Še enkrat ponovimo prvi stavek prvega berila 1. adventne nedelje: »Ti, Gospod, si naš oče.« Kaj je v tem stavku posebnega? V kulturi, ki živi brez očetov, česar žal niti ne opazimo, pomeni oznanilo, da imamo Očeta, nič manj kot sporočilo, da odrešenje obstaja, da ima svet kljub vsem turbulencam svoje sidrišče in svojo trdnost. Otroci danes množično odraščajo brez očetov, pa ne le tisti, ki živijo samo z materjo, ali zaradi ločitev, ker v na novo sestavljenih družinah ne pravi ne krušni oče ne opravljata več očetovskega poslanstva, pač pa še bolj zato, ker se je spremenila kultura, ki jo je oblikovalo emancipacijsko gibanje v zadnjih stopetdesetih letih in seveda še marsikaj drugega. Kulturne in družbene spremembe so moškim v veliki meri odvzele njihovo vzgojno vlogo in mesto v družini.
Včasih se zdi, da imajo otroci očeta, ki je to samo po imenu, kajti ravna podobno kot mati. Išče načine izkazovanja nežnosti, namesto da bi se stvari že z njegovim vstopom v prostor in s pogledom po otrocih in stvareh postavile na svoje mesto. Raje se razneži in otroci kot mucki splezajo po njem. »Kje ste očetje?«, je danes eno od velikih družbenih in vzgojnih vprašanj? Moški so prestrašeni, kar si seveda težko priznajo. A to izpričujejo s tem, da se umikajo v milino, in v letih, ki so za vzgojo njihovih otrok odločilna, posnemajo dobrodušne in vseodpuščajoče dedke. Ko bi hoteli biti v polnosti očetje, jih postane strah njihovega naravnega občutka, zato se raje prilagodijo ženskim pristopom. Očetje posnemajo matere, kot so v dobi pretirane emancipacije ženske hotele biti kakor moški. Z malčkom, ki sanja o dinozavrih, očetje parlamentirajo, ali je treba pospraviti igrače ali ne.
Veliko je k umiku moških prispevala ideologija t. i. ojdipovega kompleksa, ki ga je v razumevanje medčloveških odnosov vpeljal sloviti dunajski psihiater Sigmund Freud. Govoril je o pradavnem umoru očeta. Ker naj bi zaradi umora otroci čutili krivdo, so podobo očeta ohranili, jo povzdignili na nebo in jo transformirali v vero v boga očeta.
Izrivanje očeta iz družine, podcenjevanje pomena očetove avtoritete pri vzgoji, strah očetov, da jim ne bi očitali patriarhalne drže – vse to se je prijelo tudi zaradi ciljev kapitala, ki hoče iz ljudi narediti gole potrošnike. Po nareku kapitala se je uveljavila permisivna vzgoja, to je vzgoja brez očeta. Kapital, ki poganja produkcijo blaga za množično potrošnjo, je toliko bolj uspešen, kolikor manjša je vloga očetov. Preprosto: če greste z otrokom skozi trgovski center, je otrok po eni uri povsem obnoren z vsem, kar mu ponujajo razstavljeni predmeti. Postane nemiren in videti je, da ga bo mogoče spraviti v red le, če mu kupite, kar si želi. Latinska beseda permissio pomeni prav to: dovoliti otroku, da on po svojih raztreščenih občutkih izbere, kar si želi. Če je z otrokom v nakupovalnem središču oče, ki ni kopija matere, bo v trenutku, ko bo otrok ob vsem, kar vidi, izgubil razsodnost, ali s pogledom ali z odločno besedo stvari postavil na svoje mesto. Oče bo s preprostim in neposrednim izrazom svoje avtoritete otroku onemogočil, da bi izbiral, kakor ga ženejo njegovi nagoni; oče otroku ne bo dopustil, permissio, proste izbire. Posledica tega bo, da bo voziček pri blagajni zaradi očetovega nastopa veliko bolj prazen, kot bi bil, če bi oče izgubljeno posnemal mamo, ki bi hotela dati otroku vse, kar si želi. Tako je oče, ki udejanja svoje očetovstvo, v nakupovalnem središču tekmec in nasprotnik interesov kapitala. Oče dovoli kupiti samo tisto, kar družina res potrebuje in ne vsega, kar otroku pade na pamet.
Tako kot je pravi družinski oče nasprotnik kapitala, je še večji nasprotnik kapitala Bog, ki je Oče. Kajti nebeški Oče priznava pravo vrednost še mnogo manjšemu številu materialnih stvari kot zemeljski oče, ki je zaradi izvirnega greha zaznamovan s pohlepom, požrešnostjo, uživaželjnostjo itd. Če oslabimo avtoriteto družinskega očeta, postanemo žrtev manipulacije kapitala in njegovih neštetih produktov, ki nam jih vsiljuje. In če zavržemo avtoriteto nebeškega Očeta, postanemo žrtev ideologij in vsakovrstnega zapeljevanja.
Očetje naj bi zopet prisluhnili daru očetovstva, ki ga je vanje položil Bog, ki se je vso zgodovina Izraela razodeval kot Oče. Očetje se bodo zagotovo znašli, če bodo naprej spoznali, in si nato upali priznati, da smejo biti očetje, da družine potrebujejo njihovo avtentično očetovstvo. Občutek se jim bo vrnil, če bodo očetovski princip razbirali v odnosu do Boga Očeta.
Očetje naj nimajo strahu, da bodo zaradi odločnosti nerazumljeni. Nobene potrebe ni, da oče v vsakem trenutku dobi od otroka in od žene potrditev, da je ravnal prav. Oče mora stati trdno v sebi, pa naj žanje takojšnje odobravanje ali ne. Oče naj se prilagaja nebeškemu Očetu in ne muham otrok in očitkom žene. Avtentično očetovstvo izvira iz Boga, ki je Oče po svoji biti. Na pohvalo žene in priznanje otrok naj oče počaka. Zagotovo bo oboje prejel pravočasno in stokratno. V vmesnem času pa mora vzdržati in tvegati nerazumevanje, ne pa se zatekati v neodločnost in pomehkuženost. Seveda bo vzdržal le, če bo naslonjen na tistega, ki je večji od njega, ki je tudi njegov Oče, namreč nebeški.
Če bo oče prevzel svojo avtentično vlogo, bo otrokom dal temeljno samozavest; in to celo takrat, ko bo neroden in morda nepozoren v pogovoru z njimi. Kajti oče je več kot to, kar zna reči in uspe razložiti. Očetu ni potrebno, da otrokom izpoveduje svojo ljubezen in pri tem uporablja izraze, ki so podobni materinim. Oče zna ravnati tako, da otrok ve, da ga ima rad, pa če mu to pove ali ne. O nekaterih stvareh preveč govorimo, besede, ki so nepopolne, lahko izpraznijo tisto, kar stoji tudi brez besed. Zato so primernejši simboli, taki stavki, kot smo ga slišali danes: »Ti, Gospod, si naš Oče.«
Oče otroka ščiti, pa ne tako, da zalezuje fanta, ki hodi za njegovo hčerko, ali da sam dvigne roko nad dečka, ki se je dotaknil njegovega sina. Oče s svojo duhovno avtoriteto ščiti otroka najprej pred njim samim, kajti vsak otrok je zaradi tega kar je v njem, zaradi lenobe, napuha, popuščanja in izbiranja lažje poti ipd., največji sovražnik samemu sebi.
V teh letih, ko se finančna in gospodarska kriza še poglabljata, vsi govorijo, kako Evropa nima več voditeljev, ki bi s svojo avtoriteto pokazali pot naprej, vlivali upanje in učinkovito urejali ohlapne dogovore med državami in inštitucijami. Evropa nima več očetov, kakršne je nekoč že imela. Ker si tisti, ki so danes na vodilnih funkcijah, ne upajo biti očetje; ali tudi nočejo, ker jim bolj ustreza vloga karierista in play-boy-a. Oni sami in mi z njimi postajamo žrtve kulture, ki se že skoraj dvesto let norčuje iz očetov in tudi iz nebeškega Očeta. V resnici pa je oče naravni voditelj. Bog je vanj položil lastnosti, da je lahko patriarh, voditelj, moder razsodnik.
Za stanje, v katerega je zašla evropska družba ter celotna družinska in šolska vzgoja, ni nobene zunanje rešitve. Ne bodo zadostovale strokovne študije. Vrniti se bo treba k temeljem, k Očetu, ki nam ga na začetku adventnega časa oznanja prerok Izaija. Prerok tudi pove, kaj imamo, ko imamo Očeta. Imamo ščit pred zlorabami ideologij in nevarnostmi, ki prežijo na nas v tem svetu.
To je advent, bratje in sestre: priznati Očeta, zavedati se, da je njegova ljubeča avtoriteta priložnost, da najdemo pravo pot. In najpomembnejše: Oče je naš odkupitelj, pošilja nam svojega Sina, rojenega iz žene, da bi nas rešil najprej nas samih in naših slabosti in vsega, kar bi lahko uničilo naše življenje.
Ponižno, kot otroci, ki ljubimo in zaupamo Očetu, ponovimo, kar je zapisal Izaija ob koncu današnjega odlomka: ‘In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti pa nas upodabljaš po svoji ljubezni, kajti vsi smo delo tvojih rok.’
Pripis uredništva: Besedilo je bilo pripravljeno kot nagovor na 1. adventno nedeljo v župniji Ljubljana – Stožice.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
