O življenju beneških Slovencev v Argentini II. del

Pri obisku beneškega društva v Buenos Airesu, ki je edino izmed vseh beneških društev v Argentini dovolj veliko, da ima svoje prostore, je bila velika razlika ta, da je tukaj še nekaj ljudi, ki še vedno govorijo slovensko narečje. Zato se čustvena vez mladih do jezika še ni pretrgala in se jezika tudi sami želijo naučiti. Ob mojem prvem obisku že pred petimi leti sem zelo razveselil dve gospe in enega gospoda, vsi so bili blizu 90 let, ki so se po dolgem času lahko spet z nekom pogovarjali po slovensko. Njihovi vnuki so me posedli mednje in hoteli naj z njimi ves čas govorim slovensko. Kot kakšnega hollywoodskega zvezdnika so me med tem neprestano fotografirali in vzhičeno jokali ob poslušanju slovenskega pogovora.

Irene Lendaro, predsednica beneškega društva v San Martinu, provinca Mendoza / Foto: Dejan Valentinčič
Irene Lendaro, predsednica beneškega društva v San Martinu, provinca Mendoza / Foto: Dejan Valentinčič

Še danes me prijetni spomini vežejo na ta prvi obisk. Mlado dekle Lorena Martin je takrat že več let iskala kakšen tečaj slovenščine, a ga ni našla. Ko sem ji povedal da bom naslednji dan obiskal slovenski lektorat na filozofski fakulteti se je takoj pridružila. Na začetku pouka je takoj vzela zvezek iz torbe in začela s table prepisovati vse slovenske besede ter me spraševala za prevode. Samo predstavljate si lahko, kako ganjen sem bil! Na koncu pouka je bila že povsem odločena, da se naslednje leto vpiše na tečaj. To je tudi storila in se dve leti pridno učila slovenščine. Naslednja tri leta se je posvetila družini – v tem času sta se ji rodila dva otroka, tako da je učenje slovenščine morala dati malo na stran. A v vmesnem času je obiskala rojstne kraje nonotov in je danes trdno odločena, da bo kulturo ohranjanja in jo prenesla tudi na svoje otroke. Družinsko življenje pa ni nekoliko zamaknilo njenih načrtov le glede učenja slovenščine, ampak še nečesa pomenljivega. Lorena je po izobrazbi arhitektka in že več let ima željo napisati knjigo o beneški arhitekturi v Argentini. Tega sicer med mojim prvim in drugim obiskom ni uspela realizirati, a tudi ob tokratnem obisku mi je o tem živo razlagala polna načrtov, to ostaja njena velika želja.

Društvo Benečanov v Buenos Airesu ima tudi mladinsko sekcijo. Diego Pergola, ki jo je vodil ob mojem prvem obisku je vmes postal predsednik društva in čeprav priznava da je težko in njihove moči pojenjajo, ima še precej načrtov za prihodnost. Društvo ima še dve do tri prireditve letno. Diego pravi, da čeprav mladi jezika ne znajo več, so člani društva zaradi prednikov in tradicije ter “hočemo te stvari ohraniti”. Želel je bolj poživiti delovanje mladinske sekcije, a žal ni šlo. Tega se je lotil tudi inovativno, na primer z organizacijo rock koncerta v prostorih društva, na katerega je prišlo približno 100 mladih. To je izkoristil in jih kmalu nato povabil na sestanek glede aktivnosti v društvu, a jih ni bilo več. Diego je bil do sedaj v Sloveniji in Furlaniji že trikrat. Rad bi, da bi se njegova hčerka naučila slovensko, čeprav on jezika ne govori.

Donedavni predsednik beneškega društva v Buenos Airesu Jose Brenko je precej pozornosti namenjal tudi stikom s slovenskim veleposlaništvom ter udeležbi na večjih prireditvah ostalih slovenskih društev. Benečane je vedno videl kot del slovenske skupnosti in iskal stike. Prisoten je bil tudi lani, ob obisku slovenskega predsednika Boruta Pahorja v Argentini. Razlog za to je gotovo tudi v njegovem poreklu. Oče je namreč bil Štajerec, mama pa je Furlanka. Zanimivo, da sta se skupaj najbolj poistovetila z beneško skupnostjo.

Srečanje z mladimi Benečani v San Martinu, provinca Mendoza / Foto: Dejan Valentinčič
Srečanje z mladimi Benečani v San Martinu, provinca Mendoza / Foto: Dejan Valentinčič

V Argentini živi približno 40.000 Slovencev. Benečani se z ostalimi slovenskimi skupnostmi niso veliko povezovali, ampak so živeli pretežno svoje življenje. Mesto San Martin je od Mendoze oddaljeno le slabo uro vožnje. A skupnosti sploh nista vedeli ena za drugo. Nekoliko drugače je bilo v Buenos Airesu. Tam je zdaj že pokojni Tine Debeljak ml. (pripadnik povojne slovenske migracije) v začetku 90. let prejšnjega stoletja v Beneškem društvu izvajal tečaje slovenščine. Tudi nekaj drugih mojih sogovornikov iz slovenske skupnosti se je spominjalo, da so že pred desetletji kdaj šli tudi na kakšno prireditev k Benečanom, a živi stiki očitno nikoli niso prav zaživeli.

Pri več izseljenskih skupnostih sem že opazil, da ko čas vedno bolj poglablja asimilacijo in jemlje življenjske moči, bolj skupnosti začnejo stopati skupaj. Tudi med Benečani v Argentini je še prisotna precejšnja želja po ohranitvi identitete, očitno tudi preko povezovanja z ostalimi Slovenci. A sodoben način življenja in uporaba najnovejših tehnologij omogočata tudi vse pogostejše obiske iz izseljenstva v Benečiji ter tudi ohranjanje stikov preko računalniških vezi. A tudi glede tega imajo Benečani v Argentini pomenljivo in trpko kritiko: saj ko pridemo domov v Benečijo nihče več v naših vaseh ne zna naše govorice – pravijo, da opažajo, da asimilacija doma nič manj ne grozi in redči skupnosti, kot pri njih, na drugem koncu sveta.

KONEC

Uvodni del prispevka je bil objavljen TUKAJ.