Prva obletnica izdajanja spletnega magazina z mero je priložnost, da se sodelavci pogovorimo o smiselnosti in uspešnosti našega dela, bralci pa se lahko bolje seznanijo z medijem, ki ga med brskanjem po internetu obiskujejo z večjo ali manjšo naklonjenostjo.
Internet je do avtorjev, ki želijo posredovati svoja mnenja in ideje javnosti, zelo prijazna tehnologija. Nizki stroški produkcije in distribucije zagotovijo, da pridejo besedila vsaj do peščice bralcev. Na svetu je že več kot sto šestdeset milijonov blogerjev med katerimi so tako profesionalni novinarji kot komaj pismeni ustvarjalci. Na drugi strani pa je internet manj prijazen do tradicionalnih založniških hiš, ki izdajajo tiskane časopise in revije. Ker bralci vse več časa presedijo za računalnikom, morajo svoje vsebine ponujati tudi preko interneta, hkrati pa večini še ni uspelo razviti vzdržnega poslovnega modela, ki bi omogočal zaslužek, primerljiv s prodajo vsebin v tiskani obliki.
Med blogom in spletnim časopisom
Časnik ne more skriti svojega blogerskega izvora. Z objavami sodelujejo izkušeni blogerji in pisci, ki so v preteklosti mnogokrat pomislili: »Kaj če bi tudi jaz svoja mnenja sporočal svetu z blogom?«. Vendar želi biti Časnik več kot blog ali blog blogov. Želi, da postane pisanje nazorsko sorodnih avtorjev v javnosti prepoznano pod enotno blagovno znamko, ki bo označevala tako določen slog kot idejni profil.
Hkrati pa se ustvarjalci Časnika zavedamo, da je do profesionalnega spletnega medija še dolga pot, za katero niti ni jasno, ali jo želimo v celoti prehoditi.
V prvem letu izdajanja je naš glavni cilj dosežen. Za Časnik je prispevke napisalo več kot 40 avtorjev. Med njimi jih deset prispeva svoje mnenje vsaj dvakrat na mesec. Obisk bralcev lepo raste. Mesečno nas obišče okrog 7.000 različnih internetnih obiskovalcev, ki se v povprečju zadržijo na naših straneh pet minut.
Pro et contra
Pridobili smo krog zvestih anonimnih komentatorjev. Komentarji bralcev so na Časniku blago moderirani. Bralcem želijo uredniki prihraniti le največje nesramnosti, žaljivosti in vulgarnosti. Kljub marsikateri ideološki bitki na forumu, se lahko pohvalimo, da komentiranje ostaja v vsaj za Slovenijo v spodobnih okvirih. Zame osebno so zelo dragoceni tisti komentatorji, ki so sicer zagreti idejni nasprotniki večine avtorjev Časnika, a imajo občutek za argument in duhovitost. Anonimni komentarji, ki izražajo osebna zadržanja piscev do Katoliške cerkve ali do slovenske politične desnice so dobrodošli, dokler ostajajo v mejah spodobnosti, vendar pa je potrebo povedati, da avtorji Časnika niso niti zastopniki Cerkve niti zastopniki katere od političnih strank. Vsak avtor ima svoj nazorski profil, resda soroden drugim avtorjem, a Časnik nima niti centralnega komiteja, niti komisije za doktrino niti vplivnih botrov.
Politika in javno življenje sta temi, ki prevladujeta tako v glavnem mnenjskem delu Časnika kot v rubriki Opazili smo. Teme, ki se dotikajo komunistične revolucije na slovenskem so najbolj brane in komentirane. Mnenjski članki o življenjskem slogu in o veri prispevajo k raznolikosti. Želja, da bi pogosteje obravnavali teme iz gospodarstva in tehnike bo verjetno še lep čas neizpolnjena. Med dogodki dneva bi si želeli objaviti tudi kakšno zanimivo reportažo.
Hvaležni za vsak link
Kako in kdaj bo Časnik iz ljubiteljske dejavnosti zaplaval v bolj profesionalne vode, je težko napovedati. Kako doseči branost, ki omogoča vsaj nekaj zaslužka od oglasov oziroma kako pridobiti toliko zvestih bralcev, ki bi za del kvalitetnih vsebin plačevali naročnino, je izziv tudi za mnogo večje spletne medijske projekte.
Poleg avtorjem in bralcem bi se radi zahvalili tudi vsem, ki na svojih blogih in z elektronsko pošto širijo dober glas o Časniku. Veseli smo vsakega navajanja s strani že uveljavljenih medijev, posebej pa smo hvaležni Radiu Ognjišče, ki nam omogoča redno tedensko rubriko.
