Homilija na 18. navadno nedeljo
Kamor koli se človek dandanes ozre, mu bo v oči najverjetneje zelo hitro padla ena stvar: oglasi. Televizor, računalnik, panoji ob cestah, poštni nabiralnik… Povsod je polno oglasov, ki nam z dobršno mero vsiljivosti ponujajo takšne in drugačne stvari, brez katerih naše življenje domnevno ne bo polno sreče in izpolnjenosti. Pravzaprav smo se na vse to že navadili in znamo dokaj dobro vse oglase tudi ignorirati, pa vendarle ne vedno. In ko človek pogleda na današnjo božjo besedo, se mu na hitro tudi le-ta lahko pokaže kot le še ena reklama.
»Pridite, kupite in jejte brez denarja in brez plačila!« Sliši se kot dobro premišljena marketinška poteza, ne pa beseda preroka, po kateri je Bog nagovoril svoje ljudstvo pred več kot 2500 leti, ko se ljudem še sanjalo ni o potrošniški družbi. So pa že zelo dobro poznali trgovanje in vsem je bilo zelo jasno, da brez plačila pač ne moreš trgovati. Brez nič ni nič, bi rekli preprosto.
Ta Izaijeva »reklama« na prvi pogled ponuja tisto, kar kot biološka bitja najbolj potrebujemo za preživetje: hrano in pijačo. Osnovne dobrine torej, za katere se z vsakdanjim delom trudimo, da jih pridobimo in s tem tudi preživimo; ne pa nekaj, kar bi predstavljalo luksuz oziroma neko dodano vrednost. V končni fazi nas telo zelo hitro opozori na pomanjkanje teh dobrin. A ko se pobliže zazremo v božjo besedo, lahko vidimo, da pri ponujeni vsebini ne gre zgolj za fizične dobrine. Bog se vsekakor zaveda, da le-te zelo potrebujemo za preživetje, hkrati pa nam skuša odpreti oči, da bi videli, da fizična hrana ni vse, kar potrebujemo. Ne govori o preživetju telesa, ampak o preživetju duše. Duševna lakota pa se ne pojavi v nekaj urah kot telesna; včasih lahko človek brez prave duševne hrane preživi več let ali celo vse življenje, pa niti ne opazi, da je lačen. Kar pa seveda ne pomeni, da res ni. Ker nismo zgolj telesna, temveč tudi duševna in duhovna bitja, se moramo tudi tovrstno nasititi; seveda pa kot pri telesni hrani tudi tukaj obstaja cel kup nezdravih, instant rešitev. Če želimo svoje življenje napolniti s smislom, torej ne bo dovolj, če bomo posegli zgolj po tem, kar nam danes svet ponuja z vsem preobiljem, a žal, s še večjo praznino.
Ko je Jezus nasitil množice, je s tem čudežem imel podoben namen. Ljudje so mu sledili, ker je bila njegova beseda polna življenjske spodbude in zagona. Ko so videli, da je sposoben čudeža, ki z minimalnimi dobrinami fizično nasiti množico, se je število radovednežev še povečalo. Kdo pa ne bi sledil nekomu, ki mu s tako enostavno potezo napolni prazen želodec! A žal, v njem niso videli še mnogo več; zato so se kmalu zatem te množice začele manjšati. Jezus je s tem čudežem pravzaprav hotel razodeti svojo božansko naravo in to dejanje je bilo vabilo, da je sposoben potešiti ne le telesno, temveč toliko bolj duševno in duhovno lakoto. A poln želodec razmišlja drugače kot prazen; večini ni do tega, kar je onkraj fizične hrane.
Morda zaradi tega na te množice gledamo zviška, a situacija nam je v resnici lahko zelo dobro znana. Mar tudi v naših življenjih ni najpomembnejši zaslužek, dobra materialna situiranost ter družbeni status? Mar tudi mi veliko raje ne vlagamo v zidove kot v ljudi? Pastoralni dosežki so vsekakor bolj vidni v obnovljenih župnijskih objektih kot pa v številnih dejavnostih, kjer verniki lahko dobijo duhovno hrano, ki jih krepi, da morejo vztrajati v krščanskih načelih in so tako lahko bolj pristni Kristusovi učenci. To pač ni toliko vidno in merljivo, mi se pa vendarle tako radi z nečim pokažemo pred drugimi. Pa s tem na noben način nočem omalovaževati vseh žrtev, darov in truda, ki gredo v materialno podporo župnije, njenih objektov in drugih stvari. Rad bi le, da bi videli še onkraj tega. Vsi »zidovi« nam ne bodo prinesli zveličanja; upam, da smo se vsaj tega naučili iz vse nespameti naše nadškofijske zgodbe. Trdno namreč verjamem, da v Cerkvi na Slovenskem nismo lačni samo vsega tega, česar je lačen svet – potem je bolje, da nas ni. Lačni smo Božje besede in ljubezni; le-to je tisto, kar nam daje pravi pečat Božjega ljudstva. Zatecimo se torej k Njemu, ki nam v mašni daritvi ponuja to, kar je neprecenljivo, nezamenljivo in edino – samega sebe.
