O ‘Smrtno resni stranki Mira Cerarja’

55
Foto: Novi glas
Foto: Novi glas

Dan pred zaključkom volilne kampanje sem imel priložnost spoznati kandidate stranke, ki s precejšnjim naskokom vodi v vseh predvolilnih anketah. Do tedaj nisem bil prepričan, ali res obstajajo. Morda, sem pomislil, gre zgolj za izmišljena imena, naključno nametana po volilnih okrajih. Za potegavščino v slogu avstralske Smrtno resne stranke, nizozemske Stranke za prihodnost ali madžarske Stranke psa z dvema repoma. Zdaj zdaj nam bodo razkrili karte in priznali, da gre za šalo.

In mi bi, po začetnem šoku, morda celo ogorčenju, bruhnili v smeh. »Seveda«, bi rekli, »kako smo mogli biti tako neumni!« Tisti, ki premorejo manj samoironije, bi le zamahnili z roko: »Saj smo ves čas vedeli.« Saj je bilo vendar od začetka jasno: od imena stranke, napihnjenih anket, ki so se povzpele do 40 % preferenc, pa programa v obliki srednješolske power point predstavitve, repetitivne in norčavo izmuzljive retorike (»Uresničili bomo … v kolikor bodo za to ustrezni pogoji«), anonimnih kandidatov, frizerjev kot ekonomskih svetovalcev.

Bila bi to najbolj dodelana politična potegavščina v zgodovini, naša kultura bi na en mah nadoknadila kronični manko na področju satire, Slovenci pa bi dokončno premagali stereotip o puščobnem, duhamornem in jeznoritem ljudstvu. Uresničil bi se sen naših narodnjakov poznega 19. stoletja in postali bi nekakšni južnjaški Čehi, saj bi Cerarjev eksperiment do popolnosti dovršil švejkovski projekt Stranke zmernega napredka v mejah zakona. S tem pa bi naša država zaslovela po vsej Evropi: znani ne bi bili le po svojih naravnih lepotah in prijaznih ljudeh, temveč po sofisticirani samorefleksivni urbani kulturi.

Kakovostna satira je namreč vsej kaj drugega kot prazno zabavljaštvo. Podobno kot nespoštljivo obešenjaštvo risane serije South Park ali nesramno prostaštvo dokumentarcev Sache Barona Cohena bi tudi izpopolnjena Cerarjeva različica Stranke zmernega napredka v mejah zakona razgalila marsikaj o naši politični kulturi, naših strahovih, željah, nedoslednostih in predsodkih. V zgodovino bi se vpisala kot najbolj inteligentni in prodorni postmoderni umetniški projekt doslej.

Prikupni novi obrazi Mira Cerarja

Upanje, da bi se Stranka Mira Cerarja izkazala za potegavščino, se mi je razblinilo pred dnevi, ko sem torej imel priložnosti spoznati njene kandidate. Videl sem namreč, da zares obstajajo in da so čisto običajni ljudje iz naših sredin. Predstavljajo najboljši vidik, na katerega je merila krilatica o »novih obrazih«. Ne menedžerski povzpetniki ali rešitelji, temveč navadni državljani, ki so se po dolgih letih antipolitične apatije vendarle angažirali za skupno stvar. Učiteljice, socialni delavci, frizerji, gostinci, sem pa tja kak študent in univerzitetni profesor – vendar med njimi le redko kdo, ki bi v čemerkoli odstopal ali se odlikoval v javni sferi.

Prerez slovenskega srednjega razreda, ki pač odseva njegovo strukturo: večinoma zaposleni v javnem sektorju, mikro podjetniki, med obojne pa je pomešan še kakšen mlad prekerc.

Na stojnicah sem se pogovarjal s temi novimi obrazi. Fajn ljudje. Kandidatke in kandidati so mi predstavili svojo politično vizijo (po programu iz vljudnosti raje nisem spraševal: nisem jih hotel spraviti v zadrego). Na splošno sem spoznal klasične socialdemokrate, še vedno zelo skeptične do kakršne koli bolj liberalne reforme, s pristno empatijo do ekonomskih in družbenih problemov,ki pestijo državo, in brez najmanjšega pojma, kako se jih lotiti. Vendar verjamem, da bodo svoji politični zbeganosti sledili z dobro mero zmernega optimizma.

Glede kulturnih in družbenih vprašanj so se mi zdeli precej liberalni – celo konservativno liberalni. Zasidrani v zdravem pragmatizmu in skepticizmu do skrajnosti, z neko precej nejasno vero v ustvarjalnost kot motor družbenega in gospodarskega napredka. Verjamejo v izobrazbo, inovativnost v praktično znanje. In nimajo najmanjšega dvoma, da mora vse to spodbujati predvsem država. Tudi sicer je iz njihovih izvajanj mogoče zaznati trdno vero v avantgardno vlogo države in njene administracije pri zagotavljanju družbenega in ekonomskega napredka.

V ZDA bi rekli progresivizem, v Evropi pa lahko to brez težav označimo za socialni liberalizem.

Kako to vizijo prevesti v konkretne slovenske razmere, kako jo udejanjati sredi nakopičenih ruševin razpadajočega neokorporativnega sistema, mi niso znali povedati. Sploh nisem prepričan, da so razumeli, kaj jih sprašujem.

Še manj zgovorni so bili, ko sem jih povprašal po konkretnih imenih. Ker je vsaka politika v končni fazi kadrovska politika, je še kako pomembno, na koga se nameravajo nasloniti pri izvajanju svoje vizije. To bi bilo še zlasti dobrodošlo zvedeti, glede na to, da o konkretnih politikah, prek katerih naj se udejanja ta vizija, nisem slišal ničesar, kar bi šlo onkraj malenkostnih volilnih floskul.

»Ne,« mi je dejala prijazna kandidatka. »O konkretnih imenih pa za zadaj nočemo govoriti«. In dodala: »Ravno to me je privabilo v to stranko.« »Da se ne izjasni glede imen potencialnih izvajalcev njenega programa?«, sem nekoliko nejeverno vprašal. »Da: to bi bilo lahkomiselno in neodgovorno. Raje počakajmo na volilne izide in potem bomo razmislili o tem«.

Priznam: nisem prepričan, da je uporabila ravno besedo »lahkomiselno«. Morda se mi je napačno vrinila v spomin zaradi splošnega vtisa, ki sem ga odnesel od pogovora.

Maček v žaklju

Fenomen Cerar je pravzaprav fascinanten. Prvič, odkar spremljam dogajanje na slovenski javni sferi, vidim, kako se velikanska večina intelektualcev, komentatorjev, čivkačev in punditov, onkraj politične delitve v en glas zgraža nad praznostjo politične formacije, ki medtem v blaženi brezbrižnosti do mnenja »razsvetljene manjšine« v anketah leti v nebo.

Razumniki z leve in desne se sprašujejo: kako je mogoče, da so ljudje pripravljeni kupiti takšnega mačka v žaklju? So mar izgubili vso razsodnost? Se ne zavedajo resnosti politične situacije? So postali talci množičnih medijev? Mar lahko po novem televizija že z najbolj banalnim in skrajno prozornim koketiranjem pripomore k zmagi še tako očitno nekvalificiranega novinca?

Zaključek se ponuja sam na sebi: ljudje so ponoreli. Slovenski narodni značaj je sprevržen. Ljudstvo ima oprane možgane. Kar je sicer grozno, je pa po drugi strani res, da spričo popolne bebavosti ljudskih množic v še toliko večjem sijaju zablestijo umi razsvetljene manjšine, ki edina ve, kako stvari stojijo. Škoda le, da je ta razsvetljena manjšina zaposlena v kozmičnem spopadu med partizanci in domobranci, neoliberalizmom in socializmom, fašizmom in komunizmom, kjer je vsakdo, ki noče obveljati za vsegliharja, primoran izbrati svojo stran barikade.

Razdvojeni vikont

Kljub privlačnosti in izvirnosti razlage o poneumljenem ljudstvu in pervertiranem značaju slovenskega človeka bi sam predlagal nek drug model interpretacije. Pomagal si bom s pravljico.

Italijanski pisatelj Italo Calvino je v začetku petdesetih let napisal povest z naslovom »Razdvojeni vikont« (Il visconte dimezzato). Gre za zgodbo o plemiču, ki ga izstrelek iz sovražne artilerije razcepi na dvoje. Ostane mu pol obraza z enim očesom in ušesom, polovico nosu, pa ena roka, ena noga … Kljub temu se iz boja vrne domov in živi povsem normalno življenje: le da postane nepopisno zloben in ne počenja drugega, kot da greni življenje podložnikom. Najraje s svojim mečem seka stvari in bitja na dvoje: mize, stole, živali – in ljudi.

Ko postane stanje že neznosno in grofiji grozi popoln družbeni kolaps zaradi nezaslišane krutosti razdvojenega vikonta, se v deželi pojavi njegova druga polovica. Izkazalo se je namreč, da je krogla plemiča razdelila na dvoje: od tedaj sta na svetu dva, eden zloben, drugi dober.

Dobri vikont se ne sooči s svojo zlobno polovico. Je namreč preveč dobrodušen, da bi se spopadal s komerkoli in čimerkoli. Zato raje v dobri veri za njim popravlja krivice. Seveda se kaj kmalu izkaže, da njegovo početje ni le jalovo, temveč ustvarja nove in nove zaplete in situacijo le še poslabšuje. Dežela se zavije v kaos nepopisne zmešnjave.

Sicer pa kaj kmalu spoznamo, da je razdvojeni vikont le odsev splošnega stanja v družbi. Grofija, v kateri se odvija ta bizarna zgodba, je namreč skrajno nenavadna. Kot da bi vse odnose prečila neka čudna manihejska delitev, ki vsak pojav razdeli na dvoje zoperstavljenih skrajnosti. Tako na enem griču živijo cinični, izmaličeni in prepirljivi gobavci (metafora za intelektualce), na drugem vedno radoživi, razuzdani in popolnoma brezbrižni veseljaki (hedonistični srednji sloj). Eno dolino poseljujejo strogi, delovni, strahovito neprožni prebivalci, ki sovražijo vsakršno kulturo in prezirajo razvedrilo, v drugi pa živi len, razpuščen rod ležernih pijančkov. In tako dalje.

Cerar: simptom odsotnosti

V Calvinovem nenavadnem čarobnem svetu je vsaka stvar simptom odsotnosti drugega. Ena skupina ima zgolj lastnosti in nazore, ki primanjkujejo drugi. Nobena pa ni sposobna tiste celostne sinteze, iz katere raste plodno in človeka vredno življenje.
Tudi dobri baron ima izključno tiste lastnosti, ki primanjkujejo njegovi zlobni polovici. Zato je tako tragično naiven, obupno neživljenjski in abstrakten, brez poguma in odločnosti. Vse se cedi od idealistične dobrote, ki se ne rešiti nobene od posledic zagrenjenega divjanja njegove zlobne polovice.

To je seveda le parabola. Slovenija ni začarana grofija. »Stari obrazi«, politična elita, ki se je uveljavila v desetletjih tranzicije, seveda ni enostransko zlobna in pokvarjena. Ravno vsegliharstvo, ki je izbruhnilo iz vstajništva, jo je hotelo prikazati kot tako in zabrisati njene globoke notranje razlike in nianse. Tudi Cerar je vse prej kot enostransko dober lik. Toda svoj uspeh gradi izključno s poudarjanjem tega, kar je malodane izginilo iz slovenskega političnega diskurza: zmernosti, preudarnosti, zavračanja demagogije, poštenosti, strokovnosti.

V politični sceni, ujeti v krču izključujočih diskurzov in medsebojne demonizacije, je uspel z izpostavljanjem tega, kar je utihnilo drugod. Je dobesedno simptom odsotnosti. Pooseblja vse, kar si večina slovenskih ljudi želi v politikih in očitno drugod ne najde. To pa velja tako na ravni diskurza kot na ravni politične vizije. S Cerarjem je zanemarjena tiha večina, tisto široko sredinsko volilno telo, za katero so nam vrsto let zagotavljali, da ne obstaja, vrnilo udarec politični eliti, ujeti v vrtinec kulturnobojne polarizacije.

Idealni kandidat

Jasno je, da Cerar med vsemi kandidati večjih strank daleč najslabša izbira za predsednika vlade. To je oseba, ki mu osebno ne bi zaupal niti pisanja politične kolumne, kaj šele vodenje države. Paradoks pa je, da je istočasno tudi daleč najboljši kandidat. Je edini, za katerega se zdi, da se izogiba pastem demagogije, poplitvenosti in radikalizacije. Njegova stališča so niansirana, iz njegovih odgovorov veje resnobnost in občutljivost za kompleksnost problemov.

A kaj, ko je vse to le prazna forma brez vsakršne vsebine. Ampak kaj če bi namesto popolnoma neumestnega norčevanja iz forme in povsem upravičenega opozarjanja na popolni vsebinski vakuum, pomislili tudi, zakaj njegovo zadržanje žanje takšen uspeh?

V polarizaciji, kot smo ji bili priča v zadnjih letih, nastopi Cerar kot »idealni kandidat« iz kakšne surealistične politične komedije. Ponuditi nima ničesar: ne programa, ne voditeljskih sposobnosti, ne koherentne ideologije. Je negativna karikatura slovenskega strankarskega sistema, komično poosebljenje vsega tega, česar pri nas ni in kar si ljudje želijo, da bi bilo. In istočasno kot satira načina, kako se pri nas dela strankarska politika: njene fiksacije na osebnosti, njenega ad hoc politikanstva, njenega vztrajnega zapiranja samo vase.

Zato bi Cerarjevo stranko, čeprav ni mišljena satirično, bilo modro jemati na ta način. Jo razumeti, skratka, kot izjemno glasen glas protesta proti degeneraciji slovenske strankarske scene, kot krik obupa nad nesposobnostjo političnih elit na levici in desnici, da (vsaka iz svojega razloga) oblikujeta resno, razsodno, evropsko primerljivo politično ponudbo.

To je edini način, da iz te bizarne zgodbe, ki se imenuje Stranka Mira Cerarja, potegnemo kak koristen nauk.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


55 KOMENTARJI

  1. Luka je očitno že nova generacija, ki je rasla v svetu računalniških igric, kjer je vse relativno in se se predvsem igra znova , če se se igrica zalomi, ko zmanjka življenj.

    • Zadnje čase se mi zdijo tvoji komentarji precej zateženi.

      Meni se zdijo Lukovi članki vsi po vrsti zelo v redu. Mogoče zato, ker pripadam isti generaciji (mogoče malenkost starejši). Dejansko se mi zdi, da prihaja do precejšnje razlike v razumevanju situacije med starejšo in mlajšo generacijo. Jaz osebno imam občutek, da se je svet v zadnjih dveh desetletjih krepko spremenil, starejša generacija pa preprosto ne dohaja.

      Tukaj ne gre za nikakršen relativizem ali virtualnost, gre za golo stvarnost.
      Starejši generaciji vsa čast, izpeljali so osamosvojitev, začeli z državo. Potem pa kot da so želeli mlajše zaščititi (ali pa jih niso razumeli), jih niso spustili blizu. In stvarnost je sedaj taka, da starim pristopom ne kaže nikakršne možnosti za preboj iz začaranega kroga, v katerem se je znašla naša država.

      Zaradi tega bi kazalo izredno lucidnim komentarjem, kakršne po mojem mnenju piše Luka, vsaj prisluhniti. Ne pa da se jih poskuša že v kali zatreti. In s tem zagreniti (mlajše) pisce, ki zaenkrat premorejo vsaj še nekaj navdušenja.

      • Osamosvojitev se je zgodila pred četrt stoletja. tako da generacijo osamosvojiteljev ni treba odpisovati kot starce, ki so svoje oddelali.

        Te poceni finte, češ da nekomu zaradi generacijske pripadnosti gre pravica odločat, kaj je prav, pač ne bom požrl.

        Kriterijev, kaj je prestaro za politiko, ki jih vsiljujejo ( večni) pubertetniki na družbenih omrežjih, ki kličejo 40letnike k upokojitvi, tudi ne kupim. Predsednik Italije ima 90 let, pa se ga nihče javno ne upa diskreditirat, kaj da pri teh letih dela v politiki. Tako je to v bolj civiliziranih političnih okoljih kot je slovensko.

        Torej boste morali vi, mladi, Janšo v politiki še kar lepo tolerirat svojih 30 let, če bo on tako želel. 😉

    • Spadam v starejšo generacijo. Ker dobro vem, kako je bilo v Jugoslaviji, tudi vem, da so levakarji (rdeči) povsem neprimerni za vodenje države.
      Narod pa na skoraj vsakih volitvah nasede rdečim.
      Če bi bilo vladanje rdečih perla, potem bi bile države kot so Švica, Avstrija, skandinavske države, Nemčija itd. povsem na repu svetovnih držav. Najslabše med vsemi.

  2. K’ne, kratek nauk raztegnjene zgodbice LL: lepa beseda lepo mesto najde. No, ko nam bo LL zaupal, kako npr. z lepo besedo zdraviti še odvisnike od trdih drog, takrat se bomo še bolj veselili njegovih nasvetov, saj nas bo zelo zanimalo odkritje univerzalne formule za reševanje mnogih težav …

  3. Zelo zanimivo razmišljanje ob še bolj zanimivi primerjavi z italijansko povestjo. Vendar tudi silno naivno! Ali avtorju ne pride na misel bolj preprosta in skrajno prozaična razlaga. Režim komunistične kontinuitete s svojim vodstvom ponovi isto igro, kot pri prejšnjih predčasnih volitvah, vendar na bolj sofisticiran način, da se ljudje ne bi spet posmehovali romarjem na magistrat. Ker se prejšnji izbranec ni obnesel in se celo “strgal s ketne”, izberejo dva s krvnim sorodstvom povezana kronprinca (pri komunističnih režimih je to pogost pojav, najbolj znan v Severni Koreji). Vsi mediji, vsi finančni skriti viri in paradržavne organizacije organizirajo njihovo promocijo in njuna izvolitev je z ali brez volilcev zagotovljena. Prvi ima prednost in si izbere bruseljsko plačo 25 do 30.000 in sinekuro evropskega poslanca ali celo komisarja, saj je Edi junior, drugi Zdenka junior se bo bolj namučil za 5000, je pa tudi nižjega ranga, vendar ga je partijski režim določil za premiera. Vse ostalo s kampanjo in volitvami vred je farsa, kontinuiteta se nadaljuje in ker je odlično organizirana z odličnimi vezami povsod v tujini, celo v Vatikanu in evropskih strukturah, ji bo uspelo v miru vladati ves mandat. Izognili se bodo bankrotu, trojki, novim predčasnim volitvam ali zmagi JJ na ESČP in posledicam in vse bo šlo fino naprej, le raja bo še slabše živela, pa so what!

    • Še vedno ostaja glavno vprašanje: Zakaj je desnica tako nesposobna, do jo premaga celo takšna neumnost, kot je SMC?

      Ker, ko se pogovarjam s sorodnomislečimi ljudmi, nihče, razen zagretežev, ni preveč navdušen nad nobeno izmed (desnih) strank. SDS – kult osebnosti. NSI – ???. SLS – ????.

      • Odgovor na tvoje vprašanje je: Ker nima denarja!
        Če bi desnica obvladovala javni denar (kot to obvladuje levica) bi imela službe,javno RTV, komercialne RTV, Delo, Dnevnik, Večer,…, šolstvo, univerze, tožilstvo, sodstvo, …
        Verjemi mi,če bi desnica imela denar in javne službe, bi se tvojim somišljenikom zdel Branko Grims en velik frajer.

        • Ja, seveda. Denar kupi vse, tudi prijatelje.

          (Hvala Bogu, da desnica nima preveč denarja. Zakaj pa nima namesto tega (pravih) prijateljev? Da se ni česa nalezla od komunistov?)

          • Nima pravih prijateljev slovenska desnica?

            No, to je relativno. Nekaj jih ima. V Evropi, v civiliziranem svetu jih ima precej več od levice. Mnogo več.

            Kje ima levica podporo predsednika Evropskega sveta kot jo ima SDS? Kje ima levica ugledne Evropejce na svojih shodih? Kje ima levica ugledne slovenske zamejce na svojih shodih?

            A Boris Pahor, 100 letna legenda hvali levico? A najbolj prevajani slovenski pisatelj Jančar ne piše pisem podpore Janši in protestov sodstvu?

            Malo jih je v SLO, ampak so veliko vredni. Posrancev in prodanih duš pač ni zraven. Hvala Bogu, ker niso vredni nič, samo vse zasmradijo!

            Tudi Pučnik in Blažič sta ostala skoraj brez prijateljev, ko se je udbokomunistični stroj spravil nadnju! Taka je pač usoda zgodovinskih osebnosti, o katerih se bo še stoletja pisalo z zlatimi črkami, na žalost šele po smrti, v našem narodu.

            Mlajši generaciji bi pa zaželel malo več moralne razsodnosti, sposobnosti razlikovanja med dobrim in zlim, lažjo in resnico. Res, kot je napisano- razlikovati med realnostjo in virtualnostjo vaših računalniških igric.

          • Ne, z denarjem ne moreš vsega kupiti. Marsikaj pa. Naprimer ankete. Naročiš in plačas izvedbo takih anket, ki tvojemu kandidatu izmeri solidno podporo. Med ljudmi potem ustvariš vtis, da je tvoj kandidat verjetni zmagovalec volitev. In na koncu veliko ljudi voli tvojega kandidata enostavno zato, ker radi volijo zmagovalce. In grobo rečeno, si z denarjem lahko kupiš volitve.

          • IF, torej se strinjaš, da je med mlajšo in starejšo generacijo prepad?
            Mlajša generacija se bo počasi naveličala stalnega dajanja v nič s strani starejših vasezagledancev.

          • Daniel,
            Družba je v krizi tudi zato, ker se preveč pomena daje denarju. Denar se potem preko raznih piar služb transformira v navadno farbanje volivcev. In tega imajo ljudje počasi dovolj.

            Edina možnost, ki jo ima desnica je pristnost in ostale krščanske vrednote. Vključno s samoočiščenjem.

          • Spoštovani J. Pristnost, krščanske vrednote, samoočičenje bi dobro prišle tako desnici kot levici. Pravzaprav bi to koristilo vsem ljudem dobre volje ne glede na njihovo politično usmerjenost. In res je, denar ni največja vrednota na temu svetu.
            Ker je bilo pa tvojo prvotno vprašanje zakaj je desnico premagala SMC, ti bom pa še enkrat odgovoril na to vprašanje.
            Zato ker levica (SMC je povsem običajna leva združba)obvladujejo tokove javnega denarja. Desnica se lahko samoočiščuje do onemoglosti pa ne bo nič pomagalo. Dokler ne bo prekinjen tok javnega denarja v “namakalni sistem” leve sfere in preusmerjen v javni sistem od katerega bomo imeli koristi vsi državljani ne glede na politične preference, do takrat bo levica z lahkoto manipulirala z javnim mnenjem.

            Mimogrede volitve bodo jutri v nedeljo tako,da danes nihče ni premagal še nobenega.Jutri pa lahko namesto,da jadikuješ nad usodo desnice odkorakaš do volišča in voliš kakor želiš.

  4. Koliko napak mora še Janša napraviti, da bodo njegovi privrženci spregledali, da je on grobar slovenske desnice? Sodeč po komentarjih jih tudi debakl SDS na bližnjih volitvah ne bo streznil.

    • Se pa znaš kulturno izražat, res. Grobar za človeka, ki je šel že drugič v politični zapor. Ki je žrtvoval svojo svobodo pred 25 leti za demokracijo, za svobodo naroda, neodvisnost države in evropsko prihodnost slovenstva.

      Ena sama računica je v tvojih besedah. Vredno je tisto, kar takoj prinese oblast, denar, vpliv. Vrednote niso nič. Kdor se žrtvuje za njih, je tepec. Ko pride Hitler, je treba bit hitlerjanc, ko pride Tito titoist. Glavno je biti zraven, kajne?

  5. Pred neubranljivim šarmom Saibabe Cerarja je izgleda podlegel tudi gospod Lisjak. Res, da se mu skozi cel članek upira in samega sebe prepričuje ter argumentira zakaj je SMC “bad joke”, ampak srce je uročeno. Ni več pomoči. SMC je novo upanje za degenerirano strankarsko sceno, glasen krik, ki preganja obup ob nesposobnosti političnih elit.

    Gospod Lisjak lahko verjamem, da je članek izraz vaših iskrenih prepričanj,ampak, pri vašem dosedanjem pisanju je pa tole le malo preveč naivno
    Sam v SMC-ju ne vidim nobenega glasu protesta proti čemerkoli. Gre za povsem enostavno spindoktorstvo, ki ima v Sloveniji dovolj kupcev.
    In se malo heca. S takim člankom in prijaznim priporočilom vplivnega twiteraša vam komentatorsko mesto na Delu ali Dnevniku gotovo ne uide.

    • A ni ravno osnova pri spindoktorstvu, da najde luknjo, neravnovesje v populaciji? In potem tisto mesto zapolni s primerno predstavljenim lastnim interesom? A ni to glavna poanta članka?

    • urok je prisel prepozno: svoj glas sem oddal ze v torek zjutraj, ravno iz strahu pred tovrstno crno magijo

  6. Če gospodje kot Luka Lisjak, pa j in peter in podobni ne uvidite, kakšna je situacija v državi, ko se prav v teh mesecih po sodiščih po vrsti zapira slovenske osamosvojitelje ( Janša, Bavčar, Krkovič), obenem pa istočasno oprošča krivde oficirje, ki so konec julija 1991 izvršili agresijo JLA in tu neizzvano pobijali nedolžne in destruirali mesta ( posebej G.Radgono), potem je ne glede na vašo eventuelno bistrost, razgledanost, virtuznost pisanja, končni izdelek vrednostno prazen. Ker manjka razsodnost in modrost, kot jo premore kakšen preprost kmečki očanec. Kakršnih je žal vse manj. Ker mladi zapuščajo zemljo, odhajajo v mesta študirat in se s tem, ponavadi, prepustijo poneumljanju. 😉

    S Thomasom Jeffersonom, Georgom Washingtonom, Benjaminom Franklinom se v Ameriki ne more tako delati. Ker je v genom Američanov vsajeno, kako se dela in kako se ne sme z očeti ameriške neodvisnosti in demokracije.

    Če vi, mladi gospodje ne vidite paralele in se niste sposobni postavit za očeta slovenske demokracije in državnosti Janeza Janšo, ko ga jugoudbomafija strpa v zapor, potem mi Vas je lahko samo žal! Na področju morale in časti vas pač niso vzgojili. Ne doma, ne šola, ne sistem.

    • Na članek se pravzaprav nisem niti mislil odzvati in se delno z njim strinjam. V bistvu sta me sprovocirala k nočnemu moralističnemu, morda preveč paternalističnemu pisanju komentatorja j in peter. Najbrž tudi ni čisto prav, da naslavljam vse 3 z istimi besedami.

      Evo, kar je, je. Tudi poziv v pridigi patra Bernardina Sušnika za Bežigradom je recimo šel mimo mej korektnosti in je upravičeno zbodel. A za njim stoji trdna zdrava presoja, kaj je v nekem trenutku bistveno in kaj prav. Zato pričanje omenjenega z ameriško izkušnjo ( le le izkušnjo totalitarne/postotalitarne megle) nekemu zbeganemu ljudstvu osebno v bistvu pozdravljam.

    • Saj sem napisal: Vsa čast osamosvojitelju Janezu Janši. In to mislim iskreno.

      Ampak postavljam vprašanje (nisem tako vešč v zgodovini): Ali je kateri od teh ameriških junakov po 25 letih še vedno ustvarjal politiko?

      • Ali je kateri od teh politikov (nisem vešč v zgodovini) postopal tako:

        Janša: Ali jaz ali Hvalica!
        Sam meni, da ga je mogoče ravno njegova velikanska popularnost tudi “odrezala” iz stranke. Na taboru v Ribnici istega leta je bil najbolj oblegani član stranke, na strankinem kongresu maja 2001, pa je Janša kot edini kandidat za predsednika stranke izjavil, da stranke ne bo vodil, če bo Hvalica izvoljen v izvršni odbor, delegati pa se temu niso upali ugovarjati. http://www.rtvslo.si/kje-so/parlament-je-razumel-v-pravem-pomenu-besede/87056

        Opomba: S stisnjenimi zobmi sem obkrožil SDS.

        • Janši vsa čast, toda kot državnika ga tudi jaz ne vidim prav dobro. Državniku ne morem odpustiti zakona o državljanstvu in potem izbrisane, nepriznavanje sodbe EU, ZUJFovih upokojencev SFRJ, v glavnem revežev z roba družbe, mlačnosti glede pokopavanja likvidiranih po vojni, GURSove evidence, in zdaj še tablic. Kapo dol sicer Janši, disidentu, Janši osamosvojitelju, Janši na Dobu. Kapo dol!

          Da pa Hvalice ni hotel blizu, mu pa res ne zamerim.

        • Hvalica je bil sicer za slovenske razmere odličen govornik in človek z veliko občutka za pravičnost. Po drugi strani je želel biti vedno v ospredju, vedno dajati ton debatam. Tudi vsebinsko je pretiraval. V bistvu je bil napadan in osovražen kot jastreb ( Isti mediji so ga potem vzljubili v trenutku, ko je užaljen začel javno nastopati proti bivšim tovarišem v SDS). Hvalico so v stranki umaknili s položajev na zahtevo zmerne struje okoli Zvera, ki se ni videla pod okriljem Hvaličinega “nastopaštva”.

          Priznam, da je bil tedaj tudi meni žal Hvalice, Ruparja in podobnih. Škoda, da se ni znal kdaj z nekaj samodiscipline omejiti, se ugrizniti v ustnice, preden je vskočil v svoje vnovične brezkončne retorične bravure 😉

      • Da. Politiko je od omenjenih 3 očetov ameriške državnosti 25 let po deklaraciji neodvisnosti ustvarjal Thomas Jefferson. V tem času je služil mandat kot tretji predsednik ZDA. Njegov predsedniški mandat se je končal leta 1809, torej 33 let od nastanka omenjene deklaracije, katere glavni avtor je bil. 😉 Pozneje je do smrti ostal javno aktiven predsem na področju razvoja univerzitetnega izobraževanja.

        George Washington in Benjamin Franklin sta bila v času borbe za neodvisnost že dokaj v letih in seveda 25 letnice neodvisnosti nista dočakala na tem svetu. 😉 V dodaten odgovor pa to, da sta bila na visokih političnih položajih skoraj do same smrti, točneje oba do dveh let pred smrtjo. Washington, veliki vojskovodja osamosvojitve kot prvi predsednik ZDA, Franklin po neodvisnosti kot dolgoletni ambasador v Evropi ( Francija, Švedska), nato predsednik svoje rodne države Pensilvanije.

  7. Jao,jao L.L.porazno,tik pred molkom,a ne?

    L.L. pred ogledalo,zazreti se v svoje oči in se zamisliti!!

  8. Sinoči sem bil na soočenjih dvakrat razočaran:

    Prvič, ker ni Černač podal argumentirano pripombo n nepravično sodbo in drugič, ker se Cerar ni izkazal kot demokrat in človekoljub.

    Černač bi moral reči:

    Huda kršitev človekovih pravic je, da sodišče še ni odločilo na poziv ustavnega sodišča o kršitvah človekovih pravic Janezi Janši.

    Ker tega ni rekel, ampak je le ponavljal prazne besede o krivilčni sodbi, je to izkoristil Cerar in ponovil brezdušno, nedemokratično in nečlovekoljubno lajno o spoštovanju pravosodne institucije.

    Ta totalitaren odziv Cerarja je moje drugo razočaranje, saj bi moral kot pravnik in kot etik, za kar se razglaša, povzdigniti glas, da se o kršitvi na katero opozarja ustavno sodišče, čimprej odloči.

    In še tretje razočaranje, zakaj ni na ta totalitaren odziv Cerarja opozoril Černač.

    Poleg tega je bil Černač pretežno preveč monoton in ni izžareval srčnodušno ciljno argumentirano naravnanost.

    Vzornike ima pri govornikih na petkovem shodu v Ljubljani.

    Seveda pa smo lahko še bolj razočarani nad Cerarjevo mrtvohladnostjo in nekonkretnostjo.

  9. Prepogosto se dogaja, da desnica ne zna ali noče biti prepričljiva, pa čeprav ima odlično podlago za svojo prepričljivost.

  10. Prav ta odziv Cerarja me opominja, da bo ravnal po dosedanjem totalitarnem vzoru:

    Na videz dajemo vtis, da smo demokrati in človekoljubi, vendar v konkretnih primerih vidimo le sebe in naše.

  11. Černač tudi še ne uporablja etične argumentacijske medklice, medtem, ko Erjavec in Bratuškova uporabljata celo neetične medklice.

  12. Černaču ne gre zameriti, ker je nateh shodih osamljen in so vsi proti njemu: voditelja, sogovorniki, celo v ozadju poslušalci. v takih situacijah se je težko znajti z najprimernejšimi odgovori. Za Cerarja pa itak vemo, kdo je, zakaj je in kaj bo.
    BTW branje teh komentarjev sta mi zelo polepšala IF in Daniel, ki zadeneta žebljico na glavico.

  13. Da je Cerar hudo težek tiran, ne dvomim niti trenutka. Kakšni pa mislite da so profesorji Kerdeljeve univerze? Pošteni akademiki? Niti približno.
    Morda vi od Luke pričakujete kaj drugega kot jaz. Ta članek je v domeni tragikomike in Luka tu naredi vse kar se narediti da. Lucidno analizo našega družbenega stanja. Niso to rešitve, ne podaja tu zdravil, ne sega tako daleč.
    Zakaj je desnica tako šibka: ker je to desnica ali ostanek desnice ki je preživel 70 let terorja. Kaj še hočete? Seveda je šibka. A bo spet klila še naprej. Bog pa poglejte kaj je pripravil sodnicam. Kako je namazal hodnike sodišč, pa nikjer ni postavil tabel pazi, mokro. Kajti dosegli so nivo oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. Jaz ne bi bil rad zdajle v njihovi koži. Janše pred volitvami niso izpustili. Visok bo račun za to.

    • Kašno kariero bo g. Lisjak naredil v bodoče ne vemo. Obsojati ga kar vnaprej je pa malo čudno, če ne še kaj slabšega.
      Sicer pa v njegovih tekstih tudi sam opažam elemente markeš-izma. Postopno povečevanje kritičnost do desnega pola ter sprijaznjevanje in koketiranje z levim polom.
      Kam je ta pot pripeljala g. Markeša vemo, kam bo g. Lisjaka bomo pa še videli.

      • Kaj vi vse vidite v tem članku. Markeša? Mojbog! To je nekoliko rezignirana satira. Doslej je Luka kar vredu pisal, ali sem jaz kaj pomešal?! Čisto možno, namreč. Od vsega kar se dogaja pri nas izgubljam nit kdo je kdo.

        • To pa zato, ker očarljivo študiozni in poliglotski nomen est omen hkrati z mentalno okužbo seje tudi zrnje.

          • Tole je pa že čisto prava kletev. Avtorja članka potiska na temno stran in hkrati napada njegovo ime.

            Besede imajo mnogo večjo moč, kot pa se pogosto zavedamo.

            Nomen est omen mi je veliko bolj všeč v naslednjem kontekstu:
            http://www.muster.si/jz.php

        • Zdravko, prav imate. G. Lisjak je dosedaj kar v redu pisal in najbrž bo tudi v bodoče. Opažam pa v njegovem pisanju povečevanje kritičnosti do desnega pola ter sprijaznjevanje in koketiranje z levim polom. Kar sam imenujem markešizem.

          Kot lahko opazite, g. Lisjak v pričujočem članku zaključi in svetuje kako naj se obravnava Cerarjeva stranka.
          Včeraj v petek, ko je ta članek objavil, stranka SMC še ni nastoplila na nobenih volitvah, ni osvojila nikakršnih poslanskih mest in če smo čiso odkriti sploh ne vemo kaj ta stranka je. Trenutno je to virtualna stranka. O njeni pomembnosti nas prepričujejo ankete. S temi anketami pa najbrž vsi vemo kako je. Biti fasciniran nad tako fantomsko levo stranko (kljub vsej kritičnosti na dolgo in široko razgljablajti in napisati clanek o nečem česar sploh še ni,pomeni biti nekako prevzet nad tem) in jo uporabiti kot osnovo za kritiko desnega pola pa lahko pomeni veliko naivnost. Lahko pa je tudi fenomen,ki ga opisujemo s priimkom prej omenjenega doktorja teologije.

          • Najprej, ta doktor teologije, tudi ne vem kateri že je in kaj je rekel, vidim pa da je povzročil kar nekaj vznemirjenja.
            Sicer se mi zdi da je Luka fasciniran ravno nad fantomskostjo stranke, kot nad stranko samo. SMC je vendarle naša predvolilna realnost. To je realni fantom. Nekaj novega v zgodovini človeštva. 🙂
            Za Markeša pa težko rečem da koketira z levico, on je hud levičar, pravi komunist, pravi bully. In tega ne bi mogel pripisati Luki.

            Z zaključkom pa se skorajda strinjam. Narod je obupan. Narod je utrujen od prezira in zaničevanja, ki ga kažejo politične elite, 70 let, brez premora. Tudi SDS. Vsi. Tudi Novakova tega ni zamudila izjaviti nekaj v stilu “če bi šlo za navadnega državljana, ampak gre za vodjo stranke”… Vizjak bi tujce pripeljal obirati sadovnjake. Skratka, človeku se obrača želodec od ponižanj, prezira in zaničevanja. In z želodcem verjetno tudi pamet. Pamet ni daleč od želodca.
            Pa še to moram izliti iz sebe: narod ima razlog da ne hodi več na volitve. In zmerjati narod zaradi nizke udeležbe je tiranija. Narod bi že prišel, ampak je previden. Po 70 letih lopatanja po glavi človek postane morda že paranoidno previden.

          • Gospod Zdravko, ker pravite, da ne veste kdo bi naj bil prej omenjeni teolog dovolite,da vam razložim. Nima pa ta odgovor skoraj nobene zveze več s člankom g. Lisjaka.
            Torej omenjeni doktor teologije je Janez Markeš novinar na Delu. To, ko pravite,da je levičar ne bi bilo nič posebnega in navsezadnje naj bo kar si želi. Bolj kot njegova politična opredelitev pa je zanimiva njegova poklicna pot.
            Prvič je javnosti postal poznan kot novinar v Slovencu. Kasneje pa novinar v Magu. Kaj je pisal v Slovencu ne vem, v Magu pa je bil zagreti kritik levice in levičarjev še posebno takratnega predsednika Kučana. Iz leta v leto so njegovi članki postajali čedalje bolj težaški in vse manj berljivi. Leta 2007 je po posredovanju Danila Slivnika prišel na Delo.Pokojni Slivnik je žele narediti Delo malo manj levičarsko in je za urednika postavil Markeša, katerega je že prej imel za urednika tudi na Magu. Slivniku se vse skupaj ni izšlo in je kmalu izgubil vpliv na dogajanje v Delu. Kasneje ga je tudi zapustil. Markež pa je tam ostal. Čez noč je zamenjal politično prepričanje in od takrat naprej tedensko zliva gnojnico po politični desnici in katoliški cerkvi. Mimogrede, novinar je najprej začel študij teologijo kot bodoči duhovnik, kasneje pa doktoriral kot laični teolog.
            Od tega obrata na Delu je Markež postal sinonim za desničarja,ki podleže denarnemu šarmu levice in radikalno zamenja svoje prepričanje. Je pa to udinjanje levici in strastno kritizerstvo slovenske katoliške cerkve še toliko bolj nenavadno zaradi tragičnega dogodka v novinarjevem bljižnjem sorodstvu. Njegovega sorodnika so med vojno (ali takoj po njej) ubili partijski likvidatorji enostavno zato, ker ni skrival svojega verskega prepričanja in je bil zelo priljubljen med mladimi na Jesenicah.

            Kar se tiče pa političnih elit, ki jih omenjate vi in avtor zgornjega članka se pa ne strinam z nobeninm od vaju. V Sloveniji nimamo političnih elit(množina) pač pa samo eno – levo politično elito. In ta elita vas preko medijev, ki jih obvladuje,prepričuje da so vsi enaki. Da se nič ne da spremeniti, da v kolikor ne volite njih raje ostanite doma in bodite paranoidno previden.
            Sam menim nasprotno. Volitve so skoraj edina možnost,ki jo imamo da končamo 70 letno hegemonijo edine politične elite. Zato se današnjih volitev že veselim.

          • Markeš je doktor teologije? Mojbog! Da se v naši deželi že fuzla vsem podolgem in počez sem vedel, pa me še vedno kaj preseneti. La ketero teološko tezo je lahko Mareš ubranil? Mati božja.
            Markež pušča vtis da niti ne ve dobro kaj govori. Nekako kot Aladar.
            Spomnim se njegovega komentarja glede spora s Hrvati o odprtem morju, nekaj v smislu spor ali konflikt. Je rekel, s konfliktom morate živeti, konflikt ni rešljiv, spor pa prepustite strokovnjakom, ga razrežejo in voila, imate rešitev. In zdaj se moramo samo odločit ali imamo spor ali konflikt?! Od takrat naprej ga sploh ne poslušam, ker kar nekaj ropota brez veze. Markeš je vrhunski kardeljanski intelektualec, ki nima pojma o ničemer.

  14. odličen in prekleto resničen prikaz SMC kakor tudi stanja v slovenski politiki – ćestitam

  15. ZA SVOBODO OČETNJAVE

    Prelili kri za nas so mučeniki,
    Za samostojnost naše očetnjave.
    Zdaj razlegajo med nas lažni se kriki,
    Hočejo nas napravit budale.

    Zapirajo osamosvojitelje države,
    Taisti, ki so ji nasprotovali.
    Ni jim mar za resnice prave,
    V Rogu bi ponovno brate klali.

    To je realnost jugokomunizma,
    Izpod katerega se še nismo osvobodili.
    Kdaj bo konec tega kretenizma?
    Kdaj v svobodo bomo se zbudili?

    Ali so se za to borili
    Očetje naši, narodni heroji?
    Stali bomo za svobodo očetnjave,
    Za dostojanstvo, za vse državljane.
    Na modrem nebu naj rumeno sonce sije,
    V slavo osvobojene domovine.

    Pri tem sam Bog naj nam pomaga
    In presveta ljuba Božja mati
    Z vero trdno zagotovljena nam je zmaga,
    Narod slovenski mora stati inu obstati.

    BOG NAM VSEM POMAGAJ PREMAGATI ZLO TEME. AMEN.

  16. G. Daniel me je spet razveselil s polnočnim komentarjem, kjer sem prebral nekaj podatkov, ki jih doslej nisem poznal o “novinarju”, ki nam gre vsem na živce. Imam le eno pripombo na splošno uveljavljeno mnenje, da bi se lahko vse uredilo na volitvah: ali ste po vsem, kar se je dogajalo po vojni in recidivira v zadnjih časih, prepričani v pošteno preštevanje in objavljanje glasov? Po mamutskem ropu bank, ciničnem krivosodju, “objektivnih” anketah, itd. naj pričakujemo poštene volitve?

  17. Samo še to: ker so volitve in njihov izid edini izhod iz slovenske brezizhodne situacije po mojem mnenju rešitve ni pričakovati. Rešitev je le v molitvi k Bogu in priprošnjah tisočev naših svetnikov-mučencev in sv. Marije. Pa še tu se poraja vprašanje, če si Slovenci po našem obnašanju v zadnjih desetletjih sodeč, rešitev sploh zaslužimo.

    • Spoštovani Sarkazem, ne, volitve niso idini izhod. Treba bo še veliko drugega. Sicer pa to tudi že sam ugotavljaš.
      Ampak kot pravijo v američani, First things first. Ali po naše, pojdimo lepo po vrsti. Danes volitve, jutri pa naprej. Pa lepo nedeljo.

  18. SMC = slow-motion creature party
    Smrtno resna stranka, kot je smrtno resno plagiatorstvo S Žižka!

  19. Že naslov pove nekaj o nasprotjih, ki jih članek prinaša s seboj.
    Seveda pa ne prinese odgovora, zakaj je toliko volivcev izbralo človeka, ki nima neposrednega opravka z “vašimi” in “našimi”.
    Sem genreacija tistih, ki so stopili v Demoseove vrste leta 1989 oz. 1990. Ocenjujem, da je bilo takrat vzdušje rahlo podobno.
    Demos je zmagal, čeprav ni bilo kakšne posebne osnove za to. Žal je Demos razpadel preden je uresničil kakršenkoli program (osamosvojitev je bila projekt, ne pa program).
    Prav v tem vidim osnovno rdečo nit od leta 1990 naprej: Slovenci iščemo nekoga, ki bi bil sposoben našo osamosvojitev nadgraditi z boljšim življenjem ljudi, ki živijo v tej prelepi deželi.
    Ja; in tukaj imajo volivci SMC prav! Niti desna niti leva politika doslej tega nista znali korekrno izvesti! Zato je dobil novo priložnost “nov obraz”!
    Ali jo lahko tudi izkoristi?
    Prav je, da dobi priložnost za to, saj so mu jo ljudje izvolili!

Comments are closed.