O. Mulej, Razpotja: Dan odraslosti. Dva vidika zgodovinske pozabe na Slovenskem

20

Devetindvajsetega oktobra Slovenija beleži zelo pomembno obletnico, ki pa gre še vsako leto mimo skoraj popolnoma neopažena. Tega dne pred 96. leti je bila na veliki narodni manifestaciji na Kongresnem trgu v Ljubljani razglašena odcepitev Slovenskih dežel od avstrijske monarhije. Z izdvojitvijo iz šeststoletnega okvira habsburških dednih dežel je Slovenija prvič v zgodovini postala državnopravni pojem in državna enota v okviru konfederalne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dna dneva zatem je bila imenovana tudi slovenska Narodna vlada, prva v zgodovini. Kako to, da je ta, za narodno zgodovino tako pomemben datum prav vsako leto znova in znova prezrt? Kje se skrivajo razlogi za žalostno dejstvo, da je v javnih občilih omenjen kvečjemu v rubrikah vrste “Zgodilo se je na ta dan” skupaj denimo z obletnico dne, ko je z Revozovega tekočega traku prišla prva katrca?

V splošnem bi slovenski družbeni stvarnosti težko pripisali zaznamovanost z odsotnostjo komemoracij in proslav, vezanih na določene zgodovinske datume. Ne glede na mestoma dokaj vztrajne politične razprtije glede njihove vsebine, se vsako leto zvrsti običajna serija tovrstnih obeleževanj. Če se omejimo na takšne, ki se nanašajo na bližnjo preteklost, smo poleg obveznih vsakoletnih proslav dneva državnosti ter manifestacij ob 27. aprilu lahko vsako leto priča še mnogim manjšim ali niti ne toliko manjšim shodom, pohodom in ostalim podobnim dogodkom, namenjenim negovanju nacionalnega spomina. Tako kot že omenjena dan državnosti ter dan upora proti okupatorju, se tudi te komemoracije povečini navezujejo na dogodke povezane bodisi s slovensko osamosvojitvijo bodisi z narodnoosvobodilnim bojem oziroma drugo svetovno vojno.

Nekatere izmed teh dogodkov, še zlasti ko gre za uradne praznike, organizira ali vsaj podpira država, pri drugih ključno vlogo igrajo lokalne skupnosti, spet tretji se dogodijo v režiji različnih društev ter drugih civilnodružbenih asociacij ali pa celo povsem »spontano« in neformalno. V zadnjih nekaj letih smo tako nenazadnje lahko zapazili tudi razmeroma množičen pojav neuradnih in »spontanih« praznovanj 25. maja, nekdanjega dneva mladosti. Ne glede na njihov prvenstveno veseljaško-maškaradni značaj, ki jih – poleg same neuradnosti – v marsičem razlikuje od prej omenjenih »resnejših« proslav, so za ta zapis relevantna tudi ta praznovanja. Vsem razlikam navkljub gre tudi pri dnevu mladosti za organiziran ritual, čigar željeni učinek je vzbuditev občutka skupinske povezanosti ob osredinjenju in nanašanju na določeno »skupno« preteklo stvarnost. Gre za jasen poskus vzbujanja nostalgičnih čustev ob ustvarjanju idealiziranih podob določene preteklosti, kar vse služi graditvi kolektivnega spomina, utemeljenega na izročilih »ljudske revolucije«, »samoupravnega socializma« ter »bratstva in enotnosti«.

Prevlada NOB-ja v nacionalnem spominu

»Neumrlim« kot tudi na novo ustvarjenim izročilom ljudske revolucije bo nekaj prostora še posvečeno kasneje, poprej pa se vrnimo k splošni temi zgodovinskega obeleževanja ter popolni odsotnosti 29. oktobra 1918 v tem pogledu. Ta dokaj kričeč primer diskriminatorne selektivnosti slovenskega narodnega spomina namreč jasno razodeva tudi dve širši razsežnosti. Prva, najbolj očitna, je tako rekoč popolna prevlada obdobja po letu 1941 v javnem spominu. Druga, iz te izhajajoča, pa je zgodovinska pozaba obdobij pred tem, še zlasti tistega med leti 1918 do 1941.

Ozrimo se le po imenih ulic slovenskih mest! V marsikaterem izmed njih glavno ulico še vedno krasi ime maršala Tita, nekatera pa se lahko pohvalijo celo z njegovim spomenikom. Prestolnica Ljubljana bi, če tega ne bi preprečile »sile reakcije« v Ustavnem sodišču, celo skorajda bila deležna blagoslova nove Titove ceste. No, Ljubljana pa ima kljub temu Kardeljevo ploščad, kot tudi spomenike posvečene »ljudski revoluciji«. Nadalje lahko v vsakem malo večjem kraju opazimo celo množico skromnejših ulic – ter osnovnih šol – poimenovanih po osebnostih, povezanih z narodnoosvobodilnim bojem. Če odmislimo neznansko številčnost narodnih herojev, ki kaže na to, da mora v slovenski Valhalli bržkone vladati neznosna gneča, kot tudi vprašljivo herojskost nekaterih izmed njih, in če hkrati ljudem, ki so, tvegajoč svoja življenja v protiokupatorskem boju, priznamo upravičenost do »svoje« ulice, je še vedno samo razmerje med ulicami imenovanimi po udeležencih NOB ter onimi, ki nosijo denimo imena pesnikov in pisateljev nenavadno v korist prvih.

Če že literati, »sol slovenskega naroda«, v simbolni krajini marsikje na Slovenskem zasedajo manj vidno mesto od NOB, kako je potlej šele s politiki? Ko se človek napoti k iskanju uličnih imen, spomenikov in drugih obeležij, ki bi se nanašale na slovenske politične osebnosti pred letom 1941, se zgodovinska pozaba pokaže v vsej svoji »veličini«. V slovenski prestolnici, ki je šele pred kratkim dobila nazaj svojo Bleiweisovo cesto, je tako zaman iskati cesto, ulico ali trg, imenovan denimo po Lovru Tomanu. Pa čeprav so zaradi tega narodnega buditelja in državnozborskega poslanca v 60. letih 19. stoletja njegovi nemški politični nasprotniki deželo Kranjsko imenovali kar Tomanien. Ravno tako Ljubljana nima Winklerjeve, Šukljetove ali Šušteršičeve ulice. Še slabše je, ko se premaknemo v času naprej, v obdobje med obema vojnama. Tam je moč uzreti zgolj zevajočo praznino.

Predsednik prve slovenske narodne vlade Josip vitez Pogačnik tako denimo nima svoje ulice, ravno tako kot jih nimajo Gregor Žerjav, Albert Kramer, Ivan Pucelj ali Anton Korošec. Slednji je 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu prebral besedilo Majniške deklaracije, bil predsednik Narodnega vijeća Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, minister v večih jugoslovanskih vladah ter prvi (in zadnji) nesrbski jugoslovanski ministrski predsednik pred drugo svetovno vojno, kot tudi voditelj daleč najmočnejše slovenske politične stranke med obema vojnama. Vse to Antona Korošca nedvomno opredeljuje za največjega slovenskega politika v prvi Jugoslaviji, zelo verjetno pa tudi v celem 20. stoletju, kar pa, kot kaže, ni dovolj za počastitev z uličnim poimenovanjem. Ne v Ljubljani in ne v Sloveniji. Lahko je razumeti, zakaj je bila skromna ulica, imenovana v Koroščevo čast po njegovi smrti leta 1940, po komunističnem prevzemu oblasti hitro preimenovana. Malo težje je razumeti, zakaj se danes, več kot 20 let po koncu komunistične diktature, slovenska prestolnica še vedno ne more pohvaliti z Avenijo, ali vsaj Ulico Dr. Antona Korošca.

Pozaba medvojnega obdobja

Kaj torej razodeva slovenska simbolna krajina, zaznamovana na eni strani z nepregledno množico obeležij NOB, vključujoč mnoge še vedno prisotne izrazito revolucionarne motive, na drugi pa z dokaj skromno prisotnostjo spomenikov zgodnejšim obdobjem ob hkratni popolni odsotnosti nanašanja na obdobje prve Jugoslavije? Vtis, kakršnega dobi nepoučen opazovalec, je, da so Slovenci kot narod stopili na zgodovinski oder šele z narodnoosvobodilnim bojem in da pred tem, vsaj v političnem oziru, ni bilo ničesar omembe vrednega. Razen seveda ječanja pod jarmi »ječe narodov« Avstrije, za njo pa »zaostale«, »polkolonialne« in »velikosrbske« Kraljevine Jugoslavije. Gre za splošno amnezije slovenske nacionalne zgodovine pred letom 1941, kot tudi zelo selektivno spominanje časa po tem letu, pri čemer ulice in spomeniki še zdaleč niso edini odraz zamegljenega zgodovinskega spomina. Pomnim denimo anketo izpred kakih 10 let, v kateri so ljudje ocenjevali posamezna desetletja 20. stoletja, zančenši s 30. leti, glede na »stopnjo svobode«. Petdeseta leta so v »nesvobodnosti« (štirideseta so bila iz ankete izpuščena) dosegla nezavidljivo drugo mesto, medtem ko je večina vprašancev na prvo mesto postavilo trideseta. Nadaljnji komentar ne bi smel biti potreben.

Ne bi smel, a zdi se, da je vsemu obsežnemu delu proučevalcev zgodovine v zadnjih dvajsetih letih navkljub, v slovenski javnosti še vedno trdno zakoreninjena enostranska in popačena podoba predvojnega časa kot »temnega«, kontrastirana s »svetlo« sliko povojne dobe. Slednja je sicer v zadnjih desetletjih zadobila kar nekaj črnih madežev, a vseeno kar trdovratno vztraja. O revolucionarnem terorju med vojno in po njej, množičnih pobojih, trdih letih povojne represije, montiranih procesih, nepravnem stanju, cenzuri, privilegijih režimske elite in »kastni« delitvi, ki je veljala celo za mrtve, se navsezadnje zadnjih 30 let kar dosti govori. Na delu mora torej biti nek dejavnik, ki ne glede na javno vedenje o omenjenih rečeh, poraja nejevernost ali brezbrižnost do neizmernega gorja, ki ga je mnogokomu povzročil slovenski komunistični projekt. Češ, »zločini« – pogosto po birokratsko-cinično imenovani preprosto »napake« ali »nepravilnosti« – so se resda dogajali toda dobre plati socializma in »neznanski napredek« po drugi svetovni vojni vseeno »prevagajo«.

Več lahko preberete v reviji Razpotja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


20 KOMENTARJI

  1. Na prvo slovensko vlado in državnost se očitno pozablja zato, ker bi se potem vsak spraševal:

    Zakaj pa smo izgubili svojo vlado in državnost, če smo jo že imeli?!

    Dokler bomo častili “NOB vrednote”, ki so rušile moralnost, etičnost in sožitje v slovenski skupnosti, bomo zaman čakali na zdrave vrednote, ki jih pogrešamo in kar nam preprečuje duhovni in materialni razvoj

    • “NOB vrednote” so tesno povezane s tem, kako jih dobimo serivrane.
      N.pr.: zapis:
      “toda dobre plati socializma in »neznanski napredek« po drugi svetovni vojni vseeno »prevagajo«.”
      Tako nam servirajo, čeprav je n.pr.: Avstrija, ki je bila med 2.sv. vojno na strani poražencev, napredovala po 2.sv.vojni 2-krat hitreje kot Slovenija znotraj SFRJ, ki je bil ana zmagoviti strani!
      Pojem “neznanski napredek” dobi tako precej drugačen pomen….

  2. Ja, prva narodna vlada in podobno. Problem je, ker tisti, ki so sicer proti komunistom potihem odobravajo izgon kralja iz države in zrušitev stare Jugoslavije. In tako je naša desnica v sebi razdeljena in ne more napredovati. Zato prva narodna vlada ne pomeni nič, revolucija seveda tudi ne, osamosvojitev pa tako tudi ne more biti kaj več od niča. In smo v spirali propada, ves čas.

  3. Lani sem se srečala s prijateljico, s katero dolgo časa nisva bili več v stikih. Beseda je nanesla na naše razmere, bilo je ravno pred volitvami. Na vprašanje koga bo volila mi je namignila, da se ne more izneverit svojemu pokojnemu očetu (bil v NOB). Ko sem ji nekako poizkušala razložit še drugo stran mi je z jezo odgovorila da ona že ve in da mojih nasvetov ne potrebuje.

  4. Svojo prvo državnost, ki smo jo praktično imeli po prvi svetovni vojni, smo izgubili zaradi pritiskov Beograda in naše neodločnosti, da vztrajamo pri samostojni in neodvisni državi Sloveniji.

  5. Povej do konca, svitase. A smo imeli svojo prvo državnost ali ne? Članek govori o naši prvi državnosti in naši prvi narodni vladi.

  6. Ker je bila SHS konfederacija, torej zveza treh držav, še ne moremo govoriti o popolni torej samostojni državnosti Slovenije. Smo bili čisto blizu njej. Znatno bližje kot pa po 2. svetovni vojni.

  7. Ali imamo ali nimamo?
    Ali imamo kak temelj ali ne?
    Ali naj gremo do kralja Samota in neke Karantanije o kateri nimamo pojma in tam iščemo temelj izpred 600 let nazaj?

    Kaj je tako težko kaj konkretnega odgovorit? Lahko je nakladat do nezavesti in pisat komentarje na portal, ki prenese vse!

    • Zdravko,edini temelj je danes naša svobodna volja in ta je izvolila Cerarja,Jankoviča itd-skratka,dokazala,da svobode v resnici noče.

    • Zdravko,edini temelj je naša svobodna volja in ta je izvolila npr.Cerarja,Jankoviča itd-skratka se demantirala in pokazala,da prave svobode v resnici noče.

      • Dobro je imeti neko kontinuiteto, nek temelj. Takratna odcepitev in prključitev v kraljevino SHS bi lahko bila takšen temelj. In z njo vred tudi stara Jugoslavija, ki je bila za tiste čase povsem solidna državna tvorba. In če hočemo narediti kaj boljšega, seveda osamosvojitev je zato prava priložnost. Če bi iz tega črpači bi lahko premostili vmesna obdobja ko smo brez idej.

        Vendar se zdi da z osamosvojitvijo ne vemo kaj bi počeli. Temelja nimamo, idej za prihodnost pa tudi ne. Samo z govorjenjem o prozahodni demokratični usmeritvi in zaostalem in neciviliziranem Balkanu, pa ne moremo več prepričati nikogar.

      • Zaenkrat samo rušimo vse. Naša napredna desnica ne priznava revolucije, obenem pa priznava AVNOJ in izgon kralja.
        Tako ne bo šlo.

  8. Vendar pa je kljub temu potrebno upoštevati, da je konfederacija zveza suverenih držav, ki imajo pravico izstopiti iz zveze držav.

    Utemeljeno se lahko vprašamo, zakaj ni Slovenija , pa tudi Hrvaška, izstopila iz te zveze, ko pa se je že po letu dveh izkazalo, da bo mogoče uresničiti slovenskih ciljev in živeti v sožitju.

    • Nas so v OŠ pri zgodovini učili in kot velik dosežek ponavljali, da je SFRJ zveza teh in teh …. S PRAVICO DO ODCEPITVE (kot dokaz velike svobode). Pa kaj smo – mulci – razumeli!? (Na)učili smo se, kot je bilo zahtevano … Razumeli pa smo, ko je bila izražena volja do odcepitve: takrat se je pokazalo, koliko velja ustava (in za koga je pisana – kot so rekli pokojnemu nadškofu Perku, ko se je pri vojakih skliceval na ustavo: “Misliš, da je pisana zate?!).

  9. Spet samo nakladaš, brez odgovora. Pravzaprav podpiraš AVNOJski izgon kralja iz domovine. Se zavedaš tega?

  10. Kolikor se spomnim iz učnih ur zgodovine, je se je najprej ustanovila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS). Imela je težavo, ker je nihče ni priznal. Kasneje je prišlo do združitve s kraljevino Srbijo in nastala je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS).

  11. Oblikovanje Kraljevine SHS oziroma izredno hitra odpoved Slovencev po več stoletjih germanske nadvlade končno doseženi de facto samostojnosti je še en izraz idealizma, ki je po koncu vojne zajel Slovence. Ta privolitev v vstop v državno skupnost, v kateri se je, kot je zapisal Perovšek, “od vsega začetka izražal predvsem velikosrbski narodnopolitični interes in v kateri sta bili potlačeni slovenska narodna emancipacija in državnost, doseženi v času obstoja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov,” je bila v veliki meri posledica med liberalnim meščanstvom.

    To je zapisano na internetni strani “SHS kot prva državotvornost Slovencev”, o čemer je bila RTV oddaja .

    Slovenija, brez SHS je trajala dva dni, SHS pa 33 dni, zato je logično, da je ni mogla še nobena država priznati, zlasti še, ker niso potekale aktivnosti v tej smeri, ampak k združitvi s Kralajvino SHS, do česar je prišlo 34. dan.

  12. Samo nakladanje te je, svitase.
    Kaj je torej s Kraljevino SHS? Tebi morda ni všeč, ampak je še vedno edina državna tvorba z našim “S”om noter. Seveda, ti si za revolucijo.

    Razočaran sem, da se nihče ne odziva na to razcepljenost nepriznavanja revolucije in priznavanja AVNOJskega izgona kralja. Lahek plen ste za komuniste.

Comments are closed.