Pesnik France Balantič, ki se je v Kamniku rodil 29. novembra 1921, je v slovenski književnosti 20. stoletja posebna literarna usoda. Njegovo življenje se je nasilno končalo pri dvaindvajsetih: zgorel je v grahovski postojanki. Počiva v skupnem grobu dvaintridesetih žrtev na vaškem pokopališču v Grahovem. Tudi njegovemu pesniškemu delu ni bilo prizaneseno.
France Balantič prepovedan, a bran
Februarja 1942 je pripravil rokopisno zbirko Muževna sem steblika, ki jo je založba Katoliška knjigarna na predlog dr. Tineta Debeljaka sprejela, a pesnik njenega izida ni dočakal. Ko je po njegovi ognjeni smrti Debeljak zbral celotno njegovo pesniško zapuščino in jo leta 1944 izdal pod naslovom V ognju groze plapolam, se je zdelo, da je pesnik rešen za slovensko literaturo, pa se je zgodilo drugače. Julija 1945 je takratno ministrstvo za prosveto, ki ga je vodil dr. Ferdo Kozak, izdalo seznam pri nas po vojni prepovedanih knjig, na katerem se je znašel tudi Balantič. Bil je izključen iz javnosti, izločen iz knjižnic in o njem ni bilo mogoče pisati, zlasti ne objavljati njegovih pesmi.
Toda zgodilo se je nekaj presenetljivega: čeprav je bil uradno prepovedan, se je o njem javno govorilo, vsi smo ga brali, predvsem pa so mu vsi, tudi partizanski pesniki, priznavali umetniško nespornost, motila pa jih je le njegova nazorska opredeljenost. Ta ideološki predznak se je posebej zaostril, ker je Balantiča za svojega pesnika sprejela naša politična emigracija in ga znova tiskala in o njem objavljala številne članke. Zaradi tega se v domovini glede Balantiča dolgo ni nič premaknilo. Vztrajala je uradna opredelitev, ki je v ospredje postavljala Kajuha kot pesnika nove dobe, Balantiča pa označevala za pesnika, ki je zgrešil pot in torej ne sodi v novo stvarnost.
Ko še SDV ne najde nič obremenilnega
V začetku šestdesetih let, takrat je izhajala revija Perspektive, so bili mnogi književniki tudi na levici prepričani, da je Balantiča treba končno ponatisniti tudi v domovini. Pobudo je dal urednik in esejist Drago Šega, izbor Balantičevih pesmi pa je pripravil kritik in urednik Mitja Mejak po dogovoru s Stanetom Kavčičem, ki je bil takrat predsednik ideološke komisije Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Zbirko je založila osrednja slovenska založba, to je bila Državna založba Slovenije, tiskala pa strogo varovana Tiskarna Jože Moškrič. Zbirka je bila natisnjena junija 1966 in njen izid je bil javno objavljen, toda zbirka ni smela v prodajo, ampak je celotna naklada romala v kletne prostore Tiskarne Jože Moškrič.
Kaj se je zgodilo? Edvard Kocbek si je 13. avgusta 1950 v dnevnik zabeležil: »Ančka Levarjeva je ženi pripovedovala, da je pesnik Balantič ubil njeno sestro, da je bil sadističen fant in da je v domači vasi na glasu kot nasilnik. To mi je bilo popolnoma novo, toda kljub njeni izpovedi o lastni sestri dvomim v resničnost besed.«
Poizvedovanje za Ančko Levarjevo je pokazalo, da je bila doma v Grahovem. Njen oče je padel v 1. svetovni vojni, mama se je potem znova poročila Gornik in rodila sina in hčerko. Kot je mogoče razbrati iz poročil, so to hčerko, šlo je za Amalijo Gornik, sredi leta 1944 res ubili domobranci, toda to se je zgodilo, ko je bil Balantič že pol leta v grobu, a partizanska publicistika je v povojnem času dejanje vztrajno pripisovala Balantiču.
Založniški svet Državne založbe Slovenije je zaradi nastale težave imel več sej, na katerih so člani skušali rešiti Balantičevo zbirko, a je bilo nemogoče prebiti blokado, ker je o zadevi pravzaprav že od vsega začetka odločal Centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Ko je zbirka že drugo leto ležala v kleti tiskarne, se je problem še posebej zaostril, ker se je vmešala Vida Tomšič in zahtevala, da Služba državne varnosti znova preišče Balantičevo medvojno delovanje v Grahovem. V poročilu, ki ga je 11. februarja 1967 podpisal Silvo Gorenc, je jasno povedano, da v Grahovem niso našli ničesar, kar bi kakorkoli obremenjevalo pesnika Balantiča. Kljub tej ugotovitvi se pri založbi ni nič premaknilo in Balantič je še naprej ostajal v kleti tiskarne.
V pogovoru, ki ga je imel 28. januarja 1967 Silvo Gorenc z Marjanom Javornikom, predsednikom založniškega sveta DZS, je mogoče povzeti, da je bil izid Balantičeve zbirke izključno stvar politične presoje. Velik pomen so dajali uvodnemu eseju, ki ga je napisal uveljavljeni kritik Mitja Mejak in se nekaterim ni zdel dovolj opredeljen do Balantiča kot osebnosti, čeprav je jasno postavil razmerje med Kajuhom in Balantičem. Zlasti bi bilo treba paziti, da zbirka ne bi izšla ob kakem domobranskem jubileju ali ob kakšnem odmevnejšem notranjepolitičnem dogodku.
Med sejami založniškega sveta je bilo omenjeno, da zbirka ne sme v javnost, ker je bil leta 1966 podpisan sporazum med Svetim sedežem in jugoslovansko vlado, ker bi si nasprotniki razlagali, da gre za takojšnjo protiuslugo. Prav tako so izidu nasprotovali v Zvezi borcev. Na seji 18. decembra 1968 je bil vseeno sprejet sklep, naj zbirka takoj izide, proti je bil samo predsednik založniškega sveta Marjan Javornik. V takratnem družbenem položaju je bil sklep sveta največje slovenske založbe pravzaprav brezpredmeten, ker je o usodi zbirke odločal najvišji politični forum.
»France Balantič še lep čas ne bo izšel«
Ob poznejšem srečanju mi je Ivan Bratko, ki je bil takrat direktor DZS in član cekaja, izjavil, da glede Balantiča v centralnem komiteju partije ni bilo enotnega mnenja, zato so po treh letih zavlačevanja celotno naklado Balantiča odpeljali v papirnico Vevče v uničenje. Datum uničenja ni znan. S tem je bil izid Balantičevih pesmi prestavljen v nedogled. Mejakov izbor je z dodano spremno besedo Frančka Bohanca Državna založba Slovenije izdala šele po osemnajstih letih, to je 1984.
Ker je bil natis zbirke leta 1966 javno objavljen, smo se ves čas spraševali, kdaj bomo zbirko zagledali v knjigarnah. Mejaku sem za Sodobnost poslal članek z aktualnim vprašanjem, kaj se vendar dogaja z zbirko. Mejak mi je 1. julija 1966 na kratko odgovoril: »Na žalost Vam moram sporočiti, da glede na vse, kar se v tej naši ljubi deželi dogaja, Balantič še lep čas ne bo izšel, čeprav je že natisnjen. Habent sua fata libeli!«
Ker smo takrat že vedeli, kako so take, tudi skrajno izpostavljene primere drugod po svetu že davno rešili, denimo Knuta Hamsuna na Norveškem in Ezro Pounda v Ameriki pa tudi Miloša Crnjanskega v Srbiji, sem za Sodobnost napisal kratek članek o tem, a mi ga Mejak ni mogel objaviti s pojasnilom 10. junija 1967: »Ali boste hudi, če glose o Balantiču ne bom objavil? To zadevo namreč dobro poznam (ob priliki bi Vam jo lahko obrazložil), poleg tega sem osebno vpleten vanjo, pa bi bilo nerodno vprašanje začeti v reviji, ki jo urejam.«
Kajetan Kovič, ki je bil urednik pri Državni založbi Slovenije in član založniškega sveta, mi je povedal, da so ob natisu že poslali dolžnostne izvode vsem študijskim knjižnicam, po zapori pa so se znašli v zadregi, ker bi bilo treba vse izdane izvode vrniti založbi. Povedal je, da so knjižnicam poslali nujno obvestilo, naj izvode Balantičeve zbirke vrnejo, ker da je založba v zbirki naknadno ugotovila večjo napako pri natisu. Nekateri so izvode res vrnili, vsi pa ne, tako da jo nekatere knjižnice še vedno imajo, denimo Novo mesto, Celje, rokopisni oddelek NUK.
Poklicna zavist raznih uradnih poetov
Na zaplete z Balantičem se je v zdomstvu oglasil Ruda Jurčec: »Usoda izida pesmi Franceta Balantiča v Ljubljani je še vedno neodločena. Objava njegove zbirke je bila zadnja leta nekajkrat javno, še večkrat pa zasebno napovedana. Izbor pesmi zanje je nared že šest let. Pripravil ga je Mitja Mejak, ki je napisal tudi ideološko ter socialistično-estetsko ‘pravilno’ interpretacijo pesnika, njegovega življenja in osebnosti za to izdajo. Mejakov uvod je bil že zdavnaj prečiščen in potrjen po nekaterih širokosrčnejših članih centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Knjiga pa vendarle ne sme iziti zaradi odpora kulturnih stalinistov à la Josip Vidmar, Boris Ziherl itd., ki še vedno znajo pritiskati na prave gumbe, zlasti pri Edvardu Kardelju in drugod v Beogradu. Drugi vzrok te sabotaže je poklicna zavist raznih uradnih poetov Socialistične republike Slovenije. Ognjeni glas Franceta Balantiča bi zmagovito in nevarno prevpil večino povojnega pesniškega čivkanja v domovini. Poleg tega bi postavil na laž Vidmarjevo teorijo, da slovenska kultura živi ali životari v sistemu, v katerem je bilo doseženo vse in torej ni več česa ustvarjati« (Sij slovenske svobode, Buenos Aires, 15. julija 1969).
Odvoz celotne naklade Balantičeve zbirke sam po sebi ni bil nič tako posebnega v povojni praksi. Baje so takoj po vojni iz Ljudske knjigarne, nekdanje Jugoslovanske tiskarne – relata refero – kar s tovornjaki vozili slovenske knjige v Vevče, ker so potrebovali papir za dnevno potrošnjo. Prav tako je marsikatera knjiga romala v bunker, denimo Rebula, Hofman, seveda pa se je marsikaj porazgubilo po preverjenih uredništvih, marsikatero stvaritev pa je že v kali zadušila splošna ideološka represija.
Bibliofilska rariteta
Da pa je bilo uničenje Balantičeve zbirke leta 1968 vzbudilo tolikšen odmev in se pokazalo kot vzorčen primer takratnega režima, je bilo v tem, da je slovenska politika Balantiča ves čas uporabljala kot priročno osebnost v ideološkem spopadu z nasprotniki, zlasti z emigracijo. Je pa Balantič v slovenski literarni javnosti ves povojni čas veljal za simbol prepovedane, preganjane in zamolčane umetnosti, deloval pa predvsem s svojo sugestivno imaginarno pesniško močjo.
Ker se je iz celotne naklade ohranilo le enajst izvodov ali morda kakšen več, v bibliofilskem smislu Balantičeva zbirka iz leta 1966 predstavlja izjemno rariteto, večjo kot katerakoli slovenska knjiga novejšega časa.
Fotografije: D. Sterle; kopija poročila SDV: F. Pibernik
Prispevek je bil najprej objavljen v novembrskem Slovenskem Času št. 103, Prilogi tednika Družina.
