O vrednotah pod zvezdnatim nebom Jelovice

5
181

Nekdanji sodelavec, krajevni gozdar na Jelovici, me je povabil na literarni večer ob ognju sredi gozdov na Jelovici. Dogodek je organiziral v Tednu gozdov, tradicionalni prireditvi slovenskega gozdarstva, ki poteka vsako leto ob koncu maja. Letos je ta prireditev hkrati z Medarodnim letom gozdov. Zbrali smo se na planoti sredi gozda na nadmorski višini čez tisoč metrov in posedli okrog ognja. Okrog dvajset nas je bilo, večinoma  domačini okrog Dražgoš, Železnikov, Martinj vrha, nekateri pa tudi od drugod, s Kranja, Ljubljane. Večer je bil namenjen pripovedovanju zgodbe in pogovoru o ‘možu, ki je sadil drevesa’, zgodbi, zapisani v knjigi z istim naslovom, francoskega pisatelja Jeana Gionoja.

Preprosta a globoka zgodba

Davno nekoč je nek preprost pastir spremenil življenje v opusteli pokrajini, kjer so ljudje uničili gozd, v katerem so pridobivali les in oglje in tudi kmetovali. Pokrajina se je spremenila v travnato stepo preko katere je bril oster veter. Ljudje so živeli težko življenje in se povrh tega med seboj še sovražili. Zemljo so zapuščali in zanemarili. Poleg tega, da so uničili naravne danosti za svoje preživetje, so uničili tudi svoje medsebojne odnose. Pastir si je  zadal za svoje življenjsko poslanstvo, da bo v tej pokrajini spet zasadil gozd. Desetletja je mirno in vztrajno sam sadil drevesa in pri tem stal popolnoma neopažen. Gozd je zrasel, opazili so ga lovci, opazil ga je krajevni gozdar, pozneje celo državne gozdarske oblasti, ki so ga celo zaščitile. Le pastirja, ki je vztrajno sadil drevesa, ni skoraj nihče opazil, le dve izjemi, ki  sta skrivnost ohranili zase. Pokrajina je zaradi gozda spet oživela, iz suhih studencev je pritekla voda, naselile so se gozdne živali, veter ni več tulil po goli pokrajini, temveč se je ujel v krošnje dreves in tam omilil svojo moč. Vrnili so se tudi ljudje in spet začeli kmetovati, vrtnariti, čebelariti.

Plodna zemljišča zazidavamo, hrano uvažamo

Zgodba nam govori o vrednotah, ki v različnih časih med ljudmi zmeraj pomenijo temelj medosebnih odnosov in odnosov do naravnega in družbenega okolja, vendar je vprašanje, ali se jih ljudje dovolj zavedamo in jih upoštevamo v vsakdanjem življenju. Skromnost, delavnost, urejenost, mirnost, poštenost do ljudi in do narave. Govori nam o pomenu gozda v kulturni krajini, kjer človek živi v harmoniji z naravo. Govori nam o tem, kako uničenje gozda vpliva tudi na uničenje razmer za življenje človeka, na uničenje odnosov med ljudmi. Lahko bi kdo dejal, da zgodba ni značilna za Slovenijo, kjer imamo gozda v obilju. To je res, vendar so ga tudi kje drugje, tudi v pokrajini, v kateri se dogaja naša zgodba, imeli, a so ga uničili. Ni težko gozd uničiti, težje ga je spet dobiti nazaj. O tem govorijo prizadevanja držav in dežel v Evropi, ki imajo malo gozda, na primer Irska, Anglija, Škotska. Tudi v delu Slovenije, na Krasu,  je človek nekoč gozd že uničil in le z velikim trudom ga je spet pridobil.

Včasih slišimo, da gozd v Sloveniji že ogroža kmetijske površine, da bo vse zarasel in to se sliši nekako slabo za gozd. Da bo nastala zelena puščava, kot se je nekoč slikovito, a čisto neustrezno izrazil neki profesor na predavanju o slovenskem podeželju. Pa ni gozd prav nič kriv, le zarašča površine, ki jih je nakoč že poraščal in jih je človek potem obdeloval kot kmetijsko zemljo, nazadnje pa zapustil. V pravo kulturno krajino v vseh predelih Slovenije po naravi spada tudi gozd.

Slovenija pridela premalo lastne hrane. Zemljo za obdelavo je človek nekoč že iztrgal gozdu. Ta je ostal na manj primernih zemljiščih za obdelavo. Žal,  so mnoga plodna zemljišča že pozidana, asfaltirana, hrano pa uvažamo z drugih celin.

Uvažamo tudi lesne izdelke, narejene iz slovenskega lesa, ki ga izvozimo v tujino. Našemu lesu ne zmoremo dodati vrednosti v kakovostnih izdelkih. Obenem pa je toliko nezaposlenih.

Zgolj pritoževanje nič ne pomaga

Pripovedovanje zgodbe je med nami sprožilo številne misli, vprašanja, ideje. O delu v gozdu, o odnosu do gozda in narave, o vzgoji in izobraževanju, o podcenjevanju poklicev, ki zahtevajo ročne spretnosti, o delu na kmetiji, o državi, politiki, voditeljih, o potrošništvu in veselju do življenja. Še posebej so se izrečene besede vrtele okrog skromnosti, vrednote, ki danes pač ni ugledna, nasprotno, je celo zaviralna pri razvoju gospodarstva. Treba je vendar čim več proizvajati in seveda čim več trošiti, da bo gospodarstvo cvetelo. Vendar vse to zadeva izkoriščanje naravnih virov za življenje, ki so omejeni. Kako naj človeštvo preživi z omejenimi viri z nebrzdanim trošenjem? O tem govori citat iz misli pisatelja Jeana Gionoja: »Bogastvo človeka je v njegovem srcu. V svojem srcu je kralj sveta. Življenje ne terja posedovanja toliko stvari«. O vprašanjih s katerimi se ubadamo danes v Sloveniji govori tudi njegovo »pismo kmetom«, v katerem je pred 70 leti zapisal med drugim tole misel: »Cilj moderne države ni človek, pač pa država. Ko človek dela zato, da bi zaslužil, ne dela več zase. Kar pomeni, da radost dela ni več bistvena«.

V našem pogovoru ob ognju, ki je pojemal, pa spet vzplamteval, smo večkrat omenili, da se veliko pritožujemo in tudi okrog sebe večinoma slišimo le »jamranje« in »šimfanje« čez državo, politiko. Ti sicer imata svoje naloge in poslanstvo, ki  jih opravljata včasih bolje, včasih slabše, včasih tudi zanič, vendar samo čakati nanju ne kaže. Bolje je iskati dobre zglede iz preteklosti in sedanjosti, jih prenašati v življenje, ustvarjati tako imenovane »dobre prakse«. Po načelu subsidiarnosti.

Dobro je ustvarjati tudi medsebojne odnose, sodelujoča in ustvarjalna okolja, v katerih  lahko ljudje v majhnih skupinah brez strahu in tesnobe izražajo svoje ideje in predloge. To vlogo je odigral tudi literarni večer ob ognju na Jelovici. In še ena misel je bila izrečena, še kako pomembna za odnose med ljudmi, vzeta iz Svetega pisma Nove zaveze: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Mt 7,12. V odnosu do generacij, ki prihajajo za nami bi lahko to misel izrazili tudi takole: “Ne storimo jim tistega, kar ne želimo, da bi oni storili nam.”

Foto: Wikipedia

Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Mt,7,12.

5 KOMENTARJI

  1. Za razliko enkrat res kvaliteten prispevek na Časniku. Morda bi bilo smiselno še omeniti dejstvo, da je gozd ali manjše drevesne sestoje možno povsem naravno ali pa tudi umetno inkorporirati tudi v čisti kmetijski prostor; lep primer vidimo v vzhodni Sloveniji, kjer najdemo številne mešane gaje ter sestoje robinije (ki je sicer invazivka in tudi ni povsem avtohtona, kljub temu pa izredno koristna kot medonosna rastlina, ima pa izjemno kvalitetna drva, les pa se uporablja npr. za kole, včasih pa tudi za električne a-droge) ki poleg proizvodne (drva) funkcije opravljajo tudi okoljsko in vizualno funkcijo. Kako pomembno je preprečevanje erozije predvsem zaradi vetra, kot eni pomebnih funkcij gozda pa tudi dreves v kmetijskem prostoru, pa se bralci lahko poučijo, če si pogledajo kaj pomeni geslo “dust bowl”.

  2. Naj mi bo prosim dovoljena digresija ob Rxovem odzivu, ki lepo kaže, da se pri najbolj temeljnih človeških načelih lahko strinjamo, ne glede na plemensko pripadnost. Ob tem dejstvu je namreč teže razumeti, da v Sloveniji še 20 let po propadu komunizma še vedno vladata laž in kraja. Namesto da bi bili na vrhuncu krize priča širokemu soglasju o prioritetah, Slovenija pred našimi očmi nezadržno tone. V slepo ulico nas je pripeljala skoraj popolno nezaupanje med političnima poloma, zaradi česar je vsaka, tudi najbolj tvorna in razumna pobuda, pa naj prihaja s te ali one strani, obsojena na blokado in neuspeh. Vzrok za nezaupanje pa niso le »interesi«, ampak na najgloblji ravni predvsem (pra)strah, vezan na čas apokaliptičnih pokolov med in po NOB ter povojnega ideološkega nasilja. Ena stran se boji ponovitve, druga maščevanja. Oba strahova sta v danem kontekstu prenapihnjena, a vseeno nič manj otipljiva. Zato bo Slovenija tičala v slepi ulici, dokler ne bo izpoljnjen vsaj eden izmed dveh pogojev: (1) da čas zaceli rane – vendar, če 65 let ni bilo dovolj, bo morda potrebnih 165 let, ali pa (2) da dosežemo verodostojno spravo.Ta pa lahko temelji le na resnici in katarzi. S tem ne mislim napolzaresnega prisostvovanja spravni maši z rokami v žepih.

  3. Literarni večer ob ognju na Jelovici … krasna ideja, hvala, Tone, da si podelil to zgodbo o zgodbah z nami!
    V zadnjih mesecih sem se pridružila prostovoljski bralni skupini, v kateri se dobivamo enkrat mesečno ob pogovoru o knjigi, ki nas je navdihnila (in smo jo v tem mesecu prebrali). In presenečeno ugotovila, da je podobnih pobud kar precej: z vseh koncev poslušam o tem, kako se ljudje načrtno povezujejo preko zgodbenih večerov. Tudi tale vaš primer je tak!
    Včeraj smo se pri nas prvič zbrali (z vseh vetrov) ob gledanju najljubših govorov na TED.com. Prav zanimivo in inspirativno! Bom pa “razmnožila” še to vašo idejo o ognju in gozdovih … Hvala!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite