Glede na to, da sem zaznal določeno zanimanje pri bralstvu Časnika za temo nedavne sinode v Rimu, sem se odločil spregovoriti še par besed o vsebini njenih dokumentov, ki so najbolj oprijemljivi rezultat sinodalnega procesa. V pretres sem vzel tri ključne dokumente. Najprej bomo imeli pred očmi razvpito Relatio post disceptationem, t.j. vmesno poročilo, ki je prinašalo z naukom vere nezdružljive teze o ločenih in ponovno poročenih ter o homoseksualcih. To bomo primerjali s poročilom o delu v manjših skupinah (circuli minores), v katere so se razdelili sinodalni očetje, da bi razpravljali o vmesnem poročilu. Oboje pa bomo primerjali še z zaključnim poročilom, znanim pod imenom Relatio Synodi.
Najprej nekaj zanimivih obratov
Kot je najbrž že znano iz drugih medijev, je na sinodi prišlo do nepričakovanega preobrata, podobno kot denimo na koncilu pred petdesetimi leti. Tudi sedaj kot že tedaj je imelo cerkveno vodstvo že pripravljene glavne smernice in osnutke tega, kar naj bi izšlo: na koncilu so bili to t.i. Schemata, tokrat je bilo to tisto, kar je vsebovano v vmesnem poročilu post disceptationem. V obeh primerih pa je sklican zbor te osnutke več ali manj en bloc zavrnil. Razlika, ki je pomenljiva, pa je v tem, da so bili tedaj omenjeni osnutki tradicionalistične provenience (kard. Ottaviani), sedaj pa progresistične (kard. Kasper). Če je torej tedaj, na koncilu zborni princip Cerkve »od spodaj gor« deloval skladno s tistimi, ki ga običajno zagovarjajo, t.j. skladno s progresisti, se je tokrat zborni princip obrnil proti njim in se postavil na stran tradicionalizma, ki je pa neločljiv od papizma in hierarhičnega pojmovanja Cerkve »od zgoraj dol«. Tako smo sedaj v svojevrstnem položaju, v katerem Kasper in ostali progresisti postajajo vse bolj decidirani zagovorniki trdega papizma in stališča, da bi moral papež s svojo avtoriteto imponirati progresistično linijo, ne glede na to kaj meni episkopat – zlasti ne afriški (znan po svojih tozadevnih tradicionalnih pogledih), kar je zopet zanimivo, saj so progresisti vseskozi denuncirali domnevni evrocentrizem katoliške Cerkve.
Obrat se je zgodil tudi v tem, da so se pri obrambi tradicionalističnih tez izkazali ne toliko kleriki kot zlasti mladi katoliški laiki in sicer predvsem tisti, ki delajo na področju novih katoliških medijev. To so tisti mladi laiki, ki so jih progresisti do nedavnega prikazovali kot temeljni subjekt demokratizirane Cerkve »od spodaj«. Očitno je, da se modernizem, ki mu je heglovska negativna dialektika tako draga, končno približuje k poslednjemu dialektičnemu obratu, v katerem se bo negiral še sam.
Zmaga tradicionalistov
Skratka, obče znano je že, da so členi vmesnega poročila o pozitivnem vrednotenju homoseksualnosti (§ 50) in o pripuščanju ločenih in ponovno poročenih k obhajilu (§ 47) bili povsem zavrnjeni tako v razgovorih v dvorani kot v onih po jezikovnih krožkih. V njihov prid so v glavni dvorani govorili le trije sinodalni očetje in sicer kard. Cristoph Schönborn, p. Antonio Spadaro DJ, urednik »ultrapapeške« revije La Civiltà cattolica, in malajski škof John Ha Tiong Hock. Poraz linije, ki jo je prvič napovedal oni znameniti stavek »Kdo sem jaz, da sodim?«, je bil s tem popoln.
A sedaj bi rad preusmeril pogled na drug, globlji element, ki je bil prav tako en bloc zavrnjen iz strani zbranega episkopata in ki ni bil v siceršnji javnosti deležen potrebne pozornosti. Kdor je bral vmesno poročilo ve, da je sestavljeno iz treh delov, katerega prvi del je nekakšna analiza problemov sodobnega družinskega življenja, drugi del prinaša teološki pogled na te probleme, tretji pogled pa navaja pastoralne prijeme, ki naj bi se podvzeli glede na nastalo situacijo. To delitev je ohranilo tudi sklepno poročilo. Kot je torej razvidno, je drugi, teološki del prav posebej pomemben, saj prinaša teološki temelj, na katerem slonijo pastoralni predlogi tretjega dela.
Zakon postopnosti
Ta temelj je bil v vmesnem poročili vezan na svojevrstno razumevanje t.i. zakon postopnosti (legge di gradualità), ki naj bi bilo po mnenju sestavljavcev globoko utemeljeno v evangeljski besedi in v nauku Cerkve. Pri tem so se pisci vmesnega poročila naslonili na odlomek iz Matejevega evangelija, kjer Jezus govori o ločitvi: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo takole« (Mt 19, 8). Poročilo komentira ta navedek takole: »Na ta način, On pokaže kako Božja popustljivost [condiscendenza] vselej spremlja človekovo pot in sicer tako, da ga usmerja k izvoru, ne da bi se pri tem izognilo križu« (§ 14). Zakon postopnosti je, skratka, razumljen v tem dokumentu ne le v smislu, da se verniki le postopoma in z mnogo odkloni in padci usklajujemo s tem, kar od nas zahtevajo Božje in cerkvene zapovedi, pač pa v smislu, da je treba prilagajati (t.j. nižati) te zahteve glede na naše stanje.
Zakon postopnosti je tu torej dojet kot »postopnost zakona«, ki jo je Janez Pavel II. zavrnil v Familiaris consortio (§ 34), ker pomeni v bistvu neko obliko situacijske etike (obsojene od istega papeža v Veritatis splendor), saj gre za prilagajanje etične norme situaciji posameznika. To je tako kot če bi npr. rekli serijskemu morilcu, da zanj, ker je pač serijski morilec, ne velja prepoved ubijanja v absolutnem smislu, pač pa, da se bo lahko nanjo privajal postopoma in sicer tako, da bo npr. iz meseca v mesec manjšal število svojih smrtnih žrtev. Jasno je ne le, da to ni pot krščanstva (Jezus je prešuštnici rekel »Pojdi in odslej ne greši več!« (Jn 8, 11), ne pa »Pojdi in odslej greši malo manj!«), ampak da to ni niti pot kakršnekoli razumne zakonodaje. V tem smislu so sinodalni očetje v večini krožkov (6 krožkov na 10) zavrnili predlagano uporabo zakona postopnosti tako, da ga v zaključnem dokumentu v tem smislu več ne najdemo.
Ta rezultat je zanimiv tudi zato, ker je Relatio post disceptationem svojo uporabo zakona postopnosti povezovala s koncilskim dokumentom Lumen gentium (§ 17) t.j. s pokoncilsko teorijo, da je v vseh verah nekaj dobrega in da so s tem vse vere že deloma (po stopnjah, ene bolj druge manj) deležne Kristusovega odrešenja, kar pa je v nasprotju z vekovitim učenjem, da izven Cerkve ni odrešenja (extra Ecclesiam nulla salus), kar je v grobem ponovno poudaril dokument Dominus Jesus iz časa Janeza Pavla II.
Kje pa je protinapad?
Pričakovali bi, da bi takemu porazu progresističnih »Schemata« sledil protinapad tradicionalistov (kakršen je bil na delu na koncilu iz progresistične strani), pa temu ni bilo tako. Tradicionalistična stran se je preprosto zadovoljila s tem, da je zavrnila evidentne zmote, ki so bile vsebovane v vmesnem poročilu. Zanimivo je, da se ni poslužila zelo preproste strategije, s katero bi še bolj zaobrnila rezultat sinode v svoj prid: ni zahtevala razmisleka o genezi problematičnega stanja, ki smo mu priča.
Obe poročili imata namreč v prvem delu analizo deficitarnega stanja družinskega življenja v sodobni družbi, kot že rečeno, vendar je ta analiza zgolj »fenolmenološka« (kot je opozoril krožek Italicus »B«), zgolj deskriptivna, gre zgolj za popis glavnih problematičnih značilnosti sodobne družine oz. pojavov, ki jo šibijo. Vendar Cerkev, ki želi, tako kot njen Ustanovitelj, ozdraviti človeško družbo od greha in vsakršnega zla, se ne more ustaviti zgolj na deskriptivni ravni. Mora se vprašati o vzrokih nastalega grešnega stanja, saj šele premislek o vzrokih nam pomaga ločevati med simptomi in vzroki bolezni, da se lahko potem predpišemo primerna zdravila, oz. v našem primeru: pastoralne prijeme.
Res, je da je velik dosežek (rekel bi, da kar čudežen, glede na stanje vere v današnjem svetu, tudi znotraj Cerkve), da so sinodalni očetje zavrnili progresistično permisivno strategijo, ki misli, da bo odpravila bolezni sodobne družine, spuščajoč kriterije zdravja in jih tako preprosto definirala kot ne-bolezni. Vendar tradicionalistična stran bi morala iti v pogovorih korak dlje in vprašati po vzrokih tega bolezenskega stanja. S tem pa bi se odprl razgled na pokrajino, ki je progresistom silno neljuba: videli bi, da ni vzrok razpada sodobne družine v neugodnih ekonomskih situacijah ali v nekem nedefiniranem egoizmu, ki naj bi se širil po družbi (kot najdemo tu pa tam omenjeno v dokumentih), pač pa v seksualni revoluciji, v popuščanju le-tej pri Cerkvi »na terenu« in v vsesplošnem katastrofalnem učinku, ki so ga na družinsko (in siceršnjo versko) življenje imela razna pokoncilska »mehčanja« nauka in liturgije. Strategija progresistov je namreč od časov koncila pa do letošnje sinode vedno ena in ista: permisivno spuščanje od Boga postavljenih norm v imenu »ljubezni do človeka« (kot da bi Bog človeka sovražil, ko mu je zapovedal to in ono). Rezultat pa je tudi vedno eden in isti: vedno globlja moralna in duhovna dekadenca »ljubljenega« človeka.
Nekaj simptomatičnih pomanjkljivosti
V tem smislu je seveda simptomatično, da nobeden od omenjenih dokumentov ni pokazal posebnega posluha za sodobno vzgojno problematiko, ki je vezana ravno na problem permisivizma. Značilno je tudi, da nikjer, ampak res nikjer niso ti dokumenti postavili pod vprašaj »pridobitev« ženske emancipacije (t.j. odhoda žensk v službo), ki so neločljive od vprašanja pravice do ločitve, do kontracepcije, splava in ostalih strategij, s katerimi se je ženska v kontekstu seksulane revolucije poskusila otresti njene naravne odvisnosti od moškega. Značilno je tudi, da nikjer, ampak res prav nikjer omenjeni dokumenti ne obravnavajo krize spolne identitete, ki izvira iz te težnje žensk, da se izstrelijo iz svoje naravno dane vloge (in moških, ki jim je prav udobno, da ženska poleg tega, da pere in lika hodi še v službo): moškim tako ni treba več biti moški, ni jim treba več biti možje in očetje, ostanejo večni fantki, od koder problemi s homoseksualnostjo, pa tudi s permisivnostjo (saj ni več očeta, ki bi zahteval red pri hiši). Značilno je končno, da glede demografske krize, o kateri sem tu že svoj čas pisal in ki je najverjetneje glavni motor pričujoče ekonomske krize, ti dokumenti imajo en sam predlog: uporabljajte naravne metode. Kot da bo zaradi tega kaj več otrok. Ne vidijo pa, da je denataliteta premosorazmerna s pohodom (od moških lenobno požegnane) ženske emancipacije, ki v naprej zapira pare pred radikalno odprtostjo življenju. Upati je, da bo prihodnjega oktobra na redni sinodi govora tudi o teh vidikih sodobnega družinskega življenja.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
