O življenju beneških Slovencev v Argentini I. del

0
246
Na obisku pri članih beneškega društva v Buenos Airesu / Foto: D. Valentinčič
Na obisku pri članih beneškega društva v Buenos Airesu / Foto: D. Valentinčič

Med preštevilnim izseljevanjem Slovencev iz Videmske pokrajine na tuje je življenjska pot številne peljala tudi čez morje v oddaljeno Argentino. Z domače zemlje, ki ni mogla potešiti vseh potreb, je številne rojake življenja sila odnesla tudi v deželo pamp in govedine, kjer so si ob trdih začetkih poskušali ustvariti svoj nov dom in košček sreče. Benečani v Argentini se še vedno trudijo ohranjati svojo kulturo, tudi z medsebojnim druženjem, še vedno so organizirani tudi v društva. Danes že druga, tretja in tudi četrta generacija Benečanov po svetu išče načine, kako ohranjati in na nove rodove prenašati izročilo prednikov. Uspeva jim, čeprav to nikakor ni lahko, ob realnosti vsakdana z dolgimi delavniki in številnimi drugimi obveznostmi pomeni vsaka aktivnost žrtvovanje svojega prostega časa in časa za družino.

Med mojima potovanjema po Argentini, pred petimi leti in letos po, sem obiskal tri društva beneških Slovencev: v prestolnici Buenos Aires, v Rosariu in v mestecu San Martin blizu Mendoze. Poleg teh treh sta društvi Benečanov organizirani še v Marcos Pazu v provinci Buenos Aires in v Cordobi, drugem največjem mestu Argentine, kjer je društvo staro komaj dobrih pet let. V Argentini živijo tudi številni drugi Slovenci, ki so v kraje ob Srebrni reki, širnemu svetu najbolj poznani po tangu, odšli iz matične domovine ter tržaškega in goriškega zamejstva. Veliko stikov med Benečani in ostalimi Slovenci ni bilo, nekaj pa vendarle.

Provinca Mendoza na severu je znana po enih najboljših vin na svetu. Verjetno najznamenitejša sorta je rdeči malbec. Najštevilčnejša beneška skupnost tukaj je v mestu San Martinu. Poleg kmetijstva so službe našli v gozdarstvu, gradnji železnic, pa tudi vodovodnega omrežja in drugje. Na svojem domu me je sprejela predsednica društva Irene Lendaro in mi z največjim veseljem začela razlagati o njihovem življenju in delovanju. Pripovedovala mi je neverjetne zgodbe o priseljenih, vajenih fašističnega terorja, ki sploh niso mogli verjeti, da lahko, ne da bi jih preganjali, govorijo ”po našin”, kakor se je izraz za tersko narečje še vedno ohranil tudi pri njih. V provinci Mendoza je namreč večina Benečanov iz Terskih dolin. Ko je nek mlad fant prišel v San Martin in izvedel da lahko mirno govori svoj materni jezik, ga je navdala takšna sreča, da je šel na sredo železniške postaje ter začel na ves glas ponavljajoče kričati: ”Lahko govorin po našin!!!” ter začel kriče naštevati vse besede v maternem narečju, ki so mu prišle na misel. Ker njihove identitete ni nihče preganjal, so jo, čeprav v tujem okolju, lažje razvili, a slovenska narečja se kljub temu niso ohranila. Zanimivo pa je, da skorajda vsi govorijo italijansko. Razložili so mi, da Italija vsem članom društev plača celoten izlet v Italijo, počitnice tam in obisk rojstnega kraja prednikov, če gredo prej na tečaj in se naučijo italijanskega jezika. Z italijansko skupnostjo v mestu so povezani tudi preko tega, da ker jih je premalo, da bi imeli svoje prostore, se ob prireditvah poslužujejo italijanske hiše v mestu, Casa Dante Alighieri. Društvo letno priredi dva večja dogodka, večerjo, kulturni program in druženje svojih članov v italijanski hiši in s svojo stojnico sodeluje na festivalu narodnosti v središču San Martina, ki se ga vsako leto udeleži kar približno 10.000 ljudi. Tam servirajo tipično hrano (polento, gubano) ter promovirajo kulturo. Ob tem se čez leto občasno srečujejo še na manjših druženjih, ki pa niso stalna. Odvisno od obiskov iz stare domovine, okroglih rojstnih dni članov, obiskov iz drugih društev itd. prilagodijo svoje aktivnosti vsako leto.

Med člani beneškega društva v Buenos Airesu / Foto: D. Valentinčič
Med člani beneškega društva v Buenos Airesu / Foto: D. Valentinčič

V San Martinu sem se že pred petimi leti srečal tudi s podmladkom društva, sedmimi mladimi med 19 in 35 letom starosti. Nekateri med njimi se opredeljujejo kot Slovenci, pri drugih pa to ni tako jasno. Nekaterim so od prednikov poznani izrazi Benečani, Furlani, ali Jugoslavi. Eno dekle mi je svojo identiteto opisalo takole: ”Jaz sem Argentinka, Argentinka italijanskih korenin. A te italijanske korenine so del slovenske manjšine. Mi smo torej Slovenci oziroma potomci Slovencev, a naši predniki niso bili čisto pravi Slovenci, saj niso govorili slovenščine, ampak po našin”. Razumljivo je, da v danih okoliščinah njihova identiteta ne more biti enoplastna. Vsi se še vedno počutijo povezni z Benečijo, večina je rojstne kraje prednikov že obiskala. Tudi do Slovenije imajo pozitiven odnos. Kot Slovenca, ki jih je obiskal, so me bili izredno veseli in so mi z veseljem pripovedovali kako so tudi oni nekoč že bili v Sloveniji in kako čudovita dežela je to. Čeprav si želijo svoje beneške korenine ohranjati in jih tudi prenesti na potomce, pa med njimi nisem opazil želje, da bi se naučili tudi beneških narečij.

V Rosariju živi dokaj številčna in še aktivna slovenska skupnost iz medvojnega obdobja, z manjšim številom tudi povojnih beguncev, poleg njih pa tudi manjša skupnost Benečanov, ki naj bi štela okoli 100 ljudi. Tudi tukaj svojih prostorov nimajo, ampak se poslužujejo ene izmed italijanskih kulturnih hiš (Casa Friulana – italijanske hiše so organizirane po regionalnem principu), ali pa se srečujejo po lokalih ali pri članih doma. Kot sta mi pripovedovala predsednica društva Florencia Lodolo in podpredsenik Alejandro Noacco, je v dejavnosti aktivno vključenih približno 25 članov. S kančkom humorja, a tudi čisto resno sta dejala, da so njihova srečanja namenjena predvsem hrani. Deloma gre za nekaj uradnih prireditev letno, kjer pripravijo tipične jedi, se ob njih družijo in ohranjajo stike, kulinariko pa poskušajo promovirati tudi izven članstva društva, deloma pa gre za srečevanja mlajših članov društva (sedaj srednjih let), ki se občasno dobivajo na pizzi, povsem neformalno za ohranjanje stikov in druženje. Projekt na katerega so zelo ponosni je dokumentarni film pričevanj prve genracije, ki so ga pripravili pred nekaj leti, da spomini nonov in non ne bi šli v pozabo, ampak bi se tega zavedali tudi njihovi potomci. Potrebo po tem vidijo tudi v drugih društvih, v Marcos Pazu so tako na enako tematiko pripravili knjigo.

Pri vseh Benečanih, s katerimi sem se srečal v Argentini, je beseda nanesla na enako razmišljanje: do sedaj smo se ukvarjali s prvo generacijo, zdaj je čas za njihove vnuke. Internet dela povezovanje vse lažje, tudi potovanja so vse lažja in vsi ponavljajo: “To moramo znati izkoristiti”. Priznavajo da ni lahko, saj je ob vseh aktivnostih v katere so vpeti današnji mladi, to le še ena izmed njih in težko jo je uvrstiti med prioritete. A pravijo, da pomagajo predvsem organizirani obiski v rojstnih krajih prednikov, pa tudi seminarji v Argentini, kjer se mladi srečujejo s člani drugih društev. Oboje je organizirano pod pokroviteljstvom dežele Furlanije Julijske krajine.

V Argentino so Benečani prihajali tako v času med obema vojnama, kot v desetletju po drugi svetovni vojni. Še so živi bridki spomini na preganjanje slovenščine v domačih vaseh njihovih prednikov, kar je poleg ekonomskega pomanjkanja pogosto tudi bil pomemben motiv za izselitev. Predsednica društva v Rosariu mi je izrazila prepričanje, da babica beneške govorice ni prenesla na potomce prav zaradi spominov na protislovenski teror, katerih ujetnica je ostala vse življenje. Molila pa je vedno po slovensko, vnukinja se še danes spominja molitev in pravi, da jih občasno uči tudi svoja dva majhna otroka. Zanimivo je tudi, da je babica, ki nikoli ni bila deležna šolanja v slovenskem jeziku, domov pisala pisma v nadiškem narečju. Vnukinja celo pravi, da ji je pisanje šlo boljše od govora.

Pripis uredništva: V dogovoru z avtorjem bo nadaljevanje prispevka objavljeno v enem od naslednjih dni!

 

Prijava

Za komentiranje se prijavite