Ob 27. aprilu, Dnevu boja proti okupatorju

Medtem, ko predsednik ZZB NOV gospod Janez Stanovnik vztrajno zagovarja, da se je proces slovenskega osamosvajanja začel 27. aprila 1941, v Združenju za Vrednote Slovenske Osamosvojitve (VSO) vedno glasneje poudarjamo, da je bila enotnost Slovencev z ogromno večino na plebiscitu vrh dogodkov, ki so leta 1991 pripeljali do poenotenja slovenskega naroda v prizadevanju za samostojnost in demokracijo. In tu ne pozabljamo na pomen vrednot, ki so slovenski narod poenotile.

27. april, Dan upora proti okupatorju, je lahko v pregretih političnih in kriznih razmerah povod za nadaljevanje zaostrenih izjav, ki utrjujejo stare delitve slovenskega naroda. Pri tem še posebej izstopa predsednik ZZB NOV gospod Janez Stanovnik z domnevo, da se je proces slovenskega osamosvajanja začel že 27. aprila 1941.

Ta domneva ima svojo dobro stran v tem, da udeležencev II. svetovne vojne (1941-1945) in udeležencev vojne za Slovenijo (1991), ne obravnava kot nasprotnikov. Vendar ima ta domneva tudi napačno plat.

Ko so slovenski komunisti 27. aprila 1941 ustanovili Antiimperialistično (pozneje Osvobodilno) fronto, so bili še zavezniki nacistične Nemčije, proti okupatorju pa so se dejansko postavili šele po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Slovenski komunisti so z OF monopolizirali odpor proti okupatorju, že spomladi 1943 pa so z Dolomitsko izjavo podrli njen koalicijski značaj. Leta 1945 je bila OF zmagovita in povezana z zavezniki, ni pa mogoče reči, da je vsestransko osvobodila Slovenijo, ali, da je prinesla demokratično ureditev, kot je to leta 1998 ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Neodvisna in demokratična Slovenija je nastala v letu 1991 v trenutku premirja med slovenskimi političnimi akterji, vendar kot prelom s totalitarno vladavino, torej v nasprotju s tradicijo jugoslovanske in slovenske komunistične partije. Demokratične politične sile so leta 1991 dale slovenskemu ljudstvu, državljankam in državljanom Slovenije, prvič brez vsiljevanja zgolj ene politične opcije, jasno pluralno politično alternativo, ki je bila izglasovana na referendumu leta 1990 z ogromno večino in je poenotila slovenski narod v prizadevanju za samostojnost in demokracijo! Takšne enotnosti Slovenci niso dosegli nikoli prej.

Zato je VSO mnenja, da je proces osamosvajanja Slovenije enkratno, unikatno in neponovljivo dejanje, ki ga ni moč brez resne kritične distance povezovati z dogodki aprila 1941. Dejstvo je, da je zgodovinopisje iz sredine prejšnjega stoletja, ne le pri nas, temveč povsod v Evropi, podvrženo novim in ne do konca raziskanim dejstvom o dejanskih zavezništvih med fašistično Nemčijo in komunistično Rusijo. Tako nas tudi v Sloveniji čaka temeljito, resnicoljubno in ideološko neobremenjeno interpretiranje zgodovine 20. stoletja.

Ob tem, ko VSO spoštuje prizadevanja vseh borcev za slovensko samostojnost in neodvisnost, posebej izpostavlja pomen vrednot, ki so slovenski narod poenotile in opozarja na katastrofalne posledice tistih dejanj v naši zgodovini, ki so ga cepile in zato delale ranljivega.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve – VSO, Služba za odnose z javnostjo, Parmova ulica 43, 1000 Ljubljana