Ob 25. letnici padca Berlinskega zidu: Podreti še mnogo zidov, ki so višji

3
Foto: SCNR.
Foto: SCNR.

Študijski center za narodno spravo je pripravil okroglo mizo ob 25. letnici padca Berlinskega zidu, katere se je udeležila tudi dr. Anna Elisabeth Prinz, veleposlanica Zvezne republike Nemčije. S prispevki so na razpravi sodelovali še dr. Andreja Valič Zver, dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Jernej Letnar Černič. V uvodu je zbrane pozdravila sodelavka SCNR dr. Mateja Čoh, ki je zbrane vpeljala v prelomne dogodke »mirne evropske revolucije«.

Tako je dogodke, ki so jih pred dnevi v Berlinu spomnili s 15.000 osvetljenimi baloni in številnimi praznovanji, opisala nemška veleposlanica. Tistega večera pred petindvajsetimi leti je bila v zraku še nejevera, saj mnogi niso mogli verjeti, da je res, kar se je dogajalo. Hkrati se je po besedah veleposlanice pokazala moč ljudi, ki so v besednjaku stražarjev pritiskali nanje, da odprejo mejo. Vedno več ljudi je prišlo in končno tega toka niso mogli ustaviti.

Anna Elisabeth Prinz je poudarila, da so bile za miren padec Berlinskega zidu ugodne tako razmere v državi, kjer je bila svoboda med ljudmi najvišji motivator, kot mednarodne razmere, posebej zadržana drža Sovjetske zveze. Kratko je opisala spravne procese, ki so jih v Nemčiji opravljali že po travmatični izkušnjah svetovnih vojn in nato po združitvi Nemčij. Proces sprave s preteklostjo se je po mnenju veleposlanice zgodil na način, da ni več ujetosti v preteklost ali zidov v glavah. Zgodila se je integracija Nemcev z vzhoda in zahoda, prav tako se je Nemčija integrirala v Evrope, tudi s prihodom številnih imigrantov, ki so omogočili gospodarsko rast tako v Nemčiji kot v svojih domovinah. Veleposlanica je še poudarila zavezanost Nemčije k prihodnosti Evrope, ki ohranja raznolikosti, a tudi dovolj enotnosti.

Andreja Valič Zver je v svojem referatu kratko opisala demokratične spremembe v različnih državah vzhodne Evrope konec osemdesetih let. Zaključila je, da lahko po 25 letih zaskrbljujoče ugotavljamo, da je stanje demokracije po svetu vse slabše, posebej v nekdanjih vzhodnih državah se zmanjšuje navdušenje nad demokracijo. Danes je jasno, tako Valič Zver, da so totalitarizmi uničevali vrednote in duh humanizma ter da je poškodovanost mentalitet, kot je poudarjal Jože Pučnik, segla zelo globoko. Skupaj s Pučnikom ugotavlja, da bodo potrebne tri generacije za spremembe, morda še več, saj je slovenski prostor zelo poškodovan, sicer se na ulicah ne bi pojavljale rdeče zvezde in se ne bi slavilo Tita. Vendarle je zaključila optimistično, da se namreč zgodovinski čudeži, kot je padec Berlinskega zidu in osamosvojitev Slovenije, vendarle dogajajo.

Da berlinski zid ni slučaj, je prepričana Tamara Griesser Pečar, ampak logična posledica represivnega sistema potisnjenega v kot. 1245 ljudi je izgubilo življenje na meji med Z in V Nemčijo, zgolj zato ker so hoteli svobodno potovati po svetu. Za obstoj NDR je morala država preprečiti državljanom, da zapustijo državo, sicer bi država izkrvavela. Ugotavlja, da brez množičnih protestov ne bi prišlo do prevrata, a ta ne bi bil možen, če bi bili v Moskvi pripravljeni tanki za intervencijo. Borci za človekove pravice so premagali tudi težnje po novi, socialistično usmerjeni državi, iz katere bi se preoblikovalo NDR, vendar so ljudje s sloganom »sedimo na kovčkih – ali pride nemška marka do nas ali pa mi do nemške marke«, presegli tudi te težnje. Za uspeh združene Nemčije je zaslužna tudi spretna Kohlova diplomacija, ki je premagal zadržke do združitve Nemčije na zahodu in dosegla, da se je Sovjetska zvez odpovedala vojaški prisotnosti v Vzhodni Nemčiji.

Tamara Griesser Pečar je zaključila z željo, da bi bil kanček navdušenja, kot je bil zdaj v Berlinu, tudi v Sloveniji glede naše osamosvojitve. Kljub temu da je, za razliko od Slovenije, v Nemčiji vendarle bilo obsojenih 120 vojakov in nekaj visokih partijskih funkcionarjev zaradi kršitev človekovih pravic.

Navkljub temu, da lahko danes letimo z Letališča Jožeta Pučnika na Letališče Vaclava Havla in da se nam zunaj godi dobro, smo po prepričanju Jernej Letnar Černič,  še vedno v primežu prejšnjih elit. Pri nas je sicer polno besed o pluralizmu, vendar se vedno več posameznikov umika v zasebno življenja, drugi so deležni kazenskih pregonov. Ostaja le malo kotičkov svobode, ostalo so zasebni interesi pod nalepko javnega interesa, ki jih obvladujejo skupine, katerim gre za črpanje javnih financ. Vendarle je prepričan, da »slovenske inovacije kot enoumne demokracije« – z besedami Žarka Petana – večina državljanov noče. Za zaključek se je Letnar Černič še vprašal ali smo pripravljeni za liberalno demokracijo (za razliko od tipa neliberalne demokracije Kitajske in Madžarske) nekaj tvegati  ali se bomo vsi umikali v zasebnost. Podreti je potrebno še mnogo zidov, ki so višji od Berlinskega zidu. Opozarja, da nas sicer lahko čaka dokončen obračun z drugače mislečimi. In ko bo enkrat prepozno, nič ne bo tako, kot je bilo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. obsojenih 120 vojakov in nekaj visokih partijskih funkcionarjev zaradi kršitev človekovih pravic.
    =============
    Nihče ni bil obsojen zaradi kršitve človekovih pravic. Ne trapajte.

    In drugo, gospod Černič, kaj je narobe z Madžarsko? Kaj vi tu kritizirate? Za “razliko od Kitajske in Madžarske”?
    Kolikor vem je Madžarska krepko skrenila s komunistične smeri. Mnogo bolj kot Slovenija. Zakaj torej ne rečete “za razliko od Kitajske in Slovenije”.

    Kaj je z nami narobe (na desnici), da delamo takšne napake. Stalno poslušam nabijanje o človekovih pravicah, pa zdaj še neko kritiziranje Madžarske, pri tem pa sami živimo slabše od teh, ki jih kritiziramo. Brez kitajcev, seveda.

  2. Omenjanje sodobne Madžarske ob Kitajski res po mojem ni posrečeno. Sicer pa ni napačno, kar je omenjeni diskutant govoril. Nasprotno. Njegove misli so pomembne – argumentiram: primer, kako Igorja Kršinarja in fotoreporterja istega tednika danes po slovenskih sodiščih vlačita Silvo Gorenc in Janez Zemljarič zaradi legalne objave dokumentov iz arhivov in medijskih izvlečkov ( med drugim hrvaške RTV). Ekvivalenta obeh naših tožnikov na Hrvaškem: Perković in Markač sta pa zaradi istih stvari ne tožnika proti novinarjem, ampak sta sama toženi stranki ( za politične umore) v Nemčiji, potem ko ju je njuna država izročila.

    Eden nazornih primerov, kjer smo danes v Sloveniji in kje bomo ostali brez državljanskega poguma demokratično nastrojenih ljudi.

Comments are closed.