O ženskem nošenju moških oblačil

36
1177

SiriPastoralno pismo genovskega kardinala Sirija (1906-1989), ki ga prinašam v prevodu, ni bilo namenjeno za javnost. Upamo se pregrešiti zoper željo njegovega slavnega avtorja, večkratnega papeškega kandidata ali kar »papeža v škrlatu«, kot so ga mnogi imenovali, iz preprostega razloga, ker dejstva sodobnosti pretresljivo potrjujejo uvide tega besedila, napisanega davnega 12. junija 1960. Sedaj s »teorijo spola« stopamo namreč v dobo »velikih in radikalnih sprememb človekove fiziognomije«, oz. v tisto srhljivo dobo »spak in pošasti«, o kateri govori kardinal na koncu dopisa. Škoda, da ga ni nihče poslušal tedaj, ko se so se v Cerkvi na stežaj odpirala vrata »modernizaciji«. Ga bo morda kdo slišal vsaj sedaj?

Ivo Kerže, prevajalec

Prva opažanja v tej letošnji že pozni pomladi kažejo na določen porast v rabi moških oblačil iz strani deklet in žena, tudi družinskih mater. Vse do leta 1959, vsaj v Genovi, je bila taka noša v splošnem značilna za turistke; sedaj pa nastaja vtis, da se je določeno nemalo število genovskih deklet in žena odločilo za uporabo moških oblačil (moških hlač), vsaj v dela prostih dneh.

Širjenje te rabe nas obvezuje k resnemu premisleku, zato prosimo vse tiste, katerim je namenjen ta dopis, da posvetijo temi pozornost, kakršno je pričakovati od vsakogar, ki se čuti odgovornega pred Bogom.

V prvi vrsti gre za to, da oblikujemo uravnoteženo sodbo o moralnosti nošenja moške obleke iz strani žensk. Naša skrb ne more namreč imeti drugega predmeta kot ravno moralni vidik.

Presoja moralnosti

Ni mogoče reči, da uporaba moških hlač iz strani žensk – danes, glede na oprijetost ženskih oblačil – predstavlja po sebi velik prestopek zoper sramežljivost. Glede pokrivanja hlače pokrivajo prav gotovo bolj kot sodobna ženska krila.

A ne gre le za vprašanje pokrivanja, pač pa tudi oprijetosti. Iz tega vidika ne bi bilo točno, če bi rekli, da hlače nimajo možnosti doseči večje stopnje oprijetosti kot pa krila. Nasprotno, v splošnem omogočajo večjo oprijetost in oprijetost je lahko včasih razlog za večjo zaskrbljenost kot pa sama nepokritost. Gre torej za vidik, ki ga ne gre prezreti pri celoviti presoji, čeprav ne kaže z njim umetno pretiravati.

Najbolj zaskrbljujoč vidik

Kljub temu pa je pri ženskem nošenju moških oblačil navzoč vidik, ki se nam zdi posebej zaskrbljujoč.

Moška oblačila, ki jih nosi ženska:

  • spreminjajo psihološki ustroj, ki je lasten ženski;
  • načenjajo odnose med ženskami in nasprotnim spolom;
  • zlahka škodijo materinemu dostojanstvu v očeh lastnih otrok.

Te točke kaže natančneje proučiti.

2.1 Spreminjajo psihološki ustroj ženske

Razlog namreč, ki sili k nošenju moških oblačil je vedno oponašanje, ali bolje: konkurenca v odnosu do tistega, ki velja za močnejšega, bolj sproščenega in bolj samostojnega. Ta razlog jasno kaže, da je moško oblačilo konkretno sredstvo za oblikovanje psihične navade, v kateri se ženska počuti »kakor moški«. Drugič, od kar svet pomni obleka vsiljuje in pogojuje kretnje, drže ter obnašanja, saj od zunaj vsili določeni psihološki vzorec.

Obenem je treba imeti pred očmi, da moška obleka, ki jo nosi ženska, razodeva več ali manj stalen upor zoper tisto ženskost, ki se komu zdi podrejenost, pa je v resnici le različnost. Onesnaženost psihološkega vzorca postane tako očitna.

Ti razlogi, ki vsebujejo še druge, zadostujejo za oceno deformacije, h kateri moško oblačilo potiska ženski psihološki ustroj.

2.2 Načenjajo odnose med ženskami in moškimi

Odnosi med spoloma, ki se razvijejo ob ustrezni starosti, so pod nagonskim vplivom vzajemne privlačnosti. Bistvena osnova privalčnosti pa je različnost, ki edina omogoča vzajemno dopolnjevanje. Če ta »različnost« ni več tako očitna, ker je eden izmed njenih zunanjih pokazateljev odpravljen in ker je temu ustrezna psihološka nastrojenost utišana, se nenadoma znajdemo pred spremembo ene izmed temeljnih danosti odnosa.

Poleg tega: privlačnosti, tako po naravi kot tudi kronološko, predhaja sramežljivost, ki zavira, omejuje, zahteva spoštovanje, teži k prenosu na raven cenjenja in zdrave strahospoštljivosti to, kar bi nagon rad pretvoril v manj obvaldana dejanja. Sprememba obleke, ki s svojo različnostjo kaže in poudarja to mejo, odpravljajoč razlike, teži obenem k razkroju branika, ki ga predstavlja sramežljivost. Ali pa ga vsaj načne. Brez zavore sramežljivosti odnosi med moškim in žensko teže na ponižujoč način k čisti čutnosti, onstran slehernega spoštovanja. Izkustvo pravi, da tedaj ko ženska postane podobna moškemu, obramba medli in šibkost narašča.

2.3 Škodi dostojanstvu matere

Vsi otroci imajo nagonski občutek za dostojanstvo in krepost matere. Analiza prve notranje krize, ki jo preživlja otrok ob začetku življenja in ob vstopanju v najstništvo, kaže na velik pomen odnosa do matere. Odrasli so v glavnem pozabili na vse to in so izgubili okus tega dogajanja. Dobro bi bilo ponovno premisliti stroge in nagonske zahteve, ki jih gojijo otroci v odnosu do svojih mater, kakor tudi globoke in včasih celo strašljive posledice, ki jih povzročijo ugotovitve o nezadovoljivosti materinega obnašanja. Kar nekaj smernic prihodnjega razvoja je začrtanih – in to v slabo smer – že v teh zgodnjih notranjih dogajanjih iz časa otroštva in odraščanja.

Otrok ne pozna definicije razkazovanja, lahkotnosti ali nezvestobe, toda ima nagonski šesti čut, da uvidi vse te stvari, da zaradi njih trpi in da mu le-te prizadenejo bridke rane v njegovi duši.

3. Taka raba na dolgi rok razkraja človeško sožitje

Kaže dobro premisliti pomen zgornjih ugotovitev, tudi če morda ženska uporaba moških oblačil ne prinese takoj s sabo vseh težkih posledic skrajnega pomanjkanja sramežljivosti.

Sprememba ženskega psihološkega ustroja predstavlja temeljno poškodbo družine, zakonske zvestobe, celotne čustvene sfere in človekovega sožitja, ki s časom postane nepopravljiva. Vsi se seveda strinjamo, da učinki rabe neprimernih oblačil ne postanejo vsi vidni v kratkem časovnem roku. Toda potrebno je razmišljati o tem, kar se polagoma in komaj vidno šibi, načenja in razkraja.

3.1 Kaj se pri tem izgublja

Ali je mogoče upati na zadovoljivo vzajemnost pri zakoncih, če se spremeni ženski psihološki ustroj? Ali je mogoče upati na ustrezno vzgojo otrok, na ta nadvse občutljiv proces stkan iz pretanjenih nians, v katerem materina intuicija in njen instinkt odigravajo nadvse pomembno vlogo? Kaj bodo znale dati te ženske od sebe, ko bodo dovolj časa nosile hlače, da bi bile bolj konkurenčne moškemu? Ali bo lahko to sploh kaj, kar ne bo le v funkciji njih samih?

3.2 Pričevanje človeškega rodu

Odkar svet pomni, ali bolje, od nastopa civilizacije dalje, so bili vsi napori nezadržno usmerjeni k razlikovanju družbenih funkcij, katerim se je dodeljeval tudi razlikovan zunanji izgled. Ali ne gre morda uzreti v tem tehtnega pričevanja o vsesplošnem strinjanju človeškega rodu in njegovega uvida v resnice in zakonitosti, ki ga presegajo?

Skratka: vprašanje moških oblačil pri ženskah je treba obravnavati kot dejavnik, ki na dolgi rok razkraja človeško sobivanje.

4. Stanje pripravljenosti pri vseh odgovornih

Logična posledica vsega dosedaj rečenega je, da se morajo vsi odgovorni z vso resnostjo in odločnostjo postaviti v pravo stanje pripravljenosti.

Obračamo se z resnim opominom na vse župnike, na vse duhovnike, zlasti na spovednike, na duhovne asistente organizacij vseh vrst, na vse redovnike, na vse redovnice, zlasti na tiste z vzgojnim poslanstvom.

Vabimo jih, da si izoblikujejo jasno zavest o posledicah sprememb, o katerih je tu govora. Ta zavest je ključnega pomena: pokazala bo ob pravem času kaj storiti. Vendar naj nas obenem ne ohromi kot pred nečim neizbežnim, kot pred nekakšnim nujnim naravnim razvojem v družbi.

4.1 Bistvene poteze narave in večnega zakona se ne spreminjajo

Človek bo prihajal in odhajal, kajti Bog mu dopušča velik »nihajni čas«; toda bistvene poteze narave in nič manj bistvene poteze večnega zakona se niso nikoli spremenile, ne spreminjajo se in se tudi nikoli ne bodo spremenile. Obstajajo določene meje, ki se jih lahko še in še krši, a to ima za svojo posledico smrt; obstajajo meje, ki se jim lahko posmehujemo ali jih ne jemljemo zares na osnovi kakih praznih filozofskih poigravanj, a pri tem izgubljamo izpred oči, da prav one sestavljajo zaroto dejstev ter narave zoper njihove kršitelje. Zgodovina nas je menda že dovolj naučila, celo s strahovito razvidnostjo v določenih življenju narodov, da načenjanje mejà človeškosti ima vedno za svojo posledico katastrofo.

4.2 Zaganjanje v »Božje mejnike« prinaša srhljive posledice

Vse od nastopa heglovske dialektike dalje je postalo običajno, da nam filozofija streže same pravljice in marsikdo, ker jih je večkrat slišal, se jim je začel prilagajati, pa čeprav le pasivno. Toda narava in resnica, pa Božja postava v njiju skrita, gredo strumno svojo pot, gazeč čez naivneže, ki upajo, brez pravih podlag, na velike in radikalne spremembe človekove fiziognomije.

Posledica tega nasilnega pristopa do stvarnosti ni neka nova »točka mirovanja«, temveč neredi, boleča neravnovesja, strahovita opustošenost duš in neverjeten porast odklonov od človečnosti, ki so bili prezgodaj odrinjeni v pozabo in ki čakajo, da potonejo v dolgočasju, žalosti in preziru. Na ruševinah večnih norm pa se kopičijo razbite družine, prekinjena življenja, ugasla ognjišča, zapuščeni starci, izrojeni otroci in – na koncu – življenja, ki izginjajo v obupu in samomorih. Vse to potrjuje, da Božjih mejnikov ni mogoče premakniti in da se nikakor ne prilagajajo blodnjam sanjačev, ki jih po pomoti imenujejo filozofe.

5. Kako naj pristopijo k problemu dušni pastirji

Rekli smo, da vabimo tiste, katerim je namenjen pričujoč dopis, naj si oblikujejo jasno zavest o tem, da gre pri obravnavani temi za nadvse pereč problem. Iz tega jim bo torej jasno kako naj zastavijo svojo besedo, začenši z deklicami v najnežnejših letih. Jasno jim bo, da bodo morali strogo in stalno omejiti svojo popustljivost do omenjenih pojavov, ne da bi sicer zaradi tega zapadli v pretiravanje ali fanatizem. Jasno jim bo, da ne bodo smeli nikoli zaradi lastne šibkosti ustvariti vtisa, da pristajajo na izmuzljiv in zavajajoč običaj, ki načenja vso moralnost družbenih institucij.

Duhovnikom bo zato tudi jasno, da čeprav omenjeno nošenje moških oblačil po sebi ne predstavlja težke krivde, bo morala v spovednici njihova tozadevna beseda biti jasna in odločna. Vsi razmišljajmo o potrebi po liniji, utrjeni od vseh strani s pomočjo ljudi dobre volje in razsvetljenih misli, da bo iz nje nastal pravi branik.

5.1 Pridobiti umetnike, novinarje in obrtnike

Dušni pastirji na vseh ravneh bodo razumeli kako je koristno imeti na svoji strani v tej obrambi umetnike, novinarje in obrtnike. Usmeritev modnih hiš, njihovih prodornih ustvarjalcev in oblačilne industrije ima pri vsem tem odločilen pomen. Vzajemno sodelovanje umetniškega čuta, pretanjenosti in dobrega okusa lahko najde primerne in dostojne rešitve za oblačenje ženske, ki se vozi z mopedom ali ki opravlja določene dejavnosti in opravila. Ključno je, da se s sramežljivostjo reši nesmrtni občutek za ženskost, po katerem bodo zlasti otroci lahko še naprej uzirali obličje matere.

5.2 Prigodne izkušnje naj se umaknejo pred velikim vrednotami

Ne želimo zanikati, da sodobno življenje prinaša probleme in potrebe, ki so precej drugačni od tistih, s katerimi so se spopadali naši predniki. Vendar poudarjamo, da gre tu za obrambo vrednot, ki so bistveno bolj pomembne od prigodnih izkušenj. Zato pa razpolagamo z razumnostjo, preudarnostjo in dobrim okusom, da rešujemo na sprejemljiv in dostojen način probleme, ki se sproti zastavljajo.

Borimo se v duhu ljubezni zoper poplitvenje človeškega rodu, ki se dogaja s pomočjo brisanja razlik, na katerih temelji komplementarnost funkcij.

Ko vidimo žensko v hlačah, ne smemo misliti le nanjo, pač pa na vse človeštvo in na to kaj se bo z njim zgodilo, ko bodo ženske dovolj pomožačene. Nihče si ne želi, da bi prihodnost bila doba nejasnega, nedorečenega, nedopolnjenega – skratka – doba spak in pošasti.

To naše pismo ni namenjeno javnosti, temveč dušnim pastirjem, ki se ukvarjajo z vzgojo in s katoliškim društvenim življenjem. Naj opravijo svojo dolžnost in naj ne zaspijo pred pronicanjem zla.

36 KOMENTARJI

  1. težko bomo to slišali…
    pisano je namreč v takorekoč izumrlem jeziku. izumrtje jezikov je sicer lahko pekoče, kakšnega uspemo ohraniti v akvarijih knjižnic, pogovarjamo pa se pač v drugih.

    morda se je tako zdelo že avtorju in ga tako ni napisal in odposlal ženskam (če že prvenstveno govori o njih), ampak koval subliminalne koalicije.
    ovce so pač rekle, da takih pastirjev nočejo, zdaj čakajo druge, upam, da jih nekaj pride čez dober mesec;)

    hvala pa prevajalcu za uvid v tiste čase.

  2. Se strinjam, da gre za dokument časa. Pogled vplivnega kardinala, ki je bil že takrat, ko je bil pisan, zelo konservativen.

    Res ne vem, kam bi prišli, če bi danes mladim dekletom odsvetovali ali prepovedovali nošenje hlač. Nošenje recimo kavbojk. Ene čiste, urejene kavbojke in pa bela T-shirt majčka je zame čisto spodobno letno oblačilo za mlado dekle s povprečno postavo.

    Povsem zbrisat spolno privlačnost pri oblačenju je sploh čudna ideja. Saj ima spolna privlačnost vendar svoj globok, če hočete tudi krščanski smisel, da se fant in dekle najdeta in da zasnujeta nekoč družino. Spolna privlačnost je vendar del, ne edini, od Boga danega magnetizma med spoloma, ki prepelje do drugih čudežev.

    Sicer se Italijani v povprečju izrazito okusno oblačijo. Je pa res, da mnoge Italijanke pri oblačenju več kože razkrivajo kot skrivajo, tudi v medijskem svetu. Bolj kot je povprečna navada pri Slovenkah. Tu bi se pa strinjal z vprašanjem, kje je meja spodobnosti in kam je izginila sramežljivost.

    Na članek torej in na navidez čudaško intenco Iva Keržeta torej ne gledam z odporom, tudi če nisem povsem soglasen. Še več, gledam ženske na ulici, še bolj v medijskem svetu, ki se oblačijo bolj provokativno in nespodobno kot nekoč pocestne kurbe. Recimo danes najbolj popularne pevke ameriške zabavne glasbe, ki jih s kliki sledijo desetine milijonov, predvsem mladine, pravzaprav še otrok, se pogosto oblačijo in vedejo v videih bolj sporno kot zgoraj omenjene.

    Kdo jih v to sili, ne verjamem, da bi to same izbrale ( nekatere začnejo karijere kot prav nedolžna sramežljiva dekleta in se potem povsem spremenijo) in zakaj? Eni trdijo, da satanistične združbe t.i. iluminatov, ki da kontrolirajo zabavno industrijo. Ki da so recimo krivi za smrt velike pevke Whitney Houston in to, da je njena hčerka naredila isti konec kot mati. Eni samo pravijo: Sex sells ( ob Money makes the world go around). Kdove, kaj je res…

    Zaskrbljujoč trend, zame.

    • Povsem legitimen pogled na zadevo.Naj dodam še svojega, tokrat brez kakšnih sociopsiholoških podmen, čisto praktičnega. Nič hudega ni, če ženske nosijo hlače. Ampak to se je z množičnim pojavom tako spridilo, da je dolgočasno. Skoraj vse ženske so danes v glavnem v hlačah. Praktično – bo njihov enoznačni odgovor. Ali je res? Ta uniformiranost postaja dolgočasna. Videti danes žensko v krilu je že prava osvežitev – za oči in za dušo. In naj mi bo oproščeno – tudi bolj seksepilna so krila. Je s tem kaj narobe? Saj takšne nas je oblikoval Stvarnik: moški – ženska, jing – jang.

  3. Zanimiv tekst. Mislim, da pri tem ni toliko problem v samih hlačah, kot je problem, zakaj bi želele ženske nositi hlače. Če zadaj ni neke tekme, oz. če ženska sprejema, da je mož glava družine, potem se mi ne zdi nič narobe, če je ženska lepo oblečena – lahko tudi v hlače.

    Glavni problem, ki ga zaznavam iz članka je: “Razlog namreč, ki sili k nošenju moških oblačil je vedno oponašanje, ali bolje: konkurenca v odnosu do tistega, ki velja za močnejšega, bolj sproščenega in bolj samostojnega.”
    Tu gre za nek upor žensk, ki so želele biti samostojne in neodvisne. To je značilnost celega preteklega stoletja in je naredilo ogromno škode na vseh področjih.
    En tak zanimiv dogodek, v ozadju katerega je ogromno simbolike, se je zgodil na velikonočni paradi v New Yorku leta 1929, ko so ženske prižgale “bakle svobode”. To je bil medijsko zelo odmeven dogodek v svetovnem merilu, ki so ga ženske navdušeno sprejele. V ozadju je šlo seveda za dobro domišljeno propagandno akcijo, s katero je tobačna industrija skoraj podvojila zaslužke. Do takrat ženske namreč niso kadile. Mislim, da se ta dogodek šteje kot začetek sodobne potrošniške družbe.

    Sem pa že večkrat opazil – tudi kakšno medijsko izpostavljeno žensko (privlačno, v hlačah) – ki se želi prostovoljno podrejati svojemu možu. Počasi imajo dovolj te zlagane svobode.

  4. Iz mode skozi stoletja se je zgodilo, da so ženske iz minic v 50 letih prešle na hlače. Toliko o erotičnosti.
    Danes srečati žensko v krilu je prava redkost. Ne vem kaj ženske mislijo? Če omeniš krilo, takoj pomislijo na minice. Oprijete hlače, pajkice, pa so isto kot prebarvana koža. Kot da je gola s prebarvano ritjo.

  5. zdravko in j,

    a kot športne obleke naj bi tudi dekleta in žene nosile kikle? Tudi na tekmovanjih? Za hojo v naravi, v gozdu? Za jahanje konja? Za vzpon v hribe? Ah, moja prababica je v hribe že pred stoletjem, še v Avstroogrski, nosila pumparice, pa je bila globoko verna katoličanka.

    Kaj je tako slabega recimo s kavbojkami? Praktične so, poceni, trpežne, enostavno jih je prati. Unisex so včasih. Jaz in moja boljša polovica si včasih ( pa ne po moji izbiri) izmenjava kavbojke in se ne počutiva zato nič manj ne moški, ne ženska.

    Ne delat problemov, kjer jih ni in raje pogledat tja, kjer so. Tudi pri oblačenju. Jaz bi začel med drugim s pravili oblačenja v šolah. Nimam tudi nič proti šolskim uniformam. Začel s pravili oblačenja na TV postajah, recimo na naši nacionalki bi se nekateri morali ohoho preobleči in ne prikazovat neprimernih vsebin ( golote in nasilja), zlasti v času, ko so otroci pokonci. Itd.

      • To imaš prav, mladina zlasti, v časih nekomunikacije ( ko bi vsak bulil le v svoj mobi, tablico in nekaj klikal) obup(a)no išče pozornost, na vse možne načine, najenostavneje z videzom ( obleka, frizura, ličenje) in obnašanjem. Z vse bolj ekscentričnim, agresivnim, vulgarnim videzom in obnašanjem. Pri mnogih dekletih z vse več golote.

        Ne vem, kje je odgovor na to diabolično razgradnjo okusa in spodobnosti. Načelno vzgoja ( doma, šola, Cerkev), samo tu je ogromno problemov, začenši z vzgojenostjo vzgojiteljev. Potem, koliko jim je dano prostora, da smejo vzgajati, kakšna orodja, kakšna je širša atmosfera, da bi vzgojna prizadevanja lahko padla na plodna tla. Itd.itd.

  6. To kar kardinal Siri ugotavlja, da že sama obleka lahko definirana določeno spremembo spola, je teza na kateri sloni celotna teorija spolov, ki spol priznava kot kulturno sociološki produkt. Že s tistim, ko bi punčkam in fantkom menjali igrače, bi lahko menjali spole.
    Problem je, da ta sprememba spremeni samo obnašanje, tako, da lahko dobimo ženske, ki so možače ali obratno.
    Sodoben svet temelji na podmeni, da je moški spol več vreden. Torej feministke se ne borijo za to, da bi bile bolj ženske, borijo se da bi bile molj moški. Ker svet ne prenaša različnosti, je potrebno spraviti vse na isto kopito: to pa je, da ženske postanejo bolj moški in moški bolj ženske, Tam nekje vmes, da je zmeda in dezorientiranost družbe popolna.

  7. ……Ko vidimo žensko v hlačah, ne smemo misliti le nanjo, pač pa na vse človeštvo in na to kaj se bo z njim zgodilo, ko bodo ženske dovolj pomožačene. Nihče si ne želi, da bi prihodnost bila doba nejasnega, nedorečenega, nedopolnjenega – skratka – doba spak in pošasti…..
    Temu se je pa res odpeljalo, kot se reče. …Ali naj pri določenih delih uporablja krilu.. Pa kadar recimo gre v planine… To je stvar čisto praktične narave.. Kardinal bi lahko vedel, da se ženske možače ne zaradi svojih hlač ampak razmišljanj. (možganov). ..

  8. Če so oblačila oprijeta, se mi zdi večji problem, kot pa nošenje hlač. Mislim pa, da so hlače bolj rezultat feminizma kot obratno. V tem smislu je nošenje hlač pokazatelj pronicanja zla, ni pa samo zlo na sebi. Vsekakor ženske ne morejo nadomestiti moških. Kadar se ženske obnašajo po moško, postane svet precej osiromašen.

  9. (Sem dolgo odlašala, ali naj tole mešanico sarkazma, cinizma in dejanskega razmišljanja ter čutenja odpošljem … A tudi po par dneh razmišljanja še ne morem prikimati vsem bojaznim pastoralnega pisma in potegniti enostavne vzročno-posledične linije med hlačami, feminizmom in današnjo splošno ‘razštelanostjo’. Bilo bi preveč enostavno in pomanjkljivo.)

    Mama je večkrat povedala, kako ji njena teta (šivilja) nikakor ni hotela izdelati hlač, ker ‘ona že ne bo šla zaradi tega v pekel’. In žena znanega pisatelja je v njenem kraju veljala za nekaj ‘nezaslišanega’, ker si je drznila nositi hlače (verjetno je to bilo še pred drugo svetovno vojno; zaradi tega so jo odslovili iz Marijine družbe – pa mislim, da ji ni šlo do živega).

    Tudi sama sem v mladostnih, ‘elegantnih’ časih (časih, ko smo preko meje hodili po kavbojke) zelo rada nosila krila, tudi za v šolo. Pa sem se sčasoma predala ‘ležernosti’ in komodnosti ‘moških oblačil’ – ne da bi vedela, da se oblačim ‘po moško’ 🙂 .

    Dandanes nosim hlače. (Ne v prenesenem smislu, ampak hlače kot ‘kos oblačila z dvema hlačnicama’.) Niti približno zato, ker bi želela posnemati ali postati podobna moškim. Opravljam namreč tipično žensko in nenadomestljivo žensko in niti-od-daleč-‘feminizirano’, pač pa ultrakonzervativno delo: ‘za in pred štedilnikom’ in tudi sicer cca 95 % časa v radiju 10 m okrog štedilnika – z vsem, kar spada zraven. V hlačah se počutim najbolj udobno in gibljivo: lahko energično ukrepam, posredujem, delam … – ne da bi stalno (oz. prioritetno) razmišljala o potencialnih možnostih/nevarnostih neprevidnega razkoraka ali dolgega koraka (ja, krilo se lahko tudi natrga in če hočem stopiti na stol (brisanje prahu na omari, npr.), to lažje storim v hlačah) ali pišu vetra ali radovednih otroških očeh pod balkonom, na katerem mama obeša perilo … Samo par ilustracij o ‘uporabni vrednosti moških oblačil’ – da ne bo tako črno-belo in zgolj teoretično. (Večinsko) moškega ‘občinstva’ tudi ne bom poučevala o še kakšnih fizioloških malenkostih (oz. ‘obilnostih’), ki lahko povzročajo znatne težave pri hoji v krilu – seveda, ker nisem tiste vrste žen(sk)a, ki je pripravljena ‘za lepoto (po nepotrebnem) potrpeti’. (Glede na slednje: očitno se me je le prijelo nekaj feminizma 🙂 . In bi se morala sprijazniti ter ‘vzeti ženski križ (v celoti) na rame’ …)

    A da bi želela konkurirati moškim? Če je pomoč (možu) pri delu na strehi (ali pri mešalcu ali polaganju ploščic ali …) konkurenca, ne vem. Zame je to ‘sodelovanje’ ali še točneje: ‘šparanje’ (za koga drugega je to nelojalna konkurenca z znaki korupcije in klientelizma, ker ne privoščim zaslužka najeti delovni sili …) Vem pa, da so za delo na strehi že iz varnostnega vidika hlače primernejše (in si mislim, da zato tudi ‘v vesti zavezujoče’ – podobno kot na streho ne sodijo natikači). Pri polaganju ploščic (klečanje, čepenje, plazenje …) govori v prid hlačam moralno-etični in vzgojni vidik ter splošna načela spodobnosti … Po drugi strani pa se tudi še ni zgodilo, da bi zaradi tega, ker oba nosiva hlače, mož dobil občutek (vsaj pokazal tega še ni 🙂 ), da pričakujem enakovredno porazdelitev dela tudi okrog štedilnika. Ne, ne čutim se kot konkurenca, temveč kot zaželena in uporabna pomočnica pri mnogih ‘moških’ opravilih v ‘zakonskem podjetju’.

    Sem totalno ‘falila point’? No, malce sem si dala duška. Ker na oblačila (in še mnogo drugega) gledam s praktičnega vidika. In verjetno zanemarjam/spregledam kakšen pomemben poudarek. In pristanem pri ‘namenu, ki posvečuje sredstva’? A mislim, da je tako v krilih kot v hlačah moč biti (ne)spodoben, (ne)spoštljiv, izzivalen, zapeljiv, zanikrn, (ne)urejen …… Bolj kot vrsta oblačil (se mi zdi) je odločujoč način (stil) oblačenja in nošenja. In (samo)podoba, ki je v (določenih) oblačilih. In pogled. Pa še kaj.

    Da pa si ne bi napačno razlagala (moškega) navdušenja nad krili oz. da ne bi izpadlo, kot da so hlače ‘vir vseh problemov’ (kako bi bilo enostavno: ženske v krila – in smo rešeni!), me, dragi ‘moški nosilci moških oblačil’, zanima: je ‘strupena gospa šefica’ v krilu kaj ‘bolj ženska’ od ‘strupene gospe šefice’, ki je (stalno) v hlačah? (Po mojem ni kakšna posebna tolažba, če lahko rečete: »Je vsaj lepša za videti.« Ko ima človek opravka z ‘žlehtnobo’, se mu pogled verjetno zamegli …?)

    • Malo se te je pa prijel feminizem. 🙂
      Vse to kar praviš je seveda res. Sicer ženske ne sodijo na streho, tako da tudi nimajo veliko razlogov za hlače. Čeprav proti praktičnosti nimam nič.
      Je pa vsaj meni moteče, ko so vse zdravnice in medicinske sestre v hlačah. Tam ni niti praktičnih razlogov.
      Kar se šefice tiče, pa mislim, da je tisith v krilu veliko manj strupenih od tistih v hlačah. Čeprav bi imel marsikaj za reči proti poslovni modi,ki iz žensk dela vse kaj drugega od žensk v poslu. Ozka krila, so ravno tako “neposlovna”, kot hlače. LGBT konkurenca je nesporno prepoznavna v oblačenju in modi.

    • Povsem legitimen pogled na zadevo.Naj dodam še svojega, tokrat brez kakšnih sociopsiholoških podmen, čisto praktičnega. Nič hudega ni, če ženske nosijo hlače. Ampak to se je z množičnim pojavom tako spridilo, da je dolgočasno. Skoraj vse ženske so danes v glavnem v hlačah. Praktično – bo njihov enoznačni odgovor. Ali je res? Ta uniformiranost postaja dolgočasna. Videti danes žensko v krilu je že prava osvežitev – za oči in za dušo. In naj mi bo oproščeno – tudi bolj seksepilna so krila. Je s tem kaj narobe? Saj takšne nas je oblikoval Stvarnik: moški – ženska, jing – jang.

  10. LGBT niti feminizem nista ne vzrok in ne posledica nošenja hlač. Krila bodo morda postala priljubljena s prihajajočo vročino.
    Hlače pa nosijo vsi ti osebki, ki svoje izmišljene občutke LGBT prodajajo kot pomembne za usodo sveta.

  11. Moda je že dolgo v rokah homoseksualcev. Zato manekenke niso ženstvene, ampak so spredaj in zadaj ravne. Nobenih ženskih oblin. Tudi uniseks oblačila so njihova domislica. Takšen je pač njihov pogled na spola.

    Ne rečem pa, da nekatere od teh stvari niso praktične in so se dobro prijele. Npr. prav hlače.

  12. Veliko žensk govori o praktičnosti nošenja hlač. Verjetno bo držalo. Ampak včasih so hlače ženskam v napoto. Če njo na sprehodu po gozdu “prime”, je krilo bolj praktično. Sploh pa če oba “nekaj prime”. Malce nespodobno, ampak v življenju se tudi to dogaja.

  13. Zanimivo vprašanje Marta. Pomembno je čemu oseba daje prednost. Ženskosti kot vrlini ali tekmovanju z moškimi. V tem smislu da posnema moške in jih v poslovnem svetu premaga z njihovim lastnim orožjem.
    Namesto da bi s svojo ženskostjo očarala nasprotni spol ga hoče premagati
    S posnemanjem moških vrlin.
    Drugače povedano ženska lahko ponotranji moške lastnosti vendar se tako spremeni tudi njen zunanji videz.
    Postane bolj pomožačen.

  14. Se bojim postaviti naslednje vprašanje (ker utegne biti ‘priročen’ odgovor, da so krive “hlače, ki jih nosijo ženske”), pa kljub temu tvegam: moška moda se ni tako drastično spremenila, možje še vedno vztrajajo pri hlačah in tudi modne smernice ne kažejo na kakšne pomembne spremembe – a kako to, da (tako se zdi) se tako hitro izgublja ‘moška identiteta’ in je čedalje več … (ne znam formulirati besede, da ne bi bila žaljiva, ker to ni moj namen …) pomehkuženih, poženščenih, medlih oseb moškega spola? (Do te mere, da vzgojiteljica v vrtcu potoži, kako je, ko pride očka iskat svojega ‘sončka’: “Se obnaša tako (očka namreč!), da ne veš, ali je mama ali tata.”) Vsekakor se mi zdi, da niso hlače (vsaj ne glavni) krivec.

    Moje zasebno prepričanje, kaj naj bi bilo izvor mnogih današnjih problemov (demografskega, identitetnega, verskega, vzgojnega in še kakšnega), je: porušena ‘naravna delitev’ dela in funkcij – ko so žensko ‘zapodili’ od štedilnika in je pričela ‘konkurirati’ moškemu. (Moški pa temu niso nasprotovali – vsaj ne v ‘globalnem prizadevanju’; a “kdor molči, se zdi, da prikimuje”, mar ne?) Od takrat se domine podirajo druga za drugo. Kar pa ne pomeni, da je žen(sk)a tista, ki je ‘glavni krivec’ – prej bi rekla ‘glavna žrtev’ (čeprav se temu reče ‘enakopravnost’ in ‘pridobljene pravice’). Koliko imajo hlače pri tem, ne vem.

    Zase lahko rečem, da mi pri nošenju hlač prevlada povsem praktični vidik. In sem pri tem mogoče že toliko otopela za ‘standarde spodobnosti’, ki naj bi jih kot ženska dosegala, da mi je ‘svoboda gibanja’, ki mi jo nudijo udobna ‘moška’ oblačila, višje na lestvici. Obenem pa sem prepričana, da je ženstvenost del človeka-ženske, neločljivo vezan na osebo (in ne toliko na obleko) in nekako ‘seva iz tebe’, a česar ni, tega tudi obleka ne pričara. Tako kot ‘hišica kot iz reklame’ sama po sebi še ne zagotavlja sreče v njej bivajočih.

    Glede (mojega) psihološkega ustroja pa … No, ni variante, da bi se počutila kot moški‼‼ Ne zamerite, dragi moški komentatorji, a – ne bi zamenjala z vami. V ženski koži mi je prav dobro (kar ne pomeni, da se kot človek ne soočam s težavami in problemi – to je del človeka, moškega in/ali ženske, vsakega). In dejansko sem neke vrste ‘upornik’, toda zase bi rekla, da ne ‘zoper ženskost’ (tč. 2.1.), ampak zoper sodobno ’emancipiranost’.

    A če so sporna (moja) domnevno ‘moška opravila’, ki jih na domačem posestvu pomaga opravljati (tudi) ženska: zadeva je povsem enostavna. In povsem tuzemske, ekonomske stvarnosti: družinski proračun je omejen. V okviru njega se trudimo kolikor toliko spodobno živeti. In realnost je taka, da dodatnih virov (prihodkov) ni, kvečjemu lahko kakšen izdatek kompenziramo (= prišparamo) s svojim delom. A ko gre za kaj ‘prišparati’, sem takoj zraven – čeprav nisem Gorenjka :). In biti pomočnik mojemu možu je častno delo: zlepa ni z vsakim zadovoljen (z ženo pa je! poklon ženi!), žena pa ima dovolj potrpežljivosti, zna ‘brati misli in poglede’, pa tudi modro molčati, ko je treba (in kakšno ‘pametnejšo rešitev’ zadržati zase 🙂 ).

      • Dobra je ta! Torej je zaradi mene v moji okolici manj greha (poželjivosti). (Tudi tako lahko odgovorim na vaš komentar 🙂 .) Kar je čisto v redu: zame je dovolj, da sem enemu (možu) ‘po volji’ in povsem nepotrebno, da bi še komu ‘zbujala skomine’.

        (sarkazem on) Sklep? Hlače kot obramba ženskega dostojanstva. (Na ta način pridemo v nasprotje s tem, kar je bil namen članka. In uvedemo krščansko različico burke: Hlače kot ‘odbojni ščit’ pred moško poželjivostjo?) (sarkazem off)

        • Najbrž je ves feminizem v začetku vsaj imel dimenzijo obrambe ženskega dostojanstva. Potem pa se je sprevrgel. Danes so legice hujše od nespodobno erotične.
          Sicer pa je eros še vedno ključen element. Kakorkoli skomine obrnemo. Spodobnost in eros gresta še vedno skupaj in si nista temeljno v nasprotju. Težko to razložim, zdi se pa samoumevno in nepotrebno razlage.

Prijava

Za komentiranje se prijavite