Ob 50. obletnici koncila

38

Prijatelj mi je pred nekaj meseci, ob 50. obletnici 2. vatikanskega koncila, prijazno podaril knjigo z zanimivim, malce tendenčnim naslovom: Cerkev protikoncila (La Chiesa dell’anticoncilio, Laterza 2011). Njen avtor je profesor zgodovine iz tržaške univerze Giovanni Miccoli, ki je znan v vseitalijanskem merilu. Knjiga govori o težnjah sedanjega pontifikata po odpravi tistega razumevanja 2. vatikanskega koncila, ki vidi v njem nekakšen Superkoncil, t.j. koncil, ki naj bi relativiziral ali celo odpravljal (nezmotljivo!) učenje predhodnih papežev in koncilov. Kot vemo, je zoper tako nemogoče razumevanje, ki pa je postalo med teologi in verniki (tudi slovenskimi) kar popularno, jasno nastopil papež Benedikt XVI. v svojem predbožičnem nagovoru rimski kuriji 22. decembra 2005. Besedila 2. vatikanskega koncila namreč vsebujejo določene nauke (npr. o verski svobodi ter o ekumenizmu), ki so vsaj navidez v precejšnjem nasprotju s predhodnim nezmotljivim učenjem Cerkve, zato je problem razumevanja tega koncila v luči tradicije prav posebej akuten. Obenem pa je problematika še kako aktualna, saj odpira vprašanje o vrednotenju  samega koncila glede na njegove vprašljive sadove kot so upad duhovniških poklicev, porast ločitev, pedofilije, vpletanje Cerkve v razne finančne škandale, pa tudi morda že nekoliko pozabljeni izbruh prokomunistične teologije osvoboditve.

V našem medijskem prostoru so te osrednje težnje sedanjega pontifikata kolikor toliko znane, manj znano pa je, da poteka prav v tem času v Italiji, pa tudi drugod, o tem intenzivna debata. Omenjena Miccolijeva knjiga je dragocena, ker izčrpno prikazuje prostrano floro različnih tozadevnih okroglih miz, odprtih pisem, člankov, knjig, ki v zadnjem času poganjajo v italijanskem prostoru kakor gobe po dežju.

Debata, o kateri govorim, se je v pravem pomenu začela leta 2009, ko se je na italijanskih knjižnih policah pojavilo delo s povednim naslovom: II. vatikanski ekumenski koncil. Tema, o kateri se bo treba pogovoriti (Concilio ecumenico Vaticano II. Un discorso da fare, Casa Mariana Ed. 2009). Njen avtor je miselno še vedno čili 85. letni teolog Burnero Gherardini kanonik Bazilike sv. Petra in emeritiran profesor Lateranske univerze. Tej knjigi je  po enem letu sledila objava morda še bolj odmevnega kritičnega zgodovinopisnega dela o koncilu, katerega avtor je zgodovinar Roberto de Mattei, ki ga je nekdo označil za »najprodornejši um italijanskega tradicionalizma«. Sledil je plaz reakcij (tudi iz strani samega Osservatore romano), podpor, odprtih pisem, pa tudi plaz del omenjenega Gherardinija, ki je od tedaj na to temo vsako leto izdal knjigo v utemeljitev lastnih stališč in v ovržbo nasprotnih.

Stališča v razpravi se razlikujejo zlasti glede tega, ali gre pri 2. vatikanskem koncilu le za problem razumevanja koncilskih besedil, ki so po sebi popolnoma v skladu s predhodnim učenjem Cerkve. To stališče zavzema v debati zlasti p. Giovanni Cavalcoli OP, profesor teologije iz Bologne. Po njegovem mnenju so negativni sadovi pokoncilskega časa zato posledica napačnega, progresističnega branja koncila, ne pa napak v samem koncilu. Na drugi strani pa imamo omenjene avtorje kot so Gherardini, de Mattei, pa tudi kot so filozof Paolo Pasqualucci, pisateljica Cristina Siccardi ter mlajši teolog p. Serafino Lanzetta FI. Ti avtorji trdijo, da so koncilska stališča kot so npr. izjava o verski svobodi ter nauk o ekumenizmu  v ostrem nasprotju z nauki predhodnih koncilov: zlasti z nauki tridentinskega in 1. vatikanskega koncila. A to neskladje po njihovem mnenju ne pomeni nikakršnega problema za nezmotljivost nauka Cerkve, saj ugotavljajo, da 2. vatikanski koncil ne vsebuje naukov, ki bi bili opremljeni z nezmotljivostjo, saj ne izpolnjujejo kriterijev za nezmotljivost, ki jih je jasno določil 1. vatikanski koncil v konstituciji Pastor Aeternus: zlasti ni izpolnjen ključen kriterij eksplicitnega sklicevanja na nezmotljivost. V toliko bi, po njihovem mnenju, bilo možno in smiselno, da bi se preoblikovalo ali preklicalo omenjene problematične nauke 2. vatikanskega koncila. Cavalcoli pa trdi, da so omenjeni problematični nauki opremljeni z nekakšno nezmotljivostjo in se pri tem sklicuje na apostolsko pismo Ad tuendam fidem iz leta 1998, ki naj bi dopuščalo nekakšno stopnjo nezmotljivosti tudi tistim naukom cerkvenega učiteljstva glede vere in morale, ki ne vsebujejo eksplicitnega sklicevanja na nezmotljivost. De Mattei pa oporeka, da bi tako razumevanje omenjenega (nezmotljivega) pisma pomenilo zanikanje definicije nezmotljivosti kot jo je (zopet nezmotljivo) podal 1.vatikanski koncil. Kakor torej vidimo, je debata, ki poteka v glavnem na spletni strani www.riscossacristiana.it, zarezala v jedro problematike in si je zato od nje mogoče obetati tehtne ugotovitve.

V okviru te debate je bil odmeven tudi rimski kongres, ki ga je priredil red Frančiškanov Brezmadežne Device Marije (red, ki je nastal prav z namenom ograditve od omenjenih progresističnih razlag koncila) decembra 2010 in ki je štel med svojimi poslušalci, kar nekaj pomembnih škofov in kardinalov. Najizrazitejši ton je  kongresu dal karaganški škof Athanasius Schneider, ko je izpostavil potrebo po novem Syllabusu za 21. stoletje, s katerim bi cerkveno učiteljstvo odpravilo zmešnjavo, ki so jo povzročila napačna progresistična razumevanja koncila. Kot vemo je bl. papež Pij IX. leta 1864 izdal Syllabus, t.j. seznam osrednjih teoloških, filozofskih, moralnih in političnih zmot tedanjega časa, ki bi jih lahko povzeli pod imenom modernizem. Ta isti modernizem ali progresizem (tesno povezan z liberalizmom) pa je znova spregovoril v omenjenih skrajnih razlagah koncila (ali pa koncila samega, kot bi rekla de Mattei in Gherardini). Kot je torej Pijev Syllabus uspešno za celo stoletje odvrnil tedanje zmote od Cerkve, je upati, da bi tudi današnji, Benediktov Syllabus, preko ustrezne zamejitve (razumevanja) koncila, odpravil stranpota sodobnosti.

Foto: Wikipedia


38 KOMENTARJI

  1. Gheddafi se je pred kapitulacijo uspel braniti precej mesecev. To predvsem zaradi vsot denarja, ki jih je imel in najemanjem plačancev, ki si jih je lahko s tem privoščil. Modernistični generali nimajo koga najemati in zapuščajo svoje položaje. Imajo prazna semenišča in redov skoraj ni več. Poizkušajo z raznimi teologi laiki a kaj bodo z njimi dosegli? Malo nič. Očitno je, da se postarane armade modernistov umikajo z mnogih oporišč zaradi pomanjkanja svežih sil. Smešno je, da govorijo kot bi šlo za strateški umik, v pričakovanju novih sil s katerimi bodo sprožili protinapad. Njihova propaganda jih ne bo rešila pred kapitulacijo. Nimajo možnosti, Tradicija ne more biti zadušena. Brez prihoda novih sil ne bodo mogli narediti drugega kot izobesiti bele zastave. Dovolj se je sprehoditi po katoliških blogih, forumih, portalih, da bi videli kakšen veter veje. Mladih katoličanov ne zanimajo neumnosti in bedarije, ki jih učijo modernistični generali, »teologi«, ki zavračajo Kristuovo Vstajenje, Navzočnost, devištvo Marije, večnost pekla in mnogo drugih verskih resnic. Ne, te herezije mladih ne zanimajo, jih ne prepričajo več. Mlade generacije vernikov se vse bolj zanimajo za tradicionalno Sveto mašo, delo Summa Theologica, Katekizem Sv. Pija X in vse kar pripada Cerkvi vseh časov! Danes je tako, da se mladi odločijo ali za Tradicijo ali se zlijejo v tok praktičnega ateizma. Tertium non datur. Tretje možnosti ni. Ni več prostora za hermenevtiko prekinjenosti, ki zaradi emancipacije od Izročila, ne pritegne več vernikov. Krščansko življenje je lepo le, če je živeto dosledno. To je tudi razlog zakaj zvodenela vera modernistov ne ustvarja novih sil. Naj se kar sprijaznijo, lahko bodo zmagali še kakšen boj a lahko se uvidi konec vojne: Tradicija ima zmago v rokah!

    • Menda je glavna značilnost Jezusovih učencev ljubezen. Prav ganljivo je brati zgornje vrstice, tako polne topline, sočutja in razumevanja do tistih, ki znotraj Cerkve drugače razmišljajo.

      • nikakor se ne oglašam v obrambo nekega generalskega, vojnega pisanja, ampak zgolj zato, da poudarim, da vere in ljubezni ne smemo gledati tako ceneno in romantično kot jo gleda sodobna civilizacija.
        Kristusova ljubezen nima nič skupnega z današnjo romantično ljubeznijo, zaljubljenostjo, prijaznostjo, osladnostjo, relativiziranjem, vseglihanjem.

        • povsem se strinjam. Želel sem le nekoliko ironizirati dejstvo, da se v zagovor “edini pravi Kristusovi veroizpovedi” uporablja besednjak… ja, lahko bi rekel “generalskega, vojnega” ko vse drugače misleče imaš za nekaj kar je treba premagati. Ljubezen je izključuje odločnosti in jasnosti. Po mojem mnenju pa se nikakor ne sklada s poniževanjem in diskvalifikacijo. Ali pač?

    • V slovenski tradiciji pripadniki katoliške vere zase rečemo, da smo katoličani. Izraz katoliki uporabljajo drugi za nas.

  2. Kerže je predstavil temo, o kateri pri nas vemo zelo malo. Še tisto malo, kar naj bi vedeli, pa merimo izrazito enostransko oziroma, kot bi se izrazil Kerže, progresistično. Popolnoma jasno je, da sedanji papež tako redukcionistično razlaganje zavrača, saj bi potemtakem morali prav vsak koncil v dolgi zgodovini Cerkve obravnavati kot nekaj izoliranega in “revolucionarnega”, kar je čisti nesmisel in kar odpira radikalne zaključke (kakor, denimo, omenjeno progresistično branje). Smiselno je torej gledanje v luči kontinuitete, razvoja, nadgradnje.

  3. Odličen članek, z veseljem prebral. Žal sem premalo poučen o temi, da bi lahko kakorkoli pametoval.

  4. Z veseljem sem prebral članek in komentarje, a dejstvo je, da nič več ne vem, ker nisem eden od teoretikov, teologov, filozofov, ki se gredo z obkladanji kdo je tradicionalistični vojak in kdo progresistični vojak.
    Zelo bi bil vesel, če bi eden, ki te stvari bolj pozna bolj razumljivo napisal, s kakšnimi konkretnimi primeri, kaj je drugače, kako je bilo in kaj hočejo ti in drugi teoretiki, posamezne veje,…
    Vesel bi bil tudi, če bi kdo kaj več napisal o reformah, ki jih je zagovarjal nedavno umrli jezuit, milanski nadškof in kardinal Martini.
    O nekaterih poteh in stranpoteh vem samo toliko, da poznam naslov in podnaslov. Kakšna kvalitetna vsebina in razlaga pa mi manjka. Ni mi pa to toliko pomembno, da bi se spravil študirati in prevajati.

  5. @Pavel: zelo na kratko napisano je temu tako:
    1. Obstajata dve temeljni gledanji na namen, vsebino in posledice koncila: a) koncil kot prelom z vso prejšnjo (skoraj dvatisočletno) zgodovinsko izkušnjo Cerkve, torej koncil kot cerkvena revolucija, ki zavrača tradicijo na celi črti, njegov glavni namen je spremeniti (ne prenoviti!) Cerkev po okusu (trenutne) dobe. Ta pogled je neskladen z naukom Cerkve in z namenom koncila (viri so kristalno jasni). Zagovorniki tega stališča se ponavadi sklicujejo na t.i. duh koncila (ki je izmišljen pojem, nastal šele po koncilu), ponavadi se označujejo za “liberalne katoličane” in nasploh zavzemajo poglede, ki so v nasprotju s Svetim Pismom in pisanjem cerkvenih očerov (prav tako s cerkvenim naukom, bodisi zahodnim bodisi vzhodnim); b) koncil je potrebno brati v luči kontinuitete celotne zgodovinske izkušnje Cerkve, gre za potrditev nauka in poziv k ponovnem zagonu v duhu tradicije, skupaj z nekaterimi novimi pristopi in sredstvi (npr. mediji, nove institucije, angažiranje skozi kulturo, klic k svetosti vsakogar, odgovornost laikov, družbena odgovornost vseh katoličanov ipd.), koncil torej ničesar ne zanika ali ukinja ali prelamlja, pač pa potrjuje in razjasnjuje, zato je še toliko bolj boleče soočati se tako z doktrinarnimi kot liturgičnimi zlorabami, ki se sklicujejo na t.i. duh koncila (ki sploh ne obstaja!). Papež sedanji je odločno na tej strani, to je na strani kontinuitete in organskega razvoja. Ta tok v Cerkvi želi urediti in osvetliti vse problematične posledice, ki so izšle iz napačnega razumevanja koncila. Pravzaprav imamo opravka z njegovim pravilnim izvajanjem. Najprej pa je potrebno za kaj takega odstraniti zmote in stereotipe okoli njega (kar so zagodli ravno predstavniki prve struje).

    V Cerkvi obstaja tudi tretja skupina. Ta je najštevilčnejša. O koncilu in njegovih posledicah v glavnem molči in jo ta tema ne zanima. Če je v določenem trenutku bolj glasna prva struja, bo potegnila z njo, če bo glasnejša druga, bo dala prav tej. Lastnih pobud pa ta skupina nima in je neodločna. Deklarativno je bližja drugi skupini (kontinuiteta, tradicija, organskost, doslednost v nauku in liturgiji) Imenujemo jo neokonzervativci. Vrh naše slovenske Cerkve je npr. tipični primer te tretje večine v znotrajcerkvenih vprašanjih.

    To je zelo na kratko o bistvenem.

    • Hvala ti, Gorazd, zelo jasno in razumljivo si mi odgovoril.
      Kaj pa meniš o Martiniju in Faustiju? Sodobni mediji in javnost si menda zelo narobe razlaga njihovo “liberalno katolištvo”.
      V času, ko je Rode postal nadškof, je zelo ostro nastopil proti številnim slovenskim jezuitom. Menda je bil največji nasprotnik Martinija. V 70ih letih je menda ogromno jezuitov stopilo na pot Teologije osvoboditve in celo izstopalo iz reda.
      Sem mislil, da bi bila za večino boljša oznaka oportunisti in pragmatiki.
      Da pa so predstavniki neokonzervativne struje ( čudna beseda, saj bo vsak pameten ohranjal iz tradicije kar je dobrega – jaz bi prej poimenoval ta tip z “nasprotniki razvoja” in bi dal vanje npr. Opus Dei ali Lafebriste ( ali kako se že imenujejo) oz. sodobne farizeje, ki se do vejice natančno oklepajo pravil, forme, ritualov za vsako ceno.

      • O Martiniju in Faustiju raje ne bi. Naj bo dovolj le to: bila sta na meji, včasih sta šla čez njo, včasih pa sta bila zelo zgledna. Odnesla sta ju dobro.

        Uporabljal sem izraze, ki so utečeni znotraj Cerkve (ne toliko pri nas, ker se o tem ne govori, ampak v mednarodnem okviru).

        Tisto o jezuitih drži. Nič kaj slavne zgodbe niso za njimi. Dandanes se pri njih slika postopoma popravlja. Upam, da se stvar umiri.

        Opus Dei je zgodba zase in oni ne spadajo k tradicionalistom (čeprav z njimi niso v sporu).

  6. In še nekaj pomembnega: koncil ni nikoli preklical veljavnosti preteklih cerkvenih dokumentov, preteklih katekizmov in sklepov ostalih koncilov ter uradno potrejnih teoloških del od apostolskih časov do leta 1965. Zgodovinska celostnost Cerkve ostaja celostnost, s tem pa ostaja relevantna za vse bodoče generacije.
    Tudi stara tridentinska liturgija ni bila podvržena nobeni marginalizaciji, kaj šele obsodbi ali ukinitvi, prav tako uradni jezik vse Cerkve ostaja do danes latinščina, kasnejša (leto 1969) sprememba bogoslužja v koncilskih dokumentih in celo govorih ni bila predvidena! Še več, sprememba iz 1969 še vedno govori o latinščini kot redni jezikovni praksi, stari obred pa postavlja v formalno enakovreden položaj, saj gre za dve različici enega in istega rimskega obreda (stari in novi), le da je novost odtlej redna izvedbena oblika, stara oblika pa je izredna (a še vedno v uporabi).

    • Celo nov obred iz leta 1969 je predvideval, da so duhovniki obrnejni proč od ljudstva, gledajo pa v smeri vzhoda (kakor nekoč znotraj tridentinske litugije in kakor od samega začetka krščanstva). Tudi to določilo se sistematično krši. To pa že ni neko “učeno” teoretiziranje, ampak čista praksa.
      Kako naj Cerkev od družbe pričakuje, da jo bo jemala resno, če še pri najbolj osnovnih in povsem “internih” zadevah ne ravna tako, kakor določa?!
      Tudi zato potreba po novem Syllabus Errorum!

  7. Gorazd, hvala za podrobnosti. Še vedno pa mi ni jasno, kaj je (narobe) z versko svobodo in z ekumenizmom, ki ju avtor članka omenja kot problematična. Lahko razložite?

  8. Janez, obstaja lažni in pravi ekumenizem. Obstaja lažna in prava verska svoboda. Svete vere in ostalih ljudskih izmišljotin ni mogoče enačiti. Podobno obstaja prava in kriva svoboda.

    To sem nekoč že zalepil na to stran:
    Govoriti o ekumenizmu pomeni tudi razlikovati med lažnim in pravim ekumenizmom. Razlika med katoličani in nekatoličani je v veri. To je treba povedati in imeti pogum za to povedati vedno. Uporabljati spolzke olikane taktike, zamegliti neprijetne stvari in poudarjati ostalo ne pomeni delati ekumenizma. Jasno je, da je potrebno prehoditi ta most – rimski primat – in da, če se ga ne prehodi zavestno ne dosežemo edinega in resničnega namena ekumenizma. Obstajaja nevarnost, da se ekumenizem spremeni v packarijo okrnjenih naukov. Obstajajo pisci, ki zlorabljajoč ime teolog ali raziskovanje, eno po eno relativizirajo verske resnice in to s spregledovanjem Cerkvenega učenja. Ne razumejo, da je Bog vse zaupal enemu Cerkvenemu učiteljstvu, ki je tako gotov in iz božje strani zagotovljen, da lahko rečemo, da kar je Cerkev enkrat učila, vedno uči. “Naši bratje nas pričakujejo, ampak pričakujejo nas v luči dneva, ne med negotovimi sencami noči!” kard. Giuseppe Siri

  9. Problem je v interpretaciji oziroma (če smo bolj natančni) v tem, kako so se ob teh vprašanjih tolmačili sklepi koncila PO njegovem zaključku, kjer so najbolj napolnjen lonec pristavili progresisti in koncil izrabili za izgovor svojim načrtom. Zato tudi debata in huda kri, ki je sicer sploh ne bi bilo. Problem ni v ekumenizmu in verski svobodi v pristnem katoliškem pomenu, temveč v izkrivljenih razlagah progresistov pod zelo močnim vplivom zahodne liberalistične in relativistične miselnosti. Za tem se skriva želja po prekinitvi, prelomitvi z vsem preteklim (fetiš vsemogočne sodobnosti, osebni računi, zavračanje časa kot učitelja).

    Tudi tokrat naj bo na kratko: 1. ekumenizem je stik s pripadniki verskih skupin, samooznačujočih se za kristjane, in spodbuda za večje sodelovanje med njimi, čigar končni cilj je privesti vse, ki priznavajo Kristusa, v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. Nikakor ne more biti govora (kaj šele poskusov) o namernem brisanju razlik, za relativiziranje različnih identitet in praks, za zanikanje zgodovine, za nek lagodni relativizem. Cerkev je ena, ta je (po domače rečeno) edinole RKC. Ekumenizem pomeni preprosto to, da gre Mati Cerkev svojim odpadlim sinovom naproti in jim da možnost najprej dialoga (prijateljskega odnosa, neobsojanja, miroljubnosti), nato pa združitve oziroma vrnitve. 2. Verska svoboda se nanaša prvenstveno na poziv družbi, naj omogoča svobodno delovanje Cerkvi, da bi ta v miru in brez preganjanja ali napadov širila svoje poslanstvo (bogoslužje, oznanjevanje in dobrodelnost), da bi tako pričevala za Resnico. Sekundarno verska svoboda (v katoliškem smislu) pomeni odklanjanje vsakršnega zatiranja vernikov, tudi tistih, ki ne sodijo v okvir Cerkve. Ta sekundarni cilj pa ne pomeni, da Cerkev sprejema in podpira vse religije, saj bi jih s tem enačila in sebe postavila v absurden položaj. Cerkev je do njih strpna in želi od vseh, da se do njih tudi tako vedejo, ob jasnem poudarjanju, da človek svojo polnost in bogopodobnost zaživi šele s prihodom v Cerkev, torej s spreobrnitvijo, s sprejemom skrivnosti Svete Trojice in mističnega telesa Kristusovega, kar Cerkev tudi je. Verska svoboda tako ne predstavlja svobode za vsakršne religijske tradicije kar vsepovprek, ampak družbeno odprtost, družbeni prostor za delovanje Cerkve, skupaj s spoštovanjem (ne pa strinjanjem ali izenačevanjem!) drugih religij (prave in edine vere pač ni moč vbijati v glavo in z njo prisiljevati druge).

  10. Še dodatek k ekumenizmu: vrnitev je mogoča le ob polnem sprejetju vseh verskih resnic in moralnih naukov Cerkve ter njene discipline. Zato tudi dialog (ki ne pomeni sklepanja kompromisov, ampak srečevanje). Če bi šlo za kaj drugega, bi bilo povsem odveč voditi kakršenkoli dialog.
    Zaradi večje podobnosti v miselnem okviru, praksi in doktrini je ta korak bistveno lažji s pravoslavnimi, kot pa s protestanti.

  11. Ni kaj – ‘vojno’ pisanje sproži nezmotljive komentarje;)

    Da vendarle tok ne bo tako enoznačen – na bojišču vidim (šteto po prvem dopisu G. Korotanskega) še četrti bataljon. Pričakoval sem, da bo v njegovem odzivu ta zoperstavljen prvi fanatični progresistični skupini, a je G. na njeno mesto postavil kar nekako idealizirano skupino pravih razlagalcev koncila, kamor (slutim) všteva tudi sebe.

    Ta njegova – druga – skupina, je seveda tudi zame ključna (in je zapovrh še tista, ki ne bo ‘nikoli premagana’), a morda G.-ja nekoliko (poudarjam: nekoliko) zanaša tudi k tej četrti skupini, kjer pa vidim zbrane pristaše, ki sledijo črkam in ne Besedi. V tem me bolj kot prvi komentar potrjujejo naslednji o ekumenizmu.

    Sam bi k definicijskemu stavku ekumenizma (če je ta: “vrnitev je mogoča le ob polnem sprejetju vseh verskih resnic in moralnih naukov Cerkve ter njene discipline”) dopisal, da pa vsekakor je predmet dialoga (v katerem si torej pripravljen sprejeti, da tudi drugi lahko izreka resnico o tebi) vsaj “disciplina”, ki je najbolj družbeno pogojeno oblačilo cerkvenega nauka in kjer je v kakšni sestrski cerkvi kar nekaj svetlejših zgledov o npr. tem, kako za ta čas urediti celibat (ki pač ni verska resnica in ne moralni nauk).

  12. Kam potem spada sprejetje cele skupine razočaranih anglikancev z njihovim ritualom in možnostjo poročanja vred v Vesoljno cerkev?

  13. Nekoč je g. Kerže v Družini pisal “Cerkev in celibat”.
    V enem odstavku piše:
    Naj namreč spomnimo, da je tridentinski koncil med Kanoni o zakramentu zakona določil za duhovniški celibat sledeče: »Kdor trdi, da kleriki, ki so prejeli višje redove, ali redovniki s slovesno zaobljubo čistosti morejo skleniti zakon; (…) – ta bodi izobčen« (kan. 9). Če pustimo ob strani vprašanje izobčenja, ki ga ta kanon nalaga, vidimo vsekakor, da zato, ker je bil ta nauk sprejet na koncilu, spada duhovniški celibat med nauke, ki jih je treba vsekakor sprejemati »s poslušnostjo razuma in volje«, o čemer jasno govori Zakonik cerkvenega prava v kan. 277 in 752.

    Vir: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/6BC3295AE052692EC12578630042B18C?OpenDocument

  14. @dmnkf:
    če smo dlakocepski, lahko iz treh osnovnih teženj (in s tem skupin, ki jih druži nek odnos do nečesa, vzdušje če hočete) naredimo tudi deset ali petdeset ali tisoč (vsak je namreč oseba zase in ni kopija nekoga drugega, četudi je z njim v močnem soglasju). Takšna logika ni produktivna in bolj meša, kakor razjasnjuje (slednje, to je jasnost, izluščitev pomembnega, pa je za vsakršen dialog nujno). Če ste merili na t.i. lefebvrovce, pa naj bo jedrnato povedano, da se z njimi tukaj ne ukvarjamo (niso namreč del Cerkve in v to specifično razpravljanje ne sodijo).
    Sedaj pa nekaj konkretneje vsebinskega: cerkvena disciplina se ne nanaša na točno določene (potemtakem domnevno “večne) hierarhične postavitve in formalne postopke (ti seveda niso večni), ampak na upoštevanje pravil (temu se je včasih reklo pokorščina), ki so potrebna zavoljo čim bolj učinkovitega, trajnega. stanovitnega in doslednega izpolnjevanja nalog znotraj Cerkve. Disciplina je pač del ljubezni (ljubezni ne smemo enačiti z romantično vseenostjo in neodgovornostjo). Ljubezen je celostna. Enako velja za tradicijo, znotraj katere je II. koncil (le) del, ki potrjuje in obenem razširja vse ostale koncile.
    Z navezavo na pravkar izraženo misel, bi odgovoril uporabniku baubau, ki je v svojem komentarju (na začetku vrstic s komentarji) postavil v nasprotje tradicijo Kristusa in apostolov na eni in tradicijo Tomaža Akvinskega, Pija X. in tridentinskega koncila na drugi strani. Prav ta trditev priča o tem, kako zelo so progresisiti razširili svoj mit o prelomu. Tako apostoli kot Pij X. (in vsi ostali papeži, vključno s sedanjim) so del ENE IN ISTE tradicije, ki je naslednica apostolov, apostoli pa so bili postavljeni od Kristusa, da predajajo in nadaljujejo to, kar je on učil in delal bodočim rodovom. Enako nalogo ima sedanji papež, enako bo imel prihodnji itd. Tradicija je neodtujljivo zapisana že v samo Kristusovo naročilo. Če prelomimo z njo, prelomimo z vsem Svetim Pismom. Navidez nepomembna simbolna dejanja imajo namreč velikansko sporočilno vrednost. Zato tudi stalno omenjanje kontinuitete in organskosti (kar poudarja Benedikt XVI.). Tradicija ni nekaj, kar si nekdo izmisli, ker mu je to preprosto osebno všeč ali ker bi želel zaradi nečesa izmišljenega postati všečen drugim (kar počno progresisti), temveč je predajanje izkušnje in dobrih sadov preteklih generacij k bodočim generacijam. Predaja se tisto, kar proslavlja in utrjuje bistvo (to je Sveto Trojico in Cerkev), predaja se to, kar se tudi sproti nalaga na staro in kar staro bogati ter osvetljuje z novo lučjo. Če bi se progresisti zavedali, da je katoliška tradicija posvečujoča dejavnost, ki v sebi nosi postopno DINAMIKO znotraj kontinuitete, obenem pa velikansko bogastvo, bi ne počeli tega, kar so (in, žal, kar še vedno delajo). Kakor pravimo, da je zgodovina učiteljica življenja, je tradicija učiteljica duhovnosti. Še toliko bolj, če je sam Kristus vpet v tradicijo (njegovo naročilo, njegova postavitev apostolov, njegova postavitev evharistije, njegova pogojenost z napovedmi prerokov znotraj starozaveznega sodelovanja med Bogom in človekom itd.).

    @Janez Gorenc
    Izredno dovoljenje (ali indult, kot je temu uradno) nekdanjim anglikancem (ki so se vrnili v Cerkev), da lahko opravljajo duhovniško poslalnstvo poročenim, velja: 1. za že poročene (pred vrnitvijo v Cerkev) duhovnike, 2. za tiste, ki niso škofje (po domače rečeno za tiste, ki so po župnijah), 3. za vse na novo posvečene duhovnike naj bi veljal celibat (ta tretja točka je še predmet razprave).

    • Gorazd, ali lahko razložite kdo pravi, da so t.i. lefebrovci ali točneje “Bratovščina Svetega Pija X” shizmatiki ali heretiki. Kolikor vem je kardinal Castrillón Hoyos je leta 2005 povedal, da niso v popolnem občestvu, da pa so v občestvu. Vsa stvar je iskanje popolnejšega občestva. Tako pravi tudi Papeška komisija Eclessia Dei. Tudi če je bilo dejanje nadškofa Lefebvre nekako shizmatično niso padli v shizmo.

      • Tako je. Njih dejanja imajo shizmazične značilnosti, niso pa storili shizme v celoti, saj priznavajo papežev primat in vso celokupnost Cerkve pred letom 1962. V doktrinarnem smislu so torej celo manj problematični, kakor nekateri skrajni progresisiti. Dejstvo pa je, da niso v občestvu (popolno ali nepopolno tu ni ključno). Dejstvo je tudi, da se lahko vanj tudi dokaj gladko vključijo (če odštejemo pogajalske zaplete in zdrahe, ki ob tem vedno nastajajo). Pustimo času čas.
        Je pa res, da so se od junija tega leta postopki upočasnili. Pričakovalo se je, da bo do vrnitve prišlo že letos, a tega (še) ni bilo.

    • “Disciplina je pač del ljubezni (ljubezni ne smemo enačiti z romantično vseenostjo in neodgovornostjo). Ljubezen je celostna. ”

      Všeč mi je tvoje jasno gledanje in razlaganje sodobnih problemov, ko je toliko zameglevanja vrednot in realtiviziranja, da človek včasih ne ve kje se ga glava drži. Videti vzroke in posledice in jih jasno razlagati …Bravo! Čestitam.

  15. @dmnkf:
    o celibatu: dobro veste, da je cilj vsakega katoličana svetost in čim večje doseganje popolnosti. Če teče beseda o duhovnikih, je to še toliko bolj očitno. Duhovnik je sicer lahko (teoretično) izven obljube čistosti, a to nasprotuje idealu popolnosti. Kdor je za Boga, je popolnoma za Boga. Ne-celibat so osebni računi in dvomi o poklicanosti duhovnika. V kolikor bo Cerkev znotraj duhovščine gojila (četudi s padci in napakami, saj smo ljudje grešni) celibat, bo dajala zgled (ne le v tem, a odločilno tudi skozi to) vsem ostalim, da je cilj popolnosti možno dosegati in da se je vredno truditi. To je namreč ljubezen. Tista do konca (iz katere izhaja tudi čista ljubezen do bližnjega).
    Naj nam Bog pomaga, da bomo to razumeli in da bomo zmogli biti radikalno predani, kakor je bil radikalno predan naš “ustanovitelj” Kristus!

  16. Kot sem že napisal, sem v snovi, ki jo tukaj obdelujete, popoln analfabet. Vendar pa mi srce zaigra – pa mi dovolite malo vznesenosti – ko vidim tako dobro argumentiran pogovor, kot ga imamo (imate) tukaj. Še je upanje za Slovenijo.
    Lep pozdrav,
    Janez

  17. Morda pa na naše zadrege vendarle najbolje odgovarja prav Beseda sama npr.v besedilu Evangelija,ki smo jo poslušali in premišljevali to zadnjo nedeljo 03.09.:Mr 7,1-23…

  18. @baubau: seveda, nedvomno!
    Bistvo tega je, da je še tako lepa oblika ničvredna, če za njo ne stoje realna dejanja, torej če srce ni udeleženo. Ne pomeni pa to zavračanja pobožnosti in skrbnosti kar počez. Tu je govora o hinavščini: ta je v osnovi pomanjkanje verodostojnosti (“govoriti ali kazati eno, delati pa drugo”).
    Da naj zunanji znaki vere izražajo na simbolen način lepoto le-te, pa je Kristus potrdil v naslednjih dveh odlomkih: “Česar je polno srce, to usta govore” (parafraza; dobra zunanjost naj sledi dobri notranjosti) in odlomek o maziljenju Jezusa pred zadnjo večerjo, ko se Učenik spopade z očitkom Iškarjota, da je to potrata.

  19. Zmotil me je stavek:
    “Obenem pa je problematika še kako aktualna, saj odpira vprašanje o vrednotenju samega koncila glede na njegove vprašljive sadove kot so upad duhovniških poklicev, porast ločitev, pedofilije, vpletanje Cerkve v razne finančne škandale, pa tudi morda že nekoliko pozabljeni izbruh prokomunistične teologije osvoboditve.”

    Pripisovati – če nič drugega le – pedofilijo in finančne škandale II. vatikanskemu koncilu je hudo pretenciozno.
    Prav tako se da verjetno dokazati samo časovno zaporedje pri upadu duhovniških poklicev – morda bi jih bilo še izdatneje manj oz. ne bi odkrili poslanstva laikov oz. poklicanosti vseh katoličanov k svetosti.
    Niti ne razumem, zakaj se povezuje besedo “izbruh” s teologijo osvoboditve. Zanima me, kaj imajo tisti revni, ki životarijo od člankov kot je ta in kaj imajo od angažiranih posameznikov in skupin, ki želijo spreminjati človeka nevredne ramzere in se pri tem navdihujejo ob teologiji osvoboditve – čeprav danes tako pozabljene.
    Morda je pokojni kardinal Martini nakazal, kje smo v Cerkvi ostali – zanimivo, da je to omenil v zadnjem intervjuju pred smrtjo (verjetno jo je vsaj slutil) in s tem dal kritičnim besedam še večjo težo.
    Zdi se mi, da tak konzervatizem kot veje iz tega članka – že s samim izborom besed – konkretno mislim na domnevne “vprašljive sadove” in “izbruh” ter postavljanje pod vprašaj versko svobodo in ekumenizem, še nalaga na ogenj vse splošne ogorčenosti nad odsotnostjo povezanosti Cerkve z dejanskim življenjem.
    Ja, res, s tem ko bomo odvrnili zmote, bomo iz Cerkve odvrnili tudi pristno življenje – kako pa je mogoče drugače živeti kot poskušati, padati, se motiti in spet vstati? No, ko bo to zapisano v blaženi Syllabus bodo “sodobne stranpoti” markirane za vedno.

    • Če nekdo zapusti Cerkev, začne živeti kot pogan in čez 10, 20, 50 let reče, da Cerkev ni povezana z dejanskim življenjem, ker se ne želi prilagoditi njegovim zmotam ter stranpotem ter jo za to obtoži nazadnjaštva, je lahko v najboljšem primeru smešen. Edina pot za take ljudi in družbo je spreobrnjenje! Ampak sveta vera ni kar tako, Bog hoče sodelovanja.
      Cerkev se tem zmotam niti ne more prilagoditi, ker jo vodi Sveti Duh, ker sveto Izročilo tega ne dopušča, ker so moderne zmote jasno opredeljene v Svetem pismu, ki ga je Cerkveno učiteljstvo že obvezujoče razložilo. Čisto jasno je, da ne more Cerkev podpirati ločitev, detomorov, sodomije, nepravičnosti, sociološkega redukcionizma itn.

  20. @Marko:
    “realno stanje” so tudi tajkunske zgodbe (če se osredotočimo na Slovenijo) in plačilna nedisciplina ter utajevanje davkov. Če je “realno stanje” merilo za način mišljenja in življenja, potem sploh nima smisla biti čemu pripaden ali zvest, saj je vse zgolj subjektivna iluzija. Po tej čudni “logiki” bi morali tajkune, neplačnike in utajevalce razglasiti za čisto običajne in neškodljive posameznike, ki pač delajo to, kar je “realno stanje”. Sodišč ne rabimo, morala je mrtva, vse je vseeno. Kradimo še mi.
    Mislim, da je vsem jasno, da sklicevanje na “realno stanje” ne vodi nikamor.
    Cerkev obstaja zaradi resnice in ljubezni. “Realno stanje” želi spreobrniti v polnost življenja in človeka privesti v večnost. Popuščanja, komprimisi, izmikanja, zatiskanja oči pred težavami… vse to je sprenevedanje. Je zgolj igra.
    Kristus pa se ni igračkal.

    • Izbijmo si iz glave, da moramo capljati za javnim mnenjem! Če temu podležemo, je povsem nesmiselno, da se sploh “gremo” kakršnokoli Cerkev, ker je potemtakem ne potrebujemo. Če smo taki kot “večina” in kot “moda”, se pač stopimo v masi nevsebinskosti. Če je Cerkev marsikomu trn v peti, je temu tako zato, ker je tako zelo posebna. Nespremenljivost (ali drugače: zvestoba sebi) je njena patina. Razumimo to. Sicer se bomo sami ukinili.

  21. Poleg drugega sta me precej zmotili dve misli v zadnjih dveh odstavkih,namreč,da Cerkev želi “človeka privesti v večnost”-in izraz:”zvestoba sebi”.Tudi sicer se ob premišljevanju vseh razlag spoštovanega Gorazda Korotanskega ne morem znebiti nekega čudnega občutka in vtisa:zdi se mi,kot,da bi hotel živi Kristusovi Cerkvi nekdo nadeti nekakšen oklep:pa ne tisti Pavlov oklep trdne-a žive vere Kristusu,celostnega zaupanja le Njemu in ljubezni do Kristusa ter do Njegovega Telesa-,temveč nekakšen Goljatov oklep samozadostnega neupravičenega ponašanja pred golorokim Davidom.Trdno namreč verujem,da ima Kristusova Cerkev tudi danes in v sedanjem svetu popolnoma isto nalogo kot ob ustanovitvi,namreč služiti:poslana je oznanjat Božje Kraljestvo in Jezusov Evangelij vsemu stvarstvu in ozdravljat vse in vsakogar v njem:tako naj ga posvečuje.Obstaja,da bi živela in ravnala enako kot Jezus Kristus-tako kot celota kot posamezni členi.Človeka in ljudi pa je za večnost prerodil in odrešil On,Edini Odrešenik.

  22. @baubau:
    Povsem se strinjam. Tako naj bi tudi bilo. Ta zadnji vaš odstavek se v ničemer ne razlikuje od mojega namena pri sporočanju tega, kar je bilo sporočeno. V tem primeru sva na istem. Verjetno je bilo eno in isto povedano na dva različna načina.

Comments are closed.