Ob 70. letnici sramotnega dejanja

1
412
msgr. dr. Franc Močnik (1907-2000)

Takoj po podpisu mirovne pogodbe v Parizu februarja 1947 se je postavilo vprašanje glede izbora sedeža Apostolske administrature za ozemlje goriške nadškofije, ki je prišlo pod Jugoslavijo. Tedanji goriški nadškof Carlo Margotti je predlagal župnijski in dekanijski sedež v prafari Solkan pri Gorici. Iz Vatikana so povprašali tudi po primernih kandidatih za mesto apostolskega administratorja. Nadškof Margotti je predlagal dva kandidata: dr. Mihaela Toroša, profesorja cerkvenega prava v goriškem bogoslovju, in dr. Franca Močnika, spirituala v istem semenišču. 22. marca 1947 je najprej prišlo iz Rima obvestilo, da je dr. Toroš določen za administratorja goriškega dela. Isti dokument je dr. Močnika določal za administratorja poreško-puljske škofije in dela tržaško-koprske škofije, ki je prišel pod jugoslovansko upravo. Že 29. marca je nadškof Margotti predlagal zamenjavo ozemlja uprav med dr. Močnikom in dr. Torošem. V dopisovanje oz. izražanje mnenj se je 23. aprila 1947 vključil še tržaški škof A. Santin, ki je predlagal, da bi bili imenovani trije apostolski administratorji. Poleg omenjenih še dr. Jakob Ukmar za jugoslovanski del tržaško-koprske škofije. Ob koncu dopisovanja in izražanja pobud je 6. maja 1947 nadškof Margotti v Vatikan sporočil željo goriških slovenskih duhovnikov, da bi imenovali dr. Močnika za upravitelja goriškega dela. Nameni nadškofa Margottija glede imenovanja administratorja za Goriško so razvidni tudi iz dejstva, da je že v začetku februarja 1947 poslal tedanjega bogoslovnega spirituala dr. Močnika na zahtevno župnijo v Solkan.

Usklajevanje je bilo končano z odlokom Svetega sedeža z dne 2. julija 1947, s katerim je apostolski administrator dela goriške nadškofije, ki je po mirovni pogodbi pripadel Jugoslaviji, postal dr. Franc Močnik. Dokument je podpisal kardinal Rossi. V njem je jasno poudarjena vloga in položaj novega apostolskega administratorja, to je: »nadžupnika Solkana v goriški nadškofiji – z vsemi pravicami, pooblastili in dolžnostmi, ki v mejah občega prava pripadajo rezidencialnim škofom. Izvzeto je le tisto, za kar se zahteva škofovsko posvečenje, brez kakršnihkoli drugih omejitev.« (Dokument iz solkanskega župnijskega arhiva). Odlok je bil uradno objavljen tik pred priključitvijo, 13. septembra 1947. Dva dni kasneje, le nekaj ur pred formalno priključitvijo, je solkanskemu nadžupniku dr. Močniku uradni dekret o imenovanju izročil nadškof Margotti.

Rodil se je pred sto leti – 26. septembra 1907 v Idriji v rudarski družini. Oče Jožef je bil doma iz Šebrelj, mati Ivana Tušar pa iz Žirov. Imel je sedem let starejšo sestro Pavlo, s katero je bil vseskozi prisrčno povezan.

Msgr. dr. Franc Močnik se je rodil 26. septembra 1907 v Idriji. Realko je dokončal v domačem kraju in se leta 1925 vpisal na Univerzo v Bologni, kjer je študiral matematiko do leta 1930. Istega leta se je vpisal v goriško centralno bogoslovno semenišče. Mašniško posvečenje je prejel 17. marca 1934, isto leto je v Bologni uspešno doktoriral tudi iz matematike. Od jeseni 1937 je deloval na Goriškem. Težko je našteti vse funkcije, ki jih je dr. Močnik opravljal v goriški nadškofiji (profesor, spiritual, časnikar, predsednik Goriške Mohorjeve družbe), med drugim je bil tudi dolgoletni urednik Katoliškega glasa. Umrl je 4. novembra 2000 v Gorici.

Takoj po priključitvi leta 1947 je začela Apostolska administratura za Goriško normalno poslovati. Dr. Močnik si je prizadeval za čimbolj urejeno delovanje, iz arhivskih dokumentov je razviden njegov smisel za red in točnost. Od prvega dne je z matematično natančnostjo vodil blagajniški dnevnik. Že 16. septembra 1947 je izdal svoj prvi dekret o ustanovitvi neodvisnega vikariata na Kostanjevici (Kapeli) za vernike, odrezane od goriških župnij v Italiji. Njegovo delovanje je ostalo v glavnem omejeno na cerkvene zadeve in reševanje začetnih težav (skrb za študij goriških bogoslovcev, želja po ustanovitvi malega semenišča, obiski župnij, sprejemi duhovnikov). Nova oblast je v dr. Močniku videla glavno oviro pri doseganju svojih političnih ciljev. Predvsem so si želeli razbiti enotnost katoliške duhovščine na Primorskem in prekiniti neposredno zvezo z nadškofijskim sedežem v Gorici. S priključitvijo je komunistična oblast dobila še potrebno formalno pokritje za boj proti Cerkvi na Primorskem. Vladajočo partijo je motilo, da je bil dr. Močnik med ljudmi zelo priljubljen, iskali so načine, kako bi ga s pomočjo »ljudske volje« odstranili. Glavni cilj prve akcije proti dr. Močniku je bila preprečitev velike slovesnosti na Sveti Gori, v nedeljo 21. septembra. Takrat naj bi se novi apostolski administrator prvič javno predstavil množici vernikov. Prišlo je do t. i. prvega izgona. Dne 19. septembra 1947 zvečer je po mitingu v Solkanu naščuvana množica (okrog 150 ljudi) dr. Močnika dobesedno porinila čez mejo proti Gorici. Omenjeno dejanje je v svojih spominih zapisala tudi Pavla Močnik, sestra in gospodinja dr. Močnika: »Bilo je v septembru (1947) in  ves Solkan je bil poln slavolokov. Bili smo zvečer v kuhinji in se pogovarjali, ker so bili pri nas tudi štirje bogoslovci, ki so bili tudi pripravljeni, da gredo v Ljubljano v semenišče. Brat je že šel počivat, ker je bil tudi namenjen, da gre zgodaj zjutraj z avtobusom v Ljubljano. Ker je bila že tema sem šla na zgornjo vežo zapirat okna, pa sem zaslišala nekakšno divje vpitje. Pogledala sem pri oknu in zdelo se je da prihajajo vedno bliže župnišču. Kar nekam groza me je prijela. Tekla sem doli v kuhinjo in rekla fantom, bežite doli na konec vrta, ker gori po cesti prihaja ena čudna skupina ljudi. Če pridejo notri nam še lahko kaj naredijo, ker so čutiti tako razdraženi. Res so me ubogali in šli na vrt, jaz sem ostala pa v veži, da počakam, da bodo odšli mimo. Pa se s silnim treskom odpro vrata in vse kriči: kje je, kje je? Močnika iščemo. Je že šel počivat jim pravim. Hitro ga hočemo imeti. Grem po stopnicah v njegovo sobo in rečem Tebe iščejo. Naglo vrže talar nase in stopi ven iz sobe, veža je že bila polna kričečih ljudi. Brata vpraša: Koga iščete? Močnika! Jaz sem! O ti si tisti prefrigani doktore pravi tisti veliki vodja, hitro z nami, mi ti bomo že pokazali kako in kaj. Na trgu te čaka ljudstvo, da Te bo sodilo. Vzeli so ga medse, jaz sem se vstopila pa kar zraven njega in tako so naju porivali sem in tja, da sem jaz imela drugi dan vse črne roke in ramena in kričali vse vprek. Ko pridemo na Trg, vpraša brat, kje je sedaj ljudstvo? Nikjer ni bilo nikogar, razen te hrumeče množice. Peljali so naju kar naprej in vpili proč ž njim, dol ž njim. Te peljemo k Margottiju, on ti bo skuhal paštico in ti dal kapico. Mi ti bomo že pokazali kaj smo in kaj znamo mi. Brat mi je ves čas potihem govoril. Pojdi nazaj v župnišče, če greš z menoj ne boš več videla staršev, ki so že stari in sami. Premišljala sem, kaj naj naredim, pa pridemo do enega štirioglatega Titovega slavoloka in se postavim pred njega, vsa drhal vedno bolj kriči in hrumi dalje. Tako nekaj časa stojim čisto sama, kar res ne morem priti k sebi, kaj se prav za prav godi. Ko smo šli skupaj sem videla ob meni vse polno takih dečkov, ki so prej hodili vsak dan na naše dvorišče igrat nogomet in tudi tisti so kričali: Proč z njim. Obrnila sem se in se vračala proti župnišču. Na cesti ni bilo žive duše, le po vežah sem videla ljudi, ki so me vabili naj grem notri, pa nisem šla, saj sem zelo malo ljudi še poznala v Solkanu. Tam kjer sem hodila v trgovino sem le za hip ustavila in še danes sem hvaležna njih sinu šolarju ki je hitro sel in mi prinesel skodelico toplih kamilic, kar mi je dobro naredilo in me malo pomirilo. V župnišču so vsi prestrašeni čakali tisti štiri fantje, tako, da je bilo bolje da nisem bila prav sama. Seveda drugo jutro so odšli tudi oni. Tako sem ostala čisto sama. Hvala Bogu, da se je po par dneh brat vrnil in je teklo življenje naprej, pa čisto drugače kot prej. Zdelo se mi je, da sem nas vsi izogibajo, kot bi se nas bali.«

Msgr. dr. Franc Močnik je po drugem izgonu šel v Rim, kjer je s temi žalostnimi dogodki seznanil papeža Pija XII.

Po razgovorih pri nadškofu Margottiju se je dr. Močnik 22. septembra, prepričan v svojo nedolžnost, odpravil čez mejo pri Sežani in odpotoval v Ljubljano. Po posvetu z ljubljanskim  pomožnim škofom Vovkom in po razgovoru z namestnikom notranjega ministra Borisa Kraigherja se je odločil za vrnitev v Solkan. Takoj je napisal pismo lokalnemu komandirju ljudske milice: »Spoštovani g. poveljnik, upam, da se kaj podobnega kot se je zgodilo v petek zvečer, ne bo zgodilo več, ker je le v veliko škodo dobrega imena nove Jugoslavije.« Naročniki akcije so očitno spoznali, da nimajo dovolj podpore med domačini, zato so poskrbeli za mobilizacijo »zdravih sil« iz širšega goriškega območja.

Za nedeljo, 12. oktobra 1947 je bilo v Solkanu napovedano veliko ljudsko zborovanje pravzaprav predvolilni shod OF za volitve v krajevne ljudske odbore. Zbralo se je okrog 5.000 ljudi, med njimi veliko od drugod. Dr. Močnik je bil prejšnji večer posvarjen, da se nekaj pripravlja, zato se je umaknil na Sveto goro. Govorniki so s svojimi nastopi zastrupljali vzdušje s hujskanjem. Namesto dr. Močnika so prijeli solkanskega župnijskega upravitelja Ivana Kretiča, ga zasmehovali in porinili čez mejo. Kmalu so spoznali svojo zmoto. Po dr. Močnika so poslali avtomobil z agenti v civilu. Zvečer so ga pripeljali v Solkan, pričakalo ga je okrog 500 nahujskanih ljudi. Med zasmehovanjem in klofutami so ga pospremili do bodeče žice pri današnji novogoriški železniški postaji. Dr. Močnik ni hotel čez mejo, zato so ga z močno brco porinili na italijansko ozemlje. Pri tem sramotnem dejanju so aktivno sodelovali tudi nekateri solkanski domačini, med njimi oseba, takrat skojevec na goriški gimnaziji, ki je pozneje opravljal visoke in odgovorne funkcije, tudi po demokratizaciji Slovenije in tudi na državnem nivoju.

Po izgonu je dr. Močnik odpotoval v Rim poročat o žalostnih dogodkih, sprejel ga je tudi papež Pij XII., ki mu je priporočal nastanitev v Gorici. Dr. Močnik je še vedno formalno nosil naslov apostolskega administratorja. Pisal je protestna pisma na razne naslove v Jugoslaviji, a odgovora ni dobil, razen suhoparnega obvestila, da je nezaželena oseba v deželi »ljudske demokracije«. Sveti sedež ga je smatral za »onemogočenega«. 21. januarja 1948 je dr. Franc Močnik prejel pismo iz goriške nadškofije, da je Sveti sedež 18. januarja imenoval msgr. dr. Mihaela Toroša (1884–1963) za njegovega naslednika.

1 komentar

  1. In te “zdrave sile” so bile navadna svojat, ničvredna drhal, in to se nam še danes pozna.
    Pa še to: zakaj danes po 70 letih skrivamo imena zlikovcev, ki so kasneje prišli na visoke položaje. Predragi Solkanci, brez strahu povejte, kdo je to bil. Tudi to je zgodovina.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite