O prihajajoči shizmi

80
Foto: osv.com.
Foto: osv.com.

Ob spremljanju lanske izredne sinode o družini ter vsega dogajanja po njej, se mi je vedno znova porajalo vprašanje: kaj če se nahajamo pred novo shizmo v Cerkvi. In to ne kar tako, malo shizmico, kot takrat, ko kakšna skupinica odide, ampak drugačno, epohalno. Podobno tisti, ki se je začela pred skoraj točno 500 leti. Najprej še sam nisem hotel verjeti v to možnost. Potem sem to zašepetal tu in tam, da bi videl kako na to hipotezo reagirajo ljudje, ki jim zaupam. Vsi so me takoj začeli miriti, rekoč: ne, ne, ne skrbi, stvar sploh ni tako resna. No, sedaj je verjetno vsakemu jasno, ki vsaj diagonalno sledi pripravam na redno sinodo o družini (4.-25. oktober 2015), ne da bi si glavo tiščal v pesek, da je stvar žal točno tako resna.

Nedavne izjave o prihajajoči shizmi

O nevarnosti prihajajoče shizme je nedavno javno spregovoril sam prefekt kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Müller. V bistvu pa jo je že dovolj jasno napovedala izjava kardinala Reinharda Marxa, predsednika nemške škofovske konference, da glede vprašanj, ki so odprte na sinodi (t.j. obhajilo ločenim in ponovno poročenim ter sprejemanje istospolnih zvez) njihova škofovska konferenca »ni filiala Rima«. Na podobno odprt način kot kardinal Müller so o problemu shizme pred vrati spregovorili kardinal Raymond Burke, nadškof Jan Pawel Lenga ter škof Athanasius Schneider v nedavni poljski oddaji o sedanji krizi v Cerkvi. (Naj ob tem mimogrede omenim, da se bomo o teh in podobnih stvareh lahko pogovoril s škofom Schneiderjem osebno, ko bo 18. in 19. novembra na obisku v Sloveniji).

Dva tabora, pripravljena na spopad

Seveda ne gre tu le za izjave, ki so sicer že po sebi dovolj povedne, saj visoki cerkveni dostojanstveniki običajno, če je le mogoče, skušajo situacijo umiriti. Ampak tudi ne glede na to, lahko vidimo, da bo prišlo na redni sinodi ali kmalu po njej do resnega obračuna med obema stranema: tisto, ki glede vprašanja ločenih in ponovno poročenih ter istospolnih zvez sledi kardinalu Kasperju in Marxu v želji po zavračanju Jezusovega nauka in tisto, ki v želji po vztrajanju v zvestobi Jezusu Kristus sledi kardinalu Müllerju in Burku. Obe strani sta se namreč že razvrstili za spopad: utemeljitve svojih stališč sta zapisali v razne monografije, ki so v ta namen nedavno izšle. V slovenščini sta od teh dostopni Müllerjevo Upanje družine, pa Kasperjev Evangelij družine. Obe strani sta imeli (skorajda sočasno) tudi svoje glavne, pol-tajne bojne posvete: proti-kasperjanska stran 11. in 12. maja v Bratislavi, kasperjanska pa 29. maja v Rimu. Pa tudi siceršnje priprave na sinodo kažejo na resnost položaja. V tem smislu je povedna nedavno izšla knjiga renomiranega vatikanologa Edwarda Pentina z naslovom The Rigging of a Vatican Synod? (Režiranje vatikanske sinode), v kateri prikaže 30 primerov, ki kažejo na to, da je sinodalni postopek režiran z namenom, da bi se dosegli cilji kasperjanske strani.

Kaj storiti?

Kardinalu Burku je bilo nedavno zastavljeno vprašanje, kaj naj storimo, če se bo na sinodi pripetil kak »čuden preobrat« (»strange turning«). Odgovoril je z dvema besedama: »Ohranite vero!« (»Stay faithful!«). Cerkev se, kot vidimo, nahaja v izredno kritičnem stanju, zato vabim vse bralce, ki čutijo z Njo, da molimo in darujemo žrtve, da bi Ji sinodalno dogajanje čim manj škodilo, t.j. da bi bila čimmanj načeta Njena zvestoba Kristusu, Njenemu Ženinu.

80 KOMENTARJI

  1. Bog daj, da bi ostali – ne Kasperjevi in ne Muellerjevi in ne Marxovi, ampak Kristusovi (prim. 1Kor 3)!

    Mogoče vprašanje za g. Keržeta, ki je bolj ‘doma’ v teh zadevah: običajno je veljalo, da se voditelj spozna tudi po tem, katere svetovalce in pomočnike si izbere. V najožjem papeževem krogu (svet kardinalov) kot predstavnik evropskih katoličanov ni kakšen ‘vsaj nevtralen’ ampak kar znano opredeljen kardinal. Za ostale ne vem. Se pa sprašujem, koliko res ostaja papež v stiku z realnostjo, če dobiva cenzurirane in enostranske informacije – pa ne od ‘ovc’, ampak od ‘oskrbnikov’, ki utegnejo zelo enostransko ‘lobirati’ in vleči na svoj mlin …?

    • Draga gospa Marta,
      Vaše vprašanje je čisto na mestu. Sicer bi pa mogoče dodal nekaj, kar sem v članku pozabil izpostaviti in sicer možne scenarije shizme. v bistvu sta dva in jih izpostavi nadškofa Lenga v omenjeni oddaji “Kryzys”:
      1. shizma v protestantskem slogu, v kateri bi se utegnil zlasti nemški, nizozemski, belgijski in z njimi povezani episkopati “osamosvojiti” od Rima. S tem v zvezi bi bilo dobro vprašanje, kaj bi to pomenilo za slovenski episkopat, ki je tradcionalno vezan na nemški prostor. Bi jim sledil? Morda le deloma?
      2. shizma v slogu srednjeveškega zahodnega razkola: t.j. shizma z dvema papežema. Če bi (seveda je to le teoretična možnost, a jo kaže vseeno obravnavati) sedanji papež sledil kasperjancem, ga utegne nasprotna stran (ki premore najmanj 11 kardinalov) razglasiti za heretika in izvoliti novega papeža. Srčno upam in molim, da bo Sv. Duh preprečil to možnost, vendar moramo vedeti, da je bilo v zgodovini že več situacij z več papeži. Srčno upam, da do tega ne bo prišlo zlasti zato, ker se potem v taki situaciji za slehernega izmed nas postavi vprašanje, kateremu papežu je dolžan pokorščino. Kaj se potem zgodi na terenu? Ampak, ponavljam, upam, da je to v primeru papeža Frančiška zgolj in izključno teoretična možnost.

        • Če bi bili bolj realistični, bi nemara pomislili na možnost, da bojo znotraj Cerkve glede vprašanja obhajanja pač obstajale različne prakse. Mnogo verjetnejšo opcijo. Brez vsakršne shizme, razkolov, protipapežev.

          Pa ne da ste bili v Avgnonu in ste videli, da prenavljajo sedež, da se bo tja vselil protipapež?

        • No, teorija o (teoretični) možnosti, da postane papež heretik ni heretična. Zagovarjala sta jo sv. Robert Bellarmin (godoval je včeraj, mimogrede) in Frančišek Suarez.

  2. Vsega tega je kriv zadnji koncil. To ni normalno, da še zdaj, 50 let kasneje, je še vedno treba razlagati razne pridobitve tega koncila. To kaže da so te pridobitve precej neobičajne in morda celo ekstremne, da jih noben ne razume… Ne vem, da bi se kdaj kaj takega zgodilo v Cerkvi v vseh 2000 letih.
    Ni me toliko strah, toda sedanje težave se zdijo nadaljevanje razburljivih novotarij 2. vatikanskega koncila.

    • katere novotarije drugega koncila so “precej neobičajne in morda celo ekstremne, da jih noben ne razume”

      glede ‘filioque’ so se recimo tudi precej časa dajali – tudi takrat je po mojem mnenju bolj malo vernikov – pa tudi klerikov – razumelo srčiko spora.
      koliko nedeljnikov bi danes znalo razložiti, kaj pomenijo trditve v nicejsko-carigrajski?

      pač – pomembno je, da poznamo regulo, a z njim se je veliko lažje ukvarjat kot pa s tem, da živim čim bolj po kristusovo.
      s kodexom se naj ukvarja cerkveno plemstvo/aristokracija (ne mislim slabšalno), laiki imamo pa nalogo predvsem živet sredi sveta, kar pa je drugačna, a enako težka služba …

      • Ok, beseda kriv koncil je napačna. Je pa sprostil mnogotere strasti. 50 let se že kulirajo od tega koncila, pa še ni dovolj.
        Se strinjam s tabo, da naj se s kodexom ukvarja plemstvo. Absolutno. Vendar tudi laiki moramo biti pomirjeni. Velikokrat se plemstvo rado kar kaj izmisli, ti pa ubogaj in poslušaj… Zato je čisto prav, da se je vzdignil cel vihar glede tega. To ni nič slabega.
        Ker pa vem kako je neumnost lahko zahrbtna in zlobna, zlasti vladarska, sem toliko bolj previden.

  3. “tisto, ki glede vprašanja ločenih in ponovno poročenih ter istospolnih zvez sledi kardinalu Kasperju in Marxu v želji po zavračanju Jezusovega nauka in tisto, ki v želji po vztrajanju v zvestobi Jezusu Kristus sledi kardinalu Müllerju in Burku”

    lahko, da avtor res takole po westrnovsko razmejeno vidi stvari, a ker govori o shizmi – ta prva resna recimo ni bila tako črno-bela.

    bolj se mi zdi verjetno, da tudi ta ni.

    na koncu sicer poziva k molitvi, a škoda, da k njej motivira s strahom. ne uspe videti, da sinoda ni zgolj nekaj, kar lahko škodi, ampak v isti meri tudi nekaj, kar lahko koristi pri prav isti stvari – zvestobi cerkve kristusu.

    zadaj je neka predpostavka, da je stanje pri miru boljše od gibanja, ker pač ne moreš pasti.
    da tako ne moreš priti prav daleč, ne moti.

    • da je stanje pri miru boljše od gibanja, ker pač ne moreš pasti.
      =============
      🙂 Všeč mi je ta misel! 🙂

  4. Meni je že razpravljanje o možnosti shizme zgrešeno. Če v mislih daješ legitimnost opciji, da znotraj Cerkve pride do razhoda, razcepa, potem si v nemara naredil korak, ki to stvar dela verjetnejšo. Pohujšljivo in grozljivo stvar.

    Sto tem je pri naši veri, ki jih, upam, delimovsi in ki nas združujejo. Mnogo pomembnejših, bolj osrednjih za krščansko vero. In ob tem naj ne bi bilo mogoče požreti, če se Cerkev odloči za eno samo reč, ki nemara ni po naši volji in predstavah. Bi zaradi te ene stvari kar odšli od naše Matere, od Rima in raje delali neko novo, drugo cerkev zaradi tega?

    Meni neumljivo razmišljanje, kot da nas zgodovina shizem znotraj krščanstva ni naučila ničesar. Kot da ne vidimo, kakšno pohujšanje je dejansko glede na besede našega Učitelja in Odrešenika dejstvo obstoja skoraj neštetih različnih krščanskih cerkva, ki so se v preteklosti spopadale v krvavih vojnah; pa si skušamo zdaj vest te sramote lajšati z ekumenizmom.

    Meni je protievangelijsko, če bi nekdo šel razbijati Cerkev, če bo nezadovoljen s končno odločitvijo glede obhajanja razporočenih. Osebno bi bil za odpravo prepovedi. A lahko mirno sprejmem, da ostane po starem. Smiselno se mi recimo tudi zdi, da bi razmišljali o celibatu kot opciji, ne splošni zapovedi. Zlahka bom sprejel, če je odločitev, da ni čas za to razpravo.

    Mislim, da bi bilo bistveno, če bi nekateri mogočniki in manj mogočniki znotraj Cerkve znali malo bolj na vajetih držati svoj ego. Prevelik ego v smislu napuha, nečimrnosti, samozagledanosti, trmoglavosti je lahko nemara hujši kot to, zaradi česar se po sedanjih pravilih nekaterim odreka prejemanje obhajila. Pa dvomim, da ti sebi odrečejo prejetje obhajila. Pravzaprav vem, da ga ne, pa bi ga morali, ker so v grehu. 😉

    • Ti si kompromisar. V Cerkvi niso kompromisarji. Zato je problem problem! Ne pa stvar “zadovoljstva teh ali onih”. Kako lahko sploh govoriš o zadovoljstvu? Kot da gre komu pri tem za zadovoljstvo!
      To pa je višek intelektualnega prezira.

  5. Strinjam se s tem kar piše IF. In ker sem tudi sam naklonjen kompromisom, brez katerih se ne da živeti v miru, tudi v Cerkvi ne, sem odločno proti takim ocenam dveh stališč v Cerkvi: tisti, ki zavračajo Jezusov nauk in tisti, ki želijo vztrajati v zvestobi Jezusu Kristusu. Naši komikontinuitetniki bi temu rekli sovražni govor. V evangelijih piše, da je Jezus pri zadnji večerji vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel : vzemite, jejte, to je moje telo. Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: pijte iz njega vsi! (Matej 26). Nikoli ni pristavil pa ne dajte jesti kruha in piti iz keliha ločencem, narobe, rekel je : pijte iz njega vsi. Cerkev je nato svoj nauk sestavljala in utrjevala stoletja pozneje in ima vso pravico, da ga tudi modificira in spreminja v skladu z evangeliji seveda.
    Sploh ima pa Cerkev mnogo, mnogo drugih hujših problemov o katerih bi morala razpravljati ne pa o tako minornem vprašanju, kot je evharistija ločencev ali celo o shizma zaradi postranskega problema. Naj jih nekaj naštejem: kako uskladiti znanost in evolucijo vesolja in življenja z vero in naukom Cerkve, kako uskladiti znanstveni evolucionizem v šolah s kreacionizmom, kako preprečiti razkristjanjevanje in islamizacijo v Evropi, kako preprečiti nasilno sekularizacijo, ki jo forsira politika, mnoga težka in pomembna vprašanja spolnosti od celibata, pedofilije, istospolnosti, kontracepcije do družine in ne nazadnje sramotna razdeljenost kristjanov zaradi prejšnjih shizem. Pometati tako hude probleme po preprogo in razpravljati o tem, komu odreči obhajilo ali celo o shizmi zaradi tega, lahko postane za krščanstvo in Cerkev res usodno!

    • Ne verjameš v pravičnost. To malodušje je izgovor za kompromise. Ni to dobro.
      Res pa je, da na pravičnost pozabljamo. V Sloveniji pa sploh. Nihče več ne verjame v pravico. Padli smo. Komunizem nas je sklatil in vsem porezal krila. Cepamo kot muhe. Državljanska vojna se nam bliža z veliko hitrostjo.

  6. Prepuščam presojo vsakemu posebej, ali gre za obroben ali malo večji problem. Obhajanje ločencev (ki je tukaj največkrat omenjeno) je lahko mini ali pa maksi problem – odvisno od pogleda nanj. Jaz to vidim takole: doslej se je prešuštvo (kamor še vedno spada življenje civilno ločenih in ponovno poročenih ali pa na-koruzi-živečih) smatralo kot greh. In to ne povsem ‘obroben’. Za prejem obhajila pa je potrebno stanje posvečujoče milosti, kar izključuje smrtni greh. Torej? Obhajanje ponovno poročenih potegne za sabo popravljanje definicije greha (mogoče pa bi ga kar odpravili, ko pa je Jezus tako usmiljen in vseodpuščajoč??). To pa je poseg v samo osrčje teologije. Nenazadnje je tudi proti Jezusovim besedam: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (izsek iz Mr 10,1-12), kar pomeni, da bi bilo potrebno prilagoditi tudi Sveto pismo …

    • Ta provokativni pogled se mi ne zdi pravi. Obtožuje človeka, da ni samokritičen, in da bi kar nečist rad prejemal obhajilo. Ko bi le vedeli koliko “nečistih” sprejema obhajilo…
      Poleg tega ta pogled obsoja in ga zato mnogi postavljajo pod vprašaj, saj bi morali odpuščati, mar ne?
      Kdo ve v kakšnem stanju je nekdo pri obhajilu? Marta, vi veste? Koliko obhajil bi morala Cerkev zato odreči.

      Kako je z nekom, ve samo Bog. Kar se Cerkve tiče velja, da se za prešuštvo ne daje odveza. In ker ni odveze, bi bilo obhajilo norčevanje.

    • Še slabše. Koliko ljudi bi se moralo odreči obhajilu. Bi bili v vrsti morda samo trije… 🙂 Pa še ti trije naslednjič ne bi več prišli.
      Kdo je v stanju “posvečujoče milosti”? Ste res prepričani, da je vaša spoved popolna?

  7. Bodi dovolj za danes z moje strani. Le podvprašanje še: naj na območju pred šolo,kjer večina šoferjev prekorači dovoljeno omejitev hitrosti 30 km/uro, odstranimo prometni znak ali zvišamo dovoljeno hitrost ali ukinemo omejitev? Ukrep je odvisen od tega, kaj želimo z njim doseči. (Pred očmi pa moramo imeti najprej varnost otrok.)

    • Misliš da bi s tem, ko bi vsi lahko po Jezusovih besedah pri zadnji večerji ( beri Sarkazma, lepo je argumentiral)pristopali k obhajilu, ta sprememba povzročila, da bi bilo več ločitev in več razbitih družin? Tega pa res ne verjamem, ta vzročnost, če sploh je, se mi zdi kvantitativno nepomembna.

      • Ta komentar samo še dodatno dokazuje, kako bistva problema preprosto ne razumete.

        Cerkev je na to vprašanje že podala jasen odgovor (sv. Janez Pavel II. v dokumentu Familiaris Consortio kot zadnji). Če torej sedaj naredi obrat za 180 stopinj to pomeni, da se je doslej preprosto zmotila v bistvenem verskem vprašanju. Kaj nam potem garantira, da se ni motila tudi v drugih vprašanjih (apostolsko nasledstvo, papeška služba itd.)? Skratka, ta sprememba bi sesula dobesedno vse.

        Iz tega razloga je jasno, da je to herezija, in če bi se zgodilo (kar verjamem, da se ne bo!), da bi papež to podprl, bi bil tudi sam heretik. Kot takemu pa mu papeška služba preprosto preneha. To je učil veliki jezuit sv. Robert Bellarmino.

  8. Ko človek prebere takšne članek, se pa nehote spomni inkvizicje. Ustavil bi se samo pri takoimenovanih ločenih in ponovno poročenih. In če sem prav razumel članek eni to smatrajo kot zavržene kristjane drugi pa ne.
    Teologi res nimajo več pametnega dela, da se s tem ukvarjajo. Seveda “goreči kristjani” si hinavsko umivajo roke in prisegajo na tako imenovano ničnost zakona,po kanonskem pravu. Papež Frančišek je sedaj ta postopek poenostavil. Če pa zaradi teh “problemov” pride do shizmo v Cerkvi potem pa kar naj. Bodo pa ostali na eni strani “pravični kristjani” ki bodo o svoji svetosti in pravičnosti sami prepričani. Na drugi strani pa tisti iz prilike sv.pisma o kraljevi svatbi.

    • Heh, celo ima res nekaj zadeva opraviti z inkvizicijo. Avtor članka in še en komentator sorodnih stališč sta oba omenjala meni neznanega svetnika, jezuita sv. Roberta Bellarmina. No, po drugi omembi si nisem mogel kaj, da ne bi malo pobrskal za njim.

      Sicer ga ne bom presojal, iz informacij tako na hitro iz spleta si ni mogoče ustvariti zanesljive podobe, ampak dejansko je imel, razen tega da je bil očitno učen in čaščen mož, kar nekaj opraviti, kot svetovalec sicer, če prav razumem ne kot zasliševalec, prav z inkvizicijo v Rimu na njenem vrhuncu- celo ob procesih proti Giordanu Brunu, ki je gorel in proti Galileu.

      Priokus mi ni najboljši, četudi očitno ni bil udeležen pri zasliševanjih in mučenjih in naj bi bil relativno odprt do znanstvene poti Galilea.

      • 1. O tem, da je kardinal Robert Bellarmino svetnik se lahko prepričate denimo tule (https://en.wikipedia.org/wiki/Robert_Bellarmine).
        2. Inkvizicija je drugo ime za kongregacijo za nauk vere, ki obstaja še danes. Naj bi to kongregacijo ukinili?
        3. O nauku Roberta Bellarmina glede možnosti, da bi kak papež postal heretik pa si oglejte njegovo delo De Romano Pontefice, II, 30. Najdete tudi v angleščini, kar pogooglajte.

  9. Joj joj, ob takšnem članku pa se treba oglasit. G. Ivo, kako ste lahko tako ekstremni? Kako ne morete razumeti, kaj papež želi? A ne vidite resnične sinodalnosti na delu, kjer resnično je Sveti Duh? Nihče ne govori o opustitvi vere, ampak o usmiljenju – kako pristopiti k ubogim, udarjenim od življenja, preizkušanim. Sinoda poskuša najti poti in ostati zvesta Kristusu, ne zakoniku cerkvenega prava.
    Dam primer: ločenka, ki jo je pijanski kož pretepal skupaj z otroci, si po 10 letih samskosti najde novega moškega. Ker kot ženska to potrebuje, tako smo ustvarjeni. Lahko na cerkvenem sodišču doseže ničnost. Fajn za njo in cerkveno sodišče, ki še nekaj zasluži zraven. Vsi smo zadovoljni in veseli, razen Boga, ki pač vidi in ve vse in ve, da je to pač institucionalna goljufija in bližnjica. Največkrat. Ker se pač gospa, vzpodbujena od lokalenega duhovnika, sklicuje na “ne vem, kaj sem počela”, ali na “nisem o njem nič vedela”, itd. Sicer pa ne sme k obhajilu, ker tudi odveze ne dobi, ker ni pripravljena popraviti svojega stanja. Istočasno pa lahko morilci in splavitelji in mega goljufi in pedofili gredo k obhajilu, ker so kao popravili svoje stanje? Kaj pa vsi tisti, ki so skupaj pred poroko? Ali pa vsi tisti, ki … Naj nadaljujem?
    Sicer pa, glede na članek sploh dvomim, da je avtor dobro prebral Kasperja, sicer ne bi pisal takšnih nebuloz. Ker Kasper pač nikjer ne predlaga obhajanje neskesanih grešnikov, ampak nekatere rešitve, ki so že navzoče npr. v pravoslavni Cerkvi, ki je nikakor ne moremo imeti za naprednjaško.
    Prosim avtorja, naj ne ustvarja umetno panike, Časnik.si pa, da malo bolj uravnoteženo poroča o krščanski in katoliški realnosti, če že hoče to delati.

  10. Demaistre meni, da bi kompromisna rešitev oz. olajšanje položaja ločenih v zvezi z evharistijo pomenil obrat za 180 stopinj, kar bi pomenilo, da se je zmotila v “bistvenem” verskem vprašanju, kar bi lahko pomenilo, da se je motila tudi pri drugih, skratka ta sprememba bi sesula dobesedno vse! Marta meni, da bi bilo “popravljanje” definicije greha poseg v “osrčje” teologije, če bi bili ločeni prešuštniki deležni obhajila. Še več, če bi papež pokazal neko razumevanje ali celo ljubezen do teh “smrtnih” grešnikov, bi postal heretik in bi mu služba avtomatično prenehala.
    To pa so res ultrakonservativna stališča in po mojem laičnem skromnem mnenju popolnoma zgrešena!
    Prvič, ni potreben obrat za 180 stopinj, drugič to vprašanje nikakor ni bistveno niti osrčje teologije, tretjič Cerkev se je že velikokrat zmotila in zmoto popravljala, pa se svet ni sesul, niti se ni Cerkev. Nerad pri tem omenjam, toda moram, take zmote, kot so bile popravljane na nicejskem, kalcedonskem koncilu pa kasneje pobijanje heretikov, pa križarji, pa inkvizicija pa sežiganje čarovnic in znanstvenikov, pa zločinski ne samo heretični papeži itd.
    Po tej logiki je sedanji papež že heretik, kajti njegova izjava “če je nekdo gay in išče Boga, kdo sem jaz, da bi ga obsojal”, ni znak razumevanja in ljubezni do bližnjega, ampak herezije in prenehanja njegove službe. Kaj še išče v Vatikanu!
    Torej, če se je nekdo po sili razmer ločil in je z Božjim darom svoje spolnosti spet aktiven, kdo smo mi, da bi ga obsojali in ovirali njegovo iskanje Boga!?

    • Na take komentarje, ki razodevajo popolno nepoznavanje katoliškega nauka, res nima smisla v tem formatu odgovarjati. Predlagam, da začnete kar s Katekizmom, boste najprej spoznali razliko med ravnanjem (osebnim in javnim posameznih papežev) ter izjavami učiteljske narave.

      Zgornja papeška izjava pa sploh ni heretična, če je beremo na pravi način, seveda pa je nekaterim ljubše, da se z njeno pomočjo ruši katoliški nauk. Mogoče se lahko zamislite, da to počnejo tudi levičarski politiki, ko rušijo zakonsko zvezo.

      • Pa še tole. V slovenščino je bila prevedena knjiga kardinala Müllerja, v kateri slednji jasno in preprosto razloži, zakaj so ti predlogi nesprejemljivi. Bistven izsek najdete na tej povezavi: http://ad-dominum.blogspot.si/2015/09/kardinal-muller-o-nerazvezljivosti.html

        Sam bi izpostavil še tale del: “V primeru zakona imamo opravka z določenimi povsem jasnimi besedami Jezusa samega, ki jim sledi neprekinjeno učiteljsko izročilo katoliške Cerkve, predvsem tridentinskega in drugega vatikanskega koncila, obenem pa tudi nedavni pokoncilski razvoj, zaobjet v apostolski spodbudi Familiaris consortio. Menim, da bi se takšno tolmačenje, ki bi bilo v nasprotju z doslej začrtanim izročilom in učiteljstvom Cerkve, nujno pokazalo kot nezvesto razodeti Besedi.”

        Ne pričakujem sicer, da bo prepričalo določene “strokovnjake” za katoliški nauk, ki imajo že zdavnaj izdelano mnenje, ampak gotovo bo koristno in poučno za druge bralce.

  11. Ker sama ne utegnem, milo prosim koga, ki (bolj kot jaz) pozna katoliški nauk, za še kakšno pojasnilo. Pa to je sizifovo delo: v par stavkih ne moreš argumentirano ovreči mnogih očitkov, netočnosti, prevračanja pomena besed in zavajanj, ki so se globoko usedli v naša razmišljanja in jih je vse polno med nami. Če me raztržejo na Časniku – kaj bi se zgodilo šele na MMC-ju. Pa vendarle nikogar ne prepričujem. Napišem, kar mislim in kakor razumem katoliški nauk – ne povzeto iz rumenih in proticerkvenih medijev, ampak iz katekizma in učenja Cerkve (za razliko od protestantskih cerkva se v katoliški lahko naslanjamo na avtentično razlago nauka, ki ga uči cerkveno učiteljstvo). Tukaj smo vsi ‘strokovnjaki’. Kako pa je sicer v življenju? Naj grem poučevat fizika o tem, da se pri nas nesreče (razbit kozarec, izginuli zvezki, popackana stena …) dogajajo ‘same od sebe’? In naj kemiku razlagam, da je povsem vseeno, če daš v raztopino sol ali sladkor? Da ne govorim o matematiki, kjer naj bi bilo 1 in 1 vedno 2 – jaz pa o tem nisem prepričana, ker je lahko tudi 1 + 1 = 1 (ena nogavica in še ena enaka nogavica je šele 1 par, ki ga lahko uporabim) ali pa 1 + 1 = 0 (ena taka in ena drugačna nogavica je enako ‘nič za obuti’) …
    Na področju teologije pa smo vsi učeni. Tudi jaz. 🙂 Že večkrat sem slišala, da je kljub ‘velikemu znanju’ ljudi versko znanje na nivoju tretjega razreda OŠ (v povprečju). In to v času, ko bi morali toliko bolj’poznati razloge našega upanja’ (prim. 1 Pt 3,15-16), ko jih bo/je treba toliko bolj preverjati, zagovarjati in predvsem ŽIVETI v današnjem ‘babilonu’. Ob zmedi (ali nevednosti?), ki jo opažam tudi med intelektualci, kar jaz nisem, sem razočarana. Seveda se s tem postavljam nad ‘povprečje’,ko sem prepričana, da ne spadam tja, kajne? Pa me ta občutek prav nič ne ‘dviga’ – nasprotno: žalostna sem, ko moram priznavati ugotovitev pokojnega duhovnika, ki je že pred leti govoril, da je pokončnih kristjanov kakšnih 5 % – če smo ‘radodarni’, v resnici pa jih je mogoče 3 %.
    Ne, gospodje, nisem brez greha in ne idealna – daleč od tega. Zavedam se tega. Sebe spreminjati je najtežje. V vsem gornjem mojem pisanju ne gre za nikakršno obsojanje nikogar: vsak grešnik ( najprej jaz!) ima vedno možnost spreobrnitve. A Jezus ne more tega narediti brez nas: lahko nam odpusti, če ga za to po iskrenem kesanju in volji za poboljšanje prosimo, ne more pa se spreobrniti in pokesati namesto nas. V tem je naša svobodna volja, tisti dragoceni dar, ki nam je velikokrat v breme in nas vodi v napuh (»vem bolje kot Bog, kaj je dobro in prav zame«). Bog nas tako ljubi, da nam je dal svobodo, da se svobodno odločimo, ali ga hočemo ljubiti ali ne. Svobodno mu lahko rečemo »Ne, hvala, ne potrebujem te.«

    Oglasim se, ko se mi zdi, da bi nekaj bistvenega zamudila (opustila!), če se potuhnem (kar bi bilo zame veliko bolj enostavno in zlasti popolnoma nič zamudno). Mislim pa si: jaz to moram povedati, od drugih pa ne morem pričakovati in nočem zahtevati, da to sprejmejo.
    Samo še tole: iz naših razprav izpuščamo Jezusove besede, ki nam ‘ne pridejo prav’. Tokrat mi prihaja na misel tisto, kar je rekel Samarijanki: »Dobro si rekla: ‘Nimam moža’; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož.« (Jn 4)
    (se prekinjam – že tako je predolgo. Lep pozdrav!)

    • Na področju teologije pa smo vsi učeni. Tudi jaz. 🙂 Že večkrat sem slišala, da je kljub ‘velikemu znanju’ ljudi versko znanje na nivoju tretjega razreda OŠ (v povprečju)
      =========================================================
      Najverjetneje po vašem mnenju iz tega sledi, da si večji kristjan več poznaš teologije. Versko znanje večine ljudi je na nivoju tretjega razreda. Bravo..Pozabili pa ste nekaj na vero..Kako pa lahko to ocenjujete. Tu je tisto kar je problem “gorečih kristjanov” tako jim vsa jaz pravim. Osebna vera ni izračun znanja teologije.
      V kanonskem pravu o ničnosti zakona se ne govori o osebni veri. Govori se o dokazih da je bil zakon ničen.
      Preprosto lahko povemo. Višek cerkvene hinavščine pod krinko prava. Poznam tak primer, ki se je znašel pred cerkvenim sodiščem. Farsa in posmeh vsem tistim, ki smo poznali “razporočena zakonca”. Vsakdo lahko pride do tega v življenju, da se z zakoncem razide. Ali ni bolje narediti to kot pa vztrajati v neki skupnosti, ki to več ni. Ampak za cerkev kot institucijo je pa treba dokazovati da je bil zakon ničen… na podlagi česa. Če že navajate sv. pismo bom še jaz navedel nekaj “To ljudstvo me časti z ustnicami,njihovo srce pa je daleč od mene.”

  12. Marta je glede očitkov o “farizejstvu” zelo lepo povedala vse.

    Sam bi samo še opozoril, da je v slovenščini pred kratkim izšla knjiga kardinala Müllerja, v kateri slednji jasno razloži, zakaj so ti predlogi nesprejemljivi. Bistven izsek je bil objavljen tukaj: http://ad-dominum.blogspot.si/2015/09/kardinal-muller-o-nerazvezljivosti.html

    Sam pa bi izpostavil tale del: “V primeru zakona imamo opravka z določenimi povsem jasnimi besedami Jezusa samega, ki jim sledi neprekinjeno učiteljsko izročilo katoliške Cerkve, predvsem tridentinskega in drugega vatikanskega koncila, obenem pa tudi nedavni pokoncilski razvoj, zaobjet v apostolski spodbudi Familiaris consortio. Menim, da bi se takšno tolmačenje, ki bi bilo v nasprotju z doslej začrtanim izročilom in učiteljstvom Cerkve, nujno pokazalo kot nezvesto razodeti Besedi.”

  13. Morebitno ničnost zakona je možno izključiti pred njegovo sklenitvijo, ker govorimo o ničnosti od vsega začetka. Sinoda mora definirati nedvoumne pogoje za sklenitev zákona tako, da bi si bili na jasnem tako duhovniki, kot tudi bodoči zakonci. Da pa življenje (kljub dobri pripravi) lahko prinese nepričakovane spremembe, je za pričakovati. Vendar teh naj se nikakor ne rešuje institucionalno, z “reklamo na enostavnejše doseganje ničnosti”, ampak zasebno, ob upoštevanju konkretne situacije zakonskega para. Tudi za takšne primere lahko sinoda konkretizira in poenoti svoja priporočila.

  14. Marta, če se tu zgoraj kje skriva tudi odgovor meni, je tako dobro skrit, da ga nisem razbral.

    Glede ničnosti, mislim da ne gre za nobeno cerkveno hinavščino. Hvalabogu, da obstaja.
    Celo več bi si upal dodati. Zakonca sta poklicana v svobodo, ne v suženjstvo. In danes, z tolikšnim upadom vere, kot smo mu priča, je suženjstva v zakonu kolikor hočete. Temu Cerkev še ni našla odgovora. Če je korak k temu ta poenostavitev postopka, toliko bolje. Jaz bi celo predlagal kaj v smeri “sposobnosti za zakon”, ki je tudi ključen element zakona. Mnogo mož je brez jajc in pameti pa imajo žene doma, zgolj po pomoti in neumnosti. Si predstavljate kakšne muke so to?! Za take primere bi bila celo sprejemljiva sodba “nesposoben za zakon”.
    Tu bi bila na mestu celo preventiva. Danes noben župnik nikogar ne odslovi, ali vsaj odloži poroko, češ vidva sta pa še preneumna za zakon. Največ se vlaga v neko pripravo na zakon, ki je čista traparija. Kot da je zakon nekaj, kar se lahko naučiš v šoli.

  15. Nikakor se ne strinjam z avtorjevimi vnaprejšnjimi spekulacijami o tem,kakšna “epohalna shizma”da grozi in se lahko zgodi v Cerkvi. On je potem o tem,kot pravi sam “zašepetal tu pa tam”-kot je očitno vključno s Časnikom…in že se je začel prožiti plaz obtoževanj in nasprotovanj. Ne,dragi moji bratje in sestre,mene ne boste vpletli v to nasprotnikovo igro. Ne privoščim mu naslajanja na naš račun. Trdno zaupam Edinemu Gospodu in Njegovi Cerkvi-z vsemi strujami in tokovi vred,če že hočete.On edini je Glava,Resnični,Gospodar in Kralj.

    • Torej o tem nimate mnenja, gospod Baubau? In nimate ga zato, ker bi se naslajal na vaš račun?
      ===========================================

      Torej imate mnenje a se ga bojite povedati.

  16. Iz avtorjevega sloga veje pričakovanje, da bo do razkola prišlo: Naslov ga napoveduje kot dejstvo, teološke in zgodovinske reference na možnost, da papež odpade od vere ali da je več papežev, pa ljudi pripravljajo na ta dogodek. Morda avtor ve več, kot je zapisal – na primer, da so se “njegovi” kardinali odločili iti na nož in da grozijo z razkolom?
    Naša vera se od ideologije razlikuje v tem, da je v njenem središču Bog-človek in ne ideja. On je navzoč v svoji Cerkvi, to je skupnosti verujočih, ki se trudimo hoditi za njim. Do razdorov po navadi pride zaradi nesoglasij med ljudmi, in sicer ne nujno glede tega, kar je prav (teologija), ampak, čigav “prav” bo obveljal. Tako so se o problemu “filioque” dogovorili že na koncilu v Firencah, če me spomin ne vara. Podobno je mešana komisija katoliških in luteranskih teologov v Nemčiji prišla do spoznanja, da ni več teoloških razlogov za razkol – pa imamo danes še vedno katoliško, pravoslavno in luteransko cerkev.
    Za katoličane je resnica Kristus, ki se nam razodeva po Svetem pismu in po cerkvenem učiteljstvu. To cerkveno učiteljstvo so papež v edinosti s škofi. Kristjani sprejemamo učiteljstvo tudi takrat, kadar ga ne razumemo ali se z njim ne strinjamo. Komur je mar do Kristusovega telesa, ki je Cerkev, bo temeljito premislil, predno se bo ločil od njega. Komur je bolj pomemben njegov “prav”, bo šel naprej mimo Cerkve.
    Mimogrede: zanimivo, da avtor Burkovo “stay faithful” prevede tako, kot njemu ustreza: ohranite vero (predvidevam, da v določene ideje, ki jih on ima za resnico). Burke je rekel: ostanite zvesti, pri čemer se takoj zastavi vprašanje, komu ali čemu? Ideji ali človeku-skupnosti, ki nadaljuje Jezusovo delo na svetu? Jezus je rekel: JAZ sem pot, resnica in življenje. Živi Jezus, za katerega verjamemo, da je navzoč v skupnosti škofov načelu z rimskim škofom, je merilo resnice, ne obratno.
    Do razkola bo torej prišlo, če bo enajst kardinalov in neznano število njihovih simpatizerjev odreklo zvestobo papežu in škofom, ki so povezani z njim. Če jim Bog po vesti narekuje, da razdrejo skupnost, potem naj tako storijo. Ni pa pošteno, da odgovornost za tak korak valijo na ramena tistih, s katerimi se ne strinjajo. Morda bi se lahko kaj naučili od “nasprotne” strani, ki se v preteklosti marsikdaj ni strinjala s papeževim stališčem, pa zato niso grozili z razkolom.

    • Hm, tole je pa zelo korektno in precizno napisano. 🙂
      Ohranite vero ali ostanite zvesti torej ni bistvene razlike. Jaz pa mislim, da je oboje prav.
      Vera ni ideologija in zvestoba gre Bogu, ne človeku.
      Do razkola lahko pride tudi neideološko, ampak kot po vesti Bog narekuje.
      Razkol po mojem niti ni nevarnost. Nevarnost tokrat grozi iz korektnosti, ko lahko pride do “preglasovanja” v stvari, ki bi morala biti teološko in versko jasna. V imenu politične korektnosti pa lahko pride do hude zmede. Molim, da ne bo tako. Je pa res, da Cerkev vse manj odgovarja na pereča vprašanja ampak vse bolj živi zato, ker ima za jest. In to je zame največji problem. Posebej v Sloveniji, kjer že na lažja vprašanja ni nobenih pametnih odgovorov.

        • To pa zelo zveni na ad hominem. Ja, tudi gospod Peter Lah je samo človek!

          Ad hominem ali argument proti človeku je argument, ki poskuša spodbiti trditve ali sklepe z napadom na osebo, namesto na argument sam. Verniki bodo pogosto uporabili to zmotno logiko pri spodbijanju argumentov skeptikov s trditvijo, da so skeptiki polni predsodkov. Vendar se morajo tudi skeptiki paziti, da ne zapadejo v ad hominem, rekoč, da so trditve vernikov v NLP brezpredmetne, ker so ljudje, ki verjamejo v NLP, nori ali neumni.
          Primer:
          Ker si neizobražen, tvoja trditev že ne more biti resnična!

        • G. Lah je seveda prikladno pozabil povedati, da se je Müller tako odzval na Marxove izjave, da nemška Cerkev ni “filiala Rima”. Če to ni jasna grožnja s shizmo, potem ne vem, kaj je.

          Zgodovinsko pa seveda tudi govorite netočnosti. Koncil v Firencah ni uspel, ker so bili vzhodni odposlanci bolj ali manj prisiljeni v potrditev Filioque. Glede luteranov in katoličanov pa je, kolikor vem, prišlo samo do zedinjenja glede zveličanja, nikakor glede drugih vprašanj.

          O “teološki strukturiranosti” pa samo to: to je Müllerjeva služba kot prefekt Kongregacije za doktrino vere, v kateri ga je seveda potrdil sam papež.

          In g. Lah, o možnosti shizme vsi verni katoličani gotovo govorijo z veliko bolečino. A to počnejo prav zato, ker želijo ostati zvesti Kristusovi zapovedi. Kot je dejal kardinal Müller: če se razlaga neke dogme tako predrugači, da nasprotuje njeni sami vsebini, potem to ni več razvoj, je izkrivljanje. Ves intevju z njim si velja prebrati:http://ad-dominum.blogspot.si/2015/09/kardinal-muller-o-nerazvezljivosti.html

          • Teologi so tako v Firencah (in pred njimi) kot v Nemčiji našli skupni jezik, če so se za to trudili. Shizma ni teološa, ampak politično-sociološka zadeva. Podobno je s tokratnimi sinodami: če bodo ljudje zmožni prisluhniti drug drugemu in Bogu, bodo ostali prijatelji. Če bodo vnaprej izkopali jarek in grozili z razkolom, potem je velika verjetnost, da bo do njega prišlo.
            Enako je med zakoncema. V trenutku, ko eden začne govoriti o ločitvi, je dejansko že naredil prvi korak.

  17. Opravičujem se za morda nekoliko enostaven prevod poročila Vatikanskega radia dne 28. marca 2015:
    Kardinal Muller je povabil nemške škofe k enotnosti z Rimom; s tem je reagiral na izjavo kard. Reinharda Marxa, ki je na srečanju Nemške škofovske konference izjavil, da nemška cerkev ni podružnica Rima. Glava nemškega episkopata je ob tem opozorila, da bo nemška cerkev šla svojo pot, ne glede na sklepe oktobrske sinode o družini.

    Še enkrat hvala, g. Kerže, da javno opozarjate na možne nevarnosti ob prihajajoči družinski sinodi.

  18. G. Lah je seveda prikladno pozabil povedati, da se je Müller tako odzval na Marxove izjave, da nemška Cerkev ni “filiala Rima”. Če to ni jasna grožnja s shizmo, potem ne vem, kaj je.

    Zgodovinsko pa seveda tudi govori netočnosti. Koncil v Firencah ni uspel, ker so bili vzhodni odposlanci bolj ali manj prisiljeni v potrditev Filioque. Glede luteranov in katoličanov pa je, kolikor vem, prišlo samo do zedinjenja glede zveličanja, nikakor glede drugih vprašanj.

    Kar je razvidno iz njegovih komentarjev pa je to: saj ni važno, če se v vsem strinjamo, samo da smo skupaj in se imamo “fajn”. Jaz to zavračam, če se resnično ne strinjamo, potem to ni prava skupnost, je samo “Schein”, brez “Sein”. Kako lepo pravi Pavel: Kajti če Kristus ni vstal, potem je prazna naša vera. In če nas ne veže ista vera, potem naša skupnost nima pomena (enako je sedaj pri anglikancih, ki se sedaj ločujejo).

    O “teološki strukturiranosti” pa samo to: to je Müllerjeva služba kot prefekt Kongregacije za doktrino vere, v kateri ga je seveda potrdil sam papež.

    In g. Lah, o možnosti shizme vsi verni katoličani gotovo govorijo z veliko bolečino. A to počnejo prav zato, ker želijo ostati zvesti Kristusovi zapovedi. Kot je dejal kardinal Müller: če se razlaga neke dogme tako predrugači, da nasprotuje njeni sami vsebini, potem to ni več razvoj, je izkrivljanje. Ves intevju z njim si velja prebrati:http://ad-dominum.blogspot.si/2015/09/kardinal-muller-o-nerazvezljivosti.html

    • (Vem, da niste pravi naslov, pa vendarle – nekaj vprašanj brez odgovorov:)
      Npr. Družina kot katoliški tednik se teh tem previdno izogiba in s prižnic poslušamo ‘orokavičene’ nasvete. Pri nas npr. kvečjemu to, da grešimo, če NE gremo k obhajilu (npr. ko si sicer brez smrtnega greha, a se zavedaš množice malih in veš, da bi bilo potrebno vse skupaj ‘počistiti’). Pogovor med rednimi nedeljniki (če naj bi to bilo vsaj delno merilo vernosti in zvestobe nauku) lahko hitro privede v nestrinjanje in različne nasprotujoče si interpretacije istega nauka. Tega škofje na lepo prirejenih slovesnostih ne doživljajo in mogoče neresno jemljejo kakšno opozorilo o stanju ‘v realnem življenju’? Ne bi bilo potrebno več formacije – tako duhovnikov kot vernikov? A kako to doseči? Pravzaprav: si sploh želimo spreje(ma)ti celoten nauk?

    • Ne to pač ni Muellerjeva služba 😉
      Njegova naloga je, da papežu s pomočjo teologov pomaga razciscevati nejasnosti. Ne pa, da papežu predpisuje, kaj naj misli in govori.
      Glede filiale: ko sem jaz študiral teologijo, je veljalo, da je škof naslednik apostolov in s tem odgovoren za svojo škofijo. Papež mu pri tem pomaga. Če bi mariborska nadškofija bila filiala Rima, potem bi moral Rim kriti njene izgube. To pa trdijo samo najbolj zakrknjeni nasprotniki Cerkve.

  19. Če bi se shizma zgodila, pa mislim, da je k sreči zelo malo možnosti za to, tistim, ki bi odšli, ne pripisujem kaj bistveno uspešnejše zgodbe od škofa Lefebvra. Pričakovanje, da bi jim ob razhodu s papežem in Rimom in lokalno cerkvijo kar sledila večina tistih, ki o družinski problematiki podobno konzervativno razmišljajo, je po mojem velika zmota.

    Ne verjamem, da bi v Sloveniji na njihovo pot stopil en sam škof. Dvomim, da bi zbrali od formalnega milijona in nekaj katoličanov štirimestno število sledilcev. Torej, niti 1.000. Taka je moja ocena, realistična, ne zaradi namena odvračanja.

  20. No, še to je treba. Toliko velikih problemov, potem pa je treba dlakocepiti.
    Se mi zdi, da gre tu res za napuh in “moj prav” bolj kot živeti vero.

  21. Mogoče še tole: primeri življenja v smrtnem grehu, o katerih je govora zgoraj (npr. skupno življenje dveh brez poroke oz. nova zveza ob veljavnem cerkvenem zakonu (vsaj) enega izmed njiju) so sicer precej izpostavljeni in se pogosto počutijo kot tisti, ki se jih ‘obsoja in grdo gleda’. (Verjetno tudi zato, ker nekje v globini vendarle sami čutijo, da ni vse tako lepo in prav, kakor želijo, da bi bilo?) Nekaj tudi zato, ker je to stanje (ko dva skupaj živita) bolj ali manj očitno, vidno navzven. Obstaja pa še celo morje smrtnih grehov, ki so za okolico nevidni, a zaradi tega njihova ‘velikost’ ni nič manjša in prav tako preprečuje vreden prejem obhajila – pa tega ne problematiziramo. Lahko predpostavljamo, da marsikdo pristopa k obhajilu v stanju smrtnega greha. Navzven je vse O.K. in prav tako se nad njimi ne pohujšuje(mo) (ker ‘je greh prikrit’). A dejansko teža greha ni odvisna od njegove ‘vidnosti’ in tudi posledice niso odvisne od tega ‘kaj okolica govori ali misli’. Ceno osebnega greha bo moral poravnati vsak sam zase. Da, tudi ‘okolica’ za njen greh opravljanja, obrekovanja, privoščljivosti itd.

    Podobno kot v primeru ‘popravljanja’ (ne)razvezljivosti zakona bi lahko začeli ‘demokratično’ razpravo na področju 5. ali 7. ali katerekoli druge zapovedi: čemu bi tako kategorično vztrajali v obrambi življenja od oploditve do zadnjega diha – tudi tu bi lahko dodali kakšne ‘razen v primeru’ … Da ne govorimo o odtenkih kraje: zakaj bi bila ‘trajna izposoja’ ali ‘negospodarno upravljanje skupnega premoženja’ greh? In zakaj bi bilo nedeljsko ‘žaganje drv’ grešno, ko pa je zima pred vrati? … Nekoč s(m)o v pol-šali govorili: Pravila so za to, da jih kršimo. V Cerkvi pa je vendarle veljalo: »Bog nam je dal zapovedi, da bi znali prav živeti.« A kaj pomeni ‘prav živeti’? Živeti tako, da bi prišli v nebesa.

    • Toda, ti razlagaš zakaj se nekdo ne sme udeležiti obhajila. Tu je pa vprašanje ali naj župnik vnaprej odreče obhajilo ali ne in zakaj.

      • Mislim, da je prejemanje obhajila odgovornost vsakega vernika in da je župnik (sploh če je bolj zaprt v svoje prostore) med zadnjimi, ki bi ‘na lepe oči’ vedel in presodil, kdo je v smrtnem grehu in kdo ne: če bi šel pogledat v župnijske knjige, bi za nekoga (za katerega npr. jaz vem, da ‘živi na koruzi’) videl, da je samski (saj nima vpisanega podatka o datumu poroke). Prav tako za ostale smrtne grehe: ali komu na čelu piše, da je sodeloval pri splavu ali ‘pretočil’ finančna sredstva firme na lastne račune?
        Nekaj drugega so ‘javni grešniki’ (npr. ‘razvpiti’ Berlusconi, o katerem je že bilo kaj besed): njih življenje je ‘javna tajna’ ali niti ‘tajna’ ne – v takih primerih so duhovniki verjetno dolžni odkloniti obhajilo.

        Mimogrede: tudi med botri je veliko oseb, ki zaradi svojega načina življenja to ne bi smele biti – a duhovnik tega ne more vedeti … (bi pa morali vedeti starši, ki ‘iščejo’ botra.

        Mislim, da imamo tudi (ali predvsem/najprej?) laiki dolžnost ‘posvariti na 4 oči’ … (prim. Mt 18, 15-18) Priznam: jaz tega ne počnem – si ne upam. In s tem avtomatično podpiram grešno življenje ‘brata in sestre’ = grešim (opustitev). Če bi ju ‘posvarila’, bi opravila svojo dolžnost – ne glede na to, kako bi ona(dva) po tem živela. Sicer pa bo bolje, da na ta vprašanja odgovori kakšna kompetentna oseba (‘strokovni’ teolog, kar jaz zagotovo nisem).

        • Vprašanje v članku in ti je: ali naj župnik odreče obhajilo ponovno poročenim in zakaj. Pustimo kritike čez te in one…

          • Prepisujem iz Zakonika cerkvenega prava:
            Kan. 912 – Kdor je krščen, se more in mora pustiti k obhajilu, če mu to po pravi ni prepovedano.

            Kan. 915 – K obhajilu naj se ne pusti izobčene in tiste, ki so v prepovedi bogoslužju, ko jim je bila ta kazen naložena ali razglašena, in druge, ki trdovratno vztrajajo v javnem velikem grehu.

            Kan. 916 – Kdor se zaveda velikega greha, naj ne mašuje oziroma ne prejme obhajila, ne da bi prej opravil zakramentalno spoved, razen če je za to tehten razlog in ni priložnosti za spoved; v tem primeru naj se zaveda, da je dolžan obuditi popolno kesanje, ki vključuje tudi sklep čimprej opraviti spoved.

            In ponavljam: bo bolje, da na ta vprašanja odgovori kakšna kompetentna oseba, da ne boste jezni samo name. 😉

          • To je odgovor.
            Namesto da se ukvarjamo z vestjo drugih, ki je pred Bogom in ne pred nami, je to postava, ki nam jo je dano izpolnjevati. Torej po Kan. 912 oz. 915.
            In ker ne moreš dobiti odveze ostajaš v grehu celo kljub spovedi.

          • Ah, bo treba predelati tudi to, kaj je potrebno za dobro spoved in kdaj je spoved veljavna. Kdaj drugič mogoče. Če mi pridete pomagat ‘peglat’, se spotoma kaj pogovoriva? ;(

          • Lahko je nalagati krivdo na druge. Nekdo dobi odvezo, a češ ni bil iskren. Seveda lastne iskrenosti nihče ne more dokazati. Popolna in neizpodbitna sodba v prid duhovnika in proti verniku. Meni je to nepošteno. Kot je pisano (Lk 11,46):
            On pa je rekel: »Gorje tudi vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se bremen niti z enim prstom ne dotaknete!

        • Marta, Marta, ti res misliš, da so v Italiji duhovniki, ki bi odrekli Berlusconiju obhajilo, če bi prišel po njega? Ali v Sloveniji, ki bi ga odrekli Cerarju ali Janši? Mogočneže, takšne in drugačne, “konzervativna pravičnost” le redkokdaj doseže, tudi znotraj Cerkve, le verjemi mi. Najlažje pa je “pravičniški” srd stresati na malega človeka.

          Kam pa bi prišli, če ga ne bi vsaj na nekoga, da je lahko zadovoljen naš občutek etične večvrednosti?!

  22. Dejstvo je, da na dilemo »filiala Rima da ali ne« se ni odzval človek v zvezi s tem, kar se je naučil v šoli, ampak kardinal Muller, škof od leta 2002, torej oseba, ki pozna resne probleme odgovornosti za škofijo. Poenostavitev problema odgovornosti Mariborske nadškofije pa tudi ni kar tako: Vedno, ko bo škofija izpolnjevala svoje odgovornosti pred Bogom, ne bo nihče (niti Rim) moral pokrivati njenih izgub.

    • Toda veronika, spet ne vemo kako je s temoi odgovornostmi (pred Bogom), niti se nimamo kake pravice vtikat. Torej? Tavamo v temi. Kot da bi bilo tako pohujšljivo izvedeti za propadle projekte, njihove cilje, kdo jih je vodil… Očitno v Sloveniji, je to pohujšljivo, ker smo tako popolni, da se sam Oče čudi.

    • Veronika, malo znanja teologije vseeno ne škodi. Vsak škof ordinarij celostno odgovarja za svojo škofijo. Papež v rimski škofiji, Marx v Münchnu. Kard Mueller ni več ordinarij, pač pa pomaga papežu pri njegovi službi v korist drugim cerkvam. Tako pravo in teologija.

  23. Spoštovani Zdravko, če se vrnemo k temi “O prihajajoči shizmi” je odgovornost pred Bogom naša edina varovalka.

  24. Gospod Lah, ali ni to začetek shizme? Da bi bilo v vsaki škofiji oz. državi dovoljeno odločati drugače (glej besede kard. Marxa o tem, da bo nemška cerkev šla svojo pot, in to ne glede na stališča sinode)? Pripominjam, da ne gre za obrobno stvar, ampak za varovanje vseh članov družine.

    • Nisem bral Marxsove izjave. Če je rekel , da ni podružnica Rima, potem pač ni povedal nič novega. Če bi rekel, da se bo požvižga na Rim, potem bi imeli opravka z zelo neodgovornim škofom. O tem pa, kaj je nauk, odloča papež v edinosti s škofi. Kardinal člani rimske kurije so papeževi pomočniki: papež jih imenuje in jih lahko tudi odstavi.

    • Gospa/gospodična veronika, tvojo trditev, da ” gre za varovanje vseh članov družine” bi se skoraj spodobilo razložiti, ker je sicer lahko poljubno razumljena ali celo neumljiva.

      A lahko razumemo tvojo misel v tem smislu, da ti dojemaš, da je spor v tem, da eni bi varovali vse člane družine, drugi pa ne bi? Ne vem, mislim da bo treba res veliko napora, da boš to vsaj približno dokazala.

    • Do shizme pride, ko nekdo zanika ali zavrne neko dogmatično resnico. V primeru sinode v Rimu se ne odloča o “dogmi” temveč o “pastorali.” Pastorala se namreč prilagaja glede na razmere, čas, prostor, potrebe. Za razumevanje tega zelo priporočam branje cerkvene zgodovine. Ob tem se nam pokaže širok spekter različnih rešitev, pogledov, pristopov, ki jih je Cerkev na različnih ravneh sprejemala skozi zgodovino. Če prav razumem je kard. Marx o tem govoril ne pa o tem, da bi zanikal kakšno versko resnico.

      • Malce znanja teologije (kaj je že teologija ?) nas res ne bo poučilo, kako dolgo je škofoval kard. Muller. Škoda je, da s tem razgovor peljete proč od napovedanega problema.
        Saj je prav, da nas vznemirja, če drug kardinal že vnaprej izjavi, da bo nemška cerkev šla svojo pot – ne glede na stališča sinode.
        Bistvo pa je ves čas še dosti globlje: V šibki pripravi zakoncev za skupno življenje, ki bi jo, kot je slišati, radi nadomestili z enostavnejšim ugotavljanjem ničnosti: z ničnostjo od vsega začetka! Torej vzroke poskusimo odpraviti že na začetku.
        S tem opozorilom sem se vključila v debato.
        Hvala za potrpežljivost (morda tudi z mojim nenatančnim izražanjem),
        Veronika

        • Svoboda je temelj Cerkve. Od izjave “da ni filiala Rima” do razkola je vendarle še daleč. Kardinal bo moral začeti podeljevati odvezo tudi za prešuštvo. To bi pa rad videl. 🙂

          Šibka priprava zakoncev je stvar šibke vzgoje. V resnici možatost in ženstvenost sploh ni več predmet vzgoje. Šteje kar biologija. Z gejevskimi porokami pa niti to ne. Viteštvo je stvar mračne zgodovine. Zdaj smo v “demokraciji” kjer so vsi unikatni in vsi imajo prav. Zdaj se pa poroči, kdor je pameten.

Comments are closed.