O Razdaljah do sveta Boštjana M. Turka

7

Med letošnjimi počitnicami sem z zanimanjem in užitkom prebiral kar nekaj knjig. Med njimi so tudi Razdalje do sveta (prispevek k razumevanju narodno-politične identitete) Boštjana M. Turka.

Glede na to, da je slovensko okolje precej naporno, prepišno, mnogokrat okuženo in obremenjujoče, naj zanimivost avtorja uveljavimo kar na izkustvenem dejstvu, da Boštjan M. Turk svojo vzdržljivost dokazuje s svojo dolgoletno medijsko prisotnostjo in razvojem.  Že z najnovejšimi spisi v Reporterju bi lahko knjigo ob ponatisu dopolnil z mnogimi napetimi domislicami.

Razdalje do svetov so tako izsek iz Turkovega oblikovanja javnega mnenja in njegovih raziskovalnih zanimanj.

Tarč in zadetkov je mnogo, vloženega dela prav tako: »Gre za članke, razprave in razmišljanja, ki so bili večinoma že objavljeni ali se jim to v tej ediciji dogaja prvič. Vsi so bili pomembno spremenjeni: žanrsko so se premaknili iz publicističnega polja v smer strokovnega pisanja: ni ga tako rekoč bilo stavka, ki bi ne bil »razvezan«. Za potrebe pričujoče objave so bile dodane pojasnjevalne opombe,1 bibliografija in drugo. Prav tako so bili pobrušeni naslovi. Namembnost celote presega prvotno intenco v kateri so bila besedila zapisana. Upamo namreč, da sedaj vsa skupaj osvetljujejo fenomen, ki ga nekateri predstavljajo kot »elitno zgodbo o uspehu«, drugi se o njem izrekajo z veliko mero skrušenosti in nelagodja. Beseda je o slovenski družbi v celotnem razponu znamenj zgodovinske volje, ki Slovence zapisujejo kot narod, čigar težišče ostajajo kultura, njena zgodovina ter drugi elementi, ki se sučejo okrog teh pojmov.«( str.7)

Druga teza je teza o utesnjenem zapornem zidu, ki ga slovenstvu postavlja prav slovenski jezik. Zato so vsi, ki se odpravijo v beli svet in zmorejo svoje svetovljansko vedenje, znanje in nazore uvoziti v slovenski javni prostor, tembolj dragoceni.

Turkov študij in delovanje v Franciji zaznamuje njegove nastope. Njegovo miselno oblikovanje bi lahko primerjal npr. z pronicljivim rešetanjem titoizma, ki ga je Hrvatom ponudil Jure Vujić (Trg Maršala Tita-Mitovi i realnosti titoizma), ki se je prav tako oblikoval na Francoskem.

Pri Turku lahko uživamo v besedni dovršenosti, strokovni odličnosti, vsebinski mavrici, politični odzivnosti, borbenem opredeljevanju. Njegova besedila izzivajo s tveganimi razmerji med iskanjem gotovosti in živahnim zatrjevanjem, med napovedovanjem in izbiranjem dokazne teže.

Vsak bralec se bo lahko bogato nadihal v strinjanjih in spraševanjih, v oporekanjih in preverjanjih. Sam se bom v dveh nadaljevanjih lotil dveh tem, ki vsaka po svoje ujameta Turka: komunizma oz. titoizma in krščanske demokracije. Turk sam poudari titoistični udar po njegovi družini, obenem pa v sklepnem delu knjige izpostavi trenutek, ko so ga pognali iz svojih vrst slovenski krščanski demokrati.

Foto: Mladinska knjiga

7 KOMENTARJI

  1. Nihče, ker se Dežmana ne jemlje resno. Z reakcijo na njegovo pisanje se mu pa daje pomen, ki si ga ne zasluži.

    • Dežmana se še kako jemlje resno – predvsem naša tovarišija. Zato bi ga radi ignoriral, ker resnici se ne da ugovarjat. (laž ima kratke noge.)

  2. Danes ob 7.29 sem pravilno ugibal.

    Nekoliko mi je žal, da sem jima s tem zavezal jezik.

    Brez ugibanja bi se tovariša obširno razpisala in popljuvala nič krivega Dežmana.

Comments are closed.