Ob 95. obletnici bojev za Škabrijel

2

Atentat v Sarajevu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 je sprožil prvo svetovno vojno. Čez dober mesec je bila Evropa v vojni. Izoblikovala sta se dva vojskujoča se tabora; centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija) ter antanta (Velika Britanija, Francija in Rusija). Italija je ob začetku vojne razglasila nevtralnost. Začela so se skrivna pogajanja, ki naj bi Italijo spravila v vojno na eni od vojskujočih se strani. Tako je bil 26. aprila 1915 podpisan londonski sporazum, ki je ob ustrezni ozemeljski nagradi Italijo obvezoval k vstopu v vojno na strani antantnih sil v roku enega meseca.

Na binkoštno nedeljo, 23. maja 1915, je Italija napovedala vojno nekdanji zaveznici. Že v zgodnjih urah naslednjega dne so italijanske čete prekoračila državno mejo z Avstro-Ogrsko in vzpostavila se je frontna črta od avstrijsko-italijansko-švicarske tromeje pri gori Ortler do Jadrana, ki je bila dolga šesto kilometrov. Njen najjužnejši in za ofenzivne akcije najprimernejši del se je po reki Soči imenoval soška fronta. Tako se je na jugozahodu monarhije odprlo novo soško bojišče, dolgo dobrih devetdeset kilometrov, ki je kar 885 dni ali celih 29 mesecev zaznamovalo prebivalstvo in pokrajino ob Soči, od Rombona preko Tolminske, Goriške in Krasa do morja. Avstro-ogrske enote so iz taktičnih razlogov evakuirale Furlanijo, Brda in del zgornjega Posočja. Italijanska vojska je ob začetku sovražnosti oprezno krenila v napad in uspela zasesti področje, ki so ga zapustile avstro-ogrske enote. Frontna linija je tako tekla v glavnem po levem bregu Soče, razen tolminskega in goriškega mostišča, ki so ju branilci iz strateških razlogov držali na desnem bregu reke.

V času vojskovanja na soški fronti so Italijani sprožili enajst ofenziv, katerih cilj je bil prodor preko Vipavske doline proti središču monarhije in preko Krasa proti Trstu. Kljub strahotnim žrtvam Italijanom ni uspelo prodreti globlje na avstro-ogrsko ozemlje. Ocene o žrtvah v dolgih mesecih vojskovanja se gibljejo od milijon mož, izločenih iz boja do 350.000 mrtvih vojakov na obeh vojskujočih se straneh. Edini večji italijanski uspeh je pomenila zasedba Gorice v šesti soški ofenzivi 9. avgusta 1916, branilci pa so se umaknili na rezervne obrambne položaje.

Napadalcem je poveljeval načelnik generalštaba italijanske vojske general grof Luigi Cadorna, ki je napade na soški fronti naložil 2. in 3. italijanski armadi. Prva je napadala od Rombona do reke Vipave, druga od Vipave do morja. Na strani branilcev je stala 5. avstro-ogrska armada, na čelu z generalom Svetozarjem Boroevičem von Bojno. Ta je bil najzaslužnejši, da je avstro-ogrski generalštab sprejel njegovo zamisel o obrambi proti Italijanom na Soči. General Boroevič se je izkazal že na vzhodni fronti pri obrambi karpatskih prelazov, kjer je dobil potrebne izkušnje, ki jih je s pridom uporabil tudi na soški fronti. Italijanske enote so bile preveč oprezne, da bi si pridobile strateško prednost že v začetku spopadov. Vojna se je spremenila v pozicijsko, s strelnimi jarki, kavernami in krvavimi juriši. Zelo je trpelo civilno prebivalstvo, ki je moralo zapustiti domove in oditi v begunstvo.

V letu 1917 so Italijani sprožili 10. in 11. soško ofenzivo. Pritisnili so na avstro-ogrske obrambne položaje, hoteli so zasesti vrhove Sv. gore (682 m) in Škabrijela (646), ki so predstavljali jedro obrambe. Poleti 1917 jim je uspel prodor na Banjško planoto in ob koncu avgusta tudi zasedba strateške Sv. gore z znamenito romarsko cerkvijo. Zatem so se osredotočili v napad na Škabrijel nad Solkanom pri Gorici. V 11. soški bitki (17. avgust – 12. september 1917) so ga Italijani poskušali na vsak način zavzeti, saj so branilci vztrajali samo še na tem hribu izmed velikih treh, potem ko sta padla Sv. gora in Sabotin.

Škabrijel je predstavljal zadnji oporni steber avstro-ogrske obrambe, njegova izguba bi pomenila odprto pot za napadalce proti notranjosti monarhije. Velik del slovenskih dežel bi se tako znašel na bojnem polju. Tega sta se dobro zavedali obe strani in prav zato je Škabrijel postal osrednje bojišče v 11. soški bitki. Ni naključje, da so ga vojaki različnih narodnosti poimenovali: Hrib smrti oziroma Hrib junaštva.

Italijanska armada je začela 24. avgusta 1917 z odločilnim bojem za Škabrijel. Dva polka italijanske brigade Palermo sta brez uspeha večkrat poskušala v dvanajstih urah zasesti obrambne položaje na Kramarci in Sv. Katarini na pobočju hriba.

Naslednjega dne je italijansko topništvo obstreljevalo položaje branilcev od jutra do druge ure popoldan, sledil je napad pehote proti severozahodnemu delu Škabrijela. Vojaki so se srdito bojevali z vsem, kar so lahko vzeli v roke. Pomembna je bila vsaka skala, vsak kvadratni meter, čez koto 526 m in naprej po grebenu proti vrhu Škabrijela. Kazalo je, da bodo Italijani vendarle zavzeli vrh hriba. Tedaj pa so se v štirih silovitih protinapadih proti njim pognali Štajerci iz 87. celjskega pehotnega polka in Italijane pregnali  z vrha. Naborno območje tega polka je obsegalo celjski okraj, od Pohorja do Ptuja, več kot 80 odstotkov njegovega moštva so sestavljali Slovenci. Celjski 87. pehotni polk je veljal za eno najboljših enot avstro-ogrske armade. Na Škabrijelu so se bojevali trije bataljoni tega polka in vsak je štel okrog 800 mož. Po teh bojih je stalo v I. bataljonu živih le še 185 mož, tudi v drugih bataljonih ni bilo nič bolje. Prav njihovemu junaštvu pri uspešni obrambi položajev na Škabrijelu gre pripisati dejstvo, da je poveljnik njihove 18. brigade, polkovnik Vladimir Laxa, prejel visoko odlikovanje – red Marije Terezije.

V naslednjih dneh je boj za Škabrijel postajal vse srditejši, napadalci niso poznali premora, vmes pa je neprestano bobnel topniški ogenj. Brigadi Palermo sta sledili še dve brigadi, Messina in Avellino. Položaje hrabrih Celjanov so Italijani napadli kar v sedmih zaporednih valovih, vendar so bili vselej odločno odbiti. Pobočja hriba so bila podnevi na gosto posuta z mrtvimi in ranjenimi, šele v zavetju noči so jih lahko soborci zvlekli v zaledje.

Dopoldan, 28. avgusta, je italijansko topništvo ponovno neprestano obstreljevalo položaje branilcev. Pobočja so obstreljevali tudi z minometi kalibra 400 mm. Na skalnatem kraškem terenu je bilo to orožje še posebej uničujoče, saj je poleg drobcev mine ob eksploziji  letelo okrog še ogromno zelo nevarnega drobnega kamenja.

29. avgusta zvečer so Italijani po štirih dneh neprestanih napadov vendarle uspeli zasesti del avstro-ogrskih položajev na koti 526 m na zahodnem pobočju Škabrijela. Toda že naslednjo noč so jih hrabri Celjani pregnali iz osvojenih položajev in ob tem zajeli več kot sto Italijanov.

30. avgusta so premočni italijanski napadalci ponovno zavzeli okrog dvesto metrski odsek avstro-ogrskih položajev.

2. septembra 1917 je topniški ogenj vendarle nekoliko ponehal. Na obrambnih položajih so še vedno vztrajali branilci iz 87. celjskega pehotnega polka, ki jim je ponovno uspelo zožiti zavzeto italijansko ozemlje. Tudi ta večer so uspešno odbili Italijane. Položaj se je vendarle nekoliko umiril in končno so zdesetkane enote legendarnega celjskega polka lahko zamenjali s svežimi vojaki. Tako so Celjane zamenjali slovenski možje in fantje iz 2. gorskega strelskega polka, najbolj slovenske enote avstro-ogrske vojske.

4. septembra 1917 so italijanske enote ponovno napadle Škabrijel. Tokrat so pri napadu sodelovale tudi posebej izurjene enote prostovoljcev – arditi. Njihov namen  je bil naskok na sovražnikove položaje, prebitje obrambne črte in prodor v frontno zaledje. Za njimi naj bi napredovala pehota, ki bi dokončno premagala nasprotnika in zavzela Škabrijel. Kazalo je že, da bodo Italijani končno zasedli vrh hriba. Toda prišlo je do nenavadnega preobrata. Del avstro-ogrskih branilcev se je uspešno prikril v topniški kaverni, ki je arditi niso opazili. Nenadoma so topničarji pričeli obstreljevati napadalce v hrbet. Takrat je tudi preostalo avstrijsko topništvo sprožilo zaporni ogenj nekje v sredo hriba. Italijanska pehota, ki je prodirala za arditi, je bila s tem odrezana od napadalnega klina. Arditi pa so se znašli v strahotnem peklu topniškega obstreljevanja. Začel se je tudi silovit protinapad branilcev, ki se je končal okrog četrte ure popoldan. Zdesetkane enote arditov so se morale umakniti na greben hriba.

Sredina septembra 1917 je prinesla konec 11. soške bitke in s tem tudi konec bojev za Škabrijel. Na tem hribu naj bi padlo okrog 25.000 Italijanov ter 15.000 avstro-ogrskih branilcev.

Ko je že izgledalo, da branilcem na soški fronti pojema človeških in materialnih virov, so 24. oktobra 1917, v novo 14. armado združene avstro-ogrske in nemške čete, izvedle prodor, imenovan tudi čudež pri Kobaridu ali dvanajsta soška ofenziva. Italijane jim je do začetka novembra 1917 uspelo potisniti do reke Piave, kjer se je frontna črta ustalila praktično do konca prve svetovne vojne leta 1918.

General Cadorna je po končanih bojih priznal, da je bila v bitki za Škabrijel, glede na ciljni prostor, največja koncentracija italijanskih topovskih cevi v vsej vojni.

Foto: Društvo soška fronta Nova Gorica

 


2 KOMENTARJI

  1. dober članek iz zgodovine, žal se v šoli o temu malo učijo, pogovarjajo. Ne znam so predstavljat Slovenije, če bi bila bojna črta na Savi…lahko smo hvaležni Borojeviću. Tudi kratkovidnost veljakov državice SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov, da ne bo pomote…s kraljevino)se nam je maščevala, saj je Borojević ponudil pomoč. Mislim, da bi skupno z Maistrom in ostalimi obvaroval Primorsko in Koroško. Žal se je zgodila srboslavska politika, rezultati so jasni, žal…vsa čast in slava branilcem Škabrijela in ostalim na SOŠKI FRONTI!

  2. Spoštovanje,g.Podberšič!
    Hvala za Vaše spominjanje in opominjanje.
    Mislim, da bi na Škabrijelu in sosednjih vrhovih moral slovenski narod slaviti spomin na naše može in fante, ki so se žrtvovali in umrli za slovensko zemljo in za kasnejšo slovensko državo.
    Škabrijel bi moral biti v spominu in v zavesti slovenskega človeka, morda bolj kot je Iwo Jima v zavesti in spominu Američana ali pa vsaj toliko kot je monte Cassino v zavesti in spominjanju Poljakov; samo za primerjavo in za vzpodbudo daljemu razmišljanju.
    Ne vem zakaj stoji “kamniti obrambni stolp”, ki še ni dokončan na tisti odprti planoti in ga “blagoslavlja” Kučan-kaj ni Škabrijel nekaj veliko velikanskega, kar bi lahko držalo Slovenski rod bolj zavestno pokonci?

    Na hudo žalost ne pomnimo in ne zmoremo počastiti spomina na naše prednike, ki so toliko garali, dali in umrli za obstoj našega naroda.
    Čez dvajset tisoč vojakov se je tu žrtvovalo,izkrvavelo za slovensko zemljo.
    Zakaj in doklej bo tako?

    Dodam še razmišljanje:
    Na drugi strani pa nekateri pompozno obujajo in častijo spomin na propadlo revolucijsko morijo v drugi vojni.Poveličujejo svojo zmago in zamolčujejo nesmisel trpljenja ter pogin naroda iz vasi Dražgoše.Tam se je dogajalo, kar se ne bi smelo.Tam kjer so borci, nevojaki
    z orožjem v rokah,skriti v grmovju opazovali pobijanje vaščanov s strani germanskih pošasti. Niso imeli ne jajc ,ne moči, da bi se zagnali v tujca in mu preprečili pobijanje za vsako ceno.Dan preje so zagotavljali,da bodo vas branili.Zbežali so z bojišča in prepustili ljudi Nemcem.Zbežali so v planino in na koncu še izgnali preživele vaščane iz gozdarske koče ven na mraz in sneg, da se je štab dal na toplo!?
    Strahopetno in nevredno človeka, kaj šele vojaka.In si pravijo borci?
    Ta dogodek in te borce in njihove kolovodje pa slavijo z velikim pompom.
    Par deset strahopetnih, ki se niso borili, kot so zagotovili.
    Namesto njih je umrlo desetine neoboroženih in njihovi domovi so bili zravnani z zemljo!
    Sramota.

Comments are closed.