O očetih

19
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Še enkrat ponovimo prvi stavek prvega berila 1. adventne nedelje: »Ti, Gospod, si naš oče.« Kaj je v tem stavku posebnega? V kulturi, ki živi brez očetov, česar žal niti ne opazimo, pomeni oznanilo, da imamo Očeta, nič manj kot sporočilo, da odrešenje obstaja, da ima svet kljub vsem turbulencam svoje sidrišče in svojo trdnost. Otroci danes množično odraščajo brez očetov, pa ne le tisti, ki živijo samo z materjo, ali zaradi ločitev, ker v na novo sestavljenih družinah ne pravi ne krušni oče ne opravljata več očetovskega poslanstva, pač pa še bolj zato, ker se je spremenila kultura, ki jo je oblikovalo emancipacijsko gibanje v zadnjih stopetdesetih letih in seveda še marsikaj drugega. Kulturne in družbene spremembe so moškim v veliki meri odvzele njihovo vzgojno vlogo in mesto v družini.

Včasih se zdi, da imajo otroci očeta, ki je to samo po imenu, kajti ravna podobno kot mati. Išče načine izkazovanja nežnosti, namesto da bi se stvari že z njegovim vstopom v prostor in s pogledom po otrocih in stvareh postavile na svoje mesto. Raje se razneži in otroci kot mucki splezajo po njem. »Kje ste očetje?«, je danes eno od velikih družbenih in vzgojnih vprašanj? Moški so prestrašeni, kar si seveda težko priznajo. A to izpričujejo s tem, da se umikajo v milino, in v letih, ki so za vzgojo njihovih otrok odločilna, posnemajo dobrodušne in vseodpuščajoče dedke. Ko bi hoteli biti v polnosti očetje, jih postane strah njihovega naravnega občutka, zato se raje prilagodijo ženskim pristopom. Očetje posnemajo matere, kot so v dobi pretirane emancipacije ženske hotele biti kakor moški. Z malčkom, ki sanja o dinozavrih, očetje parlamentirajo, ali je treba pospraviti igrače ali ne.

Veliko je k umiku moških prispevala ideologija t. i. ojdipovega kompleksa, ki ga je v razumevanje medčloveških odnosov vpeljal sloviti dunajski psihiater Sigmund Freud. Govoril je o pradavnem umoru očeta. Ker naj bi zaradi umora otroci čutili krivdo, so podobo očeta ohranili, jo povzdignili na nebo in jo transformirali v vero v boga očeta.

Izrivanje očeta iz družine, podcenjevanje pomena očetove avtoritete pri vzgoji, strah očetov, da jim ne bi očitali patriarhalne drže – vse to se je prijelo tudi zaradi ciljev kapitala, ki hoče iz ljudi narediti gole potrošnike. Po nareku kapitala se je uveljavila permisivna vzgoja, to je vzgoja brez očeta. Kapital, ki poganja produkcijo blaga za množično potrošnjo, je toliko bolj uspešen, kolikor manjša je vloga očetov. Preprosto: če greste z otrokom skozi trgovski center, je otrok po eni uri povsem obnoren z vsem, kar mu ponujajo razstavljeni predmeti. Postane nemiren in videti je, da ga bo mogoče spraviti v red le, če mu kupite, kar si želi. Latinska beseda permissio pomeni prav to: dovoliti otroku, da on po svojih raztreščenih občutkih izbere, kar si želi. Če je z otrokom v nakupovalnem središču oče, ki ni kopija matere, bo v trenutku, ko bo otrok ob vsem, kar vidi, izgubil razsodnost, ali s pogledom ali z odločno besedo stvari postavil na svoje mesto. Oče bo s preprostim in neposrednim izrazom svoje avtoritete otroku onemogočil, da bi izbiral, kakor ga ženejo njegovi nagoni; oče otroku ne bo dopustil, permissio, proste izbire. Posledica tega bo, da bo voziček pri blagajni zaradi očetovega nastopa veliko bolj prazen, kot bi bil, če bi oče izgubljeno posnemal mamo, ki bi hotela dati otroku vse, kar si želi. Tako je oče, ki udejanja svoje očetovstvo, v nakupovalnem središču tekmec in nasprotnik interesov kapitala. Oče dovoli kupiti samo tisto, kar družina res potrebuje in ne vsega, kar otroku pade na pamet.

Tako kot je pravi družinski oče nasprotnik kapitala, je še večji nasprotnik kapitala Bog, ki je Oče. Kajti nebeški Oče priznava pravo vrednost še mnogo manjšemu številu materialnih stvari kot zemeljski oče, ki je zaradi izvirnega greha zaznamovan s pohlepom, požrešnostjo, uživaželjnostjo itd. Če oslabimo avtoriteto družinskega očeta, postanemo žrtev manipulacije kapitala in njegovih neštetih produktov, ki nam jih vsiljuje. In če zavržemo avtoriteto nebeškega Očeta, postanemo žrtev ideologij in vsakovrstnega zapeljevanja.

Očetje naj bi zopet prisluhnili daru očetovstva, ki ga je vanje položil Bog, ki se je vso zgodovina Izraela razodeval kot Oče. Očetje se bodo zagotovo znašli, če bodo naprej spoznali, in si nato upali priznati, da smejo biti očetje, da družine potrebujejo njihovo avtentično očetovstvo. Občutek se jim bo vrnil, če bodo očetovski princip razbirali v odnosu do Boga Očeta.

Očetje naj nimajo strahu, da bodo zaradi odločnosti nerazumljeni. Nobene potrebe ni, da oče v vsakem trenutku dobi od otroka in od žene potrditev, da je ravnal prav. Oče mora stati trdno v sebi, pa naj žanje takojšnje odobravanje ali ne. Oče naj se prilagaja nebeškemu Očetu in ne muham otrok in očitkom žene. Avtentično očetovstvo izvira iz Boga, ki je Oče po svoji biti. Na pohvalo žene in priznanje otrok naj oče počaka. Zagotovo bo oboje prejel pravočasno in stokratno. V vmesnem času pa mora vzdržati in tvegati nerazumevanje, ne pa se zatekati v neodločnost in pomehkuženost. Seveda bo vzdržal le, če bo naslonjen na tistega, ki je večji od njega, ki je tudi njegov Oče, namreč nebeški.

Če bo oče prevzel svojo avtentično vlogo, bo otrokom dal temeljno samozavest; in to celo takrat, ko bo neroden in morda nepozoren v pogovoru z njimi. Kajti oče je več kot to, kar zna reči in uspe razložiti. Očetu ni potrebno, da otrokom izpoveduje svojo ljubezen in pri tem uporablja izraze, ki so podobni materinim. Oče zna ravnati tako, da otrok ve, da ga ima rad, pa če mu to pove ali ne. O nekaterih stvareh preveč govorimo, besede, ki so nepopolne, lahko izpraznijo tisto, kar stoji tudi brez besed. Zato so primernejši simboli, taki stavki, kot smo ga slišali danes: »Ti, Gospod, si naš Oče.«

Oče otroka ščiti, pa ne tako, da zalezuje fanta, ki hodi za njegovo hčerko, ali da sam dvigne roko nad dečka, ki se je dotaknil njegovega sina. Oče s svojo duhovno avtoriteto ščiti otroka najprej pred njim samim, kajti vsak otrok je zaradi tega kar je v njem, zaradi lenobe, napuha, popuščanja in izbiranja lažje poti ipd., največji sovražnik samemu sebi.

V teh letih, ko se finančna in gospodarska kriza še poglabljata, vsi govorijo, kako Evropa nima več voditeljev, ki bi s svojo avtoriteto pokazali pot naprej, vlivali upanje in učinkovito urejali ohlapne dogovore med državami in inštitucijami. Evropa nima več očetov, kakršne je nekoč že imela. Ker si tisti, ki so danes na vodilnih funkcijah, ne upajo biti očetje; ali tudi nočejo, ker jim bolj ustreza vloga karierista in play-boy-a. Oni sami in mi z njimi postajamo žrtve kulture, ki se že skoraj dvesto let norčuje iz očetov in tudi iz nebeškega Očeta. V resnici pa je oče naravni voditelj. Bog je vanj položil lastnosti, da je lahko patriarh, voditelj, moder razsodnik.

Za stanje, v katerega je zašla evropska družba ter celotna družinska in šolska vzgoja, ni nobene zunanje rešitve. Ne bodo zadostovale strokovne študije. Vrniti se bo treba k temeljem, k Očetu, ki nam ga na začetku adventnega časa oznanja prerok Izaija. Prerok tudi pove, kaj imamo, ko imamo Očeta. Imamo ščit pred zlorabami ideologij in nevarnostmi, ki prežijo na nas v tem svetu.

To je advent, bratje in sestre: priznati Očeta, zavedati se, da je njegova ljubeča avtoriteta priložnost, da najdemo pravo pot. In najpomembnejše: Oče je naš odkupitelj, pošilja nam svojega Sina, rojenega iz žene, da bi nas rešil najprej nas samih in naših slabosti in vsega, kar bi lahko uničilo naše življenje.

Ponižno, kot otroci, ki ljubimo in zaupamo Očetu, ponovimo, kar je zapisal Izaija ob koncu današnjega odlomka: ‘In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti pa nas upodabljaš po svoji ljubezni, kajti vsi smo delo tvojih rok.’

Pripis uredništva: Besedilo je bilo pripravljeno kot nagovor na 1. adventno nedeljo v župniji Ljubljana – Stožice.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


19 KOMENTARJI

  1. Seveda vlogi očeta in matere pri vzgoji otrok nista identični. A tudi tako zelo različni ne.

    Mene zelo moti družba, ki meni, da avto lahko dobro vozi le ata. In kuha lahko dobro le mama. V sodobni družbi fizična moč in sposobnost z golimi rokami ubiti nasprotnika izgubljata vsak pomen. Zato bo patriarhat naravno propadel. V stremljenju po boljši družbi je treba biti jasen, da to ni pot nazaj v patriarhalno delitev vlog. Da se ata ne sme otroku smejati in mu mama ne sme samostojno kaj prepovedati (in ne samo z besedami: “Ko pride domov ata, mu bom povedala…”).

    Pogrešam več tovrstne jasnosti. Jasnosti, da ne kličete v preživete vzorce, pač pa v nove oblike odgovornosti do otrok.

  2. Kako lahko en avtor tako skrajno variira.
    Pred 14 dnevi je napisal zame članek meseca na Časniku.

    Tukaj pa imam občutek, da mu je pol članka narekoval kak mufti iz Irana, pol pa Vesna Godina.

    Kapitalizem nima veliko skupnega s potrošništvom, razen tega, da ponuja veliko izbiro in težo odločitve na potrošnika.

    Celo več: socialisti, KEYNES so tisti, ki spodbujajo POTROŠNJO, državno potrošnjo, umetna delavno mesta, umetno visoke plače birokratov, da bi ti čim več zapravljali in “tako zaganjali domače gospodarstvo”.

    Pravi podjetnik ali kapitalist je moder gospodar, ki prebiva v Jezusovih prilikah in v judovskih spisih Stare Zaveze, kot Job. Ki modro ustvarja, modro dela, varčuje v času debelih krav, daje miloščino tistemu, ki mu gre in pametno in odgovorno investira.

    Žalosti me kako malo duhovniki ,redovniki in katoliški “intelektualci” vedo od kapitalizma in ekonomije in kako zelo je večina od njih pravih komunistov ali vsaj socialistov, ko se začnemo z njimi pogovarjati o gospodarstvu.

    To je sramotno. Pa toliko pomoči slovenska Cerkev dobiva od nemške Cerkve in iz Evrope – zgledujejo pa se po Venezueli, Kubi, in SFRJ.

    • Pa zakaj hudiča nihče ne sme nič napisat o problemih kapitalizma. Kot da je kapitalizem idealen in popoln sistem brez napak in težav.
      Kapitalizem v ZDA je zagotovo gonilo potrošništva. Brez dvoma.

      Za trenutek pustimo naš socializem, ki je le oblika namišljenega obrzdanega kapitalizma. Fantazija, skratka.

      Res je sicer, da nihče v Sloveniji nima pravice do kritike česarkoli izven naših meja, ker je vse pri nas samo stokrat slabše kot drugod. Zato jezik za zobe. A nekako, kljub temu, nekaj akademske svobode pa le moramo imeti.

      • Zato, ker že 25 let poslušam “desničarske” intelektualce in “intelektualce” ter desničarske in sredinske politike, ki samo kritizirajo kapitalizem.
        Kaj šele da bi postavili cilje kot v vseh drugih ex-komun. državah in državo reformirali.

        Tako pa imamo še vedno socializem 2.0. Neka Češka, Slovaška in Poljska nas prehitevajo po levi in desni .Ni toliko avtokratskosti, je več permisivnosti. Ker za Fritzla dela že večina ljudi. Firtzla lahko par dni ni v kleti, se zanese na svoje taboriščnike brez ekonomske svobode, se bodo že sami zregulirali, da ja ne bo komu uspelo pobegniti.

        • Ti pa tvoj kapitalizem. To pač ni res, da več denarja, bolje je. Denarja mora biti ravno prav. Kdor se veliko peha a denarjem, ga ima res več, hkrati pa nima časa za ostale pomembne stvari, začne si domišljati, da je pomemben, itd. V svetem pismu bogataši niso ravno čislani.

          Dober gospodar je tisti, ki v prvi vrsti poskrbi za svoje bližnje. Ob tem mora seveda skrbeti tudi za zdravje svojega kapitala. Kapital je samo sredstvo za življenje, ne pa smoter. Liberalci zmotno mislite, da če poskrbiš za denar, poskrbiš tudi za vse ostalo. To je čista neumnost. S tega vidika je tudi sama beseda “kapitalizem” slaba, ker preveč poudarja kapital. Ne rabimo kapitalizma, rabimo modro gospodarjenje.

          In pa, Zdravko ima čisto prav, potrošništvo je posledica nebrzdanega kapitalizma. Mehanizmov je ene par. Kapital preko marketinških služb popolnoma okupira ljudi in jih drobi ter “vzgaja”. Samo z namenom, da delavci in potrošniki ustvarijo čim več profita. Potem se zgodi paradoks, da človek nima več nobenega časa, kljub čedalje bolj avtomatizirani proizvodnji.

          Klasični liberalci se že enkrat zmenite, kateri odtenek kapitalizma je primeren za našo družbo ob katerem času. In katerih njegovih odklonov se moramo paziti. Jaz ne poznam teh vaših Keyensov, pa Hayekov, pa nevem koga še vse.

          • O modrem gospodarju in svobodnem trgu sem govoril, nazaj pa dobivam pritožbe nad vsemi deviacijami le tega. Samo, da ostaja status quo.socializem.

          • Kapital postane problematičen ko se preseli v “pisarne”, ko se denar služi samo še prek telefona. Do takrat pa je vse v redu. Čimveč bogatašev, tem več bo drobtinic za reveže. Ne pa tole kar imamo mi.

            In v našem državnem kapitalizmu (socializmu) pa vse laufa na telefon. Že od začetka. Država kot nelojalni konkurent onemogoči razvoj vsem normalnim podjetnikom in gospodarjem, ker jih požre. Pa ja ne bojo boljši od vrle elite?!
            Potrošništvo je pri nas zapovedano od države! Niso redki ekonomisti, ki pravijo, zvišajte davke in denar usmerite v potrošnjo. Tako bomo zagotovili rast. To je naša stvarnost.

            Klasični liberalci zavračajo monopole, borzne zlorabe, mega-nacionalke so nujno zlo, proti kateremu se je treba boriti. Mali biznis je na prvem mestu.

            Bo to vredu za “odtenek” kapitalizma?

          • Odlično, Zdravko.

            Ko berem IF, se mi zdi, da je plačan komunističen troll, ki na “krščanskih” forumih skrbi za zavajanje malovernih in nepoučenih bralcev, ki kupijo vsako slabo informacijo o “kapitalizmu” in se hitro strinjajo, da imamo pri nas tako socialni sistem kot v Nemčiji in kot papež želi.

          • Ja Zdravko, v redu je.

            Sicer se je pa Pavel prvi nakuril. Milan Knep je čisto dobro opisal probleme kapitalizma. Od Pavla bi vseeno pričakoval nekoliko več natančnosti.

            IF je pa tudi meni čuden.

        • Tukaj pa moram dodati svoje mnenje. Mislim, da je kapitalizem trenutno na prelomnici. Če gre dalje v tej obliki, sledi kaj kmalu njegov propad. Namreč kapitalizem v demokratični ureditvi je čisto ok, če spoštuje vrednote. Danes pa te vrednote pozablja v čisti logiki končnega dobička. Današnji cilj je samo kako ustvariti več dobička in to na račun vedno več nezaposlenih, bogatenja nekaj posameznikov in posledičnega ustvarjanja vedno večjih socialnih razlik. To ni OK! Potrebno je narediti spremembe.

  3. Ma o kakšnem kapitalizmu neki je govoril duhovnik? (Manjka samo še to, da iz pridige potegnete kakšno asociacijo na JJ …) Jaz v zapisanem vidim bolj klic po očetih: po tistih, ki kot kol ob mladiki dajejo oporo pri rasti. Seveda z ravno pravo mero: ne preveč in ne premalo zategnjeni. Preveč ohlapna vez ali prepuščenost mladike naši primorski burji kaj hitro povzroči nepravilno rast, lahko tudi zlom (vsekakor trajne posledice). Nepravilno raščena mladika tudi kot drevo ne bo tako pokončna kot tista, ki je rasla ob pravi opori (mogoče sploh ne bo zmogla stati brez opore??). (Sicer pa o vzgoji dreves pojma nimam …)

  4. Sem šel še enkrat brati, ker v prvo sem povedal samo glavne vtise.

    Nastavek in problematika sta dobra.
    Oče res manjka v družbi in družini. Moški, mož manjka. Moja žena bo rekla, da sem manjkajoči, da delam sabotaže, ker sem preveč na internetu.
    Tudi inserti iz svetega pisma so v redu.

    Vesna Godina take neumnosti piše, politkomisarka komunizma:
    ” vse to se je prijelo tudi zaradi ciljev kapitala, ki hoče iz ljudi narediti gole potrošnike. Po nareku kapitala se je uveljavila permisivna vzgoja, to je vzgoja brez očeta. Kapital, ki poganja produkcijo blaga za množično potrošnjo, je toliko bolj uspešen, kolikor manjša je vloga očetov.”

    “Alkohol je kriv. Pornografija je kriva. Kapital je kriv.” Ne, oseba, ki to dela, je kriva, grešna. A kapital sam po sebi je večinoma dober ( obratno trdijo socialisti).

    Ne, razen pornografije so to nevtralne stvari. Lahko stvar uporabimo za dobro ali pa se ob njej skvarimo. Kapital Slovenija rabi. Za nova podjetja, za stara podjetja, za plače, za premagovanje lakote. Kdor take zagovarja, ima iste komunistične vrednote kot Mesečnik in Repe. Zato Slovenija še vedno ječi v socializmu. Hudo mi je, da so župniki, duhovniki in katoliški verniki tako komunistično indoktrinirani.

    Poznam nekaj bogatih družin iz Zahoda. Trda vzgoja, skromnost, pridnost, pri 14-ih letih gredo stran od staršev za vedno. Se osamosvojijo. Špartanska vzgoja, trdo delo, čeprav otroci vedo,
    da imajo starši desetine milijonov v skladih in nepremičninah in da bodo z gotovostjo podedovali.

    Permisivnost, razvajanje in podkupovanje je značilno za socialiste.

  5. Cela kultura je narejena že nekaj desetletij ali celo dobro stoletje tako, da vloga moškega, moža in očeta izginja.
    Kultura še kako vpliva, da hočejo biti vsi ljudje “moderni”, “napredni” oz. skladni z kolektivom, nič izstopati.

    Kam naj se za referenco obrne sodobni moški, sodobni oče, sodobni mož. Nima je. Ker je izginila.

    Knep piše:
    “Očetje naj nimajo strahu, da bodo zaradi odločnosti nerazumljeni. Nobene potrebe ni, da oče v vsakem trenutku dobi od otroka in od žene potrditev, da je ravnal prav. Oče mora stati trdno v sebi, pa naj žanje takojšnje odobravanje ali ne. Oče naj se prilagaja nebeškemu Očetu in ne muham otrok in očitkom žene. Avtentično očetovstvo izvira iz Boga, ki je Oče po svoji biti. Na pohvalo žene in priznanje otrok naj oče počaka. Zagotovo bo oboje prejel pravočasno in stokratno. V vmesnem času pa mora vzdržati in tvegati nerazumevanje, ne pa se zatekati v neodločnost in pomehkuženost. Seveda bo vzdržal le, če bo naslonjen na tistega, ki je večji od njega, ki je tudi njegov Oče, namreč nebeški.”

    Če bi to naredil, bi sledili meseci kujanja, dolga obdobja brez seksa, varanje ali ločitev. Sodobne, “napredne” ženske ( kar je večini katoličank zelo pomembno), vsaj take kot jih na iskreni.net in po katoliških skupnostih poznam, bi znorele. Ker so razvajene. So si izbrale že take pretirano mehke in slabiške moške.
    Berite članke o partnerstvu in starševstvu tam:
    dobi otroka in jamra prekomerno ( kar je tipična značilnost razvajencev in prezaščitencev). Če jo vprašaš, kako so otroci, bo znorela ( lastnost razvajencev), ker želi, da jo vsi samo hvalijo ali pa pomilujejo ( lastnost razvajencev).
    Ko dobi drugega otroka, ali bognedaj dvojčka, pa nastane katastrofa.
    Milivojević pravi, da razvajenci niso sposobni vzgajati, zato njihovi otroci postanejo zanemarjeni otroci: torej taki otroci, kjer staršev ni, kjer so starši zapiti ali zadrogirani. Te otroke bo “vzgajala” ulica.

    Torej tukaj se je Knep nevarno približal ( Kot Slatinek) krivi veri. Se naj pri muslimanih učimo kakšen mora biti njihov moški, mož, oče??? Deloma že.

    A večinoma moramo iskati sami po literaturi, kvalitetnih vzgojnih strokovnjakih in v svoji intuiciji, še bolj pa z rešitvami in odgovori, ki jih vidimo eden pri drugemu ali v zakonski skupini, v dialogu kaj pomeni biti kvaliteten moški, mož, in oče. Predvsem pa v odnosu z ženo. V številnih konfliktih, ki jih je ravno zaradi tega, če se moški upa izpostaviti neprimerno več. Veliko več!

    NE IDEALEN. NORMALEN, dovolj dober!

    Dobro je, da je Knep vrgel rokavico moškim, možem in očetom. Še bolj pa ženskam, ženam in mamam. Vendar je lahko le te s svojimi odgovori samo brez veze razbesnel. Že Pavlove besede v Efežanih katoličanke na zakonskih skupinah vržejo v luft kot jedrska bomba.

    Se pravi: ostajam pri tem, da je šel Knep preveč v skrajnosti. Na trenutke je postal komunistična Vesna Godina, na trenutke pa iranski mufti v iranski neprodušno zaprti džmahariji.

    • Še kako se mi zdi nujno, da sta starša v vzgojnih pristopih enakega mišljenja in zagovornika enakih stališč, metod – tudi če (od)reagirata vsak na svoj način, da je le v isti smeri. Potem ne vidim razloga za kujanje. Naš mulc (katerikoli že) dobro ve, da naslednjič ne bo šel z mano v trgovino, če bo hotel kaj po svoje: zanj je že izlet v trgovino dogodek – kaj bi hotel še več! Pa me bo kakšen psiholog ozmerjal, da privzemam očetovo vlogo? Ne, tudi za mame je dobro, da so načelne in vztrajajo pri dogovorjenem.

      Toda mislim, da še ne poznamo vseh posledic ženske »enakopravnosti«. Mama odide v službo. Po šihtu jo čaka še druga služba, ki je (roko na srce) ne more 100% opravljati: nekje te zmanjka, zlasti če imaš kakšnega otroka nad povprečjem. (Mogoče razmišljam preveč »po starem«: ko so bile vloge staršev bolj neverbalno definirane – a je zadeva funkcionirala!) In normalno: saj žen(sk)a ni stroj (pa še ta se mnogokrat okvari, izrabi, …). Nekoliko poskušam razumeti žensko popuščanje otroškim muhavostim: nima časa za potrpežljivo, sizifovsko prigovarjanje in razpravljanje. Še sama mnogokrat opravim marsikaj, kar bi bilo dobro, da bi naredili otroci: tako je delo prej in bolje opravljeno. Napaka – a tako je: po liniji najmanjšega napora.
      Nekoč sem prebrala, da lahko oče največ naredi za družino, če poskrbi, da se mama dobro počuti (da se čuti potrebna, sprejeta, razumljena …) – potem bodo stvari tekle »same od sebe« in se postavile na ustrezno mesto. ??

      (Kaj naj bi pa mame za medsebojne odnose naredile – o tem pač članek ne govori, zato se v to ne bom spuščala 😉 )

      • Marta, to ne leti nate. Ti se že ne bi kujala. 🙂 A razne emancipirane žene bi se. In res, kot pravi Pavel, si najdejo pomehkužene može, ki pa jih potem doma ne morejo prenašati. In tako v začaranem krogu gre zakon navzdol.
        Mož je vse bolj “prijazen” (upognjen), žena ga pa še toliko bolj “jaha”.
        Vse to pa ker je oblast uzurpirala identiteto človeka, da je komunizem lahko gradil “novega človeka”, “novo družbo”.

    • Ne, pavel, Knep se zdi da je obakrat dobro napisal. Saj ga tudi citiraš, mu daš prav, potem pa kar naekrat obrneš. Res je, kot praviš, sledili bi meseci kujanja… pa vendar se s Knepom strinjaš.
      Ne vem, kje bi se približal “krivi veri”.

      Kar se kapitala tiče ima tudi prav. Res pa molči o socialzmu, ki je samo liberalni kapitalizem, razpuščen do konca, da ga je treba “brzdati”, na državnem nivoju. To je socializem; razpuščeni kapitalizem, ki opravičuje totalno oblast. Zato je navidez v stalnem sporu s kapitalom.

      Sicer pa ima prav. Ena od slabih strani kapitalizma je zasužnjevanje potrošnji. Vloga očeta v družini je nasprotnik potrošništvu. In s tem kapitalu.
      Ampak tu gre za splošno družbeno kritiko kapitalizma, ki jo priznava sam kapitalizem. Tu ni še nič narobe.
      Zato Knep še ni socialist.
      Je pa res tenka meja. Kajti predolgo živimo v tem našem socialističnem strupu, da je nevarnost, da ljudje ne razlikujejo več ničesar, čisto realna.

      Ljudje res ne ločijo več ničesar. Kritika kapitalizma bi morala biti pri nas zato skoraj prepovedana. Oziroma, Knep bi moral dati jasno vedeti, da ve kje živi. To je problem. Cerkev ali ne ve kje živimo, ali pa je res (iz obupa) predana socializmu in ga ima za nekaj normalnega.

  6. Avtor poskuša opisati nekakšno namišljeno idealizirano podobo zemeljskega “očeta”,ki pa ne obstaja in kot vsi idealizmi tudi nikoli ni prebivala nikjer drugje kot v domišljiji vseh sort namišljenih avtoritet.Takorekoć od pradavnine pa do skoraj včeraj so bili otroci prepuščeni materam:življenska doba je bila kratka,razliko časa so moški prebili v vojnah in-ali pri suženjskem garanju za gospodarje vseh sort in ali pa pri veseljačenju(bogatini).Kar se tiče “muh otrok ali žene” si torej ne znam predstavljati zakaj avtor tu izpušča njihove lastne? Komajda so imeli čas otroke spočeti,več jih do nedavna niti ni zanimalo.Nič čudnega,da so “včasi vsi otrpnili.ko so oča stopili v izbo”,saj ga skoraj poznali niso.Fantje so se očetom pridružili šele,ko so dorasli za “moško” delo in zabavo,deklice pa so seveda ostale z ženskami. Spremembe na tem področju so šele kratkotrajne in bistvenih rezultatov celostno gledano še ne more biti. Avtoriteta tega vašega moškega ideala zato ni bila in ni prav nič podobna avtoriteti Boga Očeta,ki jo omenja Izaija.Da ni zemeljski oče nič kaj podoben resničnemu Očetu očitno ne dvomi niti Jezus Kristus s svojo izrecno besedo,naj nikogar na zemlji ne kličemo oče. Tudi Njegova prilika o izgubljenih sinovih pri Luki nam razodeva precej drugačno podobo Očeta,kot je gornji “ideal”Milan Knepa.

Comments are closed.