Portugalski prijatelj mi je nekoč razlagal, kako je kot najstnik pogosto dopustoval na portugalski rivieri, kjer je bilo v visoki sezoni več turistov kot domačinov; teh je bilo pravzaprav komaj peščica. Ko se je včasih zgodilo, da je med to množico tujcev srečal sonarodnjaka, se je prav razveselil. »Od kod si?« – »Iz Lizbone. Pa ti?« – »Iz Porta.« Navdušenje se je nemudoma prevesilo v sumničenje in nazadnje v besno prepiranje. Različni zemljepisni izvor je namreč pomenil pripadnost različnim nogometnim klubom in pogovor se je neizogibno končal z zagrizenim prerekanjem o spornih sodniških odločitvah, s polemičnim seciranjem brezštevilnih zgodb in zamer, nakopičenih v dolgih desetletjih medklubskega antagonizma.
Obstaja teorija, po kateri je notorična trdovratnost slovenskih političnih sporov povezana s pomanjkanjem močne kulture klubskega nogometa. Marjan Rožanc je trdil, da se je zatrti skupnostni duh slovenstva, ki se vse od rehabilitacije protestantske reformacije nekoliko sramuje svojega katolištva, vrnil v sprevrženi obliki podtalnega kolektivizma, kot prenapeto sektaštvo.
A pojdimo nazaj k naši portugalski anekdoti. Mar ni to otroško veselje nad srečanjem s sogovornikom, s katerim se lahko prepiraš o zadevah, za katere nihče drug ne ve, da so pomembne, pravzaprav bistvo patriotizma? Znani slovenski pesnik je nekoč dejal, da je med svojim bivanjem na tujem najbolj trpel, ker ni imel nikogar, s komer bi se lahko pogovarjal o Kocbeku, Plečniku in ritih natakaric iz ljubljanskih gostiln. Internet je to sicer dodobra spremenil – na facebooku najbrž obstaja kakšen fan page riti določene natakarice –, toda še danes od številnih zdomcev vseh narodnosti slišim, kako v življenju na tujem najbolj pogrešajo to, čemur bi učeno rekli »sistem referencialnosti«. Anekdote, dovtipi, aluzije, reference iz visoke in popularne kulture – torej vse tisto, brez česar je naše občevanje z bližnjimi suhoparno, brezupno abstraktno. In, paradoksno, tudi bolj neosebno: kajti le navezava na specifične okoliščine – kulturne, razredne, jezikovne, zemljepisne, družinske, generacijske – nam omogoča vzpostavitev identitete na trdnejših temeljih, in ne le na poljubnih osebnih preferencah.
So nekatere teme, ki krojijo našo identiteto in zanimajo le sorazmerno majhen krog ljudi. Po sili razmer to velja tudi za vse teme, vezane na Slovenijo. Patriotizem pa ni nič drugega kot iskreno eksistencialno zanimanje za vprašanja, ki se tičejo domovine.
Nekoč mi je Argentinec, potomec primorskih izseljencev, razlagal, kako je svojo babico, rojeno v enem od tržaških predmestij, vsako soboto pospremil v kavarno. Stara gospa je bila najbolj vesela, ko je tam srečala sodeželanko s Krasa – pogovori so pogosto nanesli na staro domovino, najbolj zabavno pa je bilo takrat, ko sta si začeli izmenjevati recepte. To se je pogosto izteklo v glasen prepir o pravilnem načinu priprave kultnih jedi lokalne kulinarike, kot sta jota ali pinca. Praviloma v španščini, seveda. Večino informacij o kulturni substanci svojega slovenskega izvora je moj argentinski sogovornik izvedel ravno iz teh gorečih polemik. O Sloveniji ni vedel veliko: vedel pa je, da obstajata dve veliki šoli priprave jote – šola kislega zelja in šola kisle repe – in da med njima zeva nepomirljiv antagonizem. To je informacija, zapisana globoko v kulturni genom primorskega slovenstva.
Kuhinja in pesem sta bili od vedno glavna podporna stebra izseljenskih skupnosti, ki sta zavest o pripadnosti slovenstvu ohranjala še dolgo potem, ko je jezik utonil v pozabo. Toda vsaj v zadnjem četrt stoletju, ko imamo svojo demokratično državo, identiteto Slovencev – vsaj tistih z razvitejšo državljansko zavestjo – zaznamujejo tudi različna politična prepričanja. Velik del našega nelagodja ob tej razsežnosti naše pogojenosti izhaja prav iz dejstva, da o političnem vidiku nacionalnega sobivanja ne razmišljamo kot o kulturnem vprašanju. A je eminentno kulturno vprašanje.
Le neskončno majhni del človeštva zanima, ali je Janša slabši od Jankovića ali obratno. Zagovorniki ene ali druge opcije te binarne formule manjšega zla, ki je do nedavnega določala našo politično zavest, smo enako sovražno nastrojeni eden do drugega kot benfiquistas do portistas. Toda že samo dejstvo, da se nam to vprašanje zdi vsaj malo pomembno, še več, že zgolj to, da nas moti njegova malenkostnost, priča o skupnem temeljnem zanimanju, ki se mu reče – Slovenija. Težava je v tem, da nam je globina naših zamer dolgo preprečevala, da bi našim sporom postavili jasna pravila in dosegli soglasje o tem, kje se nehajo njihove male, prebrisane kršitve, ki jih še lahko toleriramo in ki pravzaprav tvorijo jedro naših nestrinjanj, in kje se začenja polje nesprejemljive arbitrarnosti – primerljive s premikanjem gola med igro – ki ruši same pogoje državljanskega sobivanja. Ravno ustroj teh nenapisanih, a brezprizivnih soglasij določa kakovost naše kulture. Tudi politične.
Pripis uredništva: Komentar je bil objavljen v zadnji številki revije Razpotja.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
