O posttotalitarnem labirintu

Med pospravljanjem podstrešja mi je te dni prišel pod roke scenarij za gimnazijsko razredno praznovanje ob 29. novembru, takratnem dnevu republike, iz leta 1982. Zamislili smo si ga kot resno izvedbo tipične režimske proslave. Modro-beli, s čepicami, ruticami in nageljni na prsih smo strumno peli in recitirali o dekliškem šivanju zvezd in kurirčkih Andrejcih, si brisali oči ob zanosnih govorih, sošolcu iz prve klopi podelili zlati častni znak za zasluge in ploskali ob harmoniki, ko je urezala Zdaj zaori, pesem o svobodi.

Nastopal je cel razred in očitno se je vsem zdelo samoumevno, da si proslavarska patetika, zlaganost in poneumljanje zaslužijo posmeh. Tudi dva prisotna profesorja sta našo inscenacijo pospremila zgolj s prizanesljivim spogledovanjem. Ko smo se kakšno leto prej za pusta vsi v razredu oblekli v črtaste pižame in hodili po dvorišču v krogu kot kaznjenci, nas je ravnatelj strogo prijel. Tokrat pa nič, v eni točki smo bili enotni.

Nihče od nas si takrat ni mogel misliti, da bomo prej kot čez eno desetletje zaživeli v samostojni Sloveniji. Še bolj nepredstavljivo pa je bilo, da bomo čez dobrih trideset let v Stožicah in celo na Kongresnem trgu gledali restavrirane boljševistične proslave … Danes svojih sošolcev raje ne sprašujem po njihovih sedanjih pogledih na zgodovino komunističnega terorja pri nas. Kaos zanikanja, amnezije in manipulacij z načrtnim ustvarjanjem narodovega razkola je prehud.

Na Kongresnem trgu Nosil bom rdečo zvezdo, v Filharmonij Pesmi mojih domovin

4. julija letos je prišlo do zanimive prostorsko-časovne koincidence med dvema glasbenima prireditvama. Na Kongresnem trgu se je ob dvajseti uri začel koncert Svetlane Makarovič z gosti, pod naslovom Nosil bom rdečo zvezdo. Ob istem času se je na istem trgu, v veliki dvorani Slovenske Filharmonije, odvijal koncert Marcosa Finka z naslovom Pesmi mojih domovin. Policijske marice na Vegovi in vseh vpadnih ulicah verjetno niso bile tam zaradi morebitnih izgredov v Filharmoniji. Tudi dobro opremljeni policisti, kakršnih je zunaj mrgolelo, v dvorani niso bili potrebni. Na Kongresnem trgu so se v boljševistični maniri dvigale stisnjene pesti in hude besede, ki jih tukaj ne gre ponavljati. Svetovnoznani basbaritonist, v Argentini rojeni sin slovenskih staršev, pa je v intimnem vzdušju klavirske spremljave božal ušesa in duše s prepevanjem argentinskih in slovenskih samospevov. Razneženi poslušalci smo se na koncu z veseljem odzvali Finkovemu povabilu in skupaj zapeli Kje so tiste stezice …

Svetlano Makarovič bi Samarijan morda pospremil na koncert Marcosa Finka

Le kaj bi storil usmiljeni Samarijan iz Lukovega evangelija (10, 25-37), ko bi zagledal tisto množico jeznih ljudi na Kongresnem trgu, ki so jih neki razbojniki oropali življenja in pustili napol mrtve? V srce bi se mu zasmilili. Znal bi poskrbeti za njihovo posvojitev. Seveda, posvojitev potrebujejo – potrpežljivo nego, vztrajno udomačevanje in ustvarjanje dobrega okrog njih. Svetlano bi Samarijan morda pospremil na koncert Marcosa Finka. Ali pa bi ji zapel kakšno njeno lepo otroško pesem. Da bi vedela, da je cenjena. Na primer Tri spominčice sem posadila, pa so se mi tako razrasle, da so tri kobilice zelene vse poletje na njih se pasle …

Ob letošnjem Evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov se lahko zamislimo tudi ob dejstvu, da pol milijona Slovencev živi v tujini, torej kar četrtina vseh nas. Če bi se domov vrnilo pol, ali četrt milijona – ali vsaj deset ljudi z neokuženo formo mentis, bi se morda lahko rešili posttotalitarnega prekletstva in grozečega uničenja. Pametna država bi se potrudila, da jih privabi nazaj. Morda lahko Cerkev pripravlja prostor zanje. Pa tudi zase imam eno idejo, sporočim, če mi uspe.