Poznam človeka, ki je bil s svojim sosedom skregan dvajset let. Potem pa se mu je počasi začelo zdeti neumno, da vsak zase hodita vsak dan ob svoji strani ograje drug mimo drugega in gledata v tla. Ko je čas dozorel, mu je dejal:
»Peter, kaj če bi bila midva odslej spet prijatelja!«
Tudi Peter je že dolgo premišljeval o tem …
Tako enostavna je lahko včasih sprava.
Zgodovino so zmagovalci napisali po svoje. Mit, ki se je brezčutno okopal v krvi sonarodnjakov, so v želji po oblasti poskušali utrditi za večne čase.
Zahtevno je živeti v miru z ljudmi, ki so pobili vaše očete, si razdelili plen in si v mnogih letih nagrabili bogastvo še od žuljev vašega dela. Ki potvarjajo resnico, pišejo krivične zakone, vam uničujejo družino, zaničujejo vero, poneumljajo vaše otroke.
Resnica pa prihaja tako po malem in počasi, da si jo lahko vaši nasprotniki sproti prilaščajo. Vse so storili, da bi ostala skrita, zdaj pa se brez sramu vpričo vas šopirijo z njo.
To je vaša bolečina, ki jo vedno obnavljate, izgrajujete in si jo delite med seboj.
Si želite zmago ali spravo? Bi radi s spravo premagali njihov greh?
Tudi boj za spravo je samo boj. Niste še dozoreli zanjo. Ko boste mislili, da odpuščanje presega vaše moči, se spomnite, da je skrb, kako bo sprejeto, najmanjša bolečina od vseh, ki si jih lahko izberete.
»Tudi Gospod odpušča šele potem, ko grešnik prizna svoj greh!« se branite. Zato odpustite zaradi tistih, ki so se že pokesali. In zaradi sebe. Ni prav, da še vedno prostovoljno trpite za zlo, ki vam je bilo storjeno, in puščate zlobi, da se še kar igra z vašo nemočno zamero.
V svojem grehu podpirajo in branijo drug drugega. Postavili so spomenike boju in sovraštvu. Vi pa jih na nekdanjih moriščih postavljate svoji žalosti. Pokopljite raje svoje drage, pa čeprav samo v želji svojega srca, za obzidja, kjer počivajo njihovi očetje. Iz krajev množičnih grobišč ne delajte spomenikov, ampak pokopališča.
V svoji želji po spravi ste si ustvarili privid vseslovenskega spravnega dneva, nekega enkratnega iskrenega odpuščajočega dejanja. Radi bi si segli v roke, pokopali mrtve, premagali strah in od tam odšli skupaj v nove čase.
Takšen spravni dan je vaša velika utvara.
Takega dneva nikoli ne bo.
Nikoli ne boste pripravili vseh ljudi k spravi.
Ko bi mogli dopovedati nesrečnim sinovom sodnikov in rabljev, da stara krivda njihove mladosti ni vredna obrambe. Resnica je nezadržna, toda počasna. Vedno jih bo ostalo nekaj, ki je ne bodo mogli sprejeti v celoti. In to vas bo vedno znova razočaralo.
Greh ni skupen in zato ne more prejeti skupnega odpuščanja. Sprave ni moč organizirati, kakor vera je prevelika in prelepa, da bi smeli koga siliti k njej. Laž ne bo nikoli povsem ponehala in mediji jo bodo vedno radi podprli, saj je vendarle zanimiva plehkosti potrošniške družbe.
Kdor že lahko odpusti, naj se ne obnaša, kakor da še trpi! Sprava je zahtevna. Želja po njej si ne slika črno-belih slik. Vaš nasprotnik se boji vaše bolečine. In ko beži pred njo, vas še bolj prizadene. Nikoli ne boste mogli odpustiti vsem hkrati. Vedno znova boste obujali dobro misel za ljudi, ki so vam delali krivico. Da vam pride v navado. Odpuščali boste vedno znova, vedno znova prosili za odpuščanje in vedno boste na začetku. Ob vsaki novi spodbudi za spravo in ob vsaki novi zadani bolečini. In vendar boste zmagovali. Ne v krču in ne lahkotno. Kakor sinovi Luči, ki vedo za nov in boljši svet. Sprava vam ne bo kupčija, ampak dar. Tako preizkušeni in izkušeni lahko upate, da bo bolečina vaših starih ran počasi popuščala. Kdor je trpel, je na boljšem, saj o spravi odloča sam, krivec pa bo moral slej ko prej v za uspeh negotovi ponižnosti zanjo prositi.
Preiskujte človeško dušo in se čudite, kako različno si dve strani lahko razlagata iste dogodke. Kako se ljudje oprijemljejo izgovorov, kjer je že zdavnaj vse dokazano. Kako vedno znova častijo malike revolucije.
Preiščite natančno tudi svoje srce. In svoja zla dejanja. Ko se sprava med vami uresniči, si boste bratje in sestre.
Iščite resnico, ki bo počasi postala rešiteljica vseh. Ne bomo je uveljavili z močjo, ampak z vztrajnostjo. Ne utrudite se, ko dokazujete dejstva zgodovine. Borite se proti stoletni laži in proti lažnivcem naših dni. Toda bodite pripravljeni, tudi greh, ki bo še storjen, boste morali odpustiti.
Vaša pripravljenost na spravo lahko čaka na kesanje, lahko odpušča sproti, še najbolje pa bo, če lahko predvidite že tudi bodoči greh in se naravnate na njegovo odpuščanje.
Iščite kosti zaradi resnice, ne zaradi maščevanja. Ko se vam kakor na dlani kaže krutost preživelega sistema, pa vendarle ocenjujte vsako kruto dejanje posebej, sámo zase.
V svetovni zgodovini je večino ran, ki so jih želeli zaceliti neutrudni borci za pravičnost, nazadnje pozdravil čas. Vedno spet prihajajo nove vojne in z njimi nova grozodejstva, ob katerih prejšnja počasi izgubljajo svojo moč. Takrat ljudje pozabljajo, spomini, ki ostajajo, pa ne zbujajo več tako silovitih čustev.
Nekateri pravijo, da bi odpustili, pozabili pa ne bodo nikoli. Vi pa obratno: odpuščajte prav zato, da vam ne bi bilo treba gojiti neuresničljivih želja po pozabljanju.
Ne želite si pozabe. Vse, kar je bilo, je bilo »po človeško«. Prav vi pa ste morda izbrani, da prestavite spomin, ki je drugim pretežak, v območje Božjega. Šele takrat prosluli komunizem ne bo imel več moči nad vami.
En narod ste, ena družina, eno telo. In vsaka rana je rana na celem telesu. Ko bi mogli pogledati prav vsem ljudem v srce, bi lahko rekli: »Med nami rasteta nestrpnost in nemir.« Ali pa: »Sprava v našem narodu se razrašča.«
Čeprav se vam zdi, da ste zaznamovani, sta vaš mir ali nemir sinova tega trenutka.
Veselite se sprave, kadar prihaja tiha v vaše srce. Kadar se vam zdi oddaljena in nedosegljiva, molite zanjo.
Milan Debeljak, Podbrezje, Naklo
