O virusih, Andražu Teršku in Sloveniji

Na prošnjo uredništva Časnika, ki so prek Facebooka videli moj komentar o tem, kako se je Andraž Teršek  razveselil sodbe Višjega sodišča v Kopru, sem končno zbral toliko misli, da jih lahko posredujem javnosti.

A začnimo malce prej. To je bila namreč že druga prošnja Časnika v kratkem času, prvo so name naslovili takrat, ko so videli, da sem objavil svoje diplomsko delo z naslovom Politično pravo na Slovenskem. Obljubil sem jim krajši članek, ki bi pojasnil nekaj osnovnih pojmov iz diplomskega dela, torej recimo razmerja med ustavnim, upravnim in političnim pravom, pa tega nisem imel časa-energije-volje pripraviti. Zato sedaj povem, da vam, bralcem, tudi tukaj ponujam diplomsko delo v branje, in če bo dovolj tehtnih vprašanj ali komentarjev pod tem člankom, se bom lotil dodatne predstavitve v katerem od nadaljevanj.

Sedaj pa k naslovu. Postopoma

Najprej o virusih. Moj kratek začetni povzetek (ang: disclaimer): covid-19 je vojaškega izvora, (zgolj) lansiran je bil na Kitajskem, vladarjem sveta omogoča vzvod za poskus transformacije družbe, farmaciji omogoča zaslužke, preprečena je učinkovita uporaba alternativnih zdravil. Razni ukrepi so grobi, posegajo v človeka in družbo, maske so v prvi vrsti psihološki pripomoček, cepljenje je dolgoročno prej škodljivo kot koristno. In morda najpomembnejše: pred enim letom smo vedeli dosti manj, kot vemo sedaj!

Toliko sem moral navesti v izhodišču, da razumete mojo osnovno razdeljenost, ko tudi sam tehtam in tuhtam, kako in koliko naj še dodajam olja na ogenj v že sicer razgretem družbenem ozračju.

A mesec maj je čas, ko naj bi šel virus na poletne počitnice vse do jeseni, zato imamo tako jaz kot tudi družba idealen čas za refleksijo vsega, kar se nam je dogajalo od marca 2020 do danes. Ves ta čas sem na FB in Twitterju opozarjal, da obstajajo alternative, kot je Ivermectin. To nikakor ni bila moja izvorna domislica, ampak sem predvsem delil objave prijateljev na FB, kot sta Saša Kneževič in Boštjan M. Zupančič (slednjega so s FB očitno spodili, zato povezava do njegovega TW-profila).

Primerjava med čelado na gradbišču, varnostnim pasom v avtu in zaščitno masko na obrazu ne zdrži

No, sedaj pa Andraž Teršek. Moja kratka oznaka: psihološko neizgrajena osebnost, pravniško nedosleden, vendar pa zagrizen in to ga – še posebej v tem primeru – rešuje.

A najprej o razlogu za njegovo veselje glede sodbe o maskah. Nikakor ne vidim razloga za navdušenje. Če skrajšam: nošenje mask naj ne bi bilo konkretno zajeto v pojmu “omejitev gibanja” v Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB). Tako da je reklo Višje sodišče v Kopru. Ampak v resnici ni povsem tako. Kot vedno je treba pri pravniških analizah iti na sam “kraj zločina”, v tem primeru na spletno stran, kjer je sodba objavljena. Po hitrem pregledu besedila mi je v oči najbolj padla naslednja ugotovitev:

“Podobnih primerov, ko je določena na primer obvezna uporaba varnostnih pasov med vožnjo ali obvezna uporaba čelad na gradbiščih, ne razlagamo kot poseg v svobodo gibanja, zato po prepričanju pritožbenega sodišča nič drugače ne velja tudi za obvezno nošenje zaščitnih mask.”

To je nesprejemljivo napačno razumevanje, ki so ga zagrešili – bodimo konkretni – sodnici in sodnik: Mara Bristow (predsednica), mag. Jana Petrič (poročevalka) in Aleš Arh. Naj se ve, kje se skrivajo biseri slovenskega sodstva.

Tako razumevanje sodišča je skrajno napačno, saj primerjava med čelado na gradbišču ali varnostnim pasom v avtomobilu ter masko (v času epidemije!) nikakor ne zdrži. V prvih dveh primerih oseba ogroža (praktično) izključno samo sebe, v primeru mask pa je jasno, da je šlo za ukrep, ki naj bi preprečeval širjenje bodisi kapljičnih ali aerosolnih izpustov iz človeškega telesa – na drugega. Gre torej za – v izhodišču – drugačno naravo varovalnega sredstva.

Če ni problem omejitev gibanja, so pa lahko problem preohlapne okoliščine izreka kazni

Že zaradi te nerazumnosti ta sodba 2-stopenjskega sodišča še zdaleč ne more biti konec zgodbe. Že samo zaradi tega poenostavljenega in zavajajočega argumenta bi pričakoval, da bi vsaj Vrhovni državni tožilec (VDT) sprožil zahtevo za varstvo zakonitosti (ZVZ) (Sodba IV Ips 76/2008), s katero lahko prepreči (vsaj) tako zgrešeno enačenje in poenostavitev. Gre za 3. odstavek 420. člen ZKP, ki daje VDT-ju možnost sprožitve ZVZ zaradi vsake kršitve zakona.

Vendar opozarjam: verjetno je v konkretnem primeru zares treba odpustiti posamezniku, ker so bile – če preberete celotno sodbo Višjega sodišča v Kopru – okoliščine izreka kazni očitno preohlapne. Domnevni prekrškar je bil preprosto nekorektno obravnavan s strani policije:

“Plačilni nalog namreč ni vseboval konkretnega opisa dejanja. Storilec tudi ni imel možnosti izjaviti se o obremenilnih dokazih. Zapisnik o prekršku je bil sestavljen šele v prostorih policije, brez prisotnosti pritožnika. Že ob uradnem preizkusu sodbe je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeniti.”

Slednje naj se torej ohrani, domnevnega prekrškarja je treba oprostiti zaradi očitnih postopkovnih kršitev, nadvse pomembno pa je, kot sem že navedel, javnosti pojasniti, da argumentacija na podlagi primerjave čelade in varnostnega pasu z zaščitno masko preprosto ne sme obveljati.

S šibko argumentacijo so dosegli zmago na Višjem sodišču, kako se bo zgodba nadaljevala?

In še nekaj – morda bistvenega: Višje sodišče v Kopru se zaradi odloka vlade sklicuje na 2. točko 1. odstavka 39. člena Zakona o prekrških (ZP), ki pravi, da vlada lahko “prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih“. V resnici torej maske zakonsko (lahko da) niso nič drugega kot eden od možnih načinov omejitve gibanja: kriterij zaščitnega sredstva. Tako kot so za krajši čas omejili gibanje obiskovalcev v DSO-je: kriterij nenujnega stika.

Pravniško in črkobralsko bistvo se nahaja prav v tej besedni zvezi “prepove oziroma omeji”. Podobno se je US prav pred kratkim ukvarjalo z vprašanjem, kaj pomeni “nujni ukrep”, ko je sicer popolnoma spregledalo temelj slovenske ustave (v Sloveniji ima oblast ljudstvo, 3. člen), in šlo raje razglabljat o lažji vsebini (in s tem onemogočilo referendum o Zakonu o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski, U-I-483/20-10) .

Nisem torej navdušen nad fantovsko logiko Terškovega veselja, še manj nad problemom sodne hierarhije. Jasno je namreč, da ima Višje sodišče nad sabo Vrhovno sodišče, nad delovanjem obeh pa bedi Ustavno sodišče (US), zatorej šibka argumentacija, ki pomeni zmago na Višjem sodišču, še zdaleč ne more šteti za dokončno in zveličavno, na koncu se namreč večina pravnih vprašanj presoja skozi optiko načela sorazmernosti, in to na US.

Na žalost, pravzaprav to zbuja skrb, pa US doslej ni našlo časa, da bi razsodilo glede prekrškovnega obravnavanja nenošenja mask. Pozor: ves ta čas US, ki je “vrhovni branik človekovih pravic in svoboščin” v državi, tega ni storilo. Tudi Varuh človekovih pravic se glede tega ni nikdar oglasil.

Smo torej kvečjemu v novi etapi pravniške epopeje, saj tudi če je Višje sodišče odločilo, da naj ZNB ne bi dopuščal prekrškovnega kaznovanja zaradi nenošenja mask (ker da naj ne bi šlo za konkretno omejevanje gibanja), še vedno obstaja vrsta argumentov v prid ukrepom in usmeritvam za ohranitev nošenja mask – in v luči sorazmerja ni izključeno, da US ne bi imelo razumevanja tudi za prekrškovno obravnavo določenih nemaskarjev.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Zakaj govorim o Terškovem “fantovskem veselju”?

Ta njegov medijski pravni aktivizem je izrazito nezrel, pobalinski in v praksi povzroča to, kar se mi je dejansko pripetilo čez kak dan od novice v trgovini, na blagajni. Ko je blagajničarka prijazno opomnila kupca, naj si masko povleče nekoliko višje, na nos, je ta zmagovito pričel razlagati, kako je sedaj “kaznivo zapovedovati nošenje maske”.

Kaj Teršek ob vseh tistih knjigah o psihologiji ne najde toliko časa, da bi si pogledal, kakšno je resnično psihično stanje povprečnega “nezadovoljneža”, seveda takega, ki je nagnjen k napumpanemu sovraštvu do Janše kot predsednika vlade in k apriornemu nasprotovanju kakršnimkoli ukrepom, brez enega samega grama zavesti o tem, da smo vsi skupaj del občestva, da nismo le ta-in-ta posameznik, ki le sebi želi najugodnejšo trenutno rešitev iz – planetarnega pojava?

Zakon določa, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi – a tudi pred goljufivimi govorci

Izhodišče Zakona o nalezljivih boleznih je namreč (4. člen): vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi.

Navsezadnje gre tudi za zaupanje v celovitost zdravstveno-političnih ukrepov. Če je vsa država vedela, da so maske zapovedane, se je večina tega preprosto držala (razen seveda tistih opravičljivih primerov, ki zaradi zdravstvenih težav niso mogli nositi mask).

In če smo prišli kam, še zdaleč nismo prišli do konca zgodbe, pričakujemo lahko le, da bo vprašanje prej ali slej prispelo (prek Vrhovnega sodišča) pred Ustavno sodišče in šele ko bodo ustavni sodniki in sodnice odločili, bo zadeva v sodni veji – dokončna.

Vriskanje Terška, da je sodna veja sedaj “edina delujoča”, je torej vsekakor preuranjeno. Kot marsikaj pri njem ima tudi njegovo pravičništvo namreč še kako temno senco. Znova ga pozivam, naj kar pojasni javnosti, kako je – na poziv in za plačilo Ksenije Horvat, takrat Petrovčič – tolmačil 12. člen ZRTVS izrazito goljufivo v korist Pozitivne Slovenije, ko je ta Jankovićeva stranka prvič nastopila na državnozborskih volitvah. Kot velik poštenjak je takrat nad dan privlekel izgovor, češ da “javnomnenjske raziskave Pozitivno Slovenijo postavljajo ob bok parlamentarnim strankam”.

Andraž Teršek ima v nečem tudi prav: čas bi bil za streznjen in boljši pristop k reševanju pandemije, a ne le v Sloveniji

Pa vendar: obljubljeno reševanje vojaka Terška. Prebral sem njegov Memorandum (Memorandum o očitni in pravno nedopustni prisili ljudi v medicinske posege in o pravno prepovedanem eksperimentiranju z ljudmi) in s tem se je rešil. Sicer ne stilsko, recimo njegovi predlogi ustavnih sprememb so milo rečeno nezreli, ampak predvsem z zagrizenim nabiranjem (28 strani) kakovostnih argumentov v prid temu, da je bila pandemija covida-19 v celoti – tu še zdaleč ne gre usmerjati napada zgolj na Vlado RS – za zdaj resnično obravnavana neustrezno in da je napočil skrajni čas za streznjen in dosti boljši pristop, saj nas za poletnim ovinkom lahko že čaka indijska ali pa kakšna druga podvarianta, ki je menda še bolj nalezljiva.

Hojs naj bi obupaval: »Predvidevam, da bo ta sodba sodišča prispevala k večji umrljivosti Slovencev zaradi koronavirusa. Ne verjamem pa, da bi kdo iz sodišča zato prevzel odgovornost.« Jaz pa pravim: zberite se, pripravite sodno in siceršnjo obrambo, kajti kdorkoli bo “prispeval k večji umrljivosti Slovencev”, se mora bati, in to ne samo zemeljske kazni.

In sedaj se vrnimo na začetek. Preberite si Politično pravo na Slovenskem in razumeli boste predvsem to, o čemer (tudi) Teršek še ne želi razpravljati. To, kar nas dela skupnost, državo slovenskega naroda, v kateri naj pametni in dobri predlogi od kogarkoli ne bodo cenzurirani, ignorirani ali zasmehovani.

In če kdaj, je sedaj čas, da resnično stopimo skupaj, ter tudi skupaj najdemo ustrezen dolgoročen izhod iz sedanje zdravstvene in družbene epizode.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.