Makarovičeva jezno o Venezueli, rdeči zvezdi in slinavih kolaborantih

8
1313

Foto: youtubeSpletni portal TOP NEWS in nekateri drugi mediji) so pred dnevi poročali o dogodku v podporo venezuelskemu samodržcu Maduru, ki so ga pripravile nekatere naše levo usmerjene nevladne organizacije. Pozornost mi je zbudil nastop Svetlane Makarovič, ki je zanimiv iz vrste pogledov.

Kaj nam je povedala pisateljica, katere javnih nastopov nikakor ne morem in ne morem povezati s čudovitimi in nežnimi otroškimi zgodbami, s katerimi je razveseljevala generacije slovenskih otrok (iz levih in desnih, rdečih in črnih družin)?

Za začetek je Svetlana Makarovič – ne glede na tam prisotnega venezuelskega veleposlanika, ki se je nadejal podpore režimu – dejala, da se ji venezuelski predsednik zdi “kreten…mi je prav žal, ne zna voditi države”. Iskreno priznanje, ni kaj! Toda po njenem mnenju gre za več,  “gre za dediščino Chaveza, tukaj gre za dediščino rdeče zvezde Južne Amerike.”

In smo spet pri rdeči zvezdi. Poglejmo, kaj je še rekla o njej! Svetlana Makarovič je v nastopu kritiko tokrat usmerila v slovenske leve stranke, ki so (z zunanjim ministrom Cerarjem na čelu) priznali Guaidoa za začasnega predsednika Venezuele. Zanje pravi, da “niso vredni nositi rdeče zvezde, ki so jo nosili takrat, ko je bilo to oportuno in praktično, ker so bili pri koritu”. Torej, pisateljica prizna, da se je v prejšnjem režimu – in to kljub rdeči zvezdi – vse vrtelo okrog drugega simbola, korita. A ne samo to: reče namreč tudi, da “je Jugoslavija neštetokrat zlorabila simbol rdeče zvezde s tem, da je diskriminirala nečlane komunistične partije.”

Ne vem, kdaj smo zadnjič s strani koga na levici slišali takšno priznanje. Tudi Svetlana Makarovič se že nekaj let pojavlja na številnih prireditvah pod rdečo zvezdo, kjer se nikakor ne govori le o klasičnih levičarskih vrednotah (ki se vsaj v kaki točki stikajo tudi s krščanskimi), ampak se pojejo hvalnice prejšnjemu režimu in se zbrani predajajo jugonostalgiji. Sedaj pa je radikalna levičarska aktivistka priznala diskriminacijo drugače mislečih v prejšnjem režimu in celo to, da je komunistični sistem zlorabil svoje lastne simbole.

A avtorica Pekarne Mišmaš nadaljuje: “Zdaj nosimo rdečo zvezdo tisti, ki vemo, da nas zvezda zavezuje, da je to postal moralni simbol. Rdeča zvezda ni strankarski simbol, rdeča zvezda je moralni simbol in tako velja tudi za Venezuelo.” O simbolnem pomenu rdeče zvezde je bilo v zadnjih letih izrečenega že ogromno. Na desni bi ga radi prepovedali na podoben način, kot je prepovedan kljukasti križ – pač zaradi grozodejstev in milijonov žrtev, ki so bile usmrčene v imenu tega simbola. Kakorkoli že, če bo Svetlana Makarovič (ali kdo drug na levici) želel povrniti rdeči zvezdi moralno podobo, jo oprati zločinov, storjenih v imenu te zvezde, tega ne bo mogel narediti tako, da bo grobo napadal vse drugače misleče v današnji Sloveniji; ne bo mogel mimo tega, da se prav v imenu rdeče zvezde dogajajo poskusi nove diskriminacije drugače mislečih, sedaj že v nominalno demokratični Sloveniji.

Predvsem pa se bo Svetlana Makarovič morala zamisliti nad tem, da se prav pod zaporednimi levimi vladami, ki bojda verjamejo v vrednote rdeče zvezde, dogajajo hude kršitve prav tistih krivic, ki jih rdeča zvezda najbolj izpostavlja: najrazličnejše slabo ravnanje z delavci, zlorabe napotene tuje delovne sile (v tem Slovenci v EU kar izstopamo), prekarno delo, neplačevanje prispevkov delodajalcev ipd. Tega ne počne grda desna vlada, ampak to dopuščajo leve vlade, ker imajo od tega koristi njeni prijatelji in podporniki v gospodarstvu, torej tisti ki so danes “pri koritu” in to pod vladavino nove rdeče zvezde.

Z drugimi besedami: Svetlana Makarovič v obrambi resničnih vrednot rdeče zvezde ne bo zvenela prepričljivo, če ne bo priznala, da so danes kapitalisti najslabšega kova pri nas prav tisti, ki nosijo rdečo zvezdo in ki dejavnosti rdeče-zvezdnih nevladnikov tudi finančno podpirajo.

Namesto v obrambo pravic najšibkejših, se je današnja salonska slovenska levica osredotočila na nove, z zakonom opredeljene in ideološko nabite pravice za majhno elito, za pravice in ideologijo, ki so v družbi sporne in ki vnašajo nove delitve.

Druga velika tema, mimo katere Svetlana Makarovič ni mogla niti tokrat, pa je seveda nič drugega kot kolaboracija (in fašizem). Na desni smo se na te očitke že skoraj navadili, zato njene besede ne morejo biti presenečenje: “Sprašujem se, ali je res Slovenija država kolaborantov. Od nekdaj, odkar je bila Slovenija tako rekoč osvobojena, osamosvojena, je takoj uvozila ogromno starih kolaborantov fašizma.”

A tokrat je priljubljeno orožje levice usmerjeno zoper leve politike, natančneje zoper ministra Cerarja: “Vendar, ko pomislim na zunanjega ministra, kako se obnaša, pa imamo spet slinarja, mislila sem, da je največji slinar Pahor. Cerar je večji slinar kot Pahor.” Pahor in Cerar sta slinarja in kolaboranta, ker sta priznala Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele, kot to predvideva venezuelska ustava in v razmerah, ko ta bogata država drsi v skrajno revščino.

Na tem mestu bi lahko pisali o Venezueli in tamkajšnjem dogajanju v mednarodni perspektivi, a morda velja omeniti eno samo razsežnost: venezuelski predsednik Maduro si v preteklosti ni pomišljal manipulirati s političnim sistemom in volitvami, tudi ne iti z represijo nad politične nasprotnike, vendar je gotovo res, da uživa podporo znatnega dela prebivalcev – ne večine, a vsekakor velikega dela prebivalstva, ki imajo od tega določene privilegije. A mar ni bilo tako tudi v prejšnjem jugoslovanskem/slovenskem režimu? In ali se ne dogaja, da je tudi danes v demokratični Sloveniji lažje in bolje tistim, ki podpirajo leve stranke? (V nekaterih podjetjih od zaposlenih zahtevajo, da ne kandidirajo na volitvah…) Nevarne delitve torej niso le venezuelska posebnost, značilna je bila tudi za Jugoslavijo, in elementi za nacijo nevarnih razkolov se pojavljajo tudi pri nas, izrazito pa jih spodbuja prav slovenska levica.

Svetlana Makarovič je pred nekaj tedni pozitivno presenetila, ko se je zelo jasno kritično izrazila o plagiatu Borisa Kobala, še enega izmed velikih podpornikov simbola rdeče zvezde. Če bo želela biti zvesta vrednotam, ki naj bi jih rdeča zvezda predstavljala, bo morala kritično pogledati tudi vase in v to, kar politiki in poslovneži, ponosno zbrani ob slovenski rdeči zvezdi dejansko počno. Mnogi izmed njih bi se v Madurovi Venezueli odlično znašli; v deželi, ki niti malo ni podobna pekarni Mišmaš.

8 KOMENTARJI

  1. Izgleda, kot da je članek napisan zato, da spoznamo, kako nekateri ljudje spregledajo na stara leta in naenkrat so človekoljubni, dobri po srcu, vsako njihovo dejanje je primer za svetništvo. Potem pa še kakšen citat iz življenja rimskih vojakov in o tem kako so se spreobrnili. Nič ne de, če gre to za razvoj človekove osebnosti, samo dobro bi bilo, da se ob takih psiho analizah spomnimo njihovih žrtev tako, da ob isti dolžini zapisov napišemo še seznam žrtev.
    To pa bi bilo dobro zato, da se po 2000 letih človeštvo prepozna v kakšni slepoti lahko živijo razčlovečene osebnosti.

  2. Zenska je prismojena in polpristevna, ko govori o politicnih zadevah. Ocitno pa vendarle ni tak fanatik, da ne bi vcasih znala povleci kriticne distance, ko komunizem te ali one vrste ljudem povzroca ocitno zlo, bedo, teptanje dostojanstva. Obstajajo tudi taki, ki ostanejo slepi fanatiki brezpogojno. Violeta Tomic in Miha Kordis sta verjetno med njimi. Ti se ne znajo ustavit pred zlom. In so potencialno nevarni za soljudi.

  3. Težava Makarovičeve je, da je tudi sam prispevala, da so “slinarji” na oblasti. Ti “slinarji”, še zlasti pod Šarčevo vlado, ki jo vodi skrajno leva Levica, državo potiskajo v diktaturo rdeče zvezde ali kljukastega križa. Vseeno kateri simbol vzamemo, saj med njima ni večje razlike. Sploh pa je menda Šarec občudovalec Hitlerja. Vsak dan smo bolj v Venezuelskem režimu.

    Naši “slinarji” vsak dan bolj dokazujejo, da države ne potrebujejo. Potrebujejo samo korito za napajanje. Za prisvajanje, kar so drugi ustvarili. Povsem skladno s simbolom rdeče zvezde. Lahko pričakujemo, da se bo tudi ta pot končala na Venezuelski način, če prej volivcev ne sreča pamet.

    • Slinarja imenuje Pahorja in Cerarja zato, ker sta dokaj normalna ( vsekakor med normalnejsimi znotraj nasih oblastnikov) in sta na poti njeni prismuknjeni starostni kvazirevolucionarnosti. Njen simbol rdece petokrake sta bolj ali manj pustila ob strani in razmisljata podobno kot zahodni kolegi. V njenih oceh pac grozno.

      Imam obcutek, da imas ti nek nenavaden problem razlikovanja med rdecimi revolucionarji in pa liberalno demokraticno usmerjenimi ljudmi.

      • Rezultati njunih vlad dokazujejo, da tudi ta dva spadata v levi del politike. Če ne bi bila poslušna globoki državi ali rdečim revolucionarjem ter levo usmerjena, nikoli ne bi bila predsednika vlad. Glede nekaterih manj pomembnih stvari jima je bilo dovoljeno delati po svoje, glede vitalnih stvari kot so oblast, moč, vpliv in denar pa sta se morala podrediti in ukloniti svojim gospodarjem. Tudi pri sestavljanju te koalicije je bil Cerar kar priden in poslušen. Je gladko pristal na levo vlado pod nadzorom skrajne levice. Demokratičnost se dokazuje z dejanji, ne parolami.

        Cerar se ni obnašal in se ne obnaša prav nič demokratično. Npr. brez težav prezre sodbe US in drugih sodišč. Pahor zadnje čase poizkuša biti bolj sredinski, toda zato kakšne spremembe v državi ni opaziti. Opazne so pa katastrofalne posledice njegove pretekle povsem leve vladavine.

        • Cerar zeli Slovenijo pozicionirat vsaj nekoliko bolj prozahodno od “zdravih sil”. Ker je vlado nagovoril k priznanju Guaidoja v Venezueli in odvrnitvi od Madura, je takoj sledil medijski udarec in kazen v obliki afere maketa drugega tira. Kot zastrasevanje in zgled ostalim.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite