v sramotno nizkih pokojninah za tiste, ki odhajajo sedaj v pokoj in “se niso znašli”, kot se na Slovenskem reče dejstvu, da ti reveži, za katere se danes na Slovenskem nihče razen Karitas in Rdečega križa ne zmeni, niso znali krasti! Po hladnih ocenah strokovnjakov je namreč približno toliko slovenskih ljudi imelo vodilne vzvode oblasti v rokah, ko je prišlo do zamenjave sistema iz socializma v kapitalizem; ve se tudi, kdo so ti ljudje bili, in prav ti so v času demokratizacije na hitro poskrbeli najprej zase, a so tudi dobesedno kupovali tiste, ki bi jim to plenjenje lahko preprečili.
In če nas ta dobro stkana in nepropustna mreža sodobnih slovenskih bogatinov in ta pogubna prestreljenost slovenske družbe bolita tudi v našem prostoru, je to predvsem zato, ker smo pred desetimi leti zares upali in se veselili, da bo bolje, lepše, tako v domovini kot pri nas v obmejnem prostoru, predvsem pa, da bomo bolj polno živeli naše slovenstvo, kateremu se, žal, tudi del naše narodne manjšine v Italiji dnevno zviška posmehuje.
Razloga za kak pretiran optimizem torej ni, na nas pa je, da ob deseti obletnici vstopa Slovenije v Evropsko unijo le na glas pošteno povemo, kako smo dejstva, da ni več ne carinikov ne policistov na državni meji, da imamo skupen denar, da imamo skupne cilje, da smo kot narodna manjšina v Italiji tako veliko bližje matičnemu narodu, iskreno veseli!
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
