O politični (ne)korektnosti

Foto; Wikimedia.
Foto: Wikimedia.

Ko sem v torek 8.11. 2016 ob 23.10 ugasnil CNN in odšel spat, sem to storil z mešanimi občutki. Nikakor mi ni bilo všeč, da bo Hillary zmagala. Preprosto mi deluje umetno, naučeno, dvolično, torej ponarejeno in neiskreno. In takšnih ljudi ne maram. Ko sem se v sredo ob 6.20 zbudil in takoj pogledal na svoj telefon pa se je zgodil drugi šok. Zmagal je Donald…. Priznam, bil sem navdušen.

Razlog mojega navdušenja ni v toliko v tem, da bi v detajle preštudiral njegov program. Preprosto se mi ni zdela najpomembnejša tema, da bi svoj prosti čas namenjal premišljevanju, kaj je najbolje za ZDA. Čeprav odločitve posledično zadevajo tudi svet, se mi zdi, da se vsaj, ko gre za človeka srednjega razreda, v katerega se prištevam, s tem močno pretirava.

Gre za nekaj drugega. Donald je drugačen tip od Hillary. Čeprav ne dvomim, da je tudi on ponarejen in naučen se zdi, da tega ne želi skrivati. Njegova direktna govorica daje občutek iskrenosti vsaj takrat, ko o tistem govori. Ja, njegovih kontradiktornih izjav je veliko. Mediji imajo danes zelo lahek dostop do arhivov, kjer ni težko izbrskati najmanjša odstopanja med nekoč in danes. Zainteresiranost za odkrivanje starih grehov je premosorazmerna z nasprotnim političnim prepričanjem novinarjev in urednikov. Apropo Sloveniji…. Prednost in odličnost Amerike je tudi v tem, da ima precej transparentno delitev na republikanske in demokratske medije, ki svoje usmeritve ne želijo skrivati, hkrati pa dokaj enakopravno tekmujejo v bitki za gledanost/branost. Mediji v Ameriki so v svoji demokratični tradiciji svetlobna leta pred slovenskimi.

No, prav v takšni situaciji pa nastopi premislek o odgovoru politikov na tovrstne medijske strategije, ki niso le medijske, temveč strategije močnih mrež, ki (so?) obvladujejo glavno sceno. V ZDA temu rečejo establishment. Stare strategije političnega leporečenja, opravičevanja, relativiziranja, ne prepričajo nikogar več. Politik, ki se odloči za to strategijo je izgubil bitko v naprej. Informacij je danes preprosto preveč in trud, da bi politik sebe prikazal kot brezmadežnega in absolutno dobrega, je zaman. Ljudje stalno rastemo z napakami, uspešno učenje na njih pa nas dela boljše. Smo torej grešniki. Vsak po svoje. Ko se začnejo informacije danes ciljno usmerjati na posameznika, nima v teh starih strategijah nobene možnosti častnega izhoda. Zapade v spiralo in bitka je izgubljena. Medklic. Se morda kdo spomni Viranta?

Kljub omenjenemu primeru to Slovenije ne potegne iz brezna žalostnih izjem na medijskem področju, saj se v javnosti zaradi odsotne enakopravnost medijske pluralnosti še vedno lahko uspešno manipulira z logiko o dobrih in slabih fantih (in ženah, seveda).

Potrebno je bilo torej iznajti novo strategijo. Vendar je Trump ni iznašel, je pa prvi politik iz prve lige držav v moderni dobi, ki jo je uspešno uporabil. Enostavno je želel biti to, kar je. Preprosto človek z napakami. Človek, ki rad direktno pove, kar misli. Težko je biti vsem všeč in tudi, če to poskušaš, te bodo na zgoraj opisan način hitro prepoznali. Zato pač ostaneš takšen, kakršen si. Z napakami, nasprotji. Še en medklic. Zamislimo si, kolikokrat smo v življenju spremenili kakšno svoje prepričanje. Pa smo zato slabši od drugih? Enaki smo. Pač presojamo skozi konkretni čas in takrat dostopne informacije in interese. Je to slabo? Ne, normalno je. Slabo je, če si tega ne upamo priznati. In politiki so samo ljudje.

Ironično je, da so do takšnih politikov pripeljale prav medijske strategije, ki so si za cilj postavile iskati resnico. Za ljudi. Da bi ljudje vedeli, kdo je kdo. Govorim seveda o t.i. čistem cilju iskanja resnice, ne o manipulaciji resnice zato, da pomagamo škodovati političnim nasprotnikom. Vendar je prav prisotna manipulacija iskanja resnice odločilno vplivala na rojstvo Trumpov, Dutertejev, konec koncev pa tudi Chavezov ter vsaj na začetku Ciprasov in podobnih. Pravi politik sedaj postaja tisti, ki pove to, kar v resnici misli. Nekomu boš všeč, drugim ne. “So what”, bi rekel Pahor. Ljudje te vzamejo takšnega kot si in takšnega te seveda lahko tudi zavržejo. In to mi je všeč. In če bi šlo za čisto iskanje resnice, bi danes mediji slavili v svojem zadoščenju, da so dosegli svoj cilj – pripravili politike k direktnosti in iskrenosti.

Vendar ne gre zato in lep primer je že spremljanje razlike v komentiranju t.i. levih in desnih skrajnežev. Leve nam prikazujejo kot pravični odgovor na krivični (praviloma) neoliberalni sistem, desni pa so prikazani kot grožnja in praviloma kot totalni tepci. Zato sedaj po zmagi Trumpa medijsko poročanje ne temelji na zadoščenju o dobro opravljenem medijskem delu, temveč na zgražanju, omalovaževanju in relativiziranju nespornega dejstva. Trump je zmagal. Dobil je slabih 60 milijonov glasov. Samih tepcev? To zdaj poskuša prikazati establishment, ki je željan in potreben ciljnega usmerjanja javnega mnenja. Zato se zdaj strategije ne bodo več usmerjale v seciranje in analiziranje vsebinske (ne)pravilnosti Trumpovih bodočih odločitev v luči iskanja skupnega dobrega, ampak bodo potencirale upor proti njemu. Ker ni njihov. In samo zato, ker ni njihov. Torej ne gre za iskanje resnice, temveč v resnici za krut spopad za obrambo prevlade nad svetom, njihovim svetom. Z vsemi privilegiji, ki jih to prinaša vred. Že naslednji dan so tako glavna tema medijskega poročanja ne spravni govori obeh kandidatov in predsednika Obame, temveč protesti proti Trumpu. “Protesta v New Yorku se je udeležilo 5.000 ljudi”, je eno glavnih sporočil naslednji dan tudi v Sloveniji. 5000 ljudi ?!? V New Yorku? Wau!

5.000 ljudi v 20 mio mestu pomeni enako kot da bi se v Ljubljani zbralo 75 ljudi, v Mariboru pa 25. A to je novica?? Kdo je sedaj tepec?

To postane novica zato, ker upajo, da bodo na ta način vzpostavili vzdušje, da bo čez en mesec na ulicah milijon ljudi. Je hujskaštvo naloga medijev? Vprašanje je seveda retorično.

Zgražanja mnenjskih in medijskih voditeljev ob izvolitvi Trumpa so zato prvovrstna hipokrizija. Vsi ti puritanski vzkliki ogorčenja in zgražanja, kako so politiki lahko takšni, so samo farsa. Pomislimo, mar si upate staviti, da se vsaj 51% teh ljudi za šankom ne pogovarja podobno kot se je Trump v nezakonito posnetem besedičenju o ženskah. In da se vsaj 80% teh puritancev ne bi takrat smejalo, če bi bili zraven? Jaz si upam. Vendar kaj je bil takrat Trump drugačen od njih? Ali bodo sebi to očitali, če bodo kandidirali čez 10,15 let? Takrat, ko je Trump to blebetal ni bil predsednik, ni bil kandidat, še niti politik ne. Pa vendar so to mediji naredili za prvovrstno temo, ki je preglasila razpravo o konkretnih rešitvah za državo, v kateri je kandidiral.

Volitve v ZDA so z izidom razgalile točno tiste, ki se imajo poklicane, da razgaljajo druge. Prihaja torej nov čas za njih, zasluga pa gre predvsem spletnim platformam, ki omogočajo drugačno, bolj direktno govorico, ljudem pa bolj neposreden vpogled kdo je kdo in s tem bolj kvalitetno odločitev o tem, na čigavi strani bodo. V tem smislu se pojavljajo novi izzivi, ki jih je Trumpov štab zelo spretno in vizionarsko napovedal teden pred volitvami v govoru Melanije, ki si je kot glavno poslanstvo izbrala prav gradnjo kulture v spletnih platformah.

In to je bilo v resnici tisto, kar me je v sredo 9.11. ob 6.20 zjutraj resnično navdušilo.