V spomin na nedolžno žrtev komunistov

1

V nedeljo popoldan, 15. septembra 1946, na praznik Žalostne Matere božje, se je župnik Zavadlav vračal iz Marijinega Celja (Lig nad Kanalom) na Gorenje Polje. Morilci so mu ob poti postavili več zased, po pričevanjih naj bi župnik Zavadlav sprva uspel pobegniti svojim zasledovalcem. Toda napadalci so ga uspeli zaustaviti in umoriti, v naselju Robidni breg so proti večeru slišali dva strela.

Primorska duhovščina je po končani drugi svetovni vojni delila usodo svojih sobratov v preostali Sloveniji. Na njen protifašizem in služenje v narodovo korist v težkih časih fašističnega preganjanja so novi oblastniki hitro pozabili in kmalu, predvsem pa po priključitvi Primorske k Jugoslaviji septembra 1947, je tudi Cerkev na Primorskem postala cilj preganjanja in odvzemanja nekdaj pomembne družbene vloge.

Še v času Zavezniške vojaške uprave v coni A (1945–1947) pa je zlasti na ozemlju Goriške nadškofije zelo odmeval krut umor duhovnika Izidorja Zavadlava, takrat župnika na Gorenjem polju v Soški dolini. Tednik Slovenski Primorec je 21. novembra 1946, še vedno pod vtisom krutega umora župnika Zavadlava, v prispevku z naslovom »Lažniki« med drugim zapisal:

»Umor se izvrši v treh obdobjih. Pred umorom oblatijo in moralno ubijejo žrtev, da ne bo pohujšanja med ljudstvom. Sam umor se izvrši v temi, zahrbtno. Po umoru razširijo vse mogoče tendenciozne laži in pozornost obračajo drugam.«

O Izidorju Zavadlavu

Izidor Zavadlav se je rodil 27. septembra 1909 v kmečki družini v Vrtojbi. Med prvo vojno se je družina zaradi soške fronte umaknila v begunstvo v Šentjernej na Dolenjskem. Po vrnitvi je Izidor najprej dokončal osnovno šolo v slovenskem jeziku v Vrtojbi, nato je obiskoval malo semenišče v Gorici. Med počitnicami se je rad vračal v domači kraj in pomagal na kmetiji. Po maturi je nadaljeval šolanje v goriškem bogoslovju, mašniško posvečenje je prejel 6. aprila 1935 v oglejski baziliki. Posvetil ga je tedanji goriški nadškof Carlo Margotti, naslednjega dne je pel novo mašo v vrtojbenski cerkvi Srca Jezusovega. Pomenljiv je zapis, ki ga je novomašnik Izidor dal zapisati na novomašno podobico: »Množica se mi smili.«

Že kmalu po novi maši je prejel imenovanje za župnijskega upravitelja vikariata Gorenje Polje in soupravitelja vikariata Plave v Soški dolini. Čez dobro leto je bilo Gorenje Polje povzdignjeno v samostojno župnijo. Mladi župnik si je zelo prizadeval, da bi v njej poživil versko življenje. Svoje moči je posvečal zlasti mladim, veljal je za odličnega kateheta. Hkrati je pomladil cerkveni zbor, pevce je učil cerkvene in narodne pesmi. Ustanovil je tudi Marijino družbo za dekleta. Ministranti so našli v župnišču svoj drugi dom. Vpeljal je pobožnost prvih petkov in prvih sobot, rad je obiskoval bolnike po domovih. Prirejal je razne verske slovesnosti,  duhovne obnove in romanja. Župnija Gorenje Polje se lepo razvijala pod vodstvom župnika Izidorja Zavadlava.

Izidor Zavadlav župnik za vse

V bližnji cementarni Anhovo (tedaj Salona d’Isonzo) je delalo tudi veliko priseljencev iz notranjosti Italije. Župnik Zavadlav je želel biti v svoji narodno mešani župniji dober dušni pastir za vse, tako za slovenske kakor tudi za priseljene italijanske vernike. Čeprav je slednjih prihajalo le malo v cerkev, je pri maši bral berilo in evangelij tudi v italijanščini. Verouk je učil posebej za slovenske in posebej za italijanske otroke. Kljub temu so mu Italijani očitali, da premalo stori za italijansko govoreče vernike, tožili so ga celo na goriški nadškofiji. Tedanje fašistične oblasti so seveda želele čim prej poitalijančiti slovenski narod, domači primorski duhovniki pa so jim pri tem nudili velik in neustrašen odpor.

Tudi Izidor Zavadlav je zaradi teh fašističnih pritiskov zelo trpel. Ker je skrbel za slovenski verski tisk, ki je prihajal iz Ljubljane, so ga fašistične oblasti pri tem ovirale in ga denarno kaznovale, grozili pa so mu celo s smrtjo.

Župnika Zavadlava je zelo bolela tudi moralna pokvarjenost in pohujšanje, ki se je širilo iz bližnje tovarne. Na njegova svarila pred versko brezbrižnostjo so mnogi odgovarjali,
da lahko živijo tudi brez vere.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Izidor Zavadlav in njegovo medvojno delovanje

Do kapitulacije Italije septembra 1943 so imeli v cementarni in tudi v bližnjih krajih glavno besedo fašisti, potem pa so to vlogo prevzeli komunisti. Marsikdo je zgolj zamenjal stranko in si namesto črne srajce nadel rdečo zvezdo. Prav ti renegati so povzročali župniku največje težave, kajti stalno so ga nadzirali, napadali in ga obrekovali. Zanimivo pri vsem tem je, da je bil prav župnik Zavadlav že leta 1942 velik podpornik OF, saj je v njej videl narodni ideal in garant za osvoboditev izpod fašizmom. Toda sledila je streznitev, predvsem zaradi odnosa OF do Cerkve in njenega protidemokratičnega vpliva na ljudi. Na njegov obrat proti OF je nedvomno vplival tudi vdor petih oboroženih partizanov, ki so sredi poletja 1943 prišli v župnišče in njemu ter njegovi gospodinji grozili s smrtjo. Hkrati so ga oropali, odnesli so mu pisalni stroj in radio.

Zavadlavov odklon do OF so pozneje poglobili številni partizanski umori nedolžnih žrtev, tudi duhovnikov, in razmah revolucije na Primorskem po kapitulaciji Italije. Še posebej ga je prizadela ustrelitev cerkljanskih kaplanov Sluge in Piščanca februarja 1944 ter umor Antona Piska, duhovnika v Kanalu, septembra 1944. Župnik Zavadlav je vedno bolj odkrito nastopal proti OF pod komunističnim vodstvom. To je utemeljeval z besedami: »Nočem, da bi mi ljudje kdaj očitali, da jih nisem opozoril.«

Nepotreben zločin in okupatorjevo maščevanje

Nemški okupatorji so 11. februarja 1945 razglasili po vaseh občin Kanal in Anhovo, da bodo začeli z represalijami v primeru partizanskih napadov. Toda že 12. februarja 1945 sta bila v nenadnem napadu patrulje Kobariškega vojnega področja v gostilni v Anhovem ubita častnika Bogdan Kos in Franc Zupan, pripadnika SNVZ oz. primorskih domobrancev. Poročnik Kos je bil poveljnik okrepljenega domobranskega voda, ki je stražil anhovsko cementarno. Njegov štajerski rojak, poročnik Zupan pa se je prav tedaj mudil na obisku, kajti sicer je služboval pri domobranskem bataljonu v Ajdovščini.

Poleg tega sta v napadu umrla tudi mladoletna brat in sestra iz družine Gabrijelčič, sicer otroka lastnika gostilne. Nemci so se odločili za maščevanje, njihov poveljnik Fiedler iz postojanke v Kanalu je zato 13. februarja ukazal ustreliti devet talcev. Čez deset dni so Nemci umorili še tri članice družine Jug.

Obtoževanje župnika Zavadlava

Ta tragični dogodek je župnika Zavadlava zelo prizadel. Še bolj pa ga je prizadelo dejstvo, da so nekateri trdili, da je prav on kriv za te poboje. V oznanilno knjigo je med drugim zapisal: »Ali me res tako sovražite, ko sem vsem skušal samo pomagati? Jaz sem sicer pripravljen dati življenje, toda za narod, za Boga in za vero, ne pa za tako nepremišljeno ali zlobno govorjenje.« Po nasvetu nadškofa Margottija se je za nekaj časa iz župnije umaknil v Gorico. Domov se je vrnil po koncu druge svetovne vojne, sredi avgusta 1945. Domačini so ga z veseljem sprejeli. Nasprotniki pa so spet začeli z obrekovanjem in z gonjo proti njemu. Župnika Zavadlava so še posebej boleli krivični zapisi v časopisu Primorski dnevnik, ki je 23. avgusta 1945 med drugim  objavil: »Duhovnik – fašist se je vrnil!«

Pojavile so se tudi trditve, da je župnik Zavadlav izdajalec, da si je omadeževal roke s krvjo borcev za svobodo, da jih je izdajal Nemcem, širil protinarodno propagando, da je bil strah in trepet za ljudi. Kljub temu je bilo veliko domačinov iz Gorenjega Polja zaradi teh zapisov zelo prizadetih. V protestnem pismu, ki so ga poslali Primorskemu dnevniku so dokazovali, da so vsi očitki proti župniku Zavadlavu zlagani in  neresnični. Poudarili so, da nikoli ni bil fašist, ampak je moral veliko pretrpeti, ko je branil slovenske pravice pod fašizmom. Nikoli ni omadeževal svojih rok s krvjo, nikogar ni ovajal, nikoli ni bil strah in trepet ljudstva. Nasprotno, vsem je bil le opora in tolažnik, vedno je samo reševal ljudi.

Župnik Zavadlav je bil med podporniki in razširjevalci tednika Slovenski Primorec

Avgusta 1945 je začel v Gorici izhajati Slovenski Primorec, glasilo demokratičnih  Slovencev. Med podporniki in razširjevalci tega tednika najdemo tudi župnika Zavadlava. Že decembra 1945 je omenjeni časopis objavil pomenljiv članek o tedanjem vzdušju in številnih napadih na duhovnike in Cerkev:

»Duhovniki se največkrat napadajo, ker so svoje vernike svarili pred komunizmom. Ker pa vsa partizanska literatura neprenehoma poudarja, da ima komunistična partija največje zasluge pri osvobodilnem gibanju, se vsaka beseda proti komunizmu tolmači kot propaganda proti osvobodilnemu gibanju kot takemu. To pa je velika zmota. Duhovniki bi gotovo nikdar ne bili rekli nobene besede proti narodno osvobodilnemu gibanju, ako bi se to gibanje ne bilo zlorabljalo v prid razmahu komunizma med Slovenci. Ko pa gre za komunizem, ki ga je Cerkev že neštetokrat obsodila kot največjo versko nevarnost, je duhovnik dolžan, vernike pred njim posvariti. Tak duhovnik ne uganja politike, ampak vrši le svojo zgolj dušnopastirsko dolžnost.«

Umor nedolžne žrtve

V nedeljo popoldan, 15. septembra 1946, na praznik Žalostne Matere božje, se je župnik Zavadlav vračal iz Marijinega Celja (Lig nad Kanalom) na Gorenje Polje. Morilci so mu ob poti postavili več zased, po pričevanjih naj bi župnik Zavadlav sprva uspel pobegniti svojim zasledovalcem. Toda napadalci so ga uspeli zaustaviti in umoriti, v naselju Robidni breg so proti večeru slišali dva strela. Pričevanja govorijo o tem, da so ga pred smrtjo kruto mučili. Njegovi farani in sorodniki so ga kmalu po izginotju začeli iskati. Domačini so ga našli šele 5. oktobra v gozdu, pokritega z dračjem in steljo, slabe pol ure od doma.

Po ugotovitvah policije je šlo za strašno smrt, kajti telo je bilo izmaličeno, pokojnikova glava je imela odprtino na desnem sencu, razpolovljene lične kosti in levo čeljust ter prebito kost na levi orbiti. V njegovem žepu so našli samo okrvavljeni rožni venec. Umorjenega so tudi oropali, morilci so s tem verjetno želeli prikazati, da je šlo za rop.

Krajevni partijski aktivisti pa niso obmolknili, ampak so raztrosili razna obrekovanja o župnikovi usodi.

Govorili so, da je odšel v Italijo, da si je našel ljubico v Benečiji, da ga skriva kaplan Felc v Kanalu, da so ga jugoslovanske oblasti odvedle na zaslišanje v Ajdovščino, da leži mrtev v Soči, da so ga ubili zaradi denarja. Morilcev uradno niso nikoli našli! Pomenljiv je zapis v vrtojbenski mrliški knjigi, kje je v opombi naveden vzrok smrti župnika Zavadlava: »occisus ab hominibus nequam«, ali po naše: »ubit od hudobnih ljudi«.

Nadškof Margotti je nad župnijo Gorenje Polje izrekel interdikt zaradi umora. Župnika Zavadlava so pokopali 8. oktobra 1946 v Vrtojbi, položili so ga v grob poleg staršev. Domači prenapeteži so grozili ljudem, ki so se hoteli udeležiti pogreba, še posebej cerkvenim pevcem. Pogreba se je kljub temu udeležilo veliko ljudi, tudi peli so pevci od drugod. Sorodniki so mu na vrtojbenskem pokopališču postavili nagrobni kamen z zapisom: »Zahrbtno umorjen, žrtev nasilja na braniku luči.«

Omenjeni zapis je očitno zmotil domača prenapeteža, oba že pokojna, ki sta ga že kmalu zatem ponoči stolkla s kladivi. Sorodniki so nagrobnik obnovili šele po demokratičnih spremembah v Sloveniji.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

1 komentar

Comments are closed.