Dan pred zaključkom volilne kampanje sem imel priložnost spoznati kandidate stranke, ki s precejšnjim naskokom vodi v vseh predvolilnih anketah. Do tedaj nisem bil prepričan, ali res obstajajo. Morda, sem pomislil, gre zgolj za izmišljena imena, naključno nametana po volilnih okrajih. Za potegavščino v slogu avstralske Smrtno resne stranke, nizozemske Stranke za prihodnost ali madžarske Stranke psa z dvema repoma. Zdaj zdaj nam bodo razkrili karte in priznali, da gre za šalo.
In mi bi, po začetnem šoku, morda celo ogorčenju, bruhnili v smeh. »Seveda«, bi rekli, »kako smo mogli biti tako neumni!« Tisti, ki premorejo manj samoironije, bi le zamahnili z roko: »Saj smo ves čas vedeli.« Saj je bilo vendar od začetka jasno: od imena stranke, napihnjenih anket, ki so se povzpele do 40 % preferenc, pa programa v obliki srednješolske power point predstavitve, repetitivne in norčavo izmuzljive retorike (»Uresničili bomo … v kolikor bodo za to ustrezni pogoji«), anonimnih kandidatov, frizerjev kot ekonomskih svetovalcev.
Bila bi to najbolj dodelana politična potegavščina v zgodovini, naša kultura bi na en mah nadoknadila kronični manko na področju satire, Slovenci pa bi dokončno premagali stereotip o puščobnem, duhamornem in jeznoritem ljudstvu. Uresničil bi se sen naših narodnjakov poznega 19. stoletja in postali bi nekakšni južnjaški Čehi, saj bi Cerarjev eksperiment do popolnosti dovršil švejkovski projekt Stranke zmernega napredka v mejah zakona. S tem pa bi naša država zaslovela po vsej Evropi: znani ne bi bili le po svojih naravnih lepotah in prijaznih ljudeh, temveč po sofisticirani samorefleksivni urbani kulturi.
Kakovostna satira je namreč vsej kaj drugega kot prazno zabavljaštvo. Podobno kot nespoštljivo obešenjaštvo risane serije South Park ali nesramno prostaštvo dokumentarcev Sache Barona Cohena bi tudi izpopolnjena Cerarjeva različica Stranke zmernega napredka v mejah zakona razgalila marsikaj o naši politični kulturi, naših strahovih, željah, nedoslednostih in predsodkih. V zgodovino bi se vpisala kot najbolj inteligentni in prodorni postmoderni umetniški projekt doslej.
Prikupni novi obrazi Mira Cerarja
Upanje, da bi se Stranka Mira Cerarja izkazala za potegavščino, se mi je razblinilo pred dnevi, ko sem torej imel priložnosti spoznati njene kandidate. Videl sem namreč, da zares obstajajo in da so čisto običajni ljudje iz naših sredin. Predstavljajo najboljši vidik, na katerega je merila krilatica o »novih obrazih«. Ne menedžerski povzpetniki ali rešitelji, temveč navadni državljani, ki so se po dolgih letih antipolitične apatije vendarle angažirali za skupno stvar. Učiteljice, socialni delavci, frizerji, gostinci, sem pa tja kak študent in univerzitetni profesor – vendar med njimi le redko kdo, ki bi v čemerkoli odstopal ali se odlikoval v javni sferi.
Prerez slovenskega srednjega razreda, ki pač odseva njegovo strukturo: večinoma zaposleni v javnem sektorju, mikro podjetniki, med obojne pa je pomešan še kakšen mlad prekerc.
Na stojnicah sem se pogovarjal s temi novimi obrazi. Fajn ljudje. Kandidatke in kandidati so mi predstavili svojo politično vizijo (po programu iz vljudnosti raje nisem spraševal: nisem jih hotel spraviti v zadrego). Na splošno sem spoznal klasične socialdemokrate, še vedno zelo skeptične do kakršne koli bolj liberalne reforme, s pristno empatijo do ekonomskih in družbenih problemov,ki pestijo državo, in brez najmanjšega pojma, kako se jih lotiti. Vendar verjamem, da bodo svoji politični zbeganosti sledili z dobro mero zmernega optimizma.
Glede kulturnih in družbenih vprašanj so se mi zdeli precej liberalni – celo konservativno liberalni. Zasidrani v zdravem pragmatizmu in skepticizmu do skrajnosti, z neko precej nejasno vero v ustvarjalnost kot motor družbenega in gospodarskega napredka. Verjamejo v izobrazbo, inovativnost v praktično znanje. In nimajo najmanjšega dvoma, da mora vse to spodbujati predvsem država. Tudi sicer je iz njihovih izvajanj mogoče zaznati trdno vero v avantgardno vlogo države in njene administracije pri zagotavljanju družbenega in ekonomskega napredka.
V ZDA bi rekli progresivizem, v Evropi pa lahko to brez težav označimo za socialni liberalizem.
Kako to vizijo prevesti v konkretne slovenske razmere, kako jo udejanjati sredi nakopičenih ruševin razpadajočega neokorporativnega sistema, mi niso znali povedati. Sploh nisem prepričan, da so razumeli, kaj jih sprašujem.
Še manj zgovorni so bili, ko sem jih povprašal po konkretnih imenih. Ker je vsaka politika v končni fazi kadrovska politika, je še kako pomembno, na koga se nameravajo nasloniti pri izvajanju svoje vizije. To bi bilo še zlasti dobrodošlo zvedeti, glede na to, da o konkretnih politikah, prek katerih naj se udejanja ta vizija, nisem slišal ničesar, kar bi šlo onkraj malenkostnih volilnih floskul.
»Ne,« mi je dejala prijazna kandidatka. »O konkretnih imenih pa za zadaj nočemo govoriti«. In dodala: »Ravno to me je privabilo v to stranko.« »Da se ne izjasni glede imen potencialnih izvajalcev njenega programa?«, sem nekoliko nejeverno vprašal. »Da: to bi bilo lahkomiselno in neodgovorno. Raje počakajmo na volilne izide in potem bomo razmislili o tem«.
Priznam: nisem prepričan, da je uporabila ravno besedo »lahkomiselno«. Morda se mi je napačno vrinila v spomin zaradi splošnega vtisa, ki sem ga odnesel od pogovora.
Maček v žaklju
Fenomen Cerar je pravzaprav fascinanten. Prvič, odkar spremljam dogajanje na slovenski javni sferi, vidim, kako se velikanska večina intelektualcev, komentatorjev, čivkačev in punditov, onkraj politične delitve v en glas zgraža nad praznostjo politične formacije, ki medtem v blaženi brezbrižnosti do mnenja »razsvetljene manjšine« v anketah leti v nebo.
Razumniki z leve in desne se sprašujejo: kako je mogoče, da so ljudje pripravljeni kupiti takšnega mačka v žaklju? So mar izgubili vso razsodnost? Se ne zavedajo resnosti politične situacije? So postali talci množičnih medijev? Mar lahko po novem televizija že z najbolj banalnim in skrajno prozornim koketiranjem pripomore k zmagi še tako očitno nekvalificiranega novinca?
Zaključek se ponuja sam na sebi: ljudje so ponoreli. Slovenski narodni značaj je sprevržen. Ljudstvo ima oprane možgane. Kar je sicer grozno, je pa po drugi strani res, da spričo popolne bebavosti ljudskih množic v še toliko večjem sijaju zablestijo umi razsvetljene manjšine, ki edina ve, kako stvari stojijo. Škoda le, da je ta razsvetljena manjšina zaposlena v kozmičnem spopadu med partizanci in domobranci, neoliberalizmom in socializmom, fašizmom in komunizmom, kjer je vsakdo, ki noče obveljati za vsegliharja, primoran izbrati svojo stran barikade.
Razdvojeni vikont
Kljub privlačnosti in izvirnosti razlage o poneumljenem ljudstvu in pervertiranem značaju slovenskega človeka bi sam predlagal nek drug model interpretacije. Pomagal si bom s pravljico.
Italijanski pisatelj Italo Calvino je v začetku petdesetih let napisal povest z naslovom »Razdvojeni vikont« (Il visconte dimezzato). Gre za zgodbo o plemiču, ki ga izstrelek iz sovražne artilerije razcepi na dvoje. Ostane mu pol obraza z enim očesom in ušesom, polovico nosu, pa ena roka, ena noga … Kljub temu se iz boja vrne domov in živi povsem normalno življenje: le da postane nepopisno zloben in ne počenja drugega, kot da greni življenje podložnikom. Najraje s svojim mečem seka stvari in bitja na dvoje: mize, stole, živali – in ljudi.
Ko postane stanje že neznosno in grofiji grozi popoln družbeni kolaps zaradi nezaslišane krutosti razdvojenega vikonta, se v deželi pojavi njegova druga polovica. Izkazalo se je namreč, da je krogla plemiča razdelila na dvoje: od tedaj sta na svetu dva, eden zloben, drugi dober.
Dobri vikont se ne sooči s svojo zlobno polovico. Je namreč preveč dobrodušen, da bi se spopadal s komerkoli in čimerkoli. Zato raje v dobri veri za njim popravlja krivice. Seveda se kaj kmalu izkaže, da njegovo početje ni le jalovo, temveč ustvarja nove in nove zaplete in situacijo le še poslabšuje. Dežela se zavije v kaos nepopisne zmešnjave.
Sicer pa kaj kmalu spoznamo, da je razdvojeni vikont le odsev splošnega stanja v družbi. Grofija, v kateri se odvija ta bizarna zgodba, je namreč skrajno nenavadna. Kot da bi vse odnose prečila neka čudna manihejska delitev, ki vsak pojav razdeli na dvoje zoperstavljenih skrajnosti. Tako na enem griču živijo cinični, izmaličeni in prepirljivi gobavci (metafora za intelektualce), na drugem vedno radoživi, razuzdani in popolnoma brezbrižni veseljaki (hedonistični srednji sloj). Eno dolino poseljujejo strogi, delovni, strahovito neprožni prebivalci, ki sovražijo vsakršno kulturo in prezirajo razvedrilo, v drugi pa živi len, razpuščen rod ležernih pijančkov. In tako dalje.
Cerar: simptom odsotnosti
V Calvinovem nenavadnem čarobnem svetu je vsaka stvar simptom odsotnosti drugega. Ena skupina ima zgolj lastnosti in nazore, ki primanjkujejo drugi. Nobena pa ni sposobna tiste celostne sinteze, iz katere raste plodno in človeka vredno življenje.
Tudi dobri baron ima izključno tiste lastnosti, ki primanjkujejo njegovi zlobni polovici. Zato je tako tragično naiven, obupno neživljenjski in abstrakten, brez poguma in odločnosti. Vse se cedi od idealistične dobrote, ki se ne rešiti nobene od posledic zagrenjenega divjanja njegove zlobne polovice.
To je seveda le parabola. Slovenija ni začarana grofija. »Stari obrazi«, politična elita, ki se je uveljavila v desetletjih tranzicije, seveda ni enostransko zlobna in pokvarjena. Ravno vsegliharstvo, ki je izbruhnilo iz vstajništva, jo je hotelo prikazati kot tako in zabrisati njene globoke notranje razlike in nianse. Tudi Cerar je vse prej kot enostransko dober lik. Toda svoj uspeh gradi izključno s poudarjanjem tega, kar je malodane izginilo iz slovenskega političnega diskurza: zmernosti, preudarnosti, zavračanja demagogije, poštenosti, strokovnosti.
V politični sceni, ujeti v krču izključujočih diskurzov in medsebojne demonizacije, je uspel z izpostavljanjem tega, kar je utihnilo drugod. Je dobesedno simptom odsotnosti. Pooseblja vse, kar si večina slovenskih ljudi želi v politikih in očitno drugod ne najde. To pa velja tako na ravni diskurza kot na ravni politične vizije. S Cerarjem je zanemarjena tiha večina, tisto široko sredinsko volilno telo, za katero so nam vrsto let zagotavljali, da ne obstaja, vrnilo udarec politični eliti, ujeti v vrtinec kulturnobojne polarizacije.
Idealni kandidat
Jasno je, da Cerar med vsemi kandidati večjih strank daleč najslabša izbira za predsednika vlade. To je oseba, ki mu osebno ne bi zaupal niti pisanja politične kolumne, kaj šele vodenje države. Paradoks pa je, da je istočasno tudi daleč najboljši kandidat. Je edini, za katerega se zdi, da se izogiba pastem demagogije, poplitvenosti in radikalizacije. Njegova stališča so niansirana, iz njegovih odgovorov veje resnobnost in občutljivost za kompleksnost problemov.
A kaj, ko je vse to le prazna forma brez vsakršne vsebine. Ampak kaj če bi namesto popolnoma neumestnega norčevanja iz forme in povsem upravičenega opozarjanja na popolni vsebinski vakuum, pomislili tudi, zakaj njegovo zadržanje žanje takšen uspeh?
V polarizaciji, kot smo ji bili priča v zadnjih letih, nastopi Cerar kot »idealni kandidat« iz kakšne surealistične politične komedije. Ponuditi nima ničesar: ne programa, ne voditeljskih sposobnosti, ne koherentne ideologije. Je negativna karikatura slovenskega strankarskega sistema, komično poosebljenje vsega tega, česar pri nas ni in kar si ljudje želijo, da bi bilo. In istočasno kot satira načina, kako se pri nas dela strankarska politika: njene fiksacije na osebnosti, njenega ad hoc politikanstva, njenega vztrajnega zapiranja samo vase.
Zato bi Cerarjevo stranko, čeprav ni mišljena satirično, bilo modro jemati na ta način. Jo razumeti, skratka, kot izjemno glasen glas protesta proti degeneraciji slovenske strankarske scene, kot krik obupa nad nesposobnostjo političnih elit na levici in desnici, da (vsaka iz svojega razloga) oblikujeta resno, razsodno, evropsko primerljivo politično ponudbo.
To je edini način, da iz te bizarne zgodbe, ki se imenuje Stranka Mira Cerarja, potegnemo kak koristen nauk.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
