O šoli in sistemu v družbi, ki podpira povprečnega človeka

19
Učiteljica Mateja Peršolja (Foto: Žiga Intihar)

Sem za kakovostno javno šolo. Ta združuje vse, kar je dobrega: od različnih pedagoških pristopov do skrbi za kakovostne odnose, osebno rast in razvoj. Podpiram šolo, kjer učenci odkrivajo svoja močna in šibka področja.
Sooblikujem šolo, ki otroku predstavlja varen prostor za napake in priložnost za rast in razvoj talenta. Soustvarjam šolo usposobljenih učiteljev, srčnih odraslih, s strastjo za učenje in poučevanje. Ustvarjam šolo, ki zmore videti in opaziti napredek, ne le kognitivnega znanja, temveč tudi osebne rasti posameznika.
Pričakujem šolo, v kateri se učenci celostno izrazijo in izkažejo – sebi, družinam in skupnosti.
Želim si šole, kjer se učenci samouresničijo in so dodana vrednost, prispevek.

Ljudje, ki segajo iz povprečja, v slovenski družbi povprečnežev niso zaželeni

Moja izkušnja je podobna, kot jo Ivo Boscarol opisuje v knjigi Od talenta do uspeha: »Vedno sem imel težavo, da sem segal iz povprečja. Na žalost je naš šolski sistem tak, da take ljudi dejansko ustavi in poreže.«
Kot otrok in učenka nisem izstopala iz povprečja. Naučila sem se poslušati, se učiti, ne preveč spraševati, kaj šele povedati oz. se izraziti. Bila sem neopazna. Vsa energija je šla v pripadanje in ugajanje drugim. Hkrati je v meni rasel občutek zmedenosti, praznine, neizraženosti, zmanjšalo se je samozaupanje in pojavil občutek nesprejetosti.
Kot učiteljica matematike sem se izpostavila in naredila delovno okolje drugačno, po svoje. Tako kot sem čutila in mi je narekovalo srce. A v tem procesu nisem bila sprejeta. Kolegi so mi celo predlagali, da zapustim šolo, ker se oni ne želijo spreminjati ali celo več delati – zaradi mene. Počutila sem se drugačna. Zdelo se mi je, da nikamor ne sodim. Dokler nisem našla šole in ravnateljice, ki je zmogla videti moj prispevek. Tam sem lahko zaživela tudi v poklicu učiteljice.

Pri zatiranju nadpovprečnih pomagajo tudi državne institucije, a če nismo avtentični, izgubimo zaupanje

Ko se je ravnateljica v javnosti izpostavila s kakovostno javno šolo in skrbjo za odnose, je okolje hitro poskrbelo, da šola ne bi preveč izstopala. V pol leta so nas obiskali trije inšpektorji ter revizorji računskega sodišča. Vse po srečnem naključju … Zame, za kolege in za vso šolo je v času ukvarjanja z inšpektorji, zastal razvoj in inovativno delo z učenci.
Vem, da morajo biti papirji urejeni. Vendar poročanje ne sme pretehtati kritične mase dela učitelja in opravljanja poklica, poslanstva poučevanja. Na koncu je pomembnejše, kar je napisano, kot kar je narejeno. Papir vse prenese. Ljudje pa ne. Če nismo avtentični, zgubimo zaupanje. Fokus v življenje je zaupanje v ljudi. Tudi sama imam ob obisku zdravnice občutek, da se bolj ukvarja s papirjem, zapisanim, kot z mano. Da se bo lahko zagovarjala, če naredi napako. Da bo vse zabeleženo, dokazano. Enako stisko slišim pri učiteljih. Kaj je več kot zaupanje sočloveka?

Singapurce je zanimalo, kako lahko ravnateljica vse to doseže, saj jih ne plačuje bolje

Leta 2010 smo na obisk dobili delegacijo učiteljev, profesorjev in ravnateljev iz Singapurja. Po svetu so poslali sto strokovnjakov, da bi raziskali, kaj je dobrega v šolskih sistemih različnih držav, preden so se lotili prenove lastnega. Ravnateljico so spraševali kaj počne, da ima inovativne učitelje. Nič bolje nas ni plačevala kot drugi ravnatelji, nič materialnega nismo dobili v zameno za kakovostno delo. Je pa znala opaziti in ceniti opravljeno delo. Vse je temeljilo na zaupanju, samoiniciativi in podpori. In vsak je naredil več kot je lahko. In ravno prav, da ni pregorel.
Kakovostno delo ne utruja, kot ni izčrpalo gasilcev, ki so gasili ogenj v preteklih tednih na Krasu. Greš prek sebe, prek svojih zmožnosti, a se zavedaš, da ne le delaš, ampak ustvarjaš, deliš, daješ. In še več dobivaš nazaj. Od otrok, od staršev, od skupnosti, v katero prispevaš.
Zmagali bomo, ko si bomo zaupali, da vsak zna in zmore opraviti delo, ki mu je zaupano oz. je zanj prevzel odgovornost. Zmagali bomo, ko ne bomo potrebovali papirjev za dokaz, da smo nekaj opravili, inšpektorjev in nadzornikov, ampak mentorje, ki bodo vajencem stali ob strani in jih vodili. Takrat se drug ob drugem ne bomo počutili ogroženi, ampak bomo drug nad drugim navdušeni. Bomo doprinos sebi in drugim. Ko namreč zmaga eden, zmagamo vsi.

19 KOMENTARJI

  1. Res je. Problem je velik. A imajo ga tudi sosedje Avstrijci. Poglejmo, kako ga oni rešujejo. Moj mentor pri doktoratu Franz Rendl hudo izstopa iz povprečja. Je svetovna špica na svojem področju. Kako je preživel? Nikoli ni izpostavljal sebe. Tim … V avstrijskih oglasih za službe bolj pogosto od zahteve za znanje angleščine srečam značajske zahteve – dober timski igralec. Tako sam mentorja v enem članku, kjer mi je večino rezultatov serviral on sam, nisem zapisal za soavtorja. Nikoli mi ni omenil, da bi kaj takšnega sploh bilo zaželjeno. Takšen skromen človek, ki ga naprej čez čas potisnejo drugi (les ne more ne izplavati nazaj na površino, pa naj ga še toliko dol potiskamo), lahko komot preživi tudi v sistemih, ki sicer ne tolerirajo odstopanj.

    Podobno izkušnjo imam tudi sam. Ko sem prišel v Slovenijo, sem zaživel. Zelo nadpovprečen matematik. A po sistemu “bratstva in enotnosti” so na moji šoli pač imeli “pametnega Bosanca” in je vse bilo OK.

    Tako da tudi do takrat, ko se zadeve sistemsko ne uredijo, so neke obvoznice. Priznam pa, da jih sam na mariborski univerzi nimam volje iskati. Hitreje prideš do cilja, če se uspeš otresti “papirologije”, kot pravi naša avtorica oziroma kreganja in s korupcijo motiviranega mobbinga, kot podobne izkušnje opišem jaz.

    • Problem je velik, hehehe. V čem pa je problem? Problem je, da vidva z avtorico članka sploh ne vesta, kaj bi rada.

    • Igor, hvala za vašo iskreno delitev. Zame ste doprinos s tem, kar ste podelili.
      Sistem smo ljudje, mi. Mi ga podpiramo ali rušimo. Vedno prispevamo, tako ali drugače. Lahko ga spreminjamo z vrha ali spodaj. Če začnem ospodaj, gradimo počasi in vztrajno kritično maso. To že počnem, kar priča moje dvajset-letno kot učitelj z učitelji in učenci, o katerem še niste veliko slišali (kot pravite o vašem mentorju).

  2. “poročanje ne sme pretehtati kritične mase dela učitelja”

    Svetujem avtorici članka, naj se najprej pozanima, kaj pomeni kritična masa, preden izusti tako traparijo.

  3. No ja…konec koncev je treba poskrbeti tudi ali celo predvsem za povprečneže, kajti teh je največ.
    Izjemni ljudje so pač izjemni-izjeme. Ravno zaradi svojih-tako ali drugače pridobljenih-izjemnih sposobnosti praviloma zmorejo tudi sami bolje poskrbeti zase.
    Nesprejetost pa je cena, ki jo vedno plača vsak malce drugačen človek-če je tudi na to pripravljen, bo zmogel.
    Zato je naloga vseh vzgojno izobraževalnih institucij od staršev naprej predvsem v tem, da vsem otrokom da vedno razumeti, da so že vnaprej spoštovanja vredne osebe.

    • Tako je, vsak je izjemen. Poskrbeti je treba za vsakega, ker si vsak otrok zasluži najboljšega učitelja in starša.

  4. Lepo izpovedan prispevek s številnimi premisleki aktivne učiteljice matematike, ki je vreden branja.

    Osredinjenje prispevka v akutni problem nezaupanja je utemeljeno.

    Naslovna hipoteza, ki je “o šoli in sistemu v družbi, ki podpira povprečnega človeka”, s številnimi premisleki prispevka ni utemeljena. Preizkus tega, ali nekdo v šoli podpira

  5. Preizkus tega, ali nekdo v šoli podpira povprečnost ali ne, je na primer mogoč z vpogledom v njegove oziroma njene ocene konkretnim učencem. Grafični prikaz porazdelitve teh ocen, ki bi pomembno odstopala od poznanih značilnosti t.i. gausove krivulje, ki jo v tem primeru odraža pojav zelo malo odličnih in nezadostnih ocen ter velika večina srednjih ocen, tako da bi se to odstopanje odražalo na primer v zelo veliko prav dobrih in odličnih ocenah, je lahko pokazatelj utemeljenosti naslovne hipoteze v konkretnem primeru.

    V navedenem primeru bo lahko veliko prav dobrih in odličnih ocen, namesto veliko srednjih ocen, pokazatelj možne utemeljenosti naslovne hipoteze o podpiranju povprečnosti v šoli in družbi s strani konkretnega učitelja oziroma učiteljice.

    • Žiga, hvala za vaše mnenje in iztočnice.
      1. Ne verjamem v ocene. Te so pokazatelj le delčka, kar ljudje smo. Merijo samo znanje (in še to tistega, kar je dogovor preteklih generacij o tem, kar je dobro znati = učni načrt), smo pa veliko več kot to. To, kar je več želim, da se izrazi, nadgrajuje pri (ne le) mojem pouku. Veščine pomoči drug drugemu, postavljanje ciljev, načrtovanje poti učenja in refleksija o doseženih ciljih. To kar nas dela boljše ljudi. To je pa težko izmeriti in niti ni potrebno, ker to vsak čuti v sebi, ko nekaj prispeva, ko je doprinos.
      2. Gausova krivulja se pomika proti prav dobrim in odličnim ocenam. Zmanjšujejo se npr. razlike med učenci iz bolj in manj spodbudnih okolij, kar so pokazale že tuje raziskave (Visible learning, Formative Assessment). In zdaj bova spet poslušala očitke tistih, ki bodo rekli, saj vsi ne morejo biti odlični, pa o poplavi odličnih ocen ipd. Verjamem, da je vsak lahko uspešen (to ni samo odlična ocena, to je občutek v nas, nekdo je že s trojko zadovoljen). Verjamem, da če normalna porazdelitev ostane normalna, potem nismo nič naredili. Ta je že sama po sebi.
      3. Kar zame šteje je, da otrok ni strah priti k pouku matematike, da jo nekateri celo vzljubijo, da začenjajo verjeti vase in nimajo odpora do učenja in matematičnih nalog (povedo sami in starši). In, da se v razredu dobro počutijo, so iskreni in doprinos drug drugemu. Ko se to zgodi, si pomagajo (ne tekmujejo) in lahko samo opazujem in si rečem, to je to.

      • @Mateja Peršolja: »[16. 8. 2022] O šoli in sistemu v družbi, ki podpira povprečnega človeka [18. 8. 2022] Ne verjamem v ocene. […] Gausova krivulja se pomika proti prav dobrim in odličnim ocenam. […] Zmanjšujejo se npr. razlike med učenci […] Verjamem, da če normalna porazdelitev ostane normalna, potem nismo nič naredili. Ta je že sama po sebi. […].«
        ========

        Zahvaljujem se za vaša nadaljnja mnenja.

        Naslovna hipoteza, ki je »o šoli in sistemu v družbi, ki podpira povprečnega človeka«, ni koncizno utemeljena s številnimi premisleki prispevka.

        Nadaljnje mnenje »ne verjamem v ocene«, ne zaznava, da je v nasprotju z nepristranskim in objektivnim dajanjem ocen kot temeljem svojega učiteljskega poklica. Mnenje »ne verjamem v ocene« je v notranjem nasprotju s samim seboj ob nadaljnjem mnenju »Gausova krivulja se pomika proti prav dobrim in odličnim ocenam«, saj je temelj slednjenavedenega »pomikanja« ocena. Prispevek in nadaljnja mnenja ne zaznava možnega obstoja lastnih notranjih mnenjskih nasprotij.

        Zdi se, da skuša biti kritična ost naslovne hipoteze, ki sicer ni jasno utemeljevana s številnimi premisleki prispevka, usmerjena proti okoliščinam, v katerih »šola in sistem v družbi podpirata povprečnega človeka«. Navedena nadaljnja mnenja so sama v nasprotju s takšno svojo kritično ostjo. Delovno in medijsko nasprotovanje učiteljskim ocenam in normalni porazdelitvi ocen (»ne verjamem v ocene«, »potem nismo nič naredili«) v smer zavzemanja za zmanjševanja normalne porazdelitve razlik med učenci (»se pomika proti prav dobrim in odličnim ocenam«, »zmanjšujejo se npr. razlike med učenci«), je neusahljivi vir problema mehanizmov umetnega povzdigovanja v šoli in na vseh ravneh našega sistema v družbi povprečnih z odličnimi na eni strani in na drugi posledičnega umetnega poniževanja odličnih (primer je lahko drugje omenjani Ivo Boscarol) na dejansko nizko raven umetno popovprečene »odličnosti«. V tem je jedro problema mehanizma našega podpiranja povprečnega človeka v šoli in sistemu na vseh ravneh stvarnosti slovenske družbe.

        S tem je osvetljeno, da prispevek in navedena nadaljnja mnenja ne zaznavajo lastnih notranjih nasprotij kot možnega sestavnega dela naslovnega problema krepitve povprečnega človeka v šoli in sistemu v družbi.

      • Zahvaljujem se za vaša nadaljnja mnenja.

        Naslovna hipoteza, ki je »o šoli in sistemu v družbi, ki podpira povprečnega človeka«, ni koncizno utemeljena s številnimi premisleki prispevka.

        Nadaljnje mnenje »ne verjamem v ocene«, ne zaznava, da je v nasprotju z nepristranskim in objektivnim dajanjem ocen kot temeljem svojega učiteljskega poklica. Mnenje »ne verjamem v ocene« je v notranjem nasprotju s samim seboj ob nadaljnjem mnenju »Gausova krivulja se pomika proti prav dobrim in odličnim ocenam«, saj je temelj slednjenavedenega »pomikanja« ocena. Prispevek in nadaljnja mnenja ne zaznava možnega obstoja lastnih notranjih mnenjskih nasprotij.

        Zdi se, da skuša biti kritična ost naslovne hipoteze, ki sicer ni jasno utemeljevana s številnimi premisleki prispevka, usmerjena proti okoliščinam, v katerih »šola in sistem v družbi podpirata povprečnega človeka«. Navedena nadaljnja mnenja so sama v nasprotju s takšno svojo kritično ostjo. Delovno in medijsko nasprotovanje učiteljskim ocenam in normalni porazdelitvi ocen (»ne verjamem v ocene«, »potem nismo nič naredili«) v smer zavzemanja za zmanjševanja normalne porazdelitve razlik med učenci (»se pomika proti prav dobrim in odličnim ocenam«, »zmanjšujejo se npr. razlike med učenci«), je neusahljivi vir problema mehanizmov umetnega povzdigovanja v šoli in na vseh ravneh našega sistema v družbi povprečnih z odličnimi na eni strani in na drugi posledičnega umetnega poniževanja odličnih (primer je lahko drugje omenjani Ivo Boscarol) na dejansko nizko raven umetno popovprečene »odličnosti«.

        V slednjenavedenem je jedro hudega problema na vseh ravneh slovenske družbe, ki je v našem povzdigovanju ocene povprečnega človeka in poniževanja ocene odličnega. To povzdigovanje povprečnega s poniževanjem odličnega je jedro učinkovanja socializma oziroma komunizma. Obratno učinkujoč je mehanizem meritokracije (sistem v družbi dajanja nepristranskih, objektivnih ocen).

        S tem je osvetljeno, da prispevek in navedena nadaljnja mnenja ne zaznavajo lastnih notranjih nasprotij kot možnega sestavnega dela naslovnega problema krepitve povprečnega človeka v šoli in sistemu v družbi.

  6. Gre za aktualno tematiko, kajti od izobrazbe in vzgoje otrok je odvisna naša prihodnost. Kot se v prispevku lahko razbere, učitelji v zvezi s tem izkazujejo pripravljenost za spoprijem z odgovornostjo.

    Toda človek mora biti realist. Popolni niso niti otroci niti učitelji. Kako naj bo potem šola sploh uspešna. Odgovor na to je vsaj delno nakazan v prispevku, saj se nepopolnosti ne skriva. Kaj je to (ne)popolnost, točno ne vem, vem pa, da ima vsak otrok svoj interes in svoje sposobnosti. Vem tudi, da imajo vsi otroci pravico do najboljšega pouka. Da se pouk približno optimalno izvede, mora biti človek potemtakem umetnik. Včasih so imeli pristojni na univerzi več smisla za realnost, saj smo imeli pedagoško akademijo namesto pedagoške fakultete. V tem smislu je jasno, da v prispevku manjka beseda umetnost.

    • Hvala za vaš prispevek. Vsak otrok ima pravico do najboljšega pouka in učitelja, ne po naključju temveč načrtno. Vsak si zasluži najboljšo izobrazbo, ne glede na to kje živi in koliko denarja ima. Vsak zmore, vsak je lahko uspešen (govorim o notrenjem občutku uspešnosti). In poučevanje je umetnost, kot pravite.

  7. Odličen članek, ki naslavlja hudo težavo, namreč to, da je slovenski izobraževalni sistem očitno nagnjen k proizvajanju podpovprečnosti, če ne mestoma celo mediokritete.
    V šolah je tudi ogromno težav z redom, vzgojo, obvladovanjem učencev. Znani ravnatelj dr. Merc iz OŠ Prule je pred leti ognjevito kritiziral slovensko šolstvo. Ste opazili, da je v zadnjih 10 letih presenetljivo kar naenkrat poniknil iz javnosti?!? ‘Šolstvo je v redu, te tematike se ne odpira.’ – država ter vplivneži iz ozadja (le kdo bi to bil?!?) želijo, da se slovenska javnost o smereh, ki jih ubira slovensko šolstvo, ne sprašuje preveč.

    Da je zadeva še slabša smo na to slovensko povprečnost cepili še progresivne ideje, ki v zadnjem času iz ZDA (kjer se jim tamkašnji konservativci že upirajo) pronicajo v Evropo. Uničevanje družin preko progresivnih spolnih ter LGBTQ(ŽNJ) ideologij, permisivnost vzgoje na vseh ravneh in uničenje avtoritete učiteljskega ter pedagoškega kadra.

    Na ta način dobimo ne samo človeka, ki je nagnjen k povprečnosti, na kar namiguje članek, dobimo tudi vodljivega ter do oblasti nekritičnega človeka. Pa je to res smisel slovenske šole v 21. stoletju?

    • Slovenska šola je v marsičem dobra in ima tudi izzive, ki jih je potrebno nasloviti. Spoštovanje učitelja, odnosi so zagotovo ena iz med tem, ki jih je potrebno nasloviti. Razprav o kakovosti šolstva in izzivih je premalo. Učitelji med drugim nimamo več časopisa, nimamo več rubrik v časopisih, ne odpirajo se javne razprave o tem kakšne državljane si želimo in posledično šole.
      Ne vem, kdaj ste bili na zadnje v šoli, a progresivne ideje niso prodrle v šolo (vsaj ne osnovno), prej obratno. Ostajajo zelo konservativne ideje. Vzgoja je v domeni družine. Če imamo permisivno vzgojo, je potrebno nasloviti nekoga drugega, ne šole.
      In ja, je čas, da se vprašamo kakšna naj bo slovenska šola 21. stoletja.

  8. “Sem za kakovostno javno šolo.”
    Tudi jaz sem vsekakor za kakovostno javno šolo, ki jo vodi država, in povsem naravno je, da država organizira smiselno šolsko mrežo. Zadolžena je za celotno šolstvo in upam na njeno odgovorno ravnanje tudi v prihodnosti. Toda kar se mi je zdelo pred tridesetimi leti nemogoče, se sedaj uresničuje. LGBTQ+ lobiji so čedalje močnejši in hočejo uveljaviti svoje ideje tudi v šolski sistem.
    V zvezi s tem bi izpostavil, da bodo najprej ali da bodo v večji meri na LGBTQ+ udaru javne šole v primerjavi z zasebnimi. Zato se mi zdi čisto normalno, da bi svojega otroka v trenutnih okoliščinah poskušal vpisati v zasebno šolo. Zdi se mi namreč nedopustno, da bi moj otrok moral poslušati šolsko propagando o tem, da si lahko svoj spol sam izbere.
    Izpostavil bi tudi neko vprašanje: Ali bodo šole objavljale statistične rezultate, ki bodo kazali, da so otroci, ki imajo mater in očeta, učno in vedenjsko boljši od otrok, ki imajo starša A in B spola x in y. Treba se je namreč zavedati, da bo marsikaj, kar bo presodil LGBTQ+ lobiji, če bo šlo tako naprej, prepovedano. Podvprašanje: Ali so učitelji pripravljeni poučevati vedenjsko slabše LGBTQ+ učence?
    Slovenska šola 21. stoletja bo gotovo zelo dobra, če v njej ne bo LGBTQ+ vpliva.

    • Slišim, kako vas LGBTQ+ skrbi. Če verjamete, da lahko to preprečite s tem, da vpišete otroka v zasebno šolo v kateri ne bo otrok dobil vpliva (v vašem primeru LGBTQ+) propagande, odlično. Imate izbiro, a ni lepo:).
      Vem pa, da je te propagande v šolah veliko manj ali nič v primerjavi z drugimi okolji v katerih se vsakodnevno gibljemo mi in naši otroci. Govorim kot učiteljica in mama.
      Veste kaj je najhuje opazovati v šoli? Otroka, ki ni sprejet. Ni sprejet od staršev ali sošolcev. Tisti najbolj trpijo. Otroci, ki “niso po meri staršev” in to čutijo, vedo in bi naredili vse, da bi bili, tudi lagali, goljufali. Ti otroci ne sprejmejo sebe in celo življenje nosijo posledice, ki se v šoli kažejo v “slabem vedenju”, če uporabim vaše besede. Kar zame slabega vedenja ni, je le stiska otroka, ki je še zmerja otrok in rešuje težave z vzorci, ki so zanj delujoči. In si ob napaki, ki je samo napaka, zasluži novo priložnost in spoznanje, da lahko napreduje in postaja boljši človek.
      Vesela sem, da delam na šoli, kjer imajo otroci priložnost se učiti opuščati stare vzorce in se v varnem okolju učiti uporabljati bolj učinkovitih vedenj, ob katerih se bolje počutijo in bolj učinkovito rešijo probleme s katerimi se soočajo.

      • Hvala za vzpodbudne besede in skrb, čeprav so moji otroci že odsedeli osnovnošolske klopi. Veseli me, da je v šolah malo propagande, toda obstaja resna nevarnost, da se to korenito spremeni. Ustavno sodišče je namreč že dalo zeleno luč za LGBTQ+ propagando v šolah.
        Zelo se strinjam z vašo trditvijo, da je najhuje opazovati v šoli otroka, ki ni sprejet. Zato si tudi jaz prizadevam, da bi bili vsi otroci sprejeti.
        Toda le otrok, ki ga sprejemamo kot dar, je pravzaprav sprejet. Otrok, ki je izbran z neko selekcijo, pa ni brezpogojno sprejet. Vaši bodoči otroci LGBTQ+ “staršev” ne bodo neumni in bodo čutili, če že ne vedeli, da so jih njihovi “starši” izbirali v semenski banki po nekem kriteriju. Izvedeli bodo tudi, da jih je rodila nadomestna mati, če bo šlo za tak primer. Otroci pa morajo biti od staršev brezpogojno sprejeti, kar od “staršev” niso. Vsi vaši učenci si do sedaj lahko rečejo: “Moja mami je junakinja; življenje je tvegala zame. Tvegala je/imela je … tvegan porod/izvenmaternično nosečnost …”, tudi če gre za posvojitev.

Comments are closed.