O usodi vojnih zakonov

0

zvezdaSlovenski proces tranzicijske pravičnosti poteka v času, ko se procesi tranzicijske pravičnosti uveljavljajo kot globalni pojav. Za Slovenijo je ta proces izjemno dinamičen, povezan pa je s tranzicijskimi procesi preseganja zgodovinskih delitev tako znotraj Slovenije kot v mednarodnih okvirih. Z državnimi ukrepi so bile desettisočem žrtvam totalitarizmov priznane nekatere pravice.

Prav tako so znanstvene raziskave in umetniška dela odstrli številne mite in tabuje iz časov sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Različne stroke začenjajo raziskovanja pod sorodnim skupnim imenovalcem, da je potrebno zločine obsoditi, mrtve pokopati, žrtvam pa dati pravico do spomina in jim povrniti škodo.

Slovenska izkušnja s totalitarnimi režimi ni nič manj boleča kot izkušnje sosednjih narodov, zato je prav, da svoja prizadevanja umestimo v tovrstne raziskovalne okvire in namene. Je pa značilno, da so slovenski tranzicijski procesi potekali v nekakšni izolaciji. Tako so v obrazložitvi sprememb ZPKri leta 2007 zapisali, da „v državah Evropske unije ni primerljive pravne ureditve, zato ni možno pripraviti prikaza ureditve v treh državah članicah Evropske unije. Obstoječa ureditev po Zakonu o popravi krivic je vsebinsko (po določbah Zakona o popravi krivic) svojstvena Republiki Sloveniji“.

V nadaljevanju posvečam nekaj več pozornosti kulturno-politični primerjavi nasprotujočih si stališč do totalitarnega titoizma, ki je usodno zaznamoval dolgo slovensko tranzicijo iz totalitarne v demokratično družbo. Omejili se bomo na nekaj zakonov, ki so temelj procesa tranzicijske pravičnosti v Sloveniji in jih imenujemo vojni zakoni.

Ukrepi odškodovanja žrtev fašizma in nacionalsocializma v titoizmu so imeli za osnovni cilj utrditev režima in zagotovitev lojalnosti čim večjega števila državljanov, zlasti pripadnikov nove elite.

Z osamosvojitvijo Slovenije so prišle do besede in nekaterih pravic tudi žrtve fašizma in nacionalsocializma, ki so jih v titoizmu ali zapostavljali ali jih prikrajšali za pravice – taki so bili mobiliziranci v okupatorske armade, taboriščniki in izgnanci.

Družbena moč sil starega režima s tranzicijo iz totalitarnega v demokratični sistem ni bila bistveno prizadeta. Ljudi, ki bi zaradi svojega zločinskega delovanja spadali pred sodišča, so njihovi politični dediči zaščitili in jim ohranili njihove privilegije nedotaknjene. Z vsemi možnimi ukrepi so hoteli ohraniti svojo simbolno premoč – dominantne položaje v javnem spominu, memorialni krajini, prazničnem letu …

Zaradi silovitega odpora titofilne strani oziroma strani braniteljev pridobitev revolucije so se ukrepi tranzicijske pravičnosti za žrtve titoizma uveljavljali postopoma in v velikih nesorazmerjih med posameznimi kategorijami žrtev.

V paket t. i. vojnih zakonov spadajo Zakon o denacionalizaciji (1991), Zakon o žrtvah vojnega nasilja (1995), Zakon o popravi krivic (1996) in Zakon o vojnih grobiščih (2003). Vsakega od zakonov je spremljala ideološko zaostrena razprava tako pred sprejemom kot med sprejemanjem sprememb, intenzivnost dogajanja pa dokazujejo tudi številne pobude za spremembo, vložene na Ustavno sodišče.

Odmaknjeno od javnosti potekajo postopki obnov oziroma razveljavitev obsodb po zahtevah po izrednem pravnem sredstvu, naj si gre za zahteve za obnovo postopka oziroma zahteve za varstvo zakonitosti. Pri teh zahtevah je bilo ugodeno več tisoč osebam, ki so jim bile izplačane tudi odškodnine.

V prid sorodnikov umorjenih je bila tudi sprememba Zakona o matičnih knjigah (1995). Po spremembi tega zakona je bilo „skupno število vpisanih smrti na podlagi določb 19. a do 19. d člena Zakona o matičnih knjigah tako v obdobju njihove veljavnosti (od 27. maja 1995 do 3. maja 2009) okoli 4.600, kar je preseglo prvotno oceno, da je nevpisanih smrti približno 4.000“.

Zakon o popravi krivic

V državnem zboru in javnosti se je razvila divja simbolna bitka ob 50-letnici konca druge svetovne vojne. Frontna črta se je potegnila tudi čez sprejemanje ZPKri. Razpravljavci iz nekdanjega Demosovega tabora so poudarjali, da so že v t. i. Pučnikovi parlamentarni preiskovalni komisiji predlagali Demosovi vladi, naj pripravi zakon o popravi krivic. Krščanski demokrati so se povezali z združenjem žrtev komunističnega nasilja. Leta 1994 pa so dan prej, preden je ZPKri vložila Drnovškova vlada, predlog ZPKri, ki je bil prav tako pripravljen v sodelovanju z žrtvami, vložili poslanci Slovenske ljudske stranke.

Potem se je organizirala titofilna fronta, katere temeljni cilji so bili razmeroma jasno postavljeni v okviru dolgoročne obrambe simbolne premoči totalitarne preteklosti. Prva ultimativna zahteva levice je bila, da ZPKri ne sme veljati za žrtve titoizma od leta 1941, ampak samo od leta 1945, in to od 15. maja 1945. Druga zahteva je bila, da v imenu zakona ne sme biti zapisano, da gre za žrtve komunističnega nasilja, in tretja, da odškodnine oziroma pravice žrtev titoizma ne smejo biti večje, kot so tiste iz kategorije „žrtev vojnega nasilja“ – torej žrtev, ki jih je titofilni tabor poskušal ohraniti oziroma pridobiti za svoje volivce. Zato je bil Zakon o žrtvah vojnega nasilja sprejet že leta 1995, okrnjeni ZPKri pa šele na 53. izredni seji državnega zbora 11. oktobra 1996: od navzočih 55 poslancev je zanj glasovalo 46 poslancev, proti pa nihče.

Besedilo je iz knjige Ni bilo lahko – a smo obstali in stojimo. Titoizem – poraz nasilja, ki jo lahko naročite na Časniku.