Kakšna vsemogočnost Troedinega Boga za vsakega izmed nas: načrtovan, poslan na zemljo temu očetu in tej materi, tem bratom in tem sestram, tem sošolcem, prijateljem, sodelavcem. V tem času, v tem kraju, s takšnimi darovi (talenti), s takšnimi možnostmi, s takšnimi preizkušnjami, s takim poslanstvom, s takim poklicem. Opremljen z razumom, svobodno voljo, pokončno držo, z vestjo; skratka, kot krona stvarstva. Krona stvarstva s pooblastili za poimenovanje stvari, čuvanje in ohranjanje zemlje z vsemi rudami, rastlinstvom, živalstvom in vseh oblik življenja vsakega človeka – vsemogočnost Troedinega Boga, katerega pravzrok je ljubezen.
“Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili” (Lk 2, 42-43).
Torej, pri dvanajstih letih odide po svoje. Starši sploh niso vznemirjeni. Ko ga pa ni in ni, jih zaskrbi. Začnejo ga iskati. Trije dnevi minejo. Kje ga najdejo? Med odraslimi. Za starše je še otrok, zunaj družine pa kaže, da je odrasel. Niti ne vpraša, niti ne pove … Starši niso samo zaskrbljeni, ampak tudi žalostni. In mu očitajo, ob tem, da so tudi čisto presenečeni.
“Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« ” (LK 2, 48-49).
Kako starši pojmujemo podobno vedenje našega otroka? Odrašča, ima svoje sanje, svoje misli in svoja ravnanja, ki se ne ujemajo z našimi videnji. Karti resnično odhaja na svojo pot. Si vzamemo čas za njegove sanje, njegovo videnje, njegove želje? On stremi po našem sprejemanju njegove drugačnosti; po tistem, kar je v njem kot seme, a bi rado zrastlo tudi z našo pomočjo. Saj smo kot oče in mati, kot družina vendarle humus za njegovo rast, za njegovo odraščanje in osamosvojitev. Za njegov odhod v svoje življenje. To seme bi rado zraslo v samostojno drevo in samostojno življenje.
Tak je tudi čas ob prehodu iz osnovne šole na nivo srednje šole. Čas, ko naj bi mladostnik že kaj vedel o sebi. Kaj rad dela? Pri katerih opravilih je spreten? Kateri predmeti ga zanimajo? Se zna potruditi za šolo, za dom? Je rad med ljudmi? Velik premišljuje in ima mnogo vprašanj? Rad pomaga? Čuti stisko sočloveka? Je komunikativen ali raje razmišlja sam zase? Kako mu gre v šoli glede na izbiro in zahtevnost srednje šole, o kateri vendarle premišljuje?
Ali ga znamo spodbujati tako, da pritrjujemo njegovim še tako sanjavim načrtom ne glede na perspektivnost njegovih sanj? Kajti sanje so osnovni temelj za uresničevanje tistega, kar je v bíti njegove bíti.
Je navajen počakati, potrpeti, si prizadevati? Kjer je volja, tam je pot – to pravilo življenje neštetokrat potrjuje. Se njegova volja kaže tudi pri oblikovanju vašega doma? Je njegov delež ustrezen njegovim letom: ko je že enkrat velik ali večji, toliko pameten in močan (močnejši!) kot starša. In se to odraža tudi doma, ne samo pri športu? Zmoremo kot starši sprejemati njegovo drugačnost z dialogom in spodbudo, četudi so nam njegove želje in načrti nenavadni, čudni, nezaslišani?
Mu omogočimo videti njegovo življenje v luči Božjega načrta za njegovo bivanje na zemlji, njegovo neponovljivost in enkratnost v zgodovini človeštva, za njegovo dragocenost v naših in božjih očeh, oz. smiselnost njegovega življenja tu in sedaj. Nosi v srcu zagotovilo naše ljubezni?
Čas istočasnega odraščanja in odločanja za poklic oz. šolo je takorekoč pravilo vsakega življenja. In ta naš otrok – ki to ni več – pravila potrjuje, četudi se jih ne drži. Ob tem, ko dela nekaj po svoje, razvija svojo voljo, pa tudi odgovornost; razvija svojo osebnost, svoj prav, ki pa ga “brusi” ob sobivanju doma in zunaj doma.
In, da zaokrožimo z Evangelijem po Luku:
“Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh” (Lk 2, 51-52).
Spet sporočilo za naš odnos z otroki, ki postajajo odrasli in odhajajo na svojo pot. Naj za zaključek zapišem sporočilo očeta, ki je poslušal predavanje o upornosti svojega sina in kasnejšem njunem prijateljstvu (mogoče po štirih letih): “Ko ste to govorili, vam nisem nič verjel, potem pa je bilo vse res.”
Antonija Habjan Križaj
